Leta 500 pred Kristusom je Konfucij zaznamoval najsijajnejšo zmago v svoji politični karieri. Takrat je bil minister v državi Lu na ozemlju sedanje province Shandong na vzhodu Kitajske. Lu in njena soseda, država Qi, sta se bili zapletali v niz često krvavih sporov, a po devetih letih razprtij sta vladi sklenili, da je skrajni čas, da se spravita. Sestanek med vladarjema držav naj bi potekal v Xiaguju, nekoliko divjem predelu vzdolž meje med Lujem in Qijem. Vladar Luja, vojvoda Ding, je imenoval Konfucija za svojega ceremoniarja na konferenci – kar je bila naravna izbira, saj je učeni mož veljal za najboljšega poznavalca obrednih šeg na tem področju.

Nekega poletnega dne sta se tako Konfucij in vojvoda odpravila v Xiagu, polna pričakovanj, da je mir na dosegu roke. Toda voditelji Qija so imeli drugačne, prikrite načrte. Vojvoda Jing, vladar Qija, in njegovi svetovalci so v xiagujski konferenci videli predvsem priložnost, da dobijo premoč nad Lujem, zato so, kot piše neko zgodovinsko poročilo, skovali nizkotno zaroto. Eden izmed ministrov je vojvodo Dinga prepričal, da je nagovoril neko tamkajšnje nekitajsko pleme, imenovano Lai, naj ugrabijo lujskega vladarja. Konfucij, je zatrjeval, je vse prešibak in prestrahopeten, da bi jih ustavil. "[Konfucij] se spozna na ceremonije, a mu manjka poguma", je zagotavljal minister vojvodi Jingu. "Če boš naročil nekaj Laičanom, naj pridejo z orožjem in odpeljejo lujskega vladarja, boš dobil od njega vse, kar boš hotel."

Vojvoda Jing je tako pred Konfucijevim prihodom nastavil past. Toda zarotniki so Konfucija hudo podcenili. Konfucij, ki je bil seveda previden, je namreč vztrajal, naj vojvoda Ding ničesar ne tvega, ampak naj se pripravi na najhujše in pripelje na konferenco starejšega in mlajšega vojnega ministra. "Slišal sem, naj se ljudje v miru pripravljajo na vojno, v vojni pa na mir", je rekel Konfucij vojvodi. Ta je upošteval njegov nasvet in pripeljal s sabo ministra.

Po prihodu v Xiagu se je konferenca začela dovolj obetavno. V znak medsebojnega spoštovanja sta se vojvoda vljudno priklonila drug drugemu, nato pa se po treh stopnicah povzpela na sedeža na vrhu zemljate ploščadi. A tik preden so se pogajanja začela, so uradniki iz Qija pokazali svoj pravi obraz. Ploščadi se je grozeče približala skupina do zob oboroženih laiskih bojevnikov. "Med bobnanjem so pristopili možje z zastavicami, sulicami, helebardami, meči in ščiti", poroča eden izmed zgodovinarjev. Konfucij je pri priči zaslutil, da je njegov vladar v nevarnosti, in je odločno ukazal, naj laiske nasilnike odbijejo. Vojvoda Ding, je spomnil vodstvo Qija, je privolil v konferenco iz prijateljskih nagibov, prihod takih barbarskih plemenskih mož pa bo skazil vsakršen poskus sklenitve miru. Konfucij je nato še naprej grajal vojvodo Qija zaradi njegovih nepoštenih dejanj. "Orožje nima kaj početi na prijateljskem srečanju", ga je ošteval. "V očeh duhov je to zlovešče; kar se kreposti tiče, je v nasprotju s tem, kar je prav; in kar se tiče odnosov med možem in možem, je to spodrsljaj v dostojnosti. Vladar [Qija] ne sme ravnati tako."

Vojvoda Jing, ki mu je Konfucijeva graja vzela pogum, se je bil tako primoran odreči ugrabitvi vojvode Dinga in je ukazal Laicem, naj odidejo. Ponižani vojvoda Qija se je zdaj znašel v hudo neugodnem pogajalskem položaju – kar je Konfucij spretno izkoristil. Državi sta sklenili zavezništvo, a v zameno za pripravljenost Luja, da podpiše sporazum, je Konfucij odločno zahteval, da Qi vrne vojvodi Dingu tri okrožja, ki jih je zavzel v bitki. Članom qijske delegacije tako ni preostalo drugega, kot da privolijo. Vsi nesrečni so se odvlekli nazaj v svojo prestolnico. Vojvoda Jing pa je oštel svoje ministre, ker so ga osramotili, in hkrati prikimal Konfucijevi modrosti. "V Luju gosposko vodijo svojega princa", je potožil, "vi pa me učite barbarstva."

Čeprav se podrobnosti o tem, kaj natanko se je dogajalo v Xiaguju, v starih zgodovinskih poročilih nekoliko razlikujejo – v neki različici je dodana umazana (vendar neverjetna) trditev, da je Konfucij zaukazal usmrtitev laiskih napadalcev –, je končni izid povsod enak: konferenca je bila za Konfucija odmevno zmagoslavje. Na njej je uporabil vse svoje številne spretnosti in talente – globoko poznavanje državnih zadev, pogum in intelektualno moč, znanje – in vse to v velikansko korist za svojega vladarja in državo. Izid te konference je tako Konfucija ponesel na vrh njegovega vpliva v lujski politiki.

Samo tri leta pozneje pa je Konfucij z manjšo skupino privržencev pobegnil iz Luja in potem nikoli več ni služboval v domovini. Vojvode Dinga namreč ni mogel prepričati, da bi resno jemal njegovo filozofijo in sporočilo o moralnem vladanju, zato je razočaran odstopil z ministrskega položaja in zapustil Lu, da bi poiskal kakega drugega kitajskega vladarja, ki bi upošteval njegove nasvete. Leta so minevala, a najsi je prepotoval še toliko milj, nikjer ni našel svojega krepostnega princa. Kljub neutrudnim prizadevanjem se je moral nazadnje odreči svojemu življenjskemu poslanstvu – prenovi razbite in kaotične Kitajske.

Tu naletimo na očitno ironijo. Presenetljivo je namreč, kako malo vpliva na Kitajsko je imel Konfucij kot zgodovinska oseba, dokler je živel. Ideje, ki so jih pozneje enačili s kitajsko civilizacijo, so v njegovih dneh pritegnile le malo somišljenikov. Konfucijevo življenje nam odstira le droben vpogled v odločilno vlogo, ki jo bo pozneje igral v zgodovini Azije. Njegova zgodba odkriva zgolj nepričakovano, a pomenljivo izhodišče tega, iz česar se je pozneje razvila ovinkasta, kontroverzna dvatisočpetstoletna biografija, polna zastojev in uspehov, kompromisov in spopadov, preobratov in prerodov.

Vseeno pa so dogodki iz Konfucijevega življenja nadvse pomembni. Kar je Konfucij storil in rekel, je oblikovalo kitajsko civilizacijo. V poznejših letih so tako modrečevi predani privrženci kakor njegovi najbolj zagrizeni nasprotniki secirali, analizirali in vedno znova razčlenjevali njegovo življenjsko zgodbo, iskaje bodisi zlata zrna modrosti, ki naj bi jih vodila na njihovi poklicni poti in utrdila njihove filozofske pozicije, bodisi obremenilna dejstva, s katerimi bi lahko napadli njegova načela in uveljavili svoja. Konfucijevi privrženci so preoblikovali njegovo življenje v življenjski vzor, njegovo ravnanje pa v zlato merilo kreposti in pravičnosti. Kar se je dogajalo pred dva tisoč petsto leti, je odmevalo še stoletja, vse do današnjih dni, in vplivalo na vzhodnoazijske vzorce delovanja in mišljenja. Da bi torej lahko razumeli vzhodno Azijo, moramo razumeti Konfucija kot človeka.

(se nadaljuje)