Večnost je vseskozi prisotna med nami, vsak hip, v vsakem človeku. Znova in znova nas nagovarja k bistvenemu. V njej ni ne začetka, ne konca. Naše gledališke predstave pa so obremenjene z obema, z začetkom in s koncem. Bivamo v njuni hkratni prisotnosti.

Peter Brook je bil rojen 21. marca 1925 v Londonu. 21. marca je v Parizu praznoval svoj petindevetdeseti rojstni dan. Vse odlično ob častitljivi obletnici, mojster!

Ponovno sem tu kamor spadam, v svetu umetnosti, v oblikovanju naše skupne podzavesti. Z vami bom vstopil na brookovsko izpraznjen oder, v njegovo sveto in surovo gledališče. Za nič na svetu pa ne bi pristal na mrtvaškem odru trga, do katerega je Brook dosledno prezirljiv. Naj vam takoj, brez zadržka pokažem njegov osrednji izum, ki ga je prispeval k razvoju svetovnega gledališča. Ta je enostaven, a daljnosežen. Gledališko umetnost je revolucioniral s sila preprosto potezo: Očistil je oder! Od nečistega, nepotrebnega inventarja, ki se je skozi stoletja nalagal v scenski prostor. Njegova knjiga Prazen prostor je opravila z vso gledališko navlako. Skozi desetletja je v izpraznjen prostor naseljeval - bistveno. Hkrati pa je v vsaki prostorski praznini videl možno gledališče. Podobno kot danes v izpraznjenem prostoru trga, ki je bil še pred kratkim poln množic, vidimo virusno dramo. Avantgardno operacijo praznenja prostora je opravil s pomočjo gledališke zapuščine Antonina Artauda. 

Kaj je za Brooka značilno? Eksperimentiranje! Z večnostjo in s tradicijo. Obe je naselil v izčiščen prostor gledališkega pogleda: tradicija je v časih dogmatizma in dogmatične revolucije revolucionarna sila, ki jo je potrebno zaščititi. Gledališče nam vsak dan oblikuje naše predstave o večnosti, ki jih gledamo prek genoma tradicije.

Beseda tedna: tradicija; obnoviti, prenos oziroma navada.

Pogled bom usmeril samo v eno njegovo emblematično predstavo od mnogih, v ep Mahabharata, ki nam vsem predstavlja nadvse pomemben civilizacijski vrelec. Brookova Mahabharata je imela monumentalno premiero leta 1985 v Avignonu, v francoski Provansi. V današnjem komantarju mi bo v pomoč mišljenje metafizika Georgija Ivanoviča Gurđijeva, po katerem je Brook šest let pred Mahabharato posnel igrani film z naslovom Srečanja z izjemnimi ljudmi, ki tematizira Gurđijevo bogoiskateljstvo. Brook je bil tudi izvrsten filmski režiser.

Razliko med filmom in gledališčem opiše tako: V kinu, kjer prek filma utripajo slike preteklosti, gledamo zadovoljiv podaljšek ne/resničnosti. Gledališče samo po sebi presega običajni tok zavesti (moj prevod). Brookov film Srečanja z izjemnimi ljudmi me še vedno določa. V njem sta igrala dva presežna igralca, beograjčan Dragan Maksimović v vlogi Gurđijeva in zagrebčan Fabijan Šovagović v vlogi derviša. Naj vas ob tem spomnim na pretresljiv zaključek življenja Dragana Maksimoviča, ki so ga leta 2001 v Beogradu pred pričami brez razloga napadli in pretolkli skinheadi. In to samo zato, ker so zaradi njegove temne polti mislili, da je Rom. Pa kdo je ta, ki kjerkoli na svetu dopušča neonaciste?

Postopoma in izmenično se bom prek mišljenja Brooka in Gurđijeva spustil v sredico epa, ne da bi se pri tem pripovedi in zapleta dotikal. Saj je to v pričujočem medijskem formatu skoraj nemogoče. Toda predstavo si lahko v skrajašni peturni verziji ogledate na medmrežju. Prek Brookovega in Gurđijevega mišljenja imam namen vstopiti v enostavno energetsko izmenjavo Mahabharate. V njeni zasedbi so igrali igralci različnih nacij. Igralec iz ene kulture se v drami preplete z impulzi igralca iz popolnoma druge kulture, oba pa v skupni nalogi odkrivata prikrite impulze metafizičnega načrta/slučaja. Celotno Brookovo umetniško delovanje je veličastna multikulturna oblika!

Sveto gledališče omogoča nevidnemu, da postane vidno, razkriva nam globinske kozmične motivacije vira in igre sveta. Svete igre Mahabharate. 

Digresija I.: Naj navedem, da je Petru Brooku v njegovih ranih letih pomagal še eden pomembnejših mistikov, Aleister Crowley. Brookovi gledališki skupini je svetoval pri načinu izvajanja ritualov. Konec digresije.

Mahabharata.

Gurđijevo prečiščenje: Neznano je vedno zastrašujoče. Vse je v gibanju, v prestrukturiranju energije. To so predvsem delujoči sistemi, ki so vpeti v harmonično gibanje energetskih tokov. V njih se sproža povezovalna energija; duhovnost. 

Čiščenje Brooka: Gledališče je, poenostavljeno povedano, nadsistem. V gledališču oblikujemo skrivnost sedanjega trenutka, ki ga izzovemo s surovostjo. V vsakem novem dnevu se soočamo z vsemi doživetimi dnevi. 

Gurđijevo prečiščenje: Zavedam se, da obrednost ni v skladu z racionalnim mišljenjem zahodnega človeka. Vedeti moramo, da z obrednim odpiranjem duhovnosti preprečujemo sistemom, da pride do njihovega degeneriranja in dokončnega propada. Nedoločljivost je varovalo življenja, degeneracija pa je huda motnja. Energija materije se oblikuje znotraj matrice, vedno znotraj vzorcev. Če razumem zahodnega človeka in menim, da ga, potem bi moral ta z lahkoto, prek molitvenih vzorcev, vstopiti v svet duhovnosti.

Čiščenje Brooka: Najraje ekperimentiram z najradikalnejšimi in istočasno najtradicionalnejšimi vzorci, tudi s plesnimi obredi. Prek njih se osvobajamo telesnega, da bi lahko brez telesa vstopili v metafizično. Uprizarjam univerzalen prenos duhovnosti prek tradicije. Vedeti moramo, da mrtvaško gledališče ni le komercialni teater, temveč vse tisto, kar je predvidljivo v gledališču.

Ekperimentator pripada zahodnemu svetu, Geneša (Ganapati) pa vzhodnemu. Eksperimentator poizkuša vzpostaviti nov režim sveta, na novo hoče vzpostaviti sveto, Geneša pa z modrostjo oživlja predstavo o svetem. Peter Brook ravno v združevanju vzhodnih in zahodnih virov vidi smisel gledališča. Peter Brook je najprej odstranil z odra dekorativno opremo zahoda. Ogolil ga je do obisti, tako da je ostala na sceni samo še enostavna bitnost; abstrakcija. Napolnil jo je z vzhodom. Brook je praznil prostor samo zato, da bi omogočil združevanje. Zoperstavil se je vnaprej pričakovanemu.

Digresija II:: Ne morem, da se ne spomnim ob modernističnem revolucioniranju gledališča XX. stoletja tudi na Mileta Koruna, ki bo letos praznoval dvaindevetdeseti rojstni dan. Konec degresije.

Digresija III.: Peter Brook je v času moje mladosti izjavil, da je gledališče samouničevalna umetnost. Sam sem to izjavo s pomočjo avantgardistične tavtologije dobesedno povzel in jo uprizoril. Samuničenje sem odigral leta 1987 tudi zato, da bi prevrednotil idejo, da je gledališče prazen prostor združevanja, temveč da je prostor države, ki sama sebe uprizarja in se lahko celo razdružuje (oder-avditorij). Konec digresije. 

Prečiščenje Mahabharate: Mikrokozmos gledališča se vsak dan sreča v prostoru, kjer se obnavlja sveto prek surovega dogodka. Na vsaki predstavi obstaja možnost, da se sproži večnost.

Država pa se nam predstavlja kot stanovitnost in trdnost, ki se zaradi svoje začasnosti groteskno zvira in budalasto cvili. Gledališka umetnost nima oblike, ki bi ji bila določena v večnosti. Vedno odkrijemo novo strukturo v viru. Vir se nam prikazuje. Tako se vsi skupaj en poleg drugega v največji možni bližini zbližamo v središču kozmične koncentracije obrazov kot abstraktnih vzorcev. So predstave, ki imajo svoj začetek in konec, so pa tudi takšne, skozi katere se zasliši večnost.

Vse najboljše mojster!