Odkriti pravega Konfucija ni lahko. Tako kot o večini zgodovinskih osebnosti tudi o Konfuciju vse, kar vemo, vemo iz virov, ki pa nam strežejo le z odlomki dogodkov iz njegovega življenja. Veliko teh podatkov je dvomljive vrednosti. Konfucij, tako kot Jezus, najbrž ni zapustil nobenih svojih zapiskov, zato so vse, kar vemo o njem, po vsej verjetnosti napisali drugi. V nekaterih primerih so ta poročila napisali dolgo po njegovi smrti ljudje, ki tega moža in njegovega življenja nikakor niso mogli poznati iz prve roke. Gradivo je velikokrat zelo pristransko, saj so ga zbrali bodisi Konfucijevi zvesti podporniki, odločeni, da bodo kolikor mogoče napihnili modrost in vpliv svojega junaka, ali pa sovražni kritiki, ki so hoteli ravno nasprotno.

Prvi, ki je poskusil napisati njegov popolni življenjepis, je bil Sima Qian, eden izmed največjih kitajskih zgodovinarjev, ki mu je posvetil poglavje v svojih monumentalnih Zapiskih zgodovinarja. Vendar je bilo to besedilo napisano kakih 350 let po Konfucijevi smrti, ko je bilo njegovo življenje že zagrnjeno s tančico mitov in legend. Poleg tega je Sima Qian, ki je bil odkrit Konfucijev oboževalec, po vsej verjetnosti prepovečeval vpliv svojega junaka na zgodnjo kitajsko zgodovino. Zato večina pripovedi Sima Qiana velja za sumljivo. Nekaj biografskih podrobnosti je mogoče najti v Pogovorih, besedilu, ki je še najtesneje povezano s Konfucijem in velja za najzanesljivejši vir o modrecu in njegovih idejah. V njem najdemo dokaj prepričljive odlomke o dogodkih iz njegovega življenja – nekatere pripisujejo kar njemu samemu. Toda celo pristnost Pogovorov je vprašljiva, saj so bili tudi ti zbrani šele po Konfucijevi smrti. Zgodovinarji so dolga stoletja preiskovali podrobnosti, razmetane po različnih starih besedilih, da bi ločili dejstva od ponaredkov, biografijo od hagiografije ter pravega Konfucija od legende.

Precej več kot o Konfuciju samem vemo o času, v katerem je živel, imenovanem tudi obdobje pomladi in jeseni. To je trajalo od leta 771 do približno sredine petega stoletja pred Kristusom. Nasilje in strahotni družbeni viharji, ki so zaznamovali ta tri stoletja, so oblikovali Konfucijevo življenje, misel in filozofijo. Njegov poglavitni cilj je bil obnoviti mir in spokojnost v deželi, ki se je pogreznila v barbarstvo. V Konfucijevih naukih prevladujejo teorije o modrem vladanju, ki bi, če bi se udejanjilo, po njegovem prepričanju potrti in izčrpani Kitajski prineslo blaginjo in stanovitnost. Nemogoče je potemtakem ločiti Konfucija od časa, v katerem je živel, oziroma konfucianizma od dobe, v kateri se je rodil.

Ves ta nemir je bil posledica razpada vladavine dinastije Zhou. V Konfucijevem času je bila ta dinastija verjetno na prestolu že pet stoletij, vendar se je moč vladarske hiše Zhou dotlej že močno zmanjšala. Sistem vladanja te dinastije je temeljil na fevdalni ureditvi, kar je pomenilo, da so plemiči, zvesti dvoru, v njegovem imenu upravljali različne dele imperija. Ta ureditev je teoretično še vedno prevladovala v Konfucijevih dneh, ko so se številni vojvode uradno razglašali za vazale zhouskih cesarjev. V resnici pa je vladavina Zhoujev dokončno razpadla v številne med sabo sprte države – kar sto oseminštirideset jih omenjajo stari letopisi –, medtem ko je imel cesar zunaj svoje prestolnice le še malo besede. Dežela se je tako zapletala v nenehne spore in spletke, saj so se številne plemiške rodbine, ki so vladale številnim pritlikavim kraljevinam, pulile za ozemlje in bogastvo.

Politični nered Konfucijevih dni in dvoje stoletij, ki sta mu sledili, pa so bili hkrati rodovitna prst za razcvet intelektualne izmenjave mnenj, iz katere se je rodilo nekaj najpomembnejših filozofskih gibanj v zgodovini človeštva. Ustvarjalni kitajski misleci, ki jih je kaos okrog njih spravljal v obup, so začeli vročično iskati odgovore na gorje, ki je zastrupljalo njihovo domovino, pri čemer so se poglabljali v temeljna vprašanja, s katerimi se sooča človeška družba in eksistenca. Kaj je prava vloga vlade in kako naj se ljudem vlada? Kaj je prava narava človeka – dobro ali zlo? Ali človeštvo zavzema posebno mesto v vesolju, in če je tako, kaj je njegov namen?

Ta intelektualni razvoj je položil temelje za filozofsko in literarno tradicijo, iz katere so se izoblikovale osnovne sestavine misli v večjem delu vzhodne Azije, misli, ki ni bila nič manj vplivna kot tiste, ki so vzniknile v grških mestnih državicah in na indijski podcelini. Konfucijevi nauki so bili del te cvetoče in inovativne misli. A njegov glas je bil zgolj eden izmed mnogih. Drugi so bili v tistem času in še stoletja pozneje vplivnejši. Šele nazadnje je iz te tekme različnih filozofij kot najpomembnejši vzhodnoazijski modrec izšel Konfucij, vendar je bila njegova zmaga dolgotrajen, počasen proces, ki je trajal kakih tisoč petsto let in ki v nekaterih pogledih še danes ni dokončan.