Običajno se dotikam zunanjepolitičnih tem. Tokrat bom naredil izjemo - ali bolje: delno izjemo. Pišem o okupatorjih in ti običajno prihajajo iz tujine. Med našimi prazniki se nahaja tudi Dan upora proti okupatorju. Praznujemo ga 27. aprila. Pred časom smo praznik imenovali Dan osvobodilne fronte v spomin na dogodek aprila 1941, ko je bila v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta. Kasneje, po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo, se je preimenovala v Osvobodilno fronto. O tem preimenovanju in o osvobodilnem boju, ki se je zlorabil za komunistično revolucijo, je že bilo veliko povedanega, tako da ne bom razpredal dalje. Preimenovanje praznika se mi zdi na mestu, če je bil njegov namen, da se zajame vse okupatorje in vse, ki so se jim na tak ali drugačen način uprli. Opažam pa, da se ob omenjenem prazniku spomnimo zgolj upora proti okupatorjem, ki so nas napadli in zasedli leta 1941. Da ne  bo nesporazuma, tudi sam menim, da je potrebno negovati spomin na naš upor zoper tuje zavojevalce v II. svetovni vojni. Tudi moj oče, mlad fant, mlinarjev sin, je šel med partizane, ne sicer zaradi revolucije, ampak zaradi Nemcev. Tiste čase poznam iz pripovedovanj in iz knjig, tudi tistih, ki so bile v Jugoslaviji prepovedane. Imel sem tudi priliko pogovarjati se z akterji in menim, da sem si o vsem ustvaril dokaj objektivno sliko. 

Rojen sem po II. svetovni vojni, tako da imam bolj osebno in bolj živo izkušnjo  z enim drugim okupatorjem, ki pa ga ob omenjenem prazniku nekateri nehote, drugi hote pozabijo. Kot da bi imeli slabe in dobre okupatorje. Mislim na Jugoslovansko vojsko. Včasih smo jo imenovali ljudska, potem pa se je obrnila proti nam, lastnemu ljudstvu. Gre predvsem za čase njenega poskusa razorožitve naše Teritorialne obrambe leta 1990 in njene agresije na Slovenijo leto kasneje. Gre pa seveda tudi za naš upor, osamosvojitveno vojno. Čez tri tedne bomo obhajali obletnico smrti Josefa Šimčika, prve žrtve jugoslovanskega okupatorja, agresorja z rdečo zvezdo.

Moje prve osebne izkušnje z Jugoslovansko vojsko sicer segajo v sedemdeseta leta, ko sem služil vojaški rok v Beogradu. V spominu mi je ostal predvsem en  dogodek. V okviru vojašnice na Voždovcu je bila tudi trafika. V njej so prodajali samo srbski tisk v cirilici. Po ozvočenju vojašnice so v času, ko ni bilo usposabljanja, vrteli le popevke v srbščini oziroma srbohrvaščini, kot smo rekli takrat, oziroma prenašali program beograjske radijske postaje Studio B.  Slovenci smo si zvečer, po dnevu učenja in poveljevanja v srbščini, zaželeli malo domače besede. Preko svojih tranzistorjev, dokler nam jih niso zaplenili, smo skušali uloviti ljubljanski radio. Včasih smo tudi zapeli kakšno našo pesem in bili hitro obtoženi zbiranja po nacionalni osnovi. Zbral sem pogum in na nekem sestanku predlagal, da se v trafiki prodaja tudi tisk iz Slovenije, Hrvaške in Makedonije. Podobno, da se preko ozvočenja zavrti tudi katero našo melodijo. Predsedujoči major me je le mrko pogledal in pikro odgovoril "Šta če ti to?"* In prešel na naslednjo točko. 

General, domoljub Jaka Avšič je leta 1943 od Tita, vrhovnega komandanta partizanskih sil, dobil izjavo, da bo v slovenski vojski tudi po koncu II. svetovne vojne poveljujoči jezik slovenščina. Tito obljube, kot se za diktatorja spodobi, ni izpolnil. Na svoji koži sem občutil, da slovenščina še kot pogovorni jezik v jugoslovanski vojski ni bila zaželjena. Tako je izgledalo bratstvo in edinstvo v praksi.

Izkušnje iz agresije jugoslovanske vojske oziroma naše osamosvojitvene vojne, slabih dvajset let kasneje, so bile še hujše. "Bratska ljubezen" je bila še večja. V živo sem bil priča helikopterskem desantu jugovojske in bojem v Trzinu, le nekaj deset metrov stran od domače hiše, in kasneje bombardiranja s strani njenega vojnega letalstva dva kilometra oddaljenega oddajnika Radia Ljubljana na domžalskem polju. Cilji napadov jugovojske niso bili le pripadniki slovenske teritorialne obrambe in policije. Med njimi so bili tudi vozniki tovornjakov na Medvedjeku, novinarji na Brniku, cerkev in civilisti v Gornji Radgoni, pa civilno prebivalstvo v Gibini, Ljutomeru, Štrihovcu itd.

Kot je v naših krajih nekakšna navada, vojni zločinci za svoja dejanja, kršitve mednarodnega humanitarnega prava nikoli niso bili kaznovani. Še več, ohrabreni z nepreganjanjem ali oprostilnimi sodbami so se nekateri agresorji po vseh povzročenih smrtih ter veliki materialni škodi čez leta brezsramno vrnili v Slovenijo. Saj naj bi bili vendarle povsem nedolžni. So le izvrševali povelja. Če se kdo obregne ob to, pa tvega očitke o diskriminaciji ali celo o sovražnem govoru (sic).

Prav je, da se našega upora zoper jugoslovanske okupatorje in padlih rojakov v vojni za Slovenijo spomnimo tudi na Dan upora proti okupatorju. Da ne čakamo na poletje in praznik naše državnosti. Enako, da ne čakamo na konec oktobra in obletnico umika zadnjega vojaka agresorske jugovojske iz našega ozemlja.

Okupator, ne glede od kod in kdaj je prišel, ostaja okupator.

________________

* Kaj ti bo to?