22. april, ura malo po deveti zjutraj: Prekrasen pogled od Savudrijskaga rta, preko italijanskih mest tam čez, do cerkvenega stolpa Marije Zdravja na Punti v Piranu, hiš Pirana, stolna cerkev na hribu je pa skrita za ozelenelo lipo. Boja Vida poroča, da je zunaj 14.7 stopinj Celzija, veter iz smeri 51.5 stopinj (burja), jakost 5 beaufortov, temperatura moraj malo čez 13 stopinj. Jaz pa dodam, nebo brez oblačka. Jasno.

Pred skoraj dvema urama mi je prijateljica Astrid po vibru poslala "Ohrani Zemljo", "22. april", "Rešimo Planet" itd., da bi me spomnila, da je danes Dan Zemlje. Sem ji odgovoril, da je (bil) danes tudi dan tabornikov in da smo bili taborniki še v prejšnjem režimu gotovo ena izmed tistih organizacij, ki smo živeli z Naravo, materjo Zemljo, jo spoštovali in ljubili ter negovali. Za razliko od tistih, ki takšnega pogleda niso delili z nami in ga mnogi še danes ne. Dodal sem, da so bili v svetovnem merilu poleg tudi skavti, ker, saj veste, pri nas je bilo kljub vsemu nekoliko drugače organizirano. Časi takšni in drugačni. Zapoved, ko smo bili aktivni, je bila na današnji dan še posebej poudarjena, stori kaj dobrega, in zvečer smo ponavadi vprašali sami sebe in druge: Kaj si storil dobrega danes?

Po objavi prvega pisma iz samoizolacije so me kolegi iz uredništva in še nekaj prijateljev predlagali, naj kaj napišem o letošnji maturi (dogajanju v šolstvu), naj spremljam, ker sem bil toliko let v tem sistemu kot starš, predstavnik občine ipd. in ker sem vodil svete zavodov. Predvsem so me izzvali, naj se samo spomnim, ko sem jim razlagal pred leti, kako dr. Miro Cerar vodi seje Sveta staršev na eni izmed osnovnih šol v Ljubljani. Pravil sem jim, so me spomnili, da Miro ne zna voditi, da ni kompetenten, da se gre politiko, da "trenira" za naslednjo stopničko ... Drži, vse to sem jim pravil in se odločil, da na dan tabornikov in Zemlje storim nekaj (dobrega) in napišem. Povedal sem jim tudi to, da ne bom povsem objektiven, ker je moj sin med letošnjimi maturanti, pa so rekli, da razumejo, a naj vseeno napišem. 

Tvegal bom z oceno, da je šolstvo, šolniki (mislim predvsem na vodstvene, pedagoške, svetovalne kadre v vrtcih, šolah in gimnazijah ter srednjih šolah – nikakor pa ne na ministrstvo ali ministrico osebno) zamudilo enkratno zgodovnsko priložnost, da v času pandemije doseže tisto, o čemer govorijo, zahtevajo že leta: avtonomijo šolstva. V normativnih aktih je avtonomija sicer zagotovljena, a v realnem življenju je ni. Res je, da lahko avtonomno predavajo snov in jo ocenjujejo skladno s kurikulom. Tu ni dileme, ta avtonimija je bila, je in bo. Ampak, kot sem zadnjikrat napisal glede regulatorja trga telekomunikacij (tj. AKOS), da bi moral biti prisoten na Svetu za nacionalno varnost (SNAV), je podobno s šolstvom, vzgojno-izobraževalnim procesom. Kar nekako sam sebi je bil prepuščen in se je dobro odzval in samoorganiziral, politika je tu bolj ali manj zaspala. 

In tu vidim "kavelj 22". Od tu dalje bi morala stroka (ravnatelji vrtcev, osnovnih in gimnazij ter drugih srednjih šol) prevzeti vodenje celotnega procesa, ministrstvo bi jim moralo pomagati, jih servisirati in poslušati. Bilo je seveda obratno. Zakaj? Enega izmed možnih odgovorov je dala predsednica Združenja ravnateljev za srednješolsko izobraževanje v soočenju z ministico na nacionalni televiziji. Ko je korektno in vsebinsko smiselno naštela probleme glede izvedbe mature, je dejala, da sedaj, po sestanku, ki naj bi se dogajal ravno zdaj, ko to pišem, pričakujejo okrožnico. O okrožnici nekaj več kasneje, kaj to sploh je. Z razglasitvijo izrednih ukrepov (po zdravstveni zakonodaji), po omejitvi gibanja med občinami, po določitvi ur obiskov trgovin za t.i. ranljive skupine ipd., bi bilo moralo biti jasno vsem, da bo življenje v državi, če bo sreča z zajezitvijo pandemije, drugačno. To so nam govorila poročila iz Kitajske, ker je tam prišlo do izbruha te pandemije. Da na Kitajskem ljudje vendarle niso "zaostali in si ne znajo umivati rok", je pred nekaj tedni na Siolu pisal nekdanji superminister v Janševi vladi Žiga Turk. Podobno velja za Južno Korejo, Singapur, bližje nam pa Italijo, Avstrijo in Švico, kasneje bržkone tudi za Francijo, ZDA itd.. Tudi medicinska stroka je v Sloveniji opozarjala, da ne bo lahko ne sistemu ne ljudem. Nesporno je skratka to, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Tako je pred mnogimi leti dejal ljubljanski župan Ivan Hribar.

***

V trenutku razglasitve izrednih ukrepov bi se moralo šolstvo, povedano v prispodobi, usesti skupaj, na nivojih seveda, vrtci, osnovne šole in srednje izobraževanje ter se lotiti problema. Analizirati stanje, probleme in predvsem si za cilj postaviti, pod kakšnimi pogoji in na kakšen način je možno zaključiti šolsko leto. Šolski strokovnjaki bi morali povedati ministrici, pod kakšnimi pogoji se lahko npr. izvede matura po njihovi oceni, po njihovih znanjih in vednjih. Nato bi morala medicinska, zdravstvena stroka povedati, v kakšnih okoliščinah glede na predlagano se lahko piše matura, se izvede v celoti ali v delih. K temu bi morali dati mnenje še svetovalne službe, specialni pedagogi, psihologi, ki delujejo in so nepogrešljiv del izobraževalnega sistema; v teh časih mogoče celo bolj kot se nam zdi. Tudi o tem pozneje nekaj besed.

Pri nas je obrnjeno že leta, da ne rečem desetletja; odtujeni RIC (Republiški izpitni center) določa vse, kruto rečeno, in vodi minstrico v konkretnem primeru, ki kot papiga ponavlja za njim. Da je RIC posebna tvorba, nedotakljiv planet v našem šolskem sistemu, lahko povprašate tudi nekdanjega minsitra Igorja Lukšiča, ki so mu grozili celo s stavko in takrat v običajnih okoliščinah ogrozili izvedbo mature, če jim ne bi ugodil. Kar spomnite se. Razlogi? V glavnem že natisnjene in zapakirane pole, Gaussova krivulja, statistika itd. Sprašujem se, ali bi jih bili na Republiškem izpitnem centru sposobni na novo natisniti, če bi jim zgoreli (sicer naj bi bili zaklenjeni v ognjevarnih omarah, mi pravijo nekateri), ali pa, Bog ne daj, da Ljubljano prizadane rušilni potres za prihajajoče praznike in maturitetne pole papirja preprosto izginejo v ruševinah? Ne vem, naj povedo. Prav je, da nekaj več napišemo o ocenjevanju maturitenih pol, ker se v javnosti in tudi skrito očem taiste javnosti govori in piše, da bodo prilagodili kriterije, jih znižali, da npr. (karikiram), če boš napisal, da je 1+1 enako 3, boš še vedno med odličnimi. Ker pri tem ocenjevanju ni ocen, temveč so procenti uspešnosti, ki se potem skupaj z učnim uspehom (mimogrede, nekatere srednje šole in gimnazije v Sloveniji že dandanes teste, znanje, ocenjujejo v procentih, ki jih potem pretvorijo v ocene) pretvori v točke, ki ti omogočijo ali onemogočijo vpis na fakulteto.

Kako se ocenjuje in kako se pride do Gaussa? Na spletni strani RIC je moč najti:

Zunanje – notranje ocenjevanje

"Pri splošni maturi se zunanje ocenjevanje pisnih izdelkov dopolnjuje z nekaterimi oblikami notranjega ocenjevanja. Pisni izpit je pripravljen in ocenjen zunanje. Naloge in vprašanja ter navodila za ocenjevanje pripravijo člani državnih predmetnih komisij za posamezen predmet, anonimne izdelke kandidatov pa ocenjujejo posebej usposobljeni zunanji ocenjevalci v skladu z vnaprej pripravljenimi navodili za ocenjevanje, enakimi za vse kandidate. Izpitni nastop se opravlja pred izpitno komisijo, ki jo sestavljajo trije zunanji ocenjevalci, od katerih morata praviloma dva izpolnjevati pogoje za učitelja tega predmeta.

Notranje ocenjevanje, kjer kandidata na šoli oceni učitelj oziroma mentor, ki kandidata poučuje in vodi, obsega ustni izpit, izpitni nastop, vaje in seminarske oziroma raziskovalne in druge naloge ter druge oblike praktičnega dela splošne mature. Tudi vprašanja za ustni izpit pripravijo člani državnih predmetnih komisij, pravila za druge oblike notranjega ocenjevanja pa so enaka za vse kandidate in objavljena v predmetnih izpitnih katalogih."  

In dalje:

Enojno, dvojno in kontrolno ocenjevanje

"Zunanje ocenjevanje vodi glavni ocenjevalec, ki je član državne predmetne komisije za splošno maturo. Pri predmetih z večjim številom kandidatov in ocenjevalcev mu pomagajo pomočniki glavnih ocenjevalcev. Zunanji ocenjevalci ocenjujejo po moderiranih navodilih za ocenjevanje, ki jih za posamezni izpitni rok pripravi državna predmetna komisija po pregledu vzorca rešenih izpitnih pol.

Pisni izpit ocenjuje en zunanji ocenjevalec. Državna komisija za splošno maturo lahko določi, da se pisni izdelek, ki vsebuje vprašanja odprtega (esejskega) tipa, neodvisno ocenjuje dvakrat." (vir)

Prav ste prebrali, zunaji ocenjevalci ocenjujejo po moderiranih navodilih za ocenjevanje, ki jih za posemezni izpitni rok pripravi državna predmetna komisija po pregledu vzorca rešenih izpitnih pol. Torej imamo opravka z predpogojem za navodila, to je statistični vzorec. Kako se statistično vzorči, vemo, smo se učili. Kaj pa če je statistični vzorec nepravilen, slab? Kaj potem? Kaj se zgodi, ponovno vzorčijo ali ... ? Kaj naj bi vse to lahko v praksi letos pomenilo, naj presoja vsakdo, ki to bere, sam pri sebi. 

Da se razbrati, da se ocenjevalni kriterji "prilagodijo" vsako leto tako, da "pridemo" do Gaussove krivulje, predvsem pa upraviči obstoj RIC in potrebe za statistiko. Ali so ocene potem odraz realnega znanja ali želje po "pravem" Gaussu? Špekulacije se odpirajo same po sebi. Sprašujem se, ali bi statistični odmik letos (v primeru, da mature ne bi bilo) res tako škodoval deset- ali več letnemu statističnemu povprečju. Bi bila to prevelika statistična napaka? Ne vem.

***

Na tem mestu je gotovo potrebno odpreti vprašanje informacij javnega značaja. Namreč, cena izvedbe in plačilo posameznikom, ki sodelujejo v procesu. Na trenutke se zdi, ko poslušamo in beremo, zakaj ne prilagoditi oziroma zmanjšati (Bog ne daj, odpovedati), kot da se bojijo izgube prihodka od npr. ocenjavanj, sodelovanj v komisijah itd. Kolikšna je cena? Koliko dobi posameznik, ki sodeluje v procesih in postopkih za svoje delo?

Govori se, da je cena izvedbe per capita med 170 in 200 evri na kandidatko oziroma kandidata na maturi. Ker se samo govori, pričakujemo, da bosta šolska minstrica in RIC povedala konkretne številke in da bodo potem razblinjeni vsi dvomi, da si nekdo prizadeva za izvedbo mature, ker ga egoistično zanima samo zaslužek, ki sicer ni vojno dobičkarstvo, je pa lahko nekoliko nemoralen edini razlog za izvedbo mature. Toliko o RIC.

***

Zjutraj sem na radijskih poročilih poslušal Igorja Papiča, rektorja Univerze v Ljubljani, ki je glede mature med drugim povedal resnico, pred katero si sistem (beri: politika in stroka), ko je treba, zatiska oči. Rekel je, da obstajajo "težje" gimanzije (srednje šole), kjer je težje dobiti dobro oceno, kot pa na kakšni "lažji, manj zahtevni". Tistim iz zahtevnejših lahko matura pomaga izboljšati splošno oceno, je poudaril, kajti lahko se zgodi, da imamo dobrega dijaka (odličnega, se je dalo razumeti iz manj zahtevne gimnazije), ki ne bo dober, odličen študent, tisti iz zahtevne pa bi lahko bil dober, odličen študnet, pa mu letos morebiti ne bo uspelo priti na željno fakulteteto, če ne bi bilo mature.

Pred leti je nastal vik in krik, ker so se v medijih pojavile o lestvice najboljših osnovnih šol in gimanzij v Sloveniji. Po kakšnih kriterijh so bile narejene? Kdo je evalviral? Šolski program je za vse enak, maksimalna enakost je zagotovljena. Spomnite se tega. Danes pa rektor največje državne univerze poda v nekih drugih okoliščinah realno oceno stanja. Povedal je tudi, zakaj se ne more tako na hitro pripraviti sprejemnih izpitov, omejiti vpisa, dovoliti vpis vsem kandidatom itd. Rektor univerze. Pa smo zopet pri stroki, akademski, ki očitno tudi ni bila povabljena, ali pa dovolj samoinicitavna, da bi se tokrat vertikalno povezala v izobraževalnem sistemu.

Spomnim se, da so me precej čudno gledali na šoli, ko sem kot predsednik sveta zavoda izrazil pričakovanje (zahtevati nisem smel in mogel), da naj se na šoli na koncu šolskega leta usedejo skupaj matematiki, jezikoslovci, naravoslovci se pravi učitelji razredne stopnje in predmetne skupaj, od prvega do devetega razreda, in naj povedo, kaj so obravnavali v letu, ki se je končalo. Naj si izmenjajo informacije, naj si povedo, čemu so dali večji poudarek, ali razred kje šepa v znanju, kaj je potrebno posebej utrditi, biti pazljiv itn. Na smeh mi gre, ko se spomenm zgroženih in nejevoljnih obrazov, dandanes, ko se pa srečamo, se smejimo in ugotavljamo, da tista kava, ki so jo mukoma takrat spili, ni bila tako grenka, kot se je zdelo.

***

Stavek ali dva o okrožnicah. Če me spomin ne vara, je okrožnice uvedel nekdanji šolski minister Slavko Gaber. Formalnopravno ne gre za odredbe, navodila in druge podzakonske predpise, ki bi jih bilo potrebno in nujno objaviti v Uradnem listu. Praviloma gre za neke usmeritve, pojasnila, (na)vodila, smernice, kako ravnati v konkretnem primeru, z razlogom, željo po nekem kontroliranem in enovitem delovanju šolskega sistema. Gotovo gre lahko za poseg v avtonomijo dela posameznega zavoda, vodstvenega kadra itd. A v vseh teh letih je okrožnica postala skoraj svetinja. Tudi če se z njo kdo ne strinja, jo upošteva, ker si tako pokrije hrbet. Pred leti, res dolgimi leti sem se s kolegi iz šolskega ministrstva pogovarjal o pravni naravi (in statusu v javnopravnih predpisih) okrožnice. V smehu je bil odgovor: Okrožnice so nad ustavo in nad zakoni!

Zato sem se resnično zdrznil ob navedbi predsednice ravnateljev, ko je bilo govora o izvedbi mature. Kaj, če kdo od pripravljalcev okrožnice kaj pozabi, če česa ne ve, ni seznanjen s specifikami posameznega okolja ipd.? Tukaj, ponovno poudarjam, je stroka zamudila uveljavljati svoje znanje in izkušnje, predvsem pa poznavanje "terena". Izgubila je del avtonomije kot sem zapisal na začetku. Danes se pogovarjajo, kaj bo z maturo, izvedbo. Ko tole pišem, še ni znano, ni še poročil s sestanka.

Nekaj je pa gotovo, če bo vse kolikor toliko ok, bo politika – ministrica in RIC – slavila veliko zmago in jo izkoristila za doseganje političnih točk. Roko na srce, brez šolnikov te zmage ne bi dosegla. Toda šolniki ne bodo imeli kaj slaviti, ker bodo izčrpani in izmučeni, ker jim ni lahko, to kot starš vidim in spremljam, predvsem pa so bili spet vodeni in ne avtonmni, kar je škoda, ker oni imajo znanja in so sposobljeni delati s šolajočo se mladino. Politika vedno in povsod nabira politične točke.

Če bo množica problemov, neuspehov, morebitnih samomorov otrok ali, bog ne daj, ponovnih okužb ali celo smrti zaradi okužb otrok ali profesorjev, bo politika prevalila krivdo na pedagoško, šolsko in zdravstveno stroko. Umila si bo roke. Kako si politika umiva roke, vemo še iz časov Poncija Pilata.

***

Zelo na kratko o pozivu nevladnih organizacij, zakaj je vredno razmisliti o odpovedi oziroma opustitvi mature:

"Starši, ki še vedno hodijo v službo, podaljšujejo delovnike, ali pa so zaradi ukinitve javnega prevoza še manj časa doma. Nekateri starši so bolni, skrbijo za bolne partnerje ali stare starše in ne morejo učinkovito pomagati otrokom. Tudi sicer veliko staršev, ki so doma, zaradi svojih osebnih stisk ali nefunkcionalnosti ne zmore opravljati niti osnovnih starševskih dolžnosti, kaj šele, da bi otrokom učinkovito pomagali pri učenju. Otroci in mladostniki so lačni, nasilje v družini se povečuje, hkrati pa gotovo čutijo tudi vsesplošno paniko in strah, ki ju povzroča grožnja bolezni. Stiske otrok in mladostnikov, ki lahko močno vplivajo na uspešnost in so bile že prej spregledane, so postale še bolj skrite in za uspešnost šolanja še bolj usodne. V takšnem okolju je doseganje učnih standardov praktično nemogoče.

Stotine otrok doma sploh nima primerne računalniške opreme in dostopa do interneta. Ob pomoči donatorjev, nevladnih organizacij, učiteljev, ravnateljev in medčloveške solidarnosti je trenutno takih otrok nedvomno manj, vendar tudi zanje nimamo nikakršnih podatkov, ali je računalniška oprema res v uporabi, kdo od družinskih članov otroku pomaga, kdo poskrbi za odpravo morebitnih tehničnih težav in nenazadnje, ali so učenci in dijaki sploh kakor koli uspeli nadomestiti čas, ko v procesu šolanja na daljavo niso mogli sodelovati? Nihče ne ve, koliko otrok in mladostnikov trenutno šolskih obveznosti ne zmore učinkovito izpolnjevati, ker si morajo računalniško opremo deliti s svojimi sorojenci ali celo starši, ki delajo od doma in morajo biti na razpolago delodajalcu.

Tudi pristop učiteljev k šolanju na daljavo je zelo različen. Od pošiljanja domiselnih video razlag, ustvarjanja video povezav z učenci, celodnevne dostopnosti za vprašanja in pomoč na eni strani in na drugi tistih, ki na začetku tedna pošljejo kupe priponk s suhoparnimi nalogami in osnovno razlago že tako zapletene snovi.

Javnosti je bolj kot ne ostal skrit problem otrok tujcev, ki jim naš šolski sistem v prvem letu bivanja v Sloveniji ne omogoča dovolj učenja slovenščine in jih ne glede na starost v drugem letu šolanja izenači z ostalimi učenci, čeprav učitelji in strokovnjaki že dolgo opozarjajo, da sploh v višjih razredih standardov ne zmorejo doseči tako hitro. Podobno težavo imajo otroci slabo izobraženih staršev, še posebej tistih brez zadostnega znanja slovenskega jezika, ki otrokom že v prvih letih šolanja ne morejo pomagati pri razlagi in razumevanju snovi.

Posebej opozarjamo še na dijake in vajence triletnih poklicnih programov. Za te je značilno veliko praktičnega usposabljanja na delovnem mestu, nekateri programi ga imajo tudi več kot 900 ur (vajenci pa celo polovico celotnega časa). Nekateri dijaki tretjih letnikov, ki so to šolsko leto začeli z nekajmesečnim praktičnim usposabljanjem na delovnem mestu, so imeli od maja 2019 do 13. marca 2020 le nekaj tednov pouka v šolah, nekateri pa so morali praktično usposabljanje zaradi epidemije predčasno prekiniti. To pomeni, da bodisi niso imeli dovolj priložnosti za osvojitev nekaterih poklicnih veščin, bodisi za osvojitev teoretičnega znanja (npr. pri slovenščini, ki je obvezno del zaključnega izpita). Oboje pa morajo izkazati na zaključnemu izpitu, s katerim dokazujejo svojo poklicno usposobljenost." (vir).

Stroka, samo stroka bi bila morala in mogla spremljati od začetka izrednih razmer, kaj se dogaja. Ne mislim, da ne spremlja, kolikor se da. Približno ali delno se ve, kakšno je stanje v posamezni življenjski skupnosti. Svetovalne službe šol vedo skozi različne pokazatelje, kazalnike in informacije, odločbe ustanov, centrov za socialno delo, prav tako vedo sošolke in sošolci, čutijo, otroci si med seboj povedo, zaupajo, kominicirajo in kontaktirajo, tudi v času krize. Razen tam, kot lahko beremo, kjer jih starši resnično odklpijo od vseh informacij, komunikacij, prepovedo učenje itd.. O tem bo nujno razmisliti po končanju te krize za v naprej in končno spet v ospredje postaviti interes otrok, najstnikov, učeče se populacije. Tu gre pa za vprašanje temeljnih družbenih odnosov, gre za stanje duha slovenske družbe.

Pred leti sem poslušal na osnovni šoli, kamor je hodil sin, predavanje Tine Bregant o alkoholizmu, vplivu alkohola na možgane mladostnikov. Govorila je tako teoretično kot praktično iz izkušenj: kako npr. intubira mladoletno pijano osebo, kako jo prepusti staršem ali skrbnikom, ko jo pridejo iskat v prostor, kjer je  deset do petnajst centimetrov "robe" po tleh. Predavanje je kasneje prilagojeno ponovila tudi na gimnaziji, ki jo končuje sin. Obakrat zelo uspešno in dobro obiskano predavanje. Veseli me, da je postala državna sekretarka. Ker je specialistka za možgane in njih delovanje, je vsekakor primerna oseba, da skupaj z infektologi, epidemiologi in vso zdravstveno stroke pomaga pri odločitvi, kako naprej tudi glede mature.

***

Prijatelji, starši sošolk in sošolcev in drugi me sprašujejo, kako naš otrok gleda na vse to. Ko je slišal za poziv plesne šole, ki organizira maturantski ples, ali naj bo spetembra, mi je rekel, da septembra po njegovo še ne bo čas, da bi lahko organizirali srečanje 500 in več ljudi. Šola se na gimnaziji, kjer je poudarek na biotehnologiji, laboratorijskih vajah, mikrobiologiji (poleg klasičnih gimanzijskih predmetov).

Doma smo od 13. marca 2020. Razen z nami nima fizičnih stikov z nikomer, izvzemši tri obiske trgovine doslej. Dela na na daljavo, je na vseh srečanjih, pogovorih, "pri pouku". Dnevno porabi tudi do 8, 9 ur za šolo. Kakšen dan, ko se pripravlja na esej, bere tudi več časa, logično. Res je tudi, da se je sistematično začel pripravljati že septembra lani. Seveda ga moti, da vse nekako visi v zraku, ni mu vseeno. Žal mu je, da ni bilo maturantskega plesa prejšnji petek. Pogreša dekle. Osebno mu popolnoma zaupam, da se bo pripravil maksimalno in tudi ta stres, ker je na nek način socialno izoliran (kot drugi edinci), za katerga pove, da je, bo, upam premagal. Zaupam mu popolnoma, zato srečno Luka - in vsem ostalim tudi!

Ura je 14.00, ko končujem tole pisanje. Vmes sem si vzel malo premora, pregledal tudi novice in ni še nič o sestanku na ministrstvu. In čisto za konec. Pred leti sva sedela skupaj z gneralnim direktorjem družbe Mobitel v njegovi pisarni in debatirala o mobilni telefoniji. Kdor Toneta Majzlja pozna, ve, da je izvrsten govorec in sogovornik. V nekem trenutku mi je dejal: Veš, tale naša mobilna telefonija je fantastična zgodba, finančno tudi uspešna, tehnološko napredna, a ima eno pomanjkljivost, objektivno. Onemogoča fizičen kontakt med ljudmi. Saj je fajn, da se lahko vse zmeniš po mobitelu, a pogovor na štiri ali več oči je pa kljub vsemu najboljši. 

In tako naj bo tudi s to šolo na daljavo. Naj bo rabljena samo in takrat, kadar so nam zaradi te ali druge, takšne ali drugačne okoliščine onemogočeni osebni stiki in socialno življenje kot si ga predstavljamo in živimo. Bo nekoliko drugačno, a še vedno ne bo "na daljavo". Zato naj minsitrica ne bo tako navdušena, ko o tem poroča, ker se bo našel kdo, ki bo izračunal in utemeljil, da če je vse tako fantastično, zakaj potem sploh potrebujemo tak sistem s grajenimi šolami, infrastrukturo, prevozi itd.. Pa dajmo vse na daljavo, saj bomo stroškovno učinkoviti, prišparali bomo ogromno denarja ... Zato pamet v roke! Kompetentno odločite, karkoli boste odločli. Res kompetentno.

Pripis uredništva

V veliki večini evropskih držav se s problemom zaključnega izpita (mature) intenzivno ukvarjajo, predvsem pa oblasti gledajo na koristi bodočih maturantk in maturantov. Samo pri nas se oklepamo kot pijanci plota, da nič ni mogoče sprementi. V Italiji sta v igri dva scenarija. Če se bodo dijaki v šole vrnili do 18. maja 2020, bo šolsko ministrstvo pripravilo prvi izpit iz italijanščine, drugi vseobsežni izpit pa bodo pripravile šolske komisije, nato pa bo še ustni izpit. Dijake bodo ocenjevali njihovi profesorji, ne profesorji drugih šol, kot je bilo to v navadi. Če se dijaki ne bodo mogli vrniti v šole do 18. maja, se bo izvedel samo ustni maturitetni izpit pred interno komisijo, sestavljeno iz profesorjev šole, kjer poteka izpit, predsednik komisije pa bo njen edini zunanji član.

V Avstriji naj bi se matura izvedla, vendar bo število dijakov v posamezni učilnici omejeno na 15 kandidatov, medtem ko bodo v Nemčiji zvezne dežele maturo poskušale izpeljati po načrtih.

Španija naj bi maturo izvedla konec junija in prve dni julija. Na Portugalskem naj bi se matura letos izvedla kar prek spleta. Češka, Danska in Malta bodo ocenjevale drugače kot v prejšnjih letih in ne bodo organizirale klasičnih zaključnih izpitov ali mature. V celoti so zaključne izpite odpovedali na Irskem, Slovaškem, Norveškem in Švedskem.

V Luksemburgu bodo maturo sicer izpeljali v predvidenih rokih, vendar bo državna izpitna komisija upoštevala, da snov ni bila v celoti predelana in bo vprašanja temu primerno prilagodila. Še bolj dosledni bodo v Veliki Britaniji, kjer so maturo odpovedali, uspeh dijakov na končnem izpitu bo temeljil na povprečju ocen v tem šolskem letu in drugih dejavnikih, ki jih morajo profesorji upoštevati, kot na primer ocene na poskusni maturi. Podobno Nizozemska: odpovedali so vse državne izpite, potrdila o koncu šolanja pa bodo nadomestili z rezultati, pridobljenimi na šolskih testih.