Ob novici kitajskih lastnikov Gorenja, da bodo zaradi krize, ki je zlasti posledica pandemije novega koronavirusa, samo v Šaleški dolini na cesto poslali 1000 delavcev, zagotovo nihče ne more ostati neprizadet. Toda bolj kot presenečenje, šok ali jeza javnosti me čudi zadrega vseh tistih, ki bi morali ljudi opozoriti, da tisto, kar prihaja, niti slučajno ne bo nekakšna repriza gospodarske krize izpred desetih let, pač pa nekaj mnogo hujšega. Še najustreznejša bi bila primerjava med normalnim valovanjem v Piranskem zalivu na eni ter večmetrskim orjaškim valom v Južnem Atlantskem oceanu na drugi strani. Tisto, kar že prihaja in raste, je še najbolj podobno popotresnemu valu, ki mu Japonci rečejo tsunami. Kako velik bo, s kakšno hitrostjo bo pridrvel nad nas, je ta hip še nejasno, čeprav se obrisi bližajoče se ekonomske kataklizme že kažejo. Gorenje oziroma Skupina Hisense je kvečjemu prvi resnejši znanilec tistega, kar šele prihaja. Kar nekaj velikih odvetniških pisarn v Ljubljani, ki se ukvarjajo s korporacijskim pravom, je že marca dneve in noči pripravljalo na tisoče odpovedi pogodb; namigov o tem, da se nekaj hudo resnega dogaja, je bilo veliko.

Igranje na karto presenečenja je zato morda razumljivo kvečjemu, ko gre sindikate oziroma njihove voditelje. O tem, kako iskreno se trudijo za pravice delavcev, imamo najbrž vsak svoje mnenje, toda na koncu dneva je to prvenstveno vprašanje odnosov med delojemalci in njihovimi sindikalnimi predstavniki. Bolj kot presenečeni sindikati, pred katerimi so zdaj črni meseci - ironično, ampak glavnina odpuščanj se bo začela takoj po prvomajskih praznikih, ki bodo letos zaradi omejitev gibanja in socialne distance bolj kot ne virtualni -, bi se naj resnosti razmer, v katere stopamo, zavedali odločevalci, torej oblast in politika.

Primerjava med recesijo leta 2009 in aktualno panedmijo Covid-19: razlike so očitne.

Vladi res ne moremo očitati, da se ni že takoj po imenovanju resno lotila vseh izzivov (z vsemi spodrsljaji in ostalo folkloro oblastniških napak), zato je tolikanj bolj nerazumno obnašanje opozicije, ki naj bi jo v parlamentarni demokraciji imeli predvsem zato, da bi nadzorovala vlado in ponujala boljše rešitve. Kakšna je strategija treh opozicijskih strank (LMŠ, SD in ZAB) v tej dobi epidemije, ne uspem razvozljati. Edino, kar trenutno počnejo, je to, da se ukvarjajo z deblom enega drevesa, medtem ko gozda ne vidijo. Za državo je to škodljivo, saj bomo potrebovali predvsem dobre ideje in rešitve, ne pa cenenega populizma, teorij zarot in skrajnega egoizma, ko gre za vprašanje interesov oziroma vpliva globoke države.

V Sloveniji lahko na prste obeh rok preštejemo tako velika podjetja, kakršno je Gorenje. Z nekaj vstopnimi podatki zaradi tega ne bo težko predvideti, kdo bo naslednji. Veliki dobavitelji (zlasti) nemške avtomobilske industrije so že zelo na udaru. Na drugi strani je za zdaj še "varna" farmacevtska industrija. Na silovitost recesije, ki bo skoraj zagotovo postala depresija, bo močno vplival tempo pandemije in razvoj cepiva, s katerim naj bi nekje do leta 2022 uspeli odločilno zajeziti virus. Toda do tja sta še dve leti in ta čas bo zaznamovala ekonomska kriza, kakršne ta planet ni doživel vse od leta 1929, ko se je začela Velika depresija.

Slovenska ekonomska (ne)odvisnost od Nemčije, Italije, Francije bo kmalu na preizkušnji.

Združene države Amerike so potrebovale približno četrt stoletja, da so si povsem opomogle (resda je bila vmes tudi svetovna vojna, kar je za najmanj pet let podaljšalo dobo okrevanja), kar ni nepomemben podatek za prognoziranje sedanjih razmer. Ni namreč izključeno, da ne bi zaradi globalnih posledic pandemije novega koronavirusa prišlo do državljanskih nemirov ali celo vojn, oboroženih konfliktov med državami, razpadov starih zavezništev, oblikovanja novih ipd. Nenazadnje ne moremo z gotovostjo trditi niti tega, da je prihodnost Evropske unije zagotovljena, kajti takšne prognoze so lahko preveč optimistične. EU se je na pandemijo Covid-19 prepočasi in premalo resno odzivala, poteptala je celo enega svojih najbolj proklamiranih načel, tj. solidarnost. Italijane s(m)o pošteno pustili na cedilu.

Še prejšnji mesec so bile napovedi glede novega koronavirusa manj pesimistične od današnjih. Kakšne bodo jutrišnje, ne moremo vedeti. Uradni podatki glede števila okužb in smrti Covid-19, ki jih sproti ažurira univerza Johns Hopkins v Marylandu, se približujejo trem milijonom (okuženih) oziroma cifri 200.000 (mrtvih), čeprav je po oceni rahlo kompromitirane Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) dejansko število okuženih mnogokratnik uradnih podatkov. Po nekaterih ocenah je lahko okuženih že 100 milijonov ljudi. Težje je določiti številko dejansko umrlih. Če bi povprečje smrtnosti ostalo okoli odstotka in pol, potem je že doslej za novim koronavirusom umrlo 1,5 milijona ljudi, pri čemer do vrhunca epidemije marsikje še ni niti prišlo. Toda bolj kot tovrstna ugibanja, ki nam dejansko v ničemer ne pomagajo pri soočanju z vsemi, tudi psihološkimi posledicami Covid-19, je vznemirljivo to, da so ekonomske posledice pandemije novega koronavirusa že zdaj ocenjene kot nekajkrat hujše od tistih, ki jih pripisujemo recesiji izped dobrih desetih let.

Prihajajoča globalna ekonomska kriza bo bolj udarila po razvitih ekonomijah kot po deželah v razvoju.

Gita Gopinath, ekonomska svetovalka in direktorica Raziskovalnega oddelka Mednarodnega denarnega sklada (IMF), v prispevku The Great Lockdown: Worst Economic Downturn Since the Great Depression (vir) govori - med vrsticami - celo o najhujši (gospodarski) krizi v človeški zgodovini. Po Veliki depresiji (Great Depression) smo zdaj dobili Veliko zaporo (Great Lockdown), ki bo v letošnjem letu globalni ekonomiji odnesla vso rast in jo po aprilski napovedi IMF potisnila v triodstotni minus. Težava je tudi v tem, da ni mogoče napovedati razvoja cepiva in s tem začetka nepovratnega okrevanja na globalni ravni. Predpostavka o gospodarski rasti v letu 2021 namreč temelji izključno na upanju, da se bo pandemija v letu 2020 končala, kumulativna izguba globalnega BDP pa v teh dveh letih ne bo presegla 9 bilijonov dolarjev. Nezanemerljivo je tudi to, da takšen zmerno optimističen scenarij ne upošteva možnosti, da bi bodisi v letošnjem bodisi v prihodnjem letu zaradi recidiva novega koronavirusa ponovno uvedli globalni "lockdown" oziroma ustavili planet, kar pa bi samo še dodatno poglobilo že tako ali tako krizne razmere.

Časi, v katere vstopamo, so ali pa še bodo za marsikoga hudo travmatični. Zlasti ne gre podcenjevati strahu, ki ga generira stalna negotovost. Strah sproža jezo, jeza vodi k sovraštvu. Prav izredne okoliščine, ki jih pandemija ustvarja takorekoč po vsem svetu, postajajo poligon najrazličnejših političnih manipulantov, gospodarskih špekulantov in kreatorjev lažnih novic.