Četrtkova Tarča na RTV Slovenija v režiji Erike Žnidaršič me je spominjala na grozljivi skeč z namenom, da pokoplje vlado, ki je mandat nastopila pred dobrim mesecem in po mojem mnenju v primeru epidemije koronavirusa rešila Slovenijo pred italijanskim scenarijem. Priznam, da oddaje nisem mogel gledati do konca. Zadostoval mi je uvod, ki je bil verjetno predvajan dvakrat, da bi si ga lahko zapomnili tudi dementnejši gledalci javne radiotelevizije. Tema oddaje so bile maske, a na žalost ne tiste, v katerih so nastopali akterji oddaje, temveč tiste, ki jih na začetku pandemije ni bilo in jih je bilo potrebno nabaviti na izropanem svetovnem trgu.

Vsakemu, ki se vsaj malo spozna na trgovino in posel, mora biti jasno, da v takšnih kaotičnih razmerah ne veljajo zakoni, dobri poslovni običaji ali pravila korektnosti. V takšnih kaotičnih razmerah zmaguje tisti, ki je bogatejši, drznejši, ki ima več vez in poznanstev - in seveda več lopovske žilice. Država v takšne posle pod nobenim pogojem ne sme vstopiti! Ni ga namreč državnega zakona ali predpisa, ki bi dopuščal podkupovanje, izigravanje, izsiljevanje, korupcijo in podobne nečednosti.

Posel na kaotičnem trgu pa se lahko sklepa le pod takšnimi pogoji. 

Cene letijo v nebo. Podkupovanje je ključ za dobavo. Vse je v zraku. Kriminal in lopovščine so ključ do robe, ki jo nujno potrebujejo porabniki v državi. Teh je dva milijona. Maske in zaščitna sredstva so potrošno blago za enkratno uporabo. Nenadoma je potrebno nabaviti na desetine milijonov takšnih sredstev, napolniti prazna skladišče in oskrbeti zaskrbljene porabnike.

Prav javna nacionalna televizija nas je minule tedne vestno, vsak dan, tudi večkrat na dan, obveščala o tem, kdo vse v tej državi nima ustreznih mask, pa bi jih moral imeti. Poročali so o pretečih množičnih okužbah v domovih za ostarele, bolnišnicah, podjetijih ipd.. Brez mask in zaščitne opreme so bili gasilci, reševalci, klinike in lekarne ...

Kako do takšne vroče robe, kar so zaščitne maske in oprema še pred nekaj tedni brez dvoma bili, pridemo, vemo. Najprej je potrebno ugotoviti potrebe. Z okrožnicami pozvati vse, ki zaščitno opremo potrebujejo. Potem se naredijo seznami potrebnega materiala. Na osnovi zbranih potreb se pripravijo razpisi z razpisnimi pogoji, ki določijo, kdo lahko poda ponudbo, do kdaj, kdaj bo opiranje ponudb in pod kakšnimi pogoji bo izbran izvajalec. Določita se okvirna cena in seveda rok dobave.

Tako veleva zakonodaja in v kolikor bi jo upoštevali, bi najverjetneje že dobili prve ponudbe in napeto pričakovali javno odpiranje ponudb. Po odpiranju ponudb bi sledila valorizacija, ki bi jo izvajale strokovne in manj strokovne komisije. Valorizacija potrebuje kar nekaj časa, saj ni enostavno ugotoviti, kdo je najugodnejši ponudnik. Posebno zato, ker gre za različno robo, za različne količine, različne ponudnike itd. Skratka valorizacija potrebuje čas in temeljit premislek, saj je znana slovenska folklora, da bo po izboru najugodnejšega ponudnika sledila poplava pritožb. Včasih se je dogajalo, da so se vlekle vse do končne razsodbe na sodišču. 

A medtem čas teče in teče. Skladišča so še vedno prazna, zalog ni, porabniki besnijo. Ne vedo, kako naj zaščitijo sebe, paciente, ogrožene skupine, kako sploh naj se lotevajo tega nevarnega virusa. Pristojni organi z vlado na čelu pojasnjujejo, da opreme pač ni, da pa je postopek v teku. To je fraza, ki vedno vžge, vedno opraviči vsakovrstne zapete in seveda udomačeno folkloro.

Po dobrih dveh, morda treh mesecih bi prvi srečni ponudniki že lahko začeli iskati dobavitelje po izropanih svetovnih trgih in se začeli seznanjati s pravili, ki vladajo ob izjemnih razmerah. In kakšna so ta pravila? Prvo in edino je to, da blaga ni, razen za velike denarje. Potrebna je gotovina, potrebno je podkupovanje. Tisti, ki ob teh pravilih začne postavljati svoje pogoje ali celo vprašanja, naleti na nasmešek v stilu "več sreče prihodnjič". Pred vrati je še deset kupcev, ki ne postavljajo pogojev in ne sprašujejo. Vzemi ali pusti, take it or leave it.

Pravila v "vojnih razmerah" so stara. Ko si oddal ponudbo, si moral vedeti, kaj te čaka. Kitajski trg je neskončno velik. Lahko nemudoma kupiš nekaj milijonov spodnjic, tudi sandal ali majic, a hudič je, ker mask in druge opreme ni. No, je, le do nje se ne pride kar tako. Gospod Pin Ming ve, kako se do opreme pride. Da svetuje, je potrebno nekaj plačati. Pogodba? Kje pa, ste znoreli! Kdo pa se ima čas ukvarjati s takšnimi malenkostmi. Kako pa? Dragi moji, ali ste popolni začetniki? Kaj ne veste, kako se takšni posli sklepajo v izrednih razmerah? Vztrajajte in čakajte. Robo dobi tisti, ki se spozna na izredne razmere. No, mora biti vsaj malo tudi gangsterja. Kdor podmaže, ta dobi!

Morda bi se slovenski dobavitelji izognili takšnemu kaosu. Virusna kriza jenjuje, motnje na trgih se umirjajo. Kmalu bo robe dovolj. Bo cenejša. Ponudnikom se kažejo celo dobički. Celo v primeru, ko bodo znatno zamudili rok dobave in jim pretijo penali, bodo te z lahkoto poravnali, saj bo dobavljena roba znatno cenejša od cen iz ponudbe.

Skladišča se bodo začela polniti. Do konca leta. Prihajajo inventure, bilance. Čas je za pisanje poročil. In vse je v najlepšem redu. Takšno idilično stanje bi lahko nastopilo, če ne bi bilo ogroženih porabnikov, k so opremo potrebovali takoj, v nekaj urah, nekaj dneh, največ v kakšnem tednu. In to ne le nekaj kosov, šlo je za tone, za stotisoče, za milijone komadov. In seveda tudi evrov.

Dobavljeno je bilo dovolj in pravočasno.

Za to so bili (bili) potrebni izredni napori. Za to je bila potrebna iznajdljivost, zvijačnost in pred vsem pogum. Pogum zato, ker niti slučajno opreme in ustrezne zaščite ne bi bilo, če bi junaki delovali v skladu z zakoni in navodili ter zadostili gospodu Veselu in njegovemu sodišču, pa seveda zvedavi in oblastni Eriki Žnidaršič, ki skrbi za državljane, da jih je ne bi oropali ničvredneži, ki izkoriščajo krizo za polnjenje svojih žepov.

Nekoliko bi bila prizadeta le opozicija, ki ne bi imela tarče, v katero bi uperila svoje strupene puščice.

Streljati v ljudi, ki vse delajo po zakonih, je vendar nevljudno. Toda vseeno opozicija ni v brezupnem položaju. Na voljo bi imela možnost, da na vse grlo tuli in prepričuje ogroženo ljudstvo o tem, da je naravnost odlično vlado Marjana Šarca zamenjala nesposobna banda, ki ni sposobna nabaviti niti najosnovnejše zaščitne opreme, kot so recimo zaščitne maske, ki se jih da narediti iz navadne servijete in gumice iz kozarca za vlaganje slivove marmelade.

Res, kako je to mogoče, da vlada ni sposobna dobaviti zaščitne opreme? Popolnoma jasno. V teh hudih in kritičnih časih veliki vodja pošilja tvite, namesto da bi skrbel za nabavo zaščitne opreme. Jasno? Popolnoma jasno!