Četrtkova oddaja Tarča na Televiziji Slovenija je bila, kot vse kaže, detonator, ki je sprožil verižno reakcijo hudih obtožb na račun dveh ministrov vlade Janeza Janše, upokojenega politika Lojzeta Peterleta, predsednika zunajparlamentarne stranke Marjana Podobnika ter več slovenskih podjetij, ki so v zadnjih tednih sodelovala pri nabavah zaščitne opreme, nujnih zaradi spopadanja z epidemijo koronavirusa. V središču obtoževanj je zdaj gospodarski minister Zdravko Počivalšek, ki je hkrati tudi predsednik vladne stranke SMC, od katere je pravzaprav odvisna usoda aktualne vlade, kajti Janša brez SMC nima več zadostne večine v parlamentu. Če "pade" Počivalšek, so vrata do predčasnih volitev odprta na stežaj. Da si najmanj tri opozicijske stranke - Levica, socialni demokrati in LMŠ - vroče želijo padca vlade, je prav tako postalo jasno že med omenjeno oddajo oziroma dan po njej, ko je na slovenskem političnem prizorišču in na medijski sceni završalo kot že dolge ne.

Manjšega pritiska je trenutno deležen Matej Tonin v vlogi obrambnega ministra, četudi se je tudi on nedavno znašel pod plazom kritik in obtožb zaradi dejstva, da je pri enem izmed dobaviteljev zaščitne opreme (podjetje Acron) zaposlena njegova mati. Četudi je (bila) zgodba precej za lase prevlečena, pa vseeno ima svojo logiko: ministrova mati kot sodelavka enega izmed (manjših) dobaviteljev zaščine opreme je vsekakor - piarovsko gledeno - problem in predstavlja potencialni konflikt interesov že zaradi sorodstvene povezave.

So plačane maske lahko ukradane?

V nadaljevanju bomo analizirali tudi kronologijo pandemije Covid-19, zaradi katere so se razmere na mednarodnem trgu zaščitne opreme in respiratorjev dramatično zaostrile, posamezne države so druga drugi "kradle" že naročene pošiljke, ki so večinoma prihajale iz Kitajske. Tu se je svojevrsten verbalni flop zgodil znanemu slovenskemu podjetniku Jocu Pečečniku, ki je ob predaji večje količine zaščitnih mask na brniškem letališču v svojem značilnem humorističnem tonu dejal, da je maske "ukradel" na Kitajskem. Seveda Pečečnik ni ničesar ukradel. Zaščitne maske so bile maske plačane in verjetno bi težko rekli, da je nekaj, kar je plačano, ukradeno. Vseeno pa je Pečečnikov nerodni stavek še dolgo odmeval v medijih in javnosti.

Joc Pečečnik si je zaradi nerodne izjave, češ da je "maske ukradel", nakopal kar nekaj težav. (Foto: Mediaspeed)

Vse to je bila očitno le uvertura v glavno ofenzivo, ki se je zgodila ravno z oddajo Tarča, kjer je bilo pod črto moč razumeti, da je bila celotna trgovina z zaščitno opremo po 13. marcu, ko je mandat nastopila nova vlada, mešanica oderuških poslov z visokimi provizijami, nezakonitih pritiskov na odločevalce in torej kot celota kontaminirana s kriminalom. Za širšo javnost je to olje na ogenj, nič manj dramatične razmere niso po objavi Tarče nastale na slovenskem političnem prizorišču. Že naslednji dan, torej v petek, je eskalacija dosegla vrelišče z vsemi pavšalnimi obtožbami, nezakonitimi prisluškovanji, napovedmi interpelacij in predčasnih volitev.

Šef opozicije in veliki žvižgač

Morda v tem kontekstu ni tako nedolžen podatek, da se je pred nekaj dnevi po daljšem času iz karantene oglasil Milan Kučan, ki ga je Dejan Steinbuch, urednik portala+, imenoval "šef opozicije", s čemer je želel poudariti, da nekdanji predsednik še vedno ohranja izjemen vpliv v slovenski politiki, njegova intervjuja v Dnevniku in Nedeljskem dnevniku pa lahko beremo med vrsticami. Kronologija dogodkov, ki so vrhunec dosegli ravno z oddajo Tarča, v kateri se je kot insajder oziroma žvižgač pojavil doslej javnosti neznani Ivan Gale, zaposlen na Zavodu za blagovne rezerve kot vodja skupnih služb (in je v času, ko je bil direktor Anton Zakrajšek zaradi Covid-19 na bolniški, slednega tudi nadomeščal). Njegove obtožbe na račun Zdravka Počivalška, Lojzeta Peterleta in Marjana Podobnika so vznemirljive zlasti zaradi dramatiziranega konteksta, v katerem je nabave zaščitne opreme umestil v podoben okvir kot trgovino z orožjem na začetku devetdesetih, za katero pa je, kot se je kasneje izkazalo, vedel celoten slovenski politični vrh s Kučanom na čelu. Ker naj bi žvižgač Gale javno razkril "celotno resnico" o "trgovini z maskami", naj bi bil zdaj življensko ogrožen, zato je dobil policijsko varovanje.

Anton Zakrajšek, bivši direktor Zavoda za blagovne rezerve, je bil včasih župan Velikih Lašč s podporo stranke SDS.

Vse skupaj deluje kot nekakšen politično-kriminalni triler, ki pa je za poznavalce preiskovalnega novinarstva močno pretiran oziroma napihnjen. Znano je namreč, da je lahko nekdo kot vir informacij potencialno ogrožen le do trenutka, ko zgodba pride v javnost, od tam naprej pa je varen, saj ga ščiti ravno dejstvo, da ni več anonimen. Tudi ustvarjanje mita o pogumnem žvižgaču, ki je razkril vso umazanijo slovenske politike, deluje ceneno in ustvarja utemeljen sum, da gre za umetno ustvarjanje herojskega državnega uradnika, zavezanega pravici in resnici. Vrhunec pa so zagotovo tudi grafiti v podporo Galetu.

Kdo je prisluškoval Počivalšku?

Če bi bilo res vse tako enostavno, potem bi bili tudi dokazi neizpodbitni in tako očitni, da se ob njih ne bi porajali dvomi. Vendar je v tej zgodbi, ki ima zagotovo dve plati, resnica malce bolj kompleksna, obtožbe na račun Počivalška pa temeljijo celo na nezakonito pridobljenih "dokazih" (ki bi bili na sodišču avtomatično izločeni). Bolj kot vsebina pogovorov, za katere doslej še nihče ni razložil, ali so bili predvajani v celoti, ali pa gre le za odlomke, ki se jih da tehnično prikrojiti in zmontirati po volji naročnika, bi bilo zanimivo izvedeti, kdo je bil tisti, ki je prisluškoval ministru oziroma snemal njegove pogovore. Kar nekaj indicev je namreč, da ni šlo za operacijo policije, pač pa za zasebno in nezakonito dejavnost. Bivši direktor Zavoda za blagovne rezerve Zakrajšek je ostro zanikal, da bi on posnel pogovor s Počivalškom.

Marjan Šarec in Damir Črnčec, bivši premier in njegov Rasputin. (Foto: Mediaspeed)

Pojavljajo pa se, zanimivo, vzporednice z objavo telefonskega pogovora med hrvaškim lobistom Ivanom Toljem in Ludom Bammensom, enim vodilnih direktorjev ameriškega finančnega sklada KKR. Aprila 2019 je namreč Tolj v telefonskem pogovoru poskušal vplivati na Bammensa, da bi ta "ustavil" zgodbo o hrvaškem prisluškovanju Simoni Drenik in Jerneju Sekolcu na televiziji POP TV. Kot je znano, je ta komercialna televizija, ki jo je sklad KKR pred leti neuspešno poskušal kupiti prek svojega balkanskega partnerja Dragana Šolaka, razkrila, da je Hrvaška arbitražo kompromitirala s pomočjo svoje obveščevalne službe. Kdo je POP TV dostavil zvočni posnetek pogovora med Toljem in Bammensom, uradno nikoli ni bilo pojasnjeno, so pa obstajali konkretni indici, da je pri tem sodelovala Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA), človek za zvezo med Sovo in POP TV pa ni bil nihče drug kot Damir Črnčec, tedanji državni sekretar za nacionalno varnost v kabinetu bivšega predsednika vlade Marjana Šarca.

V tem trenutku še nimamo dovolj informacij, da bi lahko sklepali, da je Črnčec v ozadju nezakonitega prisluškovanja Počivalšku, vendar se pojavljajo namigi, da bi lahko šlo tudi tokrat za podoben modus operandi. Kakšna bi lahko bila vloga Sove pri vsem tem, če sploh kakšna, kajti agencija po zakonu ne sme prisluškovati slovenskim državljanom (lahko pa, recimo, spremlja njihove mednarodne telefonske pogovore)? Kaj točno počne gospod Črnčec danes, ravno tako ni povsem znano, čeprav je uradno zaposlen na stranki LMŠ kot svetovalec, še vedno pa uporablja tudi državno stanovanje na Kotnikovi ulici.

O Črnčecu in njegovih stikih s Tomažem Lovšetom oziroma češko-slovaškim investicijskim skladom J&T, ki je tesen poslovni partner najbogatejšega Čeha Petra Kellnerja, ki je prevzel Pro PLUS (POP TV), bomo več detajlov objavili prihodnji teden, zgodba pa se dotika tudi poskusa prevzema največje slovenske naftne družbe Petrol.

Nova vlada, prazna skladišča in nakupi opreme

Lotimo se zdaj podrobnejšega kronološkega pregleda dogodkov v zadnjih šestih tednih. Zavedanje vseh razsežnosti pandemije koronavirusa je Slovenijo doseglo v začetku marca, ko je bila v Italiji epidemija v brutalnem porastu, svet pa so šokirale fotografije vojaških vozil iz Bergama, ki odvažajo trupla iz prenapolnjenih bolnišnic. Šarčeva vlada, ki je zaradi pasivnosti Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) več tednov čakala in se obotavljala, kaj ukreniti glede koronavirusa, je 12. marca naposled popustila pred pritiski strokovnjakov in javnega mnenja in razglasila epidemijo. Dan kasneje, v petek, 13., je zvečer prisegla Janševa vlada in sprejela prve resnejše ukrepe za zajezitev epidemije.

Šarčeva vlada je Zavodu za blagovne rezerve naročila, da zaloge zaščitne opreme obnovi do 31.12.2020.

Odhajajoča vlada je poskrbela za precejšen šok, ko se je izvedelo, da je za seboj pustila dobesedno prazna skladišča blagovnih rezerv. Marjan Šarec je kasneje javno mahal z dokumenti, ki naj bi dokazovali, da so sicer naročili Zavodu za blagovne rezerve, da popolni manjkajočo opremo, pri čemer pa je v oči zbodel datum realizacije: do 31.12.2020.

Vse to so dejstva, ki prenovljeni vladni koaliciji, v kateri sta Zdravko Počivalšek in Aleksandra Pivec (DeSUS) zadržala svoja ministrska resorja, niso prinesla pretiranega optimizma. Ne samo, da je Slovenija zaradi operativno nesposobnega premierja Šarca izgubila približno dva tedna, nobenega resnega dela ni bilo narejenega tudi glede naročil nujno potrebne zaščitne opreme, respiratorjev ipd. Hkrati je postajalo jasno, da se Evropa bliža epidemiološkim razmeram, ki so primerljive kvečjemu z vojno: zapirati so se začele tudi meje med članicami Evropske unije, ponovno je bil suspendiran Schengen, države so druga drugi prestregale transporte naročene opreme, govorilo se je celo o zaplembah in krajah blaga. Strahovi, da mi majhna in nepomembna Slovenija v teh dramatičnih okoliščinah izgubila vsako možnost nakupa nujno potrebne zaščitne opreme (mask, rokavic, oblek, respiratorjev, testov za Covid-19 itn.), so postajali iz dneva v dan večji.

Slovenska solidarnost v krizi

Toda zgodila se je solidarnost, Slovenci doma in v tujini so stopili skupaj in pomagali državi v stiski. Predsednik Evropske nogometne zveze (UEFA) Aleksander Čeferin je poklical svojega prijatelja, najbogatejšega Kitajca, Joc Pečečnik je angažiral svoje igralniške partnerje v Macau, v akcijo so šla nekatera prodorna slovenska podjetja. Vsi so imeli pred očmi en sam cilj: dobaviti čim večje količne zaščitne opreme, saj ni bilo moč napovedati, kako hudo bo epidemija zarezala v Slovenijo, koliko bo okužb, koliko hospitaliziranih itd.

Med tistimi, ki so se izpostavili, je tudi "tihi biotehnološki velikan", kot mu pravijo, družba GenePlanet, ki se je zdaj v oddaji Tarča pojavila med "inkriminiranimi" podjetji, saj naj bi zanjo odkrito lobiral minister Počivalšek. Medtem ko je po svetu divjala vojna za respiratorje (vir) in so posamezne države na vse možne načine iskale rešitve, tudi z zagonom lastne proizvodnje (denimo Tesla v Združenih državah, vir), se je angažiral ustanovitelj Geneplaneta, molekularni biotehnolog Marko Bitenc, varovanec profesorja Romana Jerale, avtoritete Kemijskega inštituta. Mladi Bitenc je dolgoletni poslovni partner ene največjih kitajskih multinacionalk s področja biotehnologije. S svojimi obsežnimi izkušnjami pri nakupu, logistiki in uvozu medicinskih pripomočkov in opreme je uspel v izjemno kratkem času od svojih kitajskih poslovnih partnerjev na podlagi različnih ponudb za distribucijo medicinske opreme, povezane s preprečevanjem ali zdravljenjem koronavirusne bolezni, realizirati več dobav. Respiratorji so začeli prihajati v Slovenijo, olajšanje bolnišnic in zdravnikov je bilo veliko.

Marko Bitenc je GenePlanet ustanovil leta 2008, ko je imel 22 let. (Foto: www.goodlifestyle.si)

Še pred mesecem dni so bili zaradi globalnega kaosa in panike, ki ju je generirala pandemija koronavirusa respiratorji suho zlato. Po dobavi prvih pošiljk, ko je tudi v Sloveniji popustila napetost, so se začeli politični obračuni in med prvimi "žrtvami" bodo očitno tudi mednarodno uveljavljeni slovenski podjetniki, ki so se izpostavili in želeli pomagati državi.

Javno naročanje v izrednih okoliščinah

Eden glavnih razlogov, zakaj so tudi biotehnologi zdaj kolateralna škoda političnih intrig in boja za oblast, je zagotovo v sistemu javnega naročanja, ki je že v normalnih pogojih in okoliščinah silno zapleten in omogoča preveč birokratskega nagajanja, da o vzvodih za oviranje, ki jih ima na voljo konkurenca, sploh ne govorimo. Zdelo bi se razumljivo, nujno in opravičljivo, če se v izrednih okoliščinah, kar epidemija zagotovo je, javno naročanje prilagodi razmeram. In ko na globalnem trgu divja vojna med državami, ki povprašujejo po zaščitni opremi in respiratorji, se vsaka vlada poslužuje vseh razpoložljivih metod in sredstev, da svojim državljanom zagotovi varnost oziroma vsa tista sredstva, zaradi katerih bo škoda čim manjša, vključno seveda s številom smrti. V takšnih okoliščinah ni toliko pomembno, koliko nekaj stane, temveč kako hitro in v kakšnih količinah je pošiljko možno kupiti oziroma jo dostaviti.

Tule je spregledano sporočilo, ki ga je javnosti zaradi očitkov o prirejenih razpisih, pritiskih in lobiranjih posredoval GenePlanet. Zaradi boljše informiranosti ga objavljamo v celoti:

"Družba GenePlanet je bila kot zanesljiv dobavitelj medicinske in zaščitne opreme v različnih evropskih državah in tudi v Sloveniji izbrana zato, ker je v zadovoljivem roku zmožna zagotoviti ustrezno kakovost opreme v zadostni količini. Enako opremo kot naročnikom v Republiki Sloveniji družba GenePlanet dobavlja tudi različnim naročnikom v več drugih državah v srednjeevropskem ter širšem prostoru. Vsi sodelavci družbe GenePlanet smo ponosni, da smo zanesljiv poslovni partner, ki kljub kaotičnim globalnim razmeram v času pandemije koronavirusne bolezni izpolnjuje svoje zaveze.

Družba GenePlanet je že leta registrirana v Registru poslovnih subjektov, ki opravljajo promet z medicinskimi pripomočki na debelo, ki ga vodi Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke, in ima, kot dolgoletni poslovni partner ene največjih kitajskih multinacionalk s področja biotehnologije, obsežne izkušnje pri nakupu, logistiki in uvozu medicinskih pripomočkov in opreme. Od poslovnih partnerjev na Kitajskem je družba GenePlanet že meseca februarja dobila različne ponudbe za distribucijo medicinske opreme, povezane s preprečevanjem ali zdravljenjem koronavirusne bolezni, in to opremo dobavlja v različne države, v katerih tudi sicer deluje. V zadnjem časovnem obdobju je medicinsko opremo dobavila, med drugim, tudi nekaterim največjim kliničnim centrom v Evropi.

Z Zavodom Republike Slovenije za blagovne rezerve smo 18.3.2020 sklenili pogodbi o dobavi 220 respiratojev, katerih dobavni rok je 15.5.2020. Doslej smo jih dostavili 90. Za izvedbo naročila smo prejeli avans, pri čemer smo Zavodu za blagovne rezerve izročili bančno garancijo, ki jo lahko državni zavod v primeru neizpolnjevanja pogodbenih zavez vnovči takoj.

Na podlagi sklepa komisije (EU) 2020/491 z dne 3. aprila 2020 o oprostitvi uvoznih dajatev in oprostitvi plačila DDV za uvoz za blago, potrebno za spopadanje s posledicami izbruha COVID-19 v letu 2020, smo tako kot omogoča zakon zaprosili za potrdilo Zavoda za blagovne rezerve, s katerim bi blago, izključno namenjeno Zavodu za blagovne rezerve, lahko ocarinili s stopnjo 0 %. Kljub navedeni zakonski možnosti se Zavod za to ni odločil, zato smo za vso uvoženo opremo vnaprej plačali vse dajatve. Družba ima poravnane vse dajatve, za kar imamo tudi vsa potrebna dokazila.

Zavodu za blagovne rezerve smo doslej dobavili tudi 19.800 mask v skupni vrednosti 69.300 EUR. Vse dostavljene maske so bile primerne, izpolnjujejo vse standarde in certifikate. Maske, ki smo jih ponudili Zavodu za blagovne reserve, smo dostavili javnim in zasebnim naročnikom tudi drugod po svetu.

Leta 2018 je družba GenePlanet od Javne agencije SPIRIT Slovenija prejela nagrado za ITM izvoznika leta, v istem letu je bila razglašena tudi za najboljši biotehnološki start-up v srednji in vzhodni Evropi. Lani je prestižni poslovni častnik Financial Times družbo GenePlanet uvrstil na lestvico 1000 najhitreje rastočih podjetij v Evropi. Po Bisnode Success Index, ki je pokazatelj uspešnosti poslovanja podjetja, uvršča bonitetna hiša Bisnode podjetje GenePlanet z 99 od 100 točk med najuspešnejša slovenska podjetja."

Kdo bo še kdaj pomagal državi?

Bitenc, ki je ustanovitelj GenePlanet Slovenija in Universal Diagnostics v Španiji, sodi v krog mladih slovenskih podjetnikov. To je generacija, ki od države ne pričakuje veliko. Večinoma so to mladi ljudje, ki so sredstva za svoje start-up projekte pridobili od tujih skladov in neodvisnih finančnih virov. Ta generacija že zaradi lastnih izkušenj od države ne pričakuje nič drugega kot le normalno poslovno okolje. Izkušnja z Zavodom za blagovne rezerve bo zagotovo odmevala in ostala v spominu. Zlasti zaradi brutalne politične zlorabe in neustreznih zakonskih okvirjev, ki bi v izrednih razmerah morali olajšati delo vsem tistim, ki so vladi priskočili na pomoč. Ob tem je popolnoma nepomembno, kakšna je ta vlada, leva ali desna, saj gre za gesto, ki je daleč nad strankarskimi delitvami ali ideologijo.

Izkušnja Marka Bitenca je še toliko bolj pomembna, ker ne gre za nekega lokalnega preprodajalca ali obrtnika, pač pa za raziskovalca, podjetnika in strokovnjaka s področja molekularne in celične biotehnologije. Leta 2008 je s sodelavci  uspešno predstavili enga prvih DNK testov na evropskem tržišču. Njihova je tudi digitalna platforma Health Intelligence (HI!), ki je namenjena preprečevanju razvoja kardiovaskularnih obolenj, posameznikom pa omogoča interpretacijo celotnega človeškega genoma. Razvijajo tudi krvni test za zaznavanje raka v zgodnji fazi, kjer se simptomi še niso pojavili. Krvni test, ki zaznava (epi)genetske spremembe na ravni DNA, bo omogočal zaznavo rakavih pacientov v zgodnji fazi ter tako bistveno izboljšal njihovo preživetje.

Preživetje je vedno tudi vprašanje logistike, organizacije in odgovornosti odločevalcev. Dejstvo je, da Šarčeva vlada ni imela poguma, da bi se soočila z vsemi posledicami, ki jih je prinesla razglasitev epidemije koronavirusa. V resnici jim je odleglo, da so se umaknili tik pred vrhuncem krize. Njihovi nasledniki so torej dobesedno padli v situacijo, ki je bila nepredivdljiva, kaotična in odvisna od uvoza dragocene zaščitne opreme, saj se je zaradi časovne stiske preveč mudilo, da bi čakali na zagon domačih kapacitet. V nabavi oziroma uvozu te opreme je sodelovalo skoraj trideset slovenskih podjetih. Zagotovo so bili vsi, ki so sprejemali odločitve na strani vlade, pod velikimi pritiski. Improviziranja je bilo veliko. Delale so se tudi napake. Toda če bomo zdaj na križ pribili vse, ki so pri tem sodelovali, in to ne zaradi dokazanih prestopkov ali celo kaznivih dejanj, temveč zaradi političnih spletk in boja za oblast, potem naslednjič, ko se bo zgodila podobna situacija, ne bo nihče več pripravljen nositi odgovornosti za sprejemanje odločitev. Najbrž vsi vemo, kaj bi to pomenilo.

Konec države.