Uganite, koliko ministrov se je zamenjalo na slovenskem Ministrstvu za zunanje zadeve v tridesetih letih, to se pravi, odkar obstaja? Uganite, v kateri zunanjepolitični redakciji slovenskega časopisa ima trajni mandat novinar oz. novinarka, katere/ga naloga je ocenjevanje zunanjih ministrov in zunanje politike? Uganite, ali so bila merila ocenjevanja ministrov in politike vedno enaka, ali so se razlikovala z ozirom na strankarsko pripadnost ministra oz. posamezne vlade? Uganite, kateri komentator oz. katera komentatorka je izražal/a svoje odklonilno stališče na ta način, da je ime in priimek nepriljubljene osebe pisal/a z malo začetnico? Na primer janez novak ali tone kovač. Se morda spomnite primera avtorja oz. avtorice, ki je za prepoznavanje političnih talentov in uspehov uporabljal/a začetnice njihovih priimkov: čim bliže začetku abecede je bila prva črka priimka, tem pametnejši je bil njegov imetnik. Zelo pameten je bil recimo nekdo, ki bi se pisal Adamič, zelo neumen nekdo, ki bi se pisal Žagar.

Mimogrede poskusite uganiti, kdo je bil v svinčenih časih (ko so iz slovenske politike pregnali Staneta Kavčiča in odstavili štiri profesorje Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo) uslužbenec britanske BBC in tajni sodelavec slovenske politične policije, dopisnik RTV in Dela v Veliki Britaniji in ZDA; leta 2003 pa odgovorni urednik časopisa, pri katerem niso trideset let zamenjali ocenjevalca oz. ocenjevalke slovenske zunanje politike; in ki je na njegovi prvi strani enega od slovenskih zunanjih ministrov pošiljal v zapor za osem let? Uganiti morate še to, ali je ocenjevalec oz. ocenjavalka zunanje politike pri omenjenem časopisu sua sponte (po lastnem navdihu) ali po navodilu v naslov svojega članka 12. aprila 2003 zapisal/a: "Kdo lahko zamenja D. Rupla?"

Uganite, kateri sistem postavljanja in ohranjanja položajev v politiki pa recimo v ustanovah, ki ustvarjajo javno mnenje, je boljši: zamenljivost ali stanovitnost? In še naprej: so vam ljubši vedno novi obrazi, ali se zanašate na izkušnje? Je boljši omejen ali trajen mandat?

Ali poznate ime novinarja oz. novinarke, ki je leta 2002 spremljal/a slovensko državno delegacijo na sestanku Evropskega sveta v Kopenhagnu, in ki je objavil/a domiseln opis večerje pri danski kraljici, ki je ni bilo, ker so jo odpovedali zaradi zahtevnosti pogajanj, ki so se zavlekla pozno v noč? Kaj bi rekli o avtorju oz. avtorici, ki bi napisal/a slikovito reportažo o neobstoječem dogodku - s povzetki zdravic, formalnih pogovorov in govoric, opisi porcelana in pribora, oblačil in nakita …? In kaj bi o takem prispevku rekla redakcija nemškega tednika Der Spiegel, ki je potegavščino svojega novinarja Claasa Relotiusa pribila na sramotni steber, na katerem je pisalo Sagen was ist (Povedati tisto, kar je)?

Najvažnejši del uganke pa je vprašanje o članstvu Slovenije v t.i. Višegrajski skupini. Najprej morate uganiti, kdo je avtor/ica članka "Višegrajski vlak", ki je bil objavljen 30. aprila 2020? Za lažje uganjevanje naj povem troje:

1. na dan, ko pišem te vrstice, praznujemo 16. obletnico skupnega in istočasnega vstopa Slovenije in višegrajskih držav (Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška) v Evropsko unijo; medtem ko so nas prve tri višegrajske države prehitele pri vstopu v Nato (1999);

2. v devetdesetih letih prejšnjega stoletja si je Slovenija - predvsem na pobudo takratnega predsednika Milana Kučana - silovito prizadevala vstopiti v višegrajski klub, vendar pri tem ni bila uspešna;

3. pri članku "Višegrajski vlak" gre za brezobzirno kritiko domnevnega aktualnega približevanja Janševe vlade skupini višegrajskih držav in sodelovanja predsednika Pahorja pri domnevno proameriški Pobudi treh morij, tj. dvanajsterice držav med Baltikom, Jadranom in Črnim morjem.

Slovenija naj bi bila "postala podizvajalka Višegrada" in "zamudila priložnost, da bi se odlepila od vzhodnoevropske gmote". Avtor/ica članka je strnil/a svojo zunanjepolitično misel v stavek: "V kako bedni družbi se je znašla Slovenija." Avtorja oz. avtorico članka in njegov zunanjepolitični navdih boste najlaže prepoznali, če navedem bistveni odlomek:

"Slovenska zunanja politika pa nima več nobenega korektiva, med političnimi odločevalci ni več nikogar, ki bi lahko korigiral smer. Tisti z najvišjo politično funkcijo v državi govori - to je mučno zapisati - neumnosti … Predsednik republike gre v svojem koketiranju z desnico tako daleč, da ne izreče nikakršne kritike novega zunanjepolitičnega kurza Slovenije in nobene kritike Madžarske … "

Pri prepoznavanju takšnih stališč je treba pomisliti na njihovo bliskovitost in hlastnost, saj ima Slovenija novo vlado šele mesec in pol; pa tudi na znano marksistično "brezobzirno kritiko vsega obstoječega", saj je avtor/ica poleg Pahorja, Janše in Logarja pokopal/a tudi Erjavca, Cerarja in Šarca. Pri prepoznavanju brutalnega napada na domnevno sodelovanje Slovenije z Višegrajsko četverico oz. Pobudo treh morij utegne priti prav tudi citat iz knjige, ki je izšla leta 2017, in katere avtorja (ki ni isti kot avtor/ica prejšnjega odlomka) je tudi treba uganiti:

"3. maja 1993 je bilo vprašanje slovenskega članstva v V4 sproženo na tiskovni konferenci ob Drnovškovem obisku pri Vaclavu Klausu. Ta je v odgovoru na novinarsko vprašanje izjavil, da bi Češka Slovenijo podprla. Največkrat je o možnosti slovenske vključitve - kot da je tako rekoč na dosegu roke - govoril Milan Kučan, ki je celo očital predsedniku vlade Janezu Drnovšku, da ne deluje v pravi smeri. Konec tega leta je sledilo razčiščevanje z veleposlaniki v Pragi, glavni problem pa je bila Kučanova želja, da bi bil navzoč na sestanku V4 z Billom Clintonom v Pragi. Kaj je bilo v ozadju Kučanovega živahnega in Drnovškovega mlačnega interesa za včlanitev c V4, je težko reči. Medtem ko je Kučan svoje simpatije verjetno gradil na podobnih izkušnjah vseh petih držav v času socializma, je Drnovšek po vsem videzu sklepal, da ima Slovenija nekaj (gospodarskih) prednosti, podporo pa naj bi iskali pri večjih, vplivnejših državah. Po eni strani je bila Slovenija glede povezave z Višegrajci malomarna, po drugi strani pa so se različne in občasne zadržanosti pojavljale tudi pri četverici.

Zelo verjetno je bilo med višegrajskimi državami predvsem takrat, ko so vlade vodili konservativci, precej nezaupanja do Slovenije, ki je za predsednika izvolila šefa Komunistične partije in kjer ni bilo lustracije. V višegrajskih državah so iz vodilnih političnih položajev praviloma izključevali pripadnike politične policije in vodilne komuniste. Še najbolj hladni so bili odnosi Kučana z voditeljem Solidarnosti Wałęso ..."

Za pravilno rešitev uganke se je treba vprašati, od kod v Sloveniji najnovejši odpor do druženja s pomembnimi evropskimi državami. Odgovor je tako rekoč na dlani. Države, ki jih v nič devljejo nekateri slovenski avtorji oz. avtorice, predvsem pa njihovi voditelji, Slovenijo v marsikaterem pogledu prehitevajo, predvsem pa so uspešne pri zavračanju in odpravljanju komunistične dediščine. Druženje s temi državami bi lahko okužilo Slovenijo še nevarneje od Covida-19.

***

Rešitev uganke: slovenskih zunanjih ministrov je bilo deset. Trideset let trajnega mandata na nebu zunanjepolitičnih komentarjev vedri in oblači ena sama Saša Vidmajer, znana po svojih bolj ali manj nadarjenih literarnih domislicah, predvsem pa po poročanju o dogodkih, ki jih ni bilo. Londonski zaupnik politične policije in odgovorni urednik Dela je Mitja Meršol. Višegrajska četverica je doživela neupravičen in kajpada nedostojen napad ob šestnajsti obletnici svojega in slovenskega skupnega vstopa v Evropsko unijo. Slovenija ima največ skupnih značilnosti in interesov prav s temi državami. Če se bo obotavljala, bo ostala sama ali zunaj vsega. Avtor knjige (Železo in žamet ali od kulture do države), iz katere je drugi odlomek, je hkrati avtor tukajšnjih vrstic.

DIMITRIJ RUPEL