Naše odločitve bremenijo bodočnost. Ne mislim popustiti žolti virusni resničnosti. Še bolj sem prepričan, da sta vrlina in resnica pogoj za smiselno življenje, kajti dobesedno sta vidni v lepoti. Na to nas je opozarjal profesor Mirko Zupančič, ki nam je na Akademiji predaval simbolistični umetniški slog. Nikoli ni pozabil podčrtati izhodišč, ki so omogočala tako simbolistično kot romantično umetnost. Prof. Zupančič me še vedno nagovarja, navkljub temu, da ga že dolgo ni med nami (po zapiskih iz davnih let): Svet morate naseljevati z idejo lepote, ki je skrita v minljivih oblikah našega nepopolnega življenja. Ljudje smo pač šibki. Ne iščite smisla v grdem, če pa že, naj grdo postane paradoksalna lepota. Še danes ga vidim, kako nas, elegantno rdeč v obraz, s sivimi lasmi in zaprtimi očmi, roti: Navkljub nepopolnosti življenja bodite nosilci lepote, ne pa sužnji grdega. Prof. Mirko Zupančič nam je v umetniškem izrazu predlagal dve možnosti, da vstopimo v neskončnost dramskega mišljenja ali v svet čustev, ki jih še nikoli nihče ni izrazil. Res pa je tudi, da se je znal ta harlekinski mož zariplo razjeziti. Redko, a najbolj takrat, ko je v nečem prepoznal smrtni greh. Danes se mu oglašam iz zadnje vrste življenja: Profesor, lepo je tisto, kar je misleče, misleče pa je vedno kritično. Prepričan sem, da bi se profesor strinjal z menoj.

Kolo zgodovine in kritična zgodovinska distanca

V teh treh letih in pol sem redko na portalu+ komentiral umetnost, ki biva kategorično izven mojega umetniškega kreda, ki izhaja iz popolnoma drugih kulturnih risov, kot so moji. Danes bom komentiral umetnost popizma, kulturo poparta oziroma novovalovskega popa, komentiral bom kolesarja Davida Byrna. Vsaka nova umetniška občutljivost prepozna v svojem času svoj kulturni domet. Tako je bilo v šestdesetih, sedemdesetih in na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Popizem se je izoblikoval v enem samem zamahu proti zahodni modernistično elitni, težko razumljivi umetnosti. Najenostavnejša definicija popizma je: To je umetnost oziroma kultura, ki je blizu mnogim ljudem. Popisti - popartisti so se iz skrajnega oboda nerazumljive umetnosti premaknili v polje poenostavljanja v želji, da pokažejo, da obstaja tudi drugačen, moderen kulturno-umetniški slog. Predvsem so si drugače predstavljali normalnost bivanja.

Normalnost proti nenormalnosti

Ne, ne mislim popustiti virusni realnosti. Zdaj že vemo, da se nam je zgodil socialni eksperiment neverjetnih razsežnosti. Če si ga niso izmislili - bi si ga morali!

Preskok in poziv: Usedimo se na kolo zgodovine. Poiščimo najvišjo stopnjo lepote in kritičnosti.

Stara pesem plesnivih prevar: Kakšen ostuden poklic ima ne-človek, da mora trgovati z orožjem, kupovati vodne topove in z njimi nesmotrno trošiti vodo. Gnus najvišje stopnje pa je, ko ne-človek trguje s človeško boleznijo. Kdo je tisti, ki se strinja s preprodajajo človeške nesreče in ji brez sramu izstavlja maržo? V resnici ne vem, ali maržo uveljavljajo ali izstavljajo ali oboje. Kako odurna je beseda - marža.

Beseda tedna: Kolo!

Besedna zveza tedna: Kolo zgodovine. 

Kolesarim, da vidim, pravi, David Byrne, eden najsenzibilnejših popistov, avantgardistov ameriške sedanjosti. Te dni smo vsi povabljeni na Byrnovo kolo, da s počasno vožnjo po prestolnici podpremo zdravilno moč demokracije. Da ohranimo notranji ritem polisa. Samo zato, da se sliši kolesarski demos, da se z demokratično proceduro in z demokratično voljo vseh, čisto vseh kolesarjev preusmeri čas bolezeni v čas zdravja. Vse najboljše spoznam na kolesu, pravi Byrne. V knjigi Kolesarjev dnevnik razvija mišljenje o vzorcih nižjega, višjega reda in kardinalnih nevronih. On ne vozi kolesa na športnih tekmah, ne biciklira na maratonih, ne vozi cross countrya, kaj šele po gorskih strminah. On ni bil nikdar, za razliko od mene, ekstremist, vedno je bil renesančni popist. On počasi pedali in premišljuje med urbanimi mestnimi četrtmi. Njegova kolesarska mera mu določa pogled na globalni svet. Danes zelo težko kolesari, a navkljub vsemu kolesari, da si razbistri glavo, pravi! Njegova kolesarska normalnost izraža njegovo človeško držo. Želi deliti usodo večinskega sredinskega sveta. V tem je neustavljivo privlačen, urban. Newyorški Britanec.

Kolo je idealno prevozo sredstvo

Kolo je Byrnov popistični pogled na svet, je njegova želja, ki ga ohranja v svetu normalnosti in istočasno z njo izkazuje svojo normalnost. V njegovi knjigi, ki je hvalnica mestu in urbanemu kolesarjenju, lahko preberemo, da je ravno kolo tisto prevozno sredstvo, s katerim najbolj učinkovito dobimo pregled nad mestom. Peš smo prepočasni, četudi temeljiti, z avtom smo hitri, a izolirani. David Byrne zaključi svojo knjigo Kolesarjev dnevnik z naslednjim odstavkom: Opazovanje in sodelovanje v mestnem življenju - celo za zadržano in pogosto sramežljivo osebo kot sem jaz - je velika radost. Biti socialno bitje - je del tega, kar pomeni biti človek.

Pri Byrnu gledamo individualno kolesarjenje po slučajnih poteh velemest. Skupinsko urbano kolesarjenje pa se je kot posebna praksa vzpostavilo šele v zadnjih letih, z nastopom družabnih omrežji, kot proces ozaveščanaja urbane kolesarske kulture. Kot del manifestativenga zavzemanja. 

Navajam: Za mesto, v katerem pešec in kolesar bivata v sožitju, v katerem vsakdo najraje s kolesom ali peš, vandra. Za mesto brez hrupnega onesnaženja, v katerem lahko človek kvalitetno biva. Za novo normalnost. Konec navedka.

Nazaj iz normalnosti v nenormalnost

Tako iz literature kakor iz zgodovinskih izkušenj nam je znano, da vzniknejo s pojavom družbenih kriz - krizni dobičkarji. Umetniki smo sicer dolžni poslušati Sacra Conversazione (svete pogovore), ampak tudi jeremijade tako levega kot desnega razbojnika. Ugh, kakšna brutalna dikcija zveni iz tajno posnetih pogovorov profiterjev. Ali je to tako težko razumeti: da ljudstvo krizno dobičkarstvo doživlja kot neizmerno izgubo lastne vrednosti, ko ostudenži brez sramu nabijajo z avansi in nakazili? Ali se ne da po vseh izkušnjah, ki jih ima človeštvo s krizami, ta stud vnaprej onemogočiti? Najbrž ne!

Nazaj k normalnosti

Vstopam v finale komentarja, ki reflektira kolo, popizem, kolo zgodovine in kolesarjenje Davida Byrna. Vse našteto izraža željo po normalnosti proti militantnosti. Kulturna skupina - kolesarji ima inventiven slog doživljanja sveta. Umetnost Davida Byrna je navkljub enostavnosti izraz kompleksne medbesedilnosti. Kolesarji se več kot dobro zavedajo, da je svet kompleksenjši od kolesarjenja.

Kolo zgodovine in kritična zgodovinska distanca:

Skupinsko kolesarjenje je najlepši možni odgovor na radikalno pozicijo krizne nenormalnosti. S kolesarskim kroženjem se sproža živo in vse, kar mora biti pozorno do nenormalnosti. Kolesarska kultura je drugačna od resničnosti tistih, ki jo doživljajo v terenskih vozilih. Ne vem, zakaj so mi terenska vozila odurna, a so mi. Skupinsko urbano kolesarjenje priziva s svojo avtentičnostjo lep podvig v kriznem ambientu. S skrajno preprosto popistično idejo se zoperstavlja militantnemu ambientu.

Vsi vemo, da se lahko kriza razvije le v eno od dveh možnih smeri: v demokratično izraženi volji ali v totalitarni hardver dominantne partije. David Byrne se je pripravljen v teh časih vsemu odpovedati, le kolesarjenju ne! Kje biva bodočnost, če ne v človeku, bi zaključil svoje predavanje prof. Mirko Zupančič.