Komentar

O zmožnosti zaveze

Samo moški, ki je v sebi pripoznal svojo ženskost, je na žensko sposoben gledati kot na subjekt in ne zgolj kot na objekt eventualnega koitusa. Fenomenalno je, da ženske v današnji na videz osvobojeni drugi polovici dvajsetega stoletja še niso same izstopile iz pomožačene objektnosti, ki grozi uničiti ves svet. Prav nobeno naključje ni, mimogrede rečeno, da je vsa konzervativnost političnega spektra osredotočena na abortus kot na znamenje ženske službe moškemu. Da je anahronizem to pripeljati v zavest večine, predstavlja enega od temeljnih izzivov tega časa.

02.06.2020 23:30
Piše: Boštjan M. Zupančič
Ključne besede:   BMZ   moški   ženske   zaveza   psihoanaliza   Freud   Jung   ego   libido   kastracija   eros

Partnerja se zbudita pri štiridesetih in opazita, da sta si povsem tuja, da pravzaprav nikoli nista bila zares poročena in da se nikoli o ničemer nista zares pogovarjala.

Tudi v današnjih generacijah, v njih še veliko bolj, bo veliko življenj uničenih, veliko usod zdrobljenih (čisto na dnu, čisto na koncu predora) in veliko prihodnosti zapravljenih iz nekega frivolnega, banalnega, skoraj smešnega razloga. Ta razlog ima pri nas opraviti z značilnim pomanjkanjem domišljije, ki si ne zna predstavljati, in se v to predstavo obenem libidno investirati, šarmantnosti in raznolikosti človeških vezi.

 

Namesto tega sili ta usoda v zlitje, v hrepenenje po popolni združitvi, po fuziji, kar se v sanjah kaže kot potopitev v plodovnico, amnionsko tekočino, vrnitev skozi vodnjak nazaj v maternico in kot dvoumno hrepenenje brez prave erotične teže in substance. Taki se bojijo dotika in pogosto sanjajo o krvoprelitju; ženske jih prepoznajo po tem, da so zaljubljeni v lastna čustva in da je njihov timing, ki je v ljubezni bistven, v faznem odmiku za pol sinusne krivulje: prava stvar ob (samo malo) nepravem času. Njihov glas je proseč in visok in, značilno, hitro in brez pravega razloga se jim udrejo tihe solze. Ti napaberkovani znaki so del širše klinične slike, ki se je bomo dotaknili natančneje in drugje. To, kar stoji za njimi, kar je usodno, ker je nezavedno, je predpostavka, iz katere taki izhajajo. Da je vsaka zaveza krnitev svobode in da je vsaka krnitev svobode že podrejanje in da je vsako podrejanje nasilje nad samim seboj. 

 

Nad samim seboj? Jaz je tu nekaj, kar se ne istoveti z zunanjo podobo, kot to velja za programiranega moškega prve polovice dvajsetega stoletja, ki se istoveti z masko, s persono, z lastnim pretvarjanjem – a je tisto, kar vanj projicira njegova ženska, se pravi da je "macho", da je uspešen kruhoborec. (O teh se niti ne splača govoriti). Ne, jaz je tu vsa raznolikost notranjih čustvovalnih presoj, ocen, razlikovanj in predvsem vrednotenj. Velika prednost tega je, da se notranjost potemtakem ne projicira na zunanje like, v glavnem ženske. Tak moški zato ne pozna romantične ljubezni in pri njem običajni šarmi in provokacije enostavno ne vžgejo. V trenutku, ko je tak moški zadovoljil svoj eros, če ne gre ravno za adolescentno iluzijo o zlitju, ki pa ne more dolgo trajati in ga notranje dobesedno izžge, vstane s postelje in odide. Ker ne projicira svoje duše v žensko, ne vidi v njej ničesar, razen tistega, kar ona v resnici jê. Zato romantična ljubezen ni možna.

 

Don Juan in Casanova se istovetita s svojo dušo in če je njuna duša kosmata, je to zato, ker je dvospolna, androgina. Razpolovna doba njunih infatuacij se meri v urah, včasih minutah, dokler na koncu vse skupaj ne izpade kot trepetanje električnega zvonca med magnetom in vzmetjo. Ta globoko površni in ambivalentni eros projicira svoja hrepenenja v oblake, v obzorja, v sinje nebo. Let nad zemljo je tu sredstvo za beg od vsake substance, toda obzorja, ki kličejo, in val, ki se nekje za tem obzorjem zliva na neznano obalo, so v resnici veliko bolj banalna, kot si tisti, ki hrepeni, predstavlja.

 

Usodna razpetost med soslednima privlačnostjo in odbojnostjo, med težnjo po popolnem zlitju z ljubljeno osebo in skoraj sočasnem instinktu po begu, ima veliko opraviti z avtoriteto očeta na materini strani. V trikotniku oče : mati : sin je stari oče četrta točka, ki določa dur ali mol, v katerem se odvija življenje priseljene družine. Kjer sta oče in mati priseljena z dežele v mesto ali iz Evrope v Ameriko, je oče vedno (nominalni) slabič. Po naravi stvari ne more zadostiti idealu, ki ga je ponotranjila mati, idealu, ki jo je lansiral iz dežele v mesto in jo pripravil do tega, da je stavila na svojega sedanjega moža. (Raje bi bila poročila meščana, a tak, ki ima hiše v štuka dva, se zanjo ne zanima.) Tako ji ostane le idealizirana podoba lastnega očeta, spričo katerega se je iz kmečkega dekleta prelevila v mestno gospo. 

 

V tem okolju je mož, ki ga je vzela, ne glede na svojo dejansko uspešnost v mestu, nekdo, ki ne more biti kaj posebnega, ker pripada istemu (kmečkemu) klubu kot ona. In ker je po starem moški to, kar vanj projicira ženska, je tak mož obremenjen s hipoteko, zaradi katere se bo v zunanjem življenju, čeprav je sposoben, težko polastil uspeha. Ker se kastriran vrača iz službe, ga še doma čaka podcenjevanje, tako da ga največkrat ni veliko v hiši. (Ta dinamika deluje drugače, kar se pri nas dogaja, če manj privlačno dekle iz mesta omoži bolj uspešnega in privlačnega fanta z dežele; tragika pa ni nič manjša.)

 

Ker očeta ni veliko doma, naj gre za dejansko ali psihološko neangažiranost, ker je mati nad očetom kronično razočarana, in zaradi drugih vzrokov, ki spadajo v to okolje, je dečkov ljubezenski odnos z materjo prvič bolj intenziven, drugič manj moten s strani očeta, tretjič bolj dolgotrajen in četrtič globoko ambivalenten. Slednje je posledica enostavnega dejstva, da želi ženska iz sina napraviti ljubimca in moža, veže ves njegov libido nase in mu pod grožnjo smrti (thanatos) prepoveduje zvezo s kakšno drugo žensko. Sinu ostane namesto smrti samo že omenjeno promiskuitetno trepetanje ali homoseksualnost na drugi strani. Včasih oboje skupaj.

 

 

Arnold Böcklin, Oče Bog kaže Adamu raj (1884)

 

 

Nesposobnost zaveze (zakonske zveze, stalne službe, lojalnosti, stalnega bivališča) je paradoksalen izraz večne nepotešene potrebe po popolni zavezi, fuziji, zlitju (z materjo). To pa deluje v ponotranjenem protislovju z begom pred to isto požrtno (falično, preedipalno) materjo. Ta ponotranjeni vibrato, trepet, se somatično kaže v srčnem trepetu (atrične fibrilacije), pri gladkem mišičevju pa v krčevitosti, ki vodi v neprekrvavljenost in s tem povezane sekundarne težave (ulkus, gastritis, tussis nervosus itd.). Če je bila požrtna mati uspešna in je sina uspela kastrirati, tedaj se to kaže v pretirani skrbi za oči (Ojdip je s slepoto plačal za incest), ali v bolj neposredni pretirani skrbi, da se ne bi kaj primerilo genitalijam. 

 

V Združenih državah so se pričele množično pojavljati knjige z naslovi kot The Men Who Can't Love ali Peter Pan Syndrome, v katerih ena ženska svetuje drugi, kako naj se takih moških izogiba. V resni analitični literaturi je Freud to razlagal kot "kastracijski kompleks", ki da je vezan na nezaveden občutek krivde iz incesta z materjo –, toda to je bilo pisano za dunajsko družbo, ki še ni poznala pojava masovne urbanizacije podeželskega prebivalstva. Jung je to opredeljeval kot sindrom "puer aeternus", za katerega je predvidel le dolgočasno delo kot edino možno terapijo. Marie Louise von Franz, Jungova učenka, je v knjigi z enakim naslovom (prevedeno v slovenščino) stvar postavila v mitološko literarno perspektivo z veliko razlagalno močjo; njen kolega James Hillman pa isto vprašanje obravnava kot "materinski kompleks2 oziroma kot "anima-man" sindrom, ker da oboje ovira razvoj čustvovalnega vrednotenja (feeling function).

 

Kenneth Kenniston je v malo znani, a nesporno najbolj imenitni študiji z naslovom The Uncommitted empirično vzpostavil zgoraj skicirano trditev o materinem očetu in sínovi nesposobnosti zaveze. Študija, ki je na harvardski univerzi tekla tri leta, je pravzaprav pojasnila pravo naravo hipijevskega gibanja. Njegovi nosilci so se rodili okrog leta 1940 in njihovi očetje so bili spričo druge svetovne vojne veliko odsotni –, potem pa so se nepričakovano vrnili in zmotili materino idilo s sinom. Šlo je za družine, katerih otroci, kasnejši hipiji, so bili prva v mestu rojena generacija, natanko tako kakor sedaj pri nas prva generacija v precejšnji neodvisnosti od očetovskih idealov odrašča v Ljubljani namesto v Velikih Laščah.

 

 

I.

 

Zgornja prozaična, groba skica pa ima, tako se izkaže, zgolj prehodno razlagalno vrednost. Celo mit o večnem mladeniču, ki ga Ovid vodi še danes v klopi klasičnih gimnazij, se izkaže za preplitvega, za sredstvo globlje energije, ki na poti iz kolektivno nezavednega išče pot v individualno zavedno – v obliki sanj o dvojnih kačah, sanj o faličnem sončnem disku, o čaščenju divjih gosi (ki so nekoč rešile Rim), o čaščenju mačk, kakor je bilo to v navadi v Egiptu. Ker so v androlatrični kulturi moški postali samo moški, so nehali biti moški. V sebi so zatrli ženskost, izgnali pa so jo tudi iz kulture, politike in družbe. Ženske so se pričele sramovati svoje ženskosti in rinejo v moške poklice, izgubljajo možé in nase vežejo sinove. Tako sinòvi v drugi generaciji skozi moško linijo vračajo ženskosti tisto mesto, ki jo je v zahodni kulturi ponižalo na raven gospodinje. Breme kompenzatorične ženskosti, ki ga morajo nositi ti sinovi, je preveliko, da bi ob njem lahko ohranili svojo moškost. 

 

Kapitalizem kot nosilec moške oblasti, ki se kaže v zavojevanju, ima za svojo družabnico vojno, ki je ženska, ker so bile vedno in povsod predvsem ženske boginje vojne. To, kar je bilo v kulturi in civilizaciji odrečeno faličnemu bogu dveh kač, Dionizu, to zahteva njegova družabnica boginja uničenja v obliki krvnega davka: dionizično nasilni moment feminističnih gibanj, kot ga je opisal Irwing v romanu The World According to Garp, je še najbolj nazoren približek psihologije, ki jo bo civilizacija morala asimilirati.

 

Danes že skoraj pregovorna šestdeseta leta niso bila nič drugega, čeprav so bila v veliki meri zgolj odziv na nevarnost vpoklica v vietnamsko vojno, kot kolektivni poskus občevanja z dionizičnim momentom, precej okoren poskus umetnega ponotranjenja ženskosti v njeni prvinski, od falosa še ne ločeni obliki. Vojna sama, z njo pa veliko bolj kot televizijska poročila s fronte resnična, konkretna in prisotna neposredna verjetnost vpoklica, je bila antinomična protipostavka, drugi pol dialektičnega protislovja. Ko je vojna minila, je minila tudi ženskost, Jerry Rubin pa je postal borzni agent, prav tisti Jerry Rubin, ki je v šestdesetih letih z balkona newyorške borze agentom metal dolarske bankovce, za katere so se predvidljivo prerivali po borznem parketu. Ko je Yablonski pisal svoj Synanon, si verjetno ni mislil, da bo regresija na patriarhalne androlatrične pozicije tako hitro napravila celo iz žensk uspešne japije v kostimih s podloženimi rameni. Vojna je tisto sredstvo kolektivnega nezavednega, s katerim vzpostavi – čeprav navidez kot skrajno moško dejanje – prav žensko v kolektivni podzavesti. Ko začne korakati Pallas Atena, se moškim zmehčajo kolena in zapestja in Patroklus se močno zave svojih nežnosti do Ahila. Medtem ko sta feminizem in homoseksualnost kompenzatorična pojava v androlatrični, za Dioniza slepi kulturi (če odmislimo vse druge razsežnosti teh dveh fenomenov), pa je vojna naravni antipod patriarhalnemu idiotizmu (realizmu); to je tudi tista točka, v kateri se ta sprevrne v svoje nasprotje.

 

 

Kapitalizem kot nosilec moške oblasti, ki se kaže v zavojevanju, ima za svojo družabnico vojno, ki je ženska, ker so bile vedno in povsod predvsem ženske boginje vojne.

 

 

Da je vojna v tem smislu neke vrste ritual in šport, ki služi sam sebi, se pravi artikulaciji kolektivno nezavednega, se bo pokazalo v moderni dobi, ko nihče ne bo uporabil atomskega orožja, ki bi z vojno sàmo opravilo v minutah –, marveč bodo divizije pešakov navidez nesmiselno osvajale ozemlja. Stvar je seveda v tem, da si vojne kljub temu v svetu s toliko gibljivimi deli ne moremo privoščiti. Ta arhaični šport, to čaščenje, prihaja v kolizijo z objektivno dejanskostjo in grozi uničiti planet in človeško vrsto na njem.

 

 

II.

 

Izraza "androlatrija" in "ginaikolatrija" sta veliko primernejša od "patriarhalnosti" in "matriarhalnosti". Ker v resnici niti ne gre za vladanje ali prevlado moškega ali ženskega principa, marveč za čaščenje in pripoznavanje enega ali drugega v sebi –, bi sedanje situacije seveda ne rešilo, če bi popustili vsem zahtevam feminističnih gibanj, češ da òna predstavljajo politično rešitev za zahteve kolektivno nezavednega. Ta gibanja so nasprotno tudi sama androlatrična. To je razvidno že iz tega, da uporabljajo moška sredstva za dosego ženskih ciljev: lezbični moment v njih vzpostavlja pozicijo moškega in je torej žrtev ponotranjenja androlatričnega momenta. Mutatis mutandis velja isto za homoseksualno gibanje, v katerem je žensko izločeno iz intime, čeprav morda upravičeno glede deformiranja ženskega v androlatrični zahodni kulturi in čeprav komunicira s feminizmom kot političnim partnerjem. V obeh je kontraseksualni obrat, kot smo že rekli, kompenzatoričen in skrajen način za asimilacijo ženskega v psiho žensk in moških. Ta "skrajni" način je reakcija na tisto hipokratično delitev dela med moškim in ženskim, v katerem moški svoje žensko projicira na ženo in žena svoje moško na moža. Zaradi zakonskega zbližanja, kot je to ugotavljal že Jung, pa tudi Emma Jung, pride v resnici namesto do asimilacije kontraseksualnega do obratnega – do odtujitve. Da je taka stalna in izključujoča zveza temelj androlatričnega, s tem pa lastnine, oblasti, kapitalizma in nacionalnega šovinizma, v skrajni možnosti seveda fašizma in nacizma, sledi iz preproste empirične ugotovitve, da je v moških, kadar so na bojnem pohodu, veliko več ženskega kot takrat, ko so doma pri svojih ženah.

 

 

III.

 

Tu je treba ločevati tri različne momente. 

 

Prvič moški praviloma – in kot adolescenčna razvojna faza je to čisto sprejemljivo – projicira svojo animo, svoje žensko na neko dekle, žensko. To je stanje romantične ljubezni, ki je kot edina religija danes banalizacija sakralnega, ker je anima posrednica k svetemu v kolektivni podzavesti, projekcija na žensko pa tej svetosti ne more nikoli ustreči. O tem je imenitno pisal Johnson v svoji knjigi We. Če je ta projekcija zadržana, če se človek ne zaljublja, je ta energija uporabljena zase. V nekih sanjah, ki jih opisuje Johnson, je pridržanje romantične zaljubljenosti, projekcije, povzročilo izgradnjo notranjega templja, v katerega je sanjalec prinesel zvon. Johnson zvona ne jemlje kot posebni simbol, toda zvon je seveda poslednji dionizični simbol v moderni religiji. Obubožanje zahodne kulture je mogoče razložiti samo tako, da se božje projicira na ženske, se tam dobesedno upepeli (holokavst), pri tem pa se nosilec projekcije dodatno poneumi, ker se prične istovetiti zgolj s svojo zunanjo fasado (persono, masko). Da je ženska sama pri tem obubožana, ker na ta način prevlada androlatrični moment moškega, ki se svoje ženskosti sploh ne zaveda, je cena, ki jo ženska, ki zavestno in manipulativno vleče nase projekcijo anime, mora plačati. Na dolgi rok se seveda še bolj maščuje dejstvo, da nobeno človeško bitje ne more zadostiti projekciji božjega, o čemer priča rastoče število razvez, katerih žrtve so v glavnem seveda ženske. 

 

Drugič je treba od projekcije anime ločevati eros kot neosebno in arhetipsko energijo, ki ljudi sili v odnose, v spolnost. Večina mladih pade v opisano projekcijo ravno zaradi močno izraženega erosa, ki jih namesto v duhovnost sili v telesnost.

 

Tretjič se čustvovalna razsodnost kot oblika presoje, vrednotenja in razumevanja izključuje s prevladujočim načinom dojemanja svetá na Zahodu, z mišljenjem. Čustvovalnost (angl. feeling, fr. sentiment, nem. Gefühl) je tista presoja, pri kateri ženske navadno rečejo: "To pa ni lepo od tebe." Tu ne gre za čustvenost, prav nasprotno, ampak za razdrugačeno presojo, ki je zvečine vrednotenje, pridajanje pozitivnih in negativnih znakov stvarem in dogodkom, predvsem pa ljudem in njihovim dejanjem.

 

 

Winslow Homer, The whittling boy

 

Večina ljudi ima torej močan eros in izrazito projekcijo anime (prva ljubezen), pa zelo slabo razvito čustvovalno funkcijo. To velja za večino moških adolescentov. Kasneje jim eros upade, zaradi česar je tudi projekcija anime manj izrazita in t. i. kriza srednjih let pogosto ni nič drugega kot nezaljubljenost ob relativno nerazviti čustvovalni razsodnosti, zaradi česar od življenja ostaneta samo še čast in denar oziroma moč (Hobbes).

 

Dokler taki brez spolnega življenja vodijo politiko, smo v stalni nevarnosti.

 

 

IV.

 

V sodobni konstelaciji pa je nosilec sporočila ravno človek, ki je spričo svoje libidinalne vezanosti na mater čustvovalno zelo razdrugačen, vendar nima močnega erosa, ki bi ga silil v kompulzivne odnose, v katerih bi animo projiciral na žensko. Ker tega ne počne, se istoveti s svojimi notranjimi procesi, istoveti se z animo sâmo in po tej poti vodi vase in v zunanji svet tisto ženskost, ki je drugim moškim nedostopna. Psihološko oziroma politično je tak človek homoseksualen, ker na moškega projicira, seveda ne anime ampak lastno zunanjo istovetnost (persono, masko); v tem pa udejanja prototip obnašanja, iz katerega se je razvila vsa zahodna kultura in ki se je razvil v Grčiji med sedmim in tretjim stoletjem pred našim štetjem in katerega milejša različica je prišla do izraza v renesansi.

 

Imenitno analizo tega je dal oxfordski profesor Dover v svojem delu Greek Homosexuality (Harvard Press, 1989). Ker je androgini eromenos povsem dovzeten za svoje vzgibe ženskosti, ima zelo razdrugačeno čustvovalno razsodnost, ki pa ima za razliko od ženske presoje za sabo večjo mero impulzivnosti in formalne ustvarjalnosti, s katero se udejstvuje v družbenem in družabnem življenju – ter deluje kot nosilec sporočila, kot Hermes. V Ameriki je tak tip človeka  znan že iz šestdesetih let in pod imenom Inburn ga je opisal Kenneth Kenniston v delu The Uncommitted. Kenniston sicer ne povzema ne mitične in ne funkcionalne razsežnosti, marveč poudarja (ker je bila harvardska raziskava opravljena v šestdesetih letih) nesposobnost zaveze. Ta je analogna tisti iz puer aeternus sindroma, kot ga opisuje von Franzova. Ti dve deli je treba prebrati v sobesedilu tretjega, namreč knjige z naslovom Return of the Goddess Edwarda C. Whitmonta, od katerega smo tu povzeli mitološko razlago vračanja ženskega v kolektivno psiho.

 

Samo moški, ki je v sebi pripoznal svojo ženskost, je na žensko sposoben gledati kot na subjekt in ne zgolj kot na objekt eventualnega koitusa.

 

 

Iz celote teh treh del potem povzamemo, da je nesposobnost zaveze zgolj cena, ki jo mati, se pravi arhetipsko žensko, zahteva od svojega sina, da bo vnesel svojo ženskost neposredno v svoje okolje in ga s tem napravil za stopnjo bolj dojemljivega za tisto, kar Whitmont imenuje vrnitev boginje.

 

 

V. 

 

V tako kratek zapis je skoraj nemogoče zgostiti pojmovanja generacij filozofov in psihologov. Zanašam se na intuicijo in dovzetnost žensk, pri moških pa na zavest o tem, da se tisto najbolj produktivno v psihi vedno dogaja na fronti krivde in strahu. To, česar je večino moških danes najbolj strah, v naših provincialnih razmerah pa še posebej, je prav lastna homoseksualnost. Ta pa je pri večini populacije empirično izkazana že od Kinsey Reporta, potrjena pa tudi v Hyte Reportu iz osemdesetih let. Ta kolektivni strah in občutek krivde pred samim seboj in pred lastnimi čustvi je pravzaprav ena zadnjih preprek, ki jih mora premagati prav boginja ženskosti v do sedaj androlatrični kulturi. Prav homoseksualnost kot integracija ženskega preko bojkota romantične projekcije v ženske – asimilacija tistega, kar je žensko v meni samem – je revolucionaren način, ki je zato naravni zaveznik političnih ciljev ženske emancipacije.

 

Samo moški, ki je v sebi pripoznal svojo ženskost, je na žensko sposoben gledati kot na subjekt in ne zgolj kot na objekt eventualnega koitusa. Fenomenalno je, da ženske v današnji na videz osvobojeni drugi polovici dvajsetega stoletja še niso same izstopile iz pomožačene objektnosti, ki grozi uničiti ves svet. Prav nobeno naključje ni, mimogrede rečeno, da je vsa konzervativnost političnega spektra osredotočena na abortus kot na znamenje ženske službe moškemu. Da je anahronizem to pripeljati v zavest večine, predstavlja enega od temeljnih izzivov tega časa. To bo trajalo nekaj časa, kar niti ni tako presenečenje po najmanj pet tisoč letih patriarhalne androlatrije.

 

Težko je doumeti, pa je vendarle res, da sta si moški in ženska, zaradi delitve dela na moško in žensko duhovnost, postala tujca. Dokler bo moški ženski prepuščal svojo ženskost, bo ravnal po moškem (animus) diktatu tiste ženske, na katero je sprojiciral svojo dušo (animo). Ta ostaja nerazvit in vodi vojno, ki je zato stalna spremljevalka androlatrije. Stranski učinek dejstva, da ravna moški po diktatu ženskih atavizmov, je tudi njegova nesposobnost ravnati se po drži lastne ženskosti (anime), od katere je odtujen in je izgubil vsak smisel za pogovor z njo. Ker je ta moment zatrt – in na koncu je to moralno vprašanje za same ženske, od materinega odnosa do sina dalje do ženine in hčerkine potuhe očetu, vse pogosto iz prilagojene manipulativnosti – tak moški, se pravi skoraj vsak moški v moderni družbi, izgubi svojo globoko strukturo za jezik, v katerem bi se z žensko sploh lahko še pogovarjal.

 

 

Caritas Romana, naslikal učenec Mattia Fretija (barok).

 

 

Partnerja se zbudita pri štiridesetih in opazita, da sta si povsem tuja, da pravzaprav nikoli nista bila zares poročena in da se nikoli o ničemer nista zares pogovarjala. Jung pravi, da gre pri psihoanalitičnem transferju za nepravo intimnost (unreal intimacy), kar pravzaprav pomeni, da se sicer premočna čustva vežejo na stare notranje konflikte iz otroštva in se projicirajo na analitika takó, da postane analiza kar najbolj osebna zadeva v kar najbolj neosebnem okolju, s katerim seveda ne mislimo predvsem na fizično okolje. No, povsem isto je mogoče reči za zakonsko zvezo, ki temelji na obojestranski zmoti dveh kontraseksualnih projekcij. Kdor je kdaj sodeloval pri razvezah, pri tujih ali pri svoji, se zaveda neverjetne odtujenosti dveh ljudi, ki sta leta spala v isti postelji: kakor da drug o drugem nič ne vesta in nič nočeta vedeti.

 

Institucionalna in lastninska potuha tej tragiki, ki se v politiki zdaj prodaja pod firmo sentimentalne družinskosti, ki noče nič vedeti o tistem, kar vsak odvetnik vidi na razveznih razpravah (in še bolj pri delitvi premoženja), je seveda v njenem zunanjem izrazu, v lastnini in, kakor sedaj pravijo prilaščanju, v "lastninjenju". To je velik korak nazaj v razvoju in tu je povedek o naši bodoči psihološki parokialnosti. Med nami pa jih je vendarle nekaj, ki so dovolj daleč, da razumejo, o čem je tu govor. Tem je posvečena ta groba skica.

 

________________

Copyright © 2020 B.M. Zupančič. Vse pravice pridržane

Komentiranje na izrecno željo avtorja ni mogoče.

Približuje se nam nov val epidemije, morda najhujši od vseh, ki smo jih do sedaj doživeli
9
03.08.2021 21:51
Evropska unija prihaja v četrti val epidemije. Epidemiološko stanje je iz tedna v teden slabše, praviloma prevladuje delta ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoči komentar: Slovenska politika ne išče rešitev, ker iskanje rešitev ne prinaša sedežev v parlamentu
12
02.08.2021 20:08
Slovenska vladajoča in razdeljena politika, ki se ukvarja izključno z medsebojno vojno moči, nima vizije ter je v rešitvah ... Več.
Piše: Aleksandra Pivec
Čez 60 let bo tukaj Madžarska in mrgolelo bo albanske, bosanske ter ciganske dece
26
01.08.2021 22:56
Nima smisla razglabljati o tem, ali morajo biti najprej pogoji za otroka ali otrok. Medtem ko se Slovenci ukvarjajo s tem ... Več.
Piše: Ana Jud
Željko Kipke: Duh je um, um je moč zavesti, zavest pa je še kako resnična
8
31.07.2021 21:04
Čudež je moč preobrazbe! Željko Kipke se s svojo umetniško obsesijo v celoti posveča probrazbi v odnosu med zavestjo in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Sprechen Sie Albanisch?* Kosovsko vprašanje in dokončanje razpada Jugoslavije
16
30.07.2021 22:59
Usodnost spornega priznanja legitimnosti albanskega Kosova utegne imeti nekoč posledice za slovensko državnost. Utegnejo nas ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Stop vohunjenju! Reši nas lahko samo popolna transparentnost in javna dostopnost
10
29.07.2021 20:44
Najbljše orožje proti vohunjenju je sistemska zakonodaja, ki bi zahtevala, da nobena zadeva ali informacija, ki se tiče skupnih, ... Več.
Piše: Miha Burger
Ali informacijska pooblaščenka nehote "sabotira" napore javnega zdravstva za zajezitev četrtega vala epidemije?*
22
26.07.2021 22:00
Vlade v svetu in tudi naša so dale na prvo mesto v pandemiji ohranjanje zdravja ljudi. Praviloma so ukrepi v naši družbi ... Več.
Piše: Milan Krek
Previsoka pričakovanja za slavne, uspešne in ugledne puhličarje
3
25.07.2021 11:00
Logično, da UEFA ni podprla mavrične promocije zaradi nasprotovanja madžarski homofobni politiki. Ker UEFA, a veste, se ne vtika ... Več.
Piše: Simona Rebolj
George Costakis je kupoval za človeštvo neskončno pomembne umetnine, ki niso imele nobenega trga, kaj šele cene
3
24.07.2021 22:00
George Costakisje zbiral umetnine, ki jih ni nihče želel na zidovih svojih domov, še manj pa v muzejih. V svojem stanovanju je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Slovenska zunanja politika od naprave za oživljanje do Janševe "tviter diplomacije"
23
23.07.2021 21:04
Potem ko smo skoraj poldrugo desetletje nemo opazovali prorusko orientiranost slovenske zunanje politike, smo lani iz dežja ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Genialna promotorka aluminija Janja Vidmar ali intelektualna prostitucija v vrhu mladinske književnosti
16
22.07.2021 22:20
Umetnik, če ni zmožen ohraniti človeka v sebi, naj se obesi, je povedal Cankar. Če pa se prilagodi, ni umetnik. Janji Vidmar se ... Več.
Piše: Anej Sam
Direktor Finančne uprave Ivan Simič pravi, da bo še naprej sprejemal davčne zavezance, ki bodo prišli k njemu
15
21.07.2021 22:18
K meni na Finančno upravo Republike Slovenije (FURS) lahko pride vsak davčni zavezanec in vsakdo, ki ima ali nima težave s ... Več.
Piše: Ivan Simič
Janša vs iranski režim: So človekove pravice za Evropsko unijo po novem stvar pregmatizma in "višjih interesov"?
14
20.07.2021 20:30
Janševa izjava o neodvisni preiskavi množičnih pobojev političnih zapornikov v Iranu konec osemdesetih je v precejšnjo zadrego ... Več.
Piše: Božo Cerar
Moški pri reprodukciji prispeva zgolj spermij, zato naj se ne oglaša, ko gre za splav!
17
19.07.2021 20:00
Junija so evropski poslanci izglasovali resolucijo, po kateri so reproduktivne pravice žensk priznane kot človekove pravice. ... Več.
Piše: Ana Jud
Smo Slovenci s pljuvanjem posameznikov na ulicah prišli na nivo južnoameriških alpak?
20
18.07.2021 21:00
Pa začnimo tokrat s pljuvanjem pri alpakah, udomačenih južnoameriških kamelah andskega visokogorja. Alpake uporabljajo pljuvanje ... Več.
Piše: Milan Krek
O bolečini in trpljenju: "Pa kako jih ni sram, da se tako nemarno pretvarjajo!?"
5
17.07.2021 21:00
Ko govorimo o bolečini, govorimo o tistem trenutku, ko se naša govorica prelomi in se popolnoma spremeni, njen izraz pa postane ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Od besed k dejanjem ali zakaj je čisto vsak dan dober za umiranje
7
16.07.2021 20:18
Spomladi 1998 sem bil svetovalec predsednika državnega zbora. V mesečniku Parlamentarec sem objavil članek o svoji ideji ... Več.
Piše: Miha Burger
Po referendumu: Kaj je nekaj metrov obale proti večnemu pohlepu? Zato je pomembno, da je zakon padel.
14
15.07.2021 21:26
Le kaj naj človek pet dni po referendumu še pove o tem, zakaj je dobro, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah ... Več.
Piše: Zoran Leban Trojar
Trije tipi slovenskih levičarjev, zaradi katerih so Slovenci tako grozljivo leni, ko je treba voliti
19
13.07.2021 21:36
Slovenska politična scena je jasna kot bel dan. Imamo anacionalne leve in nacionalne desne sile, ki nikdar do sedaj in še lep ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bodo maturanti, ki so se iz Španije domov vrnili okuženi, sprožili četrti val epidemije Covid-19 v Sloveniji?
19
12.07.2021 21:00
Maturantski izlet je vedno nekaj lepega, poln pričakovanj, zabave, druženja in srečanj z mnogimi mladimi s celega sveta, če se ... Več.
Piše: Milan Krek
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Ali informacijska pooblaščenka nehote "sabotira" napore javnega zdravstva za zajezitev četrtega vala epidemije?*
Milan Krek
Ogledov: 2.288
02/
20 žensk, ki lahko krojijo prihodnost Slovenije kot bodoče predsednice, premierke in ministrice
Uredništvo
Ogledov: 1.955
03/
Čez 60 let bo tukaj Madžarska in mrgolelo bo albanske, bosanske ter ciganske dece
Ana Jud
Ogledov: 1.484
04/
Kako je obrambni minister Tonin, strokovnjak za zakup medijskega prostora, prepričal Pristop, naj Slovensko vojsko promovirajo Nova24tv.si, Domovina.si in Iskreni.net
Domen Savič
Ogledov: 1.355
05/
Gostujoči komentar: Slovenska politika ne išče rešitev, ker iskanje rešitev ne prinaša sedežev v parlamentu
Aleksandra Pivec
Ogledov: 1.050
06/
Sprechen Sie Albanisch?* Kosovsko vprašanje in dokončanje razpada Jugoslavije
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.168
07/
Približuje se nam nov val epidemije, morda najhujši od vseh, ki smo jih do sedaj doživeli
Milan Krek
Ogledov: 815
08/
Previsoka pričakovanja za slavne, uspešne in ugledne puhličarje
Simona Rebolj
Ogledov: 1.522
09/
Stop vohunjenju! Reši nas lahko samo popolna transparentnost in javna dostopnost
Miha Burger
Ogledov: 779
10/
Statistično gledano pri nas pod pragom revščine živi skoraj četrt milijona ljudi, vendar ...
Bine Kordež
Ogledov: 745