Komentar

O zmožnosti zaveze

Samo moški, ki je v sebi pripoznal svojo ženskost, je na žensko sposoben gledati kot na subjekt in ne zgolj kot na objekt eventualnega koitusa. Fenomenalno je, da ženske v današnji na videz osvobojeni drugi polovici dvajsetega stoletja še niso same izstopile iz pomožačene objektnosti, ki grozi uničiti ves svet. Prav nobeno naključje ni, mimogrede rečeno, da je vsa konzervativnost političnega spektra osredotočena na abortus kot na znamenje ženske službe moškemu. Da je anahronizem to pripeljati v zavest večine, predstavlja enega od temeljnih izzivov tega časa.

02.06.2020 23:30
Piše: Boštjan M. Zupančič
Ključne besede:   BMZ   moški   ženske   zaveza   psihoanaliza   Freud   Jung   ego   libido   kastracija   eros

Partnerja se zbudita pri štiridesetih in opazita, da sta si povsem tuja, da pravzaprav nikoli nista bila zares poročena in da se nikoli o ničemer nista zares pogovarjala.

Tudi v današnjih generacijah, v njih še veliko bolj, bo veliko življenj uničenih, veliko usod zdrobljenih (čisto na dnu, čisto na koncu predora) in veliko prihodnosti zapravljenih iz nekega frivolnega, banalnega, skoraj smešnega razloga. Ta razlog ima pri nas opraviti z značilnim pomanjkanjem domišljije, ki si ne zna predstavljati, in se v to predstavo obenem libidno investirati, šarmantnosti in raznolikosti človeških vezi.

 

Namesto tega sili ta usoda v zlitje, v hrepenenje po popolni združitvi, po fuziji, kar se v sanjah kaže kot potopitev v plodovnico, amnionsko tekočino, vrnitev skozi vodnjak nazaj v maternico in kot dvoumno hrepenenje brez prave erotične teže in substance. Taki se bojijo dotika in pogosto sanjajo o krvoprelitju; ženske jih prepoznajo po tem, da so zaljubljeni v lastna čustva in da je njihov timing, ki je v ljubezni bistven, v faznem odmiku za pol sinusne krivulje: prava stvar ob (samo malo) nepravem času. Njihov glas je proseč in visok in, značilno, hitro in brez pravega razloga se jim udrejo tihe solze. Ti napaberkovani znaki so del širše klinične slike, ki se je bomo dotaknili natančneje in drugje. To, kar stoji za njimi, kar je usodno, ker je nezavedno, je predpostavka, iz katere taki izhajajo. Da je vsaka zaveza krnitev svobode in da je vsaka krnitev svobode že podrejanje in da je vsako podrejanje nasilje nad samim seboj. 

 

Nad samim seboj? Jaz je tu nekaj, kar se ne istoveti z zunanjo podobo, kot to velja za programiranega moškega prve polovice dvajsetega stoletja, ki se istoveti z masko, s persono, z lastnim pretvarjanjem – a je tisto, kar vanj projicira njegova ženska, se pravi da je "macho", da je uspešen kruhoborec. (O teh se niti ne splača govoriti). Ne, jaz je tu vsa raznolikost notranjih čustvovalnih presoj, ocen, razlikovanj in predvsem vrednotenj. Velika prednost tega je, da se notranjost potemtakem ne projicira na zunanje like, v glavnem ženske. Tak moški zato ne pozna romantične ljubezni in pri njem običajni šarmi in provokacije enostavno ne vžgejo. V trenutku, ko je tak moški zadovoljil svoj eros, če ne gre ravno za adolescentno iluzijo o zlitju, ki pa ne more dolgo trajati in ga notranje dobesedno izžge, vstane s postelje in odide. Ker ne projicira svoje duše v žensko, ne vidi v njej ničesar, razen tistega, kar ona v resnici jê. Zato romantična ljubezen ni možna.

 

Don Juan in Casanova se istovetita s svojo dušo in če je njuna duša kosmata, je to zato, ker je dvospolna, androgina. Razpolovna doba njunih infatuacij se meri v urah, včasih minutah, dokler na koncu vse skupaj ne izpade kot trepetanje električnega zvonca med magnetom in vzmetjo. Ta globoko površni in ambivalentni eros projicira svoja hrepenenja v oblake, v obzorja, v sinje nebo. Let nad zemljo je tu sredstvo za beg od vsake substance, toda obzorja, ki kličejo, in val, ki se nekje za tem obzorjem zliva na neznano obalo, so v resnici veliko bolj banalna, kot si tisti, ki hrepeni, predstavlja.

 

Usodna razpetost med soslednima privlačnostjo in odbojnostjo, med težnjo po popolnem zlitju z ljubljeno osebo in skoraj sočasnem instinktu po begu, ima veliko opraviti z avtoriteto očeta na materini strani. V trikotniku oče : mati : sin je stari oče četrta točka, ki določa dur ali mol, v katerem se odvija življenje priseljene družine. Kjer sta oče in mati priseljena z dežele v mesto ali iz Evrope v Ameriko, je oče vedno (nominalni) slabič. Po naravi stvari ne more zadostiti idealu, ki ga je ponotranjila mati, idealu, ki jo je lansiral iz dežele v mesto in jo pripravil do tega, da je stavila na svojega sedanjega moža. (Raje bi bila poročila meščana, a tak, ki ima hiše v štuka dva, se zanjo ne zanima.) Tako ji ostane le idealizirana podoba lastnega očeta, spričo katerega se je iz kmečkega dekleta prelevila v mestno gospo. 

 

V tem okolju je mož, ki ga je vzela, ne glede na svojo dejansko uspešnost v mestu, nekdo, ki ne more biti kaj posebnega, ker pripada istemu (kmečkemu) klubu kot ona. In ker je po starem moški to, kar vanj projicira ženska, je tak mož obremenjen s hipoteko, zaradi katere se bo v zunanjem življenju, čeprav je sposoben, težko polastil uspeha. Ker se kastriran vrača iz službe, ga še doma čaka podcenjevanje, tako da ga največkrat ni veliko v hiši. (Ta dinamika deluje drugače, kar se pri nas dogaja, če manj privlačno dekle iz mesta omoži bolj uspešnega in privlačnega fanta z dežele; tragika pa ni nič manjša.)

 

Ker očeta ni veliko doma, naj gre za dejansko ali psihološko neangažiranost, ker je mati nad očetom kronično razočarana, in zaradi drugih vzrokov, ki spadajo v to okolje, je dečkov ljubezenski odnos z materjo prvič bolj intenziven, drugič manj moten s strani očeta, tretjič bolj dolgotrajen in četrtič globoko ambivalenten. Slednje je posledica enostavnega dejstva, da želi ženska iz sina napraviti ljubimca in moža, veže ves njegov libido nase in mu pod grožnjo smrti (thanatos) prepoveduje zvezo s kakšno drugo žensko. Sinu ostane namesto smrti samo že omenjeno promiskuitetno trepetanje ali homoseksualnost na drugi strani. Včasih oboje skupaj.

 

 

Arnold Böcklin, Oče Bog kaže Adamu raj (1884)

 

 

Nesposobnost zaveze (zakonske zveze, stalne službe, lojalnosti, stalnega bivališča) je paradoksalen izraz večne nepotešene potrebe po popolni zavezi, fuziji, zlitju (z materjo). To pa deluje v ponotranjenem protislovju z begom pred to isto požrtno (falično, preedipalno) materjo. Ta ponotranjeni vibrato, trepet, se somatično kaže v srčnem trepetu (atrične fibrilacije), pri gladkem mišičevju pa v krčevitosti, ki vodi v neprekrvavljenost in s tem povezane sekundarne težave (ulkus, gastritis, tussis nervosus itd.). Če je bila požrtna mati uspešna in je sina uspela kastrirati, tedaj se to kaže v pretirani skrbi za oči (Ojdip je s slepoto plačal za incest), ali v bolj neposredni pretirani skrbi, da se ne bi kaj primerilo genitalijam. 

 

V Združenih državah so se pričele množično pojavljati knjige z naslovi kot The Men Who Can't Love ali Peter Pan Syndrome, v katerih ena ženska svetuje drugi, kako naj se takih moških izogiba. V resni analitični literaturi je Freud to razlagal kot "kastracijski kompleks", ki da je vezan na nezaveden občutek krivde iz incesta z materjo –, toda to je bilo pisano za dunajsko družbo, ki še ni poznala pojava masovne urbanizacije podeželskega prebivalstva. Jung je to opredeljeval kot sindrom "puer aeternus", za katerega je predvidel le dolgočasno delo kot edino možno terapijo. Marie Louise von Franz, Jungova učenka, je v knjigi z enakim naslovom (prevedeno v slovenščino) stvar postavila v mitološko literarno perspektivo z veliko razlagalno močjo; njen kolega James Hillman pa isto vprašanje obravnava kot "materinski kompleks2 oziroma kot "anima-man" sindrom, ker da oboje ovira razvoj čustvovalnega vrednotenja (feeling function).

 

Kenneth Kenniston je v malo znani, a nesporno najbolj imenitni študiji z naslovom The Uncommitted empirično vzpostavil zgoraj skicirano trditev o materinem očetu in sínovi nesposobnosti zaveze. Študija, ki je na harvardski univerzi tekla tri leta, je pravzaprav pojasnila pravo naravo hipijevskega gibanja. Njegovi nosilci so se rodili okrog leta 1940 in njihovi očetje so bili spričo druge svetovne vojne veliko odsotni –, potem pa so se nepričakovano vrnili in zmotili materino idilo s sinom. Šlo je za družine, katerih otroci, kasnejši hipiji, so bili prva v mestu rojena generacija, natanko tako kakor sedaj pri nas prva generacija v precejšnji neodvisnosti od očetovskih idealov odrašča v Ljubljani namesto v Velikih Laščah.

 

 

I.

 

Zgornja prozaična, groba skica pa ima, tako se izkaže, zgolj prehodno razlagalno vrednost. Celo mit o večnem mladeniču, ki ga Ovid vodi še danes v klopi klasičnih gimnazij, se izkaže za preplitvega, za sredstvo globlje energije, ki na poti iz kolektivno nezavednega išče pot v individualno zavedno – v obliki sanj o dvojnih kačah, sanj o faličnem sončnem disku, o čaščenju divjih gosi (ki so nekoč rešile Rim), o čaščenju mačk, kakor je bilo to v navadi v Egiptu. Ker so v androlatrični kulturi moški postali samo moški, so nehali biti moški. V sebi so zatrli ženskost, izgnali pa so jo tudi iz kulture, politike in družbe. Ženske so se pričele sramovati svoje ženskosti in rinejo v moške poklice, izgubljajo možé in nase vežejo sinove. Tako sinòvi v drugi generaciji skozi moško linijo vračajo ženskosti tisto mesto, ki jo je v zahodni kulturi ponižalo na raven gospodinje. Breme kompenzatorične ženskosti, ki ga morajo nositi ti sinovi, je preveliko, da bi ob njem lahko ohranili svojo moškost. 

 

Kapitalizem kot nosilec moške oblasti, ki se kaže v zavojevanju, ima za svojo družabnico vojno, ki je ženska, ker so bile vedno in povsod predvsem ženske boginje vojne. To, kar je bilo v kulturi in civilizaciji odrečeno faličnemu bogu dveh kač, Dionizu, to zahteva njegova družabnica boginja uničenja v obliki krvnega davka: dionizično nasilni moment feminističnih gibanj, kot ga je opisal Irwing v romanu The World According to Garp, je še najbolj nazoren približek psihologije, ki jo bo civilizacija morala asimilirati.

 

Danes že skoraj pregovorna šestdeseta leta niso bila nič drugega, čeprav so bila v veliki meri zgolj odziv na nevarnost vpoklica v vietnamsko vojno, kot kolektivni poskus občevanja z dionizičnim momentom, precej okoren poskus umetnega ponotranjenja ženskosti v njeni prvinski, od falosa še ne ločeni obliki. Vojna sama, z njo pa veliko bolj kot televizijska poročila s fronte resnična, konkretna in prisotna neposredna verjetnost vpoklica, je bila antinomična protipostavka, drugi pol dialektičnega protislovja. Ko je vojna minila, je minila tudi ženskost, Jerry Rubin pa je postal borzni agent, prav tisti Jerry Rubin, ki je v šestdesetih letih z balkona newyorške borze agentom metal dolarske bankovce, za katere so se predvidljivo prerivali po borznem parketu. Ko je Yablonski pisal svoj Synanon, si verjetno ni mislil, da bo regresija na patriarhalne androlatrične pozicije tako hitro napravila celo iz žensk uspešne japije v kostimih s podloženimi rameni. Vojna je tisto sredstvo kolektivnega nezavednega, s katerim vzpostavi – čeprav navidez kot skrajno moško dejanje – prav žensko v kolektivni podzavesti. Ko začne korakati Pallas Atena, se moškim zmehčajo kolena in zapestja in Patroklus se močno zave svojih nežnosti do Ahila. Medtem ko sta feminizem in homoseksualnost kompenzatorična pojava v androlatrični, za Dioniza slepi kulturi (če odmislimo vse druge razsežnosti teh dveh fenomenov), pa je vojna naravni antipod patriarhalnemu idiotizmu (realizmu); to je tudi tista točka, v kateri se ta sprevrne v svoje nasprotje.

 

 

Kapitalizem kot nosilec moške oblasti, ki se kaže v zavojevanju, ima za svojo družabnico vojno, ki je ženska, ker so bile vedno in povsod predvsem ženske boginje vojne.

 

 

Da je vojna v tem smislu neke vrste ritual in šport, ki služi sam sebi, se pravi artikulaciji kolektivno nezavednega, se bo pokazalo v moderni dobi, ko nihče ne bo uporabil atomskega orožja, ki bi z vojno sàmo opravilo v minutah –, marveč bodo divizije pešakov navidez nesmiselno osvajale ozemlja. Stvar je seveda v tem, da si vojne kljub temu v svetu s toliko gibljivimi deli ne moremo privoščiti. Ta arhaični šport, to čaščenje, prihaja v kolizijo z objektivno dejanskostjo in grozi uničiti planet in človeško vrsto na njem.

 

 

II.

 

Izraza "androlatrija" in "ginaikolatrija" sta veliko primernejša od "patriarhalnosti" in "matriarhalnosti". Ker v resnici niti ne gre za vladanje ali prevlado moškega ali ženskega principa, marveč za čaščenje in pripoznavanje enega ali drugega v sebi –, bi sedanje situacije seveda ne rešilo, če bi popustili vsem zahtevam feminističnih gibanj, češ da òna predstavljajo politično rešitev za zahteve kolektivno nezavednega. Ta gibanja so nasprotno tudi sama androlatrična. To je razvidno že iz tega, da uporabljajo moška sredstva za dosego ženskih ciljev: lezbični moment v njih vzpostavlja pozicijo moškega in je torej žrtev ponotranjenja androlatričnega momenta. Mutatis mutandis velja isto za homoseksualno gibanje, v katerem je žensko izločeno iz intime, čeprav morda upravičeno glede deformiranja ženskega v androlatrični zahodni kulturi in čeprav komunicira s feminizmom kot političnim partnerjem. V obeh je kontraseksualni obrat, kot smo že rekli, kompenzatoričen in skrajen način za asimilacijo ženskega v psiho žensk in moških. Ta "skrajni" način je reakcija na tisto hipokratično delitev dela med moškim in ženskim, v katerem moški svoje žensko projicira na ženo in žena svoje moško na moža. Zaradi zakonskega zbližanja, kot je to ugotavljal že Jung, pa tudi Emma Jung, pride v resnici namesto do asimilacije kontraseksualnega do obratnega – do odtujitve. Da je taka stalna in izključujoča zveza temelj androlatričnega, s tem pa lastnine, oblasti, kapitalizma in nacionalnega šovinizma, v skrajni možnosti seveda fašizma in nacizma, sledi iz preproste empirične ugotovitve, da je v moških, kadar so na bojnem pohodu, veliko več ženskega kot takrat, ko so doma pri svojih ženah.

 

 

III.

 

Tu je treba ločevati tri različne momente. 

 

Prvič moški praviloma – in kot adolescenčna razvojna faza je to čisto sprejemljivo – projicira svojo animo, svoje žensko na neko dekle, žensko. To je stanje romantične ljubezni, ki je kot edina religija danes banalizacija sakralnega, ker je anima posrednica k svetemu v kolektivni podzavesti, projekcija na žensko pa tej svetosti ne more nikoli ustreči. O tem je imenitno pisal Johnson v svoji knjigi We. Če je ta projekcija zadržana, če se človek ne zaljublja, je ta energija uporabljena zase. V nekih sanjah, ki jih opisuje Johnson, je pridržanje romantične zaljubljenosti, projekcije, povzročilo izgradnjo notranjega templja, v katerega je sanjalec prinesel zvon. Johnson zvona ne jemlje kot posebni simbol, toda zvon je seveda poslednji dionizični simbol v moderni religiji. Obubožanje zahodne kulture je mogoče razložiti samo tako, da se božje projicira na ženske, se tam dobesedno upepeli (holokavst), pri tem pa se nosilec projekcije dodatno poneumi, ker se prične istovetiti zgolj s svojo zunanjo fasado (persono, masko). Da je ženska sama pri tem obubožana, ker na ta način prevlada androlatrični moment moškega, ki se svoje ženskosti sploh ne zaveda, je cena, ki jo ženska, ki zavestno in manipulativno vleče nase projekcijo anime, mora plačati. Na dolgi rok se seveda še bolj maščuje dejstvo, da nobeno človeško bitje ne more zadostiti projekciji božjega, o čemer priča rastoče število razvez, katerih žrtve so v glavnem seveda ženske. 

 

Drugič je treba od projekcije anime ločevati eros kot neosebno in arhetipsko energijo, ki ljudi sili v odnose, v spolnost. Večina mladih pade v opisano projekcijo ravno zaradi močno izraženega erosa, ki jih namesto v duhovnost sili v telesnost.

 

Tretjič se čustvovalna razsodnost kot oblika presoje, vrednotenja in razumevanja izključuje s prevladujočim načinom dojemanja svetá na Zahodu, z mišljenjem. Čustvovalnost (angl. feeling, fr. sentiment, nem. Gefühl) je tista presoja, pri kateri ženske navadno rečejo: "To pa ni lepo od tebe." Tu ne gre za čustvenost, prav nasprotno, ampak za razdrugačeno presojo, ki je zvečine vrednotenje, pridajanje pozitivnih in negativnih znakov stvarem in dogodkom, predvsem pa ljudem in njihovim dejanjem.

 

 

Winslow Homer, The whittling boy

 

Večina ljudi ima torej močan eros in izrazito projekcijo anime (prva ljubezen), pa zelo slabo razvito čustvovalno funkcijo. To velja za večino moških adolescentov. Kasneje jim eros upade, zaradi česar je tudi projekcija anime manj izrazita in t. i. kriza srednjih let pogosto ni nič drugega kot nezaljubljenost ob relativno nerazviti čustvovalni razsodnosti, zaradi česar od življenja ostaneta samo še čast in denar oziroma moč (Hobbes).

 

Dokler taki brez spolnega življenja vodijo politiko, smo v stalni nevarnosti.

 

 

IV.

 

V sodobni konstelaciji pa je nosilec sporočila ravno človek, ki je spričo svoje libidinalne vezanosti na mater čustvovalno zelo razdrugačen, vendar nima močnega erosa, ki bi ga silil v kompulzivne odnose, v katerih bi animo projiciral na žensko. Ker tega ne počne, se istoveti s svojimi notranjimi procesi, istoveti se z animo sâmo in po tej poti vodi vase in v zunanji svet tisto ženskost, ki je drugim moškim nedostopna. Psihološko oziroma politično je tak človek homoseksualen, ker na moškega projicira, seveda ne anime ampak lastno zunanjo istovetnost (persono, masko); v tem pa udejanja prototip obnašanja, iz katerega se je razvila vsa zahodna kultura in ki se je razvil v Grčiji med sedmim in tretjim stoletjem pred našim štetjem in katerega milejša različica je prišla do izraza v renesansi.

 

Imenitno analizo tega je dal oxfordski profesor Dover v svojem delu Greek Homosexuality (Harvard Press, 1989). Ker je androgini eromenos povsem dovzeten za svoje vzgibe ženskosti, ima zelo razdrugačeno čustvovalno razsodnost, ki pa ima za razliko od ženske presoje za sabo večjo mero impulzivnosti in formalne ustvarjalnosti, s katero se udejstvuje v družbenem in družabnem življenju – ter deluje kot nosilec sporočila, kot Hermes. V Ameriki je tak tip človeka  znan že iz šestdesetih let in pod imenom Inburn ga je opisal Kenneth Kenniston v delu The Uncommitted. Kenniston sicer ne povzema ne mitične in ne funkcionalne razsežnosti, marveč poudarja (ker je bila harvardska raziskava opravljena v šestdesetih letih) nesposobnost zaveze. Ta je analogna tisti iz puer aeternus sindroma, kot ga opisuje von Franzova. Ti dve deli je treba prebrati v sobesedilu tretjega, namreč knjige z naslovom Return of the Goddess Edwarda C. Whitmonta, od katerega smo tu povzeli mitološko razlago vračanja ženskega v kolektivno psiho.

 

Samo moški, ki je v sebi pripoznal svojo ženskost, je na žensko sposoben gledati kot na subjekt in ne zgolj kot na objekt eventualnega koitusa.

 

 

Iz celote teh treh del potem povzamemo, da je nesposobnost zaveze zgolj cena, ki jo mati, se pravi arhetipsko žensko, zahteva od svojega sina, da bo vnesel svojo ženskost neposredno v svoje okolje in ga s tem napravil za stopnjo bolj dojemljivega za tisto, kar Whitmont imenuje vrnitev boginje.

 

 

V. 

 

V tako kratek zapis je skoraj nemogoče zgostiti pojmovanja generacij filozofov in psihologov. Zanašam se na intuicijo in dovzetnost žensk, pri moških pa na zavest o tem, da se tisto najbolj produktivno v psihi vedno dogaja na fronti krivde in strahu. To, česar je večino moških danes najbolj strah, v naših provincialnih razmerah pa še posebej, je prav lastna homoseksualnost. Ta pa je pri večini populacije empirično izkazana že od Kinsey Reporta, potrjena pa tudi v Hyte Reportu iz osemdesetih let. Ta kolektivni strah in občutek krivde pred samim seboj in pred lastnimi čustvi je pravzaprav ena zadnjih preprek, ki jih mora premagati prav boginja ženskosti v do sedaj androlatrični kulturi. Prav homoseksualnost kot integracija ženskega preko bojkota romantične projekcije v ženske – asimilacija tistega, kar je žensko v meni samem – je revolucionaren način, ki je zato naravni zaveznik političnih ciljev ženske emancipacije.

 

Samo moški, ki je v sebi pripoznal svojo ženskost, je na žensko sposoben gledati kot na subjekt in ne zgolj kot na objekt eventualnega koitusa. Fenomenalno je, da ženske v današnji na videz osvobojeni drugi polovici dvajsetega stoletja še niso same izstopile iz pomožačene objektnosti, ki grozi uničiti ves svet. Prav nobeno naključje ni, mimogrede rečeno, da je vsa konzervativnost političnega spektra osredotočena na abortus kot na znamenje ženske službe moškemu. Da je anahronizem to pripeljati v zavest večine, predstavlja enega od temeljnih izzivov tega časa. To bo trajalo nekaj časa, kar niti ni tako presenečenje po najmanj pet tisoč letih patriarhalne androlatrije.

 

Težko je doumeti, pa je vendarle res, da sta si moški in ženska, zaradi delitve dela na moško in žensko duhovnost, postala tujca. Dokler bo moški ženski prepuščal svojo ženskost, bo ravnal po moškem (animus) diktatu tiste ženske, na katero je sprojiciral svojo dušo (animo). Ta ostaja nerazvit in vodi vojno, ki je zato stalna spremljevalka androlatrije. Stranski učinek dejstva, da ravna moški po diktatu ženskih atavizmov, je tudi njegova nesposobnost ravnati se po drži lastne ženskosti (anime), od katere je odtujen in je izgubil vsak smisel za pogovor z njo. Ker je ta moment zatrt – in na koncu je to moralno vprašanje za same ženske, od materinega odnosa do sina dalje do ženine in hčerkine potuhe očetu, vse pogosto iz prilagojene manipulativnosti – tak moški, se pravi skoraj vsak moški v moderni družbi, izgubi svojo globoko strukturo za jezik, v katerem bi se z žensko sploh lahko še pogovarjal.

 

 

Caritas Romana, naslikal učenec Mattia Fretija (barok).

 

 

Partnerja se zbudita pri štiridesetih in opazita, da sta si povsem tuja, da pravzaprav nikoli nista bila zares poročena in da se nikoli o ničemer nista zares pogovarjala. Jung pravi, da gre pri psihoanalitičnem transferju za nepravo intimnost (unreal intimacy), kar pravzaprav pomeni, da se sicer premočna čustva vežejo na stare notranje konflikte iz otroštva in se projicirajo na analitika takó, da postane analiza kar najbolj osebna zadeva v kar najbolj neosebnem okolju, s katerim seveda ne mislimo predvsem na fizično okolje. No, povsem isto je mogoče reči za zakonsko zvezo, ki temelji na obojestranski zmoti dveh kontraseksualnih projekcij. Kdor je kdaj sodeloval pri razvezah, pri tujih ali pri svoji, se zaveda neverjetne odtujenosti dveh ljudi, ki sta leta spala v isti postelji: kakor da drug o drugem nič ne vesta in nič nočeta vedeti.

 

Institucionalna in lastninska potuha tej tragiki, ki se v politiki zdaj prodaja pod firmo sentimentalne družinskosti, ki noče nič vedeti o tistem, kar vsak odvetnik vidi na razveznih razpravah (in še bolj pri delitvi premoženja), je seveda v njenem zunanjem izrazu, v lastnini in, kakor sedaj pravijo prilaščanju, v "lastninjenju". To je velik korak nazaj v razvoju in tu je povedek o naši bodoči psihološki parokialnosti. Med nami pa jih je vendarle nekaj, ki so dovolj daleč, da razumejo, o čem je tu govor. Tem je posvečena ta groba skica.

 

________________

Copyright © 2020 B.M. Zupančič. Vse pravice pridržane

Komentiranje na izrecno željo avtorja ni mogoče.

Esej o odtujenosti: Grehi očetov praviloma udarijo na dan v tretji generaciji
0
05.08.2020 20:00
Danes v Sloveniji govorimo o stanju brez vrednot (anomiji), o sadistični krutosti nekaterih delodajalcev, o mobingu, o korupciji ... Več.
Piše: Boštjan M. Zupančič
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
4
02.08.2020 23:59
Diplomatska bitka zaSeverni tok 2, ki poteka boj ali manj v zakulisju že nekaj let, se približuje koncu. Zadeva je pomembna za ... Več.
Piše: Božo Cerar
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
9
02.08.2020 11:00
Bo padla ali ne bo padla, so stavnice te dni. Glavna zvezda je kmetijska ministrica in predsednica koalicijske upokojenske ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Narava vedno znova začenja iste stvari: leta, dneve, ure. Tako nastajata neskončnost in večnost.
2
01.08.2020 23:57
Aplikacija, ki se nam predstavlja kot aplikacija vseh aplikacij za nadzor virusa, to še zdaleč ni, temveč je le fragmentiran ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
14
30.07.2020 22:30
Zdaj se sprašujem, ali Slovenija občuti kaj sramu, ko je Italija končno izpolnila obljubo in slovenski manjšini vrnila Narodni ... Več.
Piše: Keith Miles
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
7
28.07.2020 22:45
Kako je mogoče iz množice vidnih, dejavnih in vplivnih ljudi izbrati tiste, ki jim pravimo zgodovinske osebnosti? Takšen naslov ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Politična satira: Vojna zvezd 2020, odiseja skozi slovensko politiko od A do Ž
8
27.07.2020 23:59
Nihče ne ve, kje je center vesolja. V Sloveniji moderni center izginja in boste politično središče našli precej na levi, Levico ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Slovenija, dežela piromanskih gasilcev
17
26.07.2020 11:00
Situacija, v kakršni se nahaja Slovenija, je utrujajoč odraz patologije bolj ali manj učinkovitih piromanov v funkciji gasilcev. ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kaj pričakovati od politika, ki ima v XXI. stoletju doma na zidu slabo naslikano jabolko? Vse najslabše.
5
25.07.2020 23:59
Obstaja neuravnovešen, skoraj patološki odnos med ideologijo in izmi . Ideologija je vedno koncept, ki se vsiljuje drugemu, je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bruseljski kompromis, višegrajski pretepači in obnova bolehne Evrope
16
21.07.2020 23:00
Denarja, ki si ga je Slovenija izposlovala na dolgotrajnih in napornih pogajajih v Bruslju, ni tako malo. Opozicija, ki je leta ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Na zdravje, striček Xi! Kitajski zmaj ni več papirnati tiger, ampak postaja vse bolj agresiven!
13
20.07.2020 23:10
O Kitajski je bilo zadnje mesece veliko slišati. Tudi portal+ je poročal o njenem močno vprašljivem ravnanju ob izbruhu ... Več.
Piše: Božo Cerar
Ali twitter koristi slovenski demokraciji ali ne? Odgovor verjetno poznamo vsi ...
14
19.07.2020 23:00
Januarja leta 1990 sem vodstvu Demosa ponujal idejo aktivnega državljanstva. Na nekem sestanku sem zbrane hotel prepričati, kako ... Več.
Piše: Miha Burger
Kulturniški fašizem
9
19.07.2020 11:00
Kulturniški fašizem je zadnje mesece in tedne v Sloveniji visoko dvignil svojo stoglavo glavo. Kulturniški fašizem vedno ... Več.
Piše: Denis Poniž
Umetnost je disciplina, ki nam omogoča razumeti preteklost, predvsem pa bodočnost
8
18.07.2020 22:36
Naj povem na kratko: to je komentar o dveh umetniških ambientih. Povod: stoletnica fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Janez Janša, mnogo več spoštovanja bi ohranil, če bi doma ležal na kavču in proučeval strop
29
12.07.2020 10:32
Janez Janša nam obljublja, da bodo z izjemnimi kalibri velikih vodij profila Orban in Vučić naredili red. Janševa politika nas ... Več.
Piše: Simona Rebolj
NEP Dejana Kršića: Umetnost je brezčasna, Evropa neskončna
1
11.07.2020 21:03
Kršić je nomad lepote!Oblikovanje zanj že dolgo ni zgolj utilitaristični fenomen, temveč je predvsem mišljenje. Nikoli več ne bo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O spravi na "akademski" način: Blišč in beda kurtizanov
14
10.07.2020 23:15
Spravno dejanje, ki ga ponuja Slovenska akademija znanosti in umetnosti, še najbolj spominja na demokratičnocentralistični ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Ustavimo konje: Intelektualna poštenost in neznosna lahkotnost obtoževanja
10
10.07.2020 00:47
Ko je Janševa vlada sprejela omejevalne ukrepe proti koronavirusu, mi je zaskrbljen prijatelj iz Italije poslal članek (ki se je ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Šarčeva ideja o prehodni vladi je res genialna, skoraj na nivoju traktorista Ivana Serpentinška!
17
08.07.2020 23:30
Ideja o podvigu, s katerim bi z oblasti spravili janšistične fašiste, predstavlja največji možni mentalni domet naše dvorne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Prizori iz Slovenije: Kučanova igralnica oblasti in besed
9
08.07.2020 11:30
V Sloveniji se je obsedenost z oblastjo obdržala do današnjih dni, saj privrženci revolucionarnih tradicij začno s protesti in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
Angel Polajnko
Ogledov: 3.434
02/
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.342
03/
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
Keith Miles
Ogledov: 2.174
04/
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
Vili Kovačič
Ogledov: 1.632
05/
Politična satira: Vojna zvezd 2020, odiseja skozi slovensko politiko od A do Ž
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.849
06/
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
Bine Kordež
Ogledov: 1.520
07/
Esej o odtujenosti: Grehi očetov praviloma udarijo na dan v tretji generaciji
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 1.159
08/
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
Božo Cerar
Ogledov: 1.284
09/
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
Shane Quinn
Ogledov: 1.380
10/
Dosje MD Medicina d.o.o. ali zgodba o uspehu ortopedske dinastije Gorenšek
Uredništvo
Ogledov: 10.472