Poleg epidemije koronavirusne bolezni (covid-19), ki je bila v Slovenijo vnešena iz tujine, poteka pri nas že več kot dva meseca avtohtona medijska vojna, o kateri imamo zaradi svojih političnih preferenc in simpatij lahko takšno ali drugačno mnenje. Vendar pa v nobenem primeru ne moremo zanikati, da gre za specifični, sui generis fenomen, značilen za Slovenijo. Zunanji opazovalci ga brez podrobne analize ne morejo razumeti, zato ni presenetljivo, da je velika večina tujih medijskih objav o slovenskem žurnalizmu, medijskem trgu oziroma domnevnih političnih pritiskih preveč površnih, vsebinsko zgrešenih in politično nekorektnih, da bi se lahko strinjali z njimi.

Žalostna posledica takšnih nesporazumov je tudi neslavna uvrstitev Slovenije v družbo Belorusije, Rusije, Venezuele, Irana, Zimbabveja, Ugande, Turčije, Srbije, Jordanije, Indije, Kambodže, Filipinov in Kitajske, ko gre za zatiranje medijske svobode, pritiske in celo grožnje novinarjem. Po zaslugi novinarja Blaža Zgage, za katerega večina slovenske javnosti ni čisto natančno prepričana, ali je že slišala zanj, smo kot edina članica Evropske unije končali v podobni luknji kot pred leti, ko je šlo za zloglasni indeks korupcije, ocenjevane s strani poslovnežev (Slovenija se je takrat suvereno zavihtela na prvo mesto kot najbolj skorumpirana država na svetu). Če smo takrat z lahkoto prehiteli Somalijo, Libijo, Sirijo, Afganistan in podobne dežele, ki jih po vseh kriterijih uvrščamo med najbolj nevarne in človeku neprijazne kraje na planetu, potem smo zdaj po zaslugi gospoda Zgage oziroma Deutsche Welle, ki mu je podelil nagrado za svobodo govora (Freedom of Speech Award), pristali v še eni luknji.

Novinarska črna luknja

Še malo, pa bomo postali nova "usrana luknja", če uporabimo primitivno izrazoslovje Donalda Trumpa. Shithole. Če koga takšne primerjave, uvrstitve, ki niso nič drugega kot navadno poniževanje, ne motijo, potem občudujem njegovo apatijo. Zdi se mi docela normalno, da človek, čigar domovino po krivici mečejo v skrajno negativni kontekst najbolj skorumpirane države na svetu oziroma dežele, kjer avtokratska oblast zatira svobodo tiska in preganja novinarje, zakriči sredi vsega tega norega obtoževanja: Dovolj! Ste čisto ponoreli?!

Slovenija niti slučano ni najbolj skorumpirana država na svetu. Kdor trdi kaj takšnega, je nevednež, lažnivec ali pa žrtev velike manipulacije. Toda norost s pretiravanjem, ki je na Slovenskem očitno padla na relativno plodna tla, se na tem mestu ni končala, saj je najbolj skorumpirana dežela na svetu ta teden postala tudi ena najbolj avtoritatnih in diktatorskih. O ja! Če niste vedeli: njena oblast oziroma nedemokratični, napol fašistični režim Janeza Janše zatira medije, jih preganja in grozi novinarjem, kakršen je Blaž Zgaga, ki mora zaradi nevzdržnih razmer delo iskati v tujini, saj bi mu v Sloveniji lahko stregli po življenju. Samo po zaslugi humanističnega urednika zagrebškega tednika Nacional lahko ta preganjana novinarska dušica objavlja svoje ekskluzivne prispevke o zaskrbljujočem stanju demokracije v Sloveniji, kjer si Janša poskuša z državnim udarom podrediti vso oblast, pri čemer je bila epidemija, razglašena zaradi novega koronavirusa, pravzaprav voda na njegov mlin ...

Težko, ampak vseeno si poskušam predstavljati zrcalno sliko: hrvaški novinar, ki se je v domovini sprl z vsemi delodajalci in ki o večini cehovskih kolegov meni, da so prodane duše, dobi zatočišče pri relativno radikalnem slovenskem tedniku. Urednik, ki (pravilno) oceni, da se bodo Slovenci radi naslajali nad "ekskluzivnimi prispevki" o mraku demokracije na Hrvaškem ter diktatorskih popadkih premierja Andreja Plenkovića, ponudi hrvaškemu novinarskemu emigrantu prostor za objavljanje, poskrbi pa tudi za to, da o tem izve še kak drug, podobno alternativno usmerjen medij ... Bralci berejo in zmajujejo z glavo, saj si niso predstavljali, da so na Hrvaškem tako strašne razmere, da tam ustaški elementi novinarje preganjajo in jim grozijo s smrtjo.

Mala privatna vojna

Hočem reči, da je Blaž Zgaga veliko naredil za slovensko promocijo v tujini. V banaliziranem krasnem novem svetu, kjer ni slabih novic, ampak so samo novice, sicer pa ne obstajaš, me ob tovrstnih eskapadah prevevajo mešani občutki. Včasih se spomnim na leto 2007, ko je 571 novinarjev in novinark na pobudo taistega gospoda mesto in svet obvestilo o nedopustih pritiskih na medije, vmešavanje v delo novinarjev ipd. Tudi takrat je bil tarča premier, s katerim ima Blaž Zgaga očitno res nek problem. Ni namreč potrebno biti psihoanalitik, da bi to opazili. V tem pogledu Zgago razumem. Tudi sam sem imel v preteklosti kdaj problem s kakšnim predsednikom vlade. Moram biti pošten in odkrit - da, tudi z Janšo. Pa ne le z njim, ampak tudi s Cerarjem, Ropom, Šarcem, Bratuškovo ... Kar pa je normalno, saj si kot urednik večinoma na nasprotni strani, velikokrat se s temi politiki gledaš zelo sovražno, ampak nikoli naj zamere ne bi postale osebne frustracije, ki prerastejo v malo privatno vojno.

Nekaj takšnega se je očitno zgodilo Zgagi. Nekaj takšnega bi se skoraj zgodilo meni, ko je šlo za bivšega prijatelja in premierja Mira Cerarja. V nekem trenutku se je v meni nakopičilo toliko jeze in gneva, da sem ga javno, na tviterju, med vrsticami, poslal k vragu z besedami "Naj že kdo ustreli tega Cerarja ..." Jasno, da nisem mislil dobesedno, jasno, da je šlo za metaforo, jasno, da nisem nikogar pozival k likvidaciji bivšega premierja, čeprav so mi nekateri ljubeznivi novinarski kolegi poskušali obesiti prav to. Skupaj z vsemi prijavami in ovadbami.

Osebne frustracije in javni interes

A pustimo to, zamere nimajo smisla. Moja poanta glede Cerarja in neprimernega odziva na nek dogodek, povezan z njim, je v tem, da v medijskem svetu ne pridemo nikamor, če novinarji svoje osebne frustracije, ki jih imajo z nekim politikom, zlorabljajo za svoje profesionalno delo - in obratno. Če pišejo o nekom izrazito negativno samo zato, ker imajo z njim osebno zamero. Če se jim to zgodi, prenehajo biti novinarji, ki delujejo v javnem interesu, in se spremenijo v brezobzirne maščevalce, ki vodijo svojo zasebno malo vojno proti ministru, premierju ali predsedniku. V nekem momentu se jim lahko zgodi, da domači medijski prostor postane premajhen za njihov kolosalni obračun z Zlom, ki ga personificira tarča njihove frustracije, zato fronto razširijo tudi na tuja bojišča. Včasih, vendar redko jim to celo uspe. Blažu Zgagi je to do neke mere že uspelo, saj je svojo zasebno vojno, svoj križarski pohod proti Antikristu Janezu prenesel na Hrvaško (Nacional), od tam v Italijo (L'Espresso) in Nemčijo (Deutsche Welle) ter celo Veliko Britanijo (The Guardian).

Kaj je skupno tem objavam - razen tega, da je njihov motiv ena in ista oseba? Prav The Guardian (vir) je to presenetljivo razkril v prispevku o dobrem novinarju in zlobnem premierju: enodimenzionalnost prispevka. Nobenega drugega mnenja, alternativnega pogleda (audiatur et altera pars?), zgolj in samo novinarjeve obtožbe, ki temeljijo na pričevanju mučenika Zgage in nekaj afirmativnih besedah, ki jih je izrekel dobri stari znanec Boris Vezjak. Saj bi se človek smejal, če vse skupaj vseeno ne bi bilo precej resno.

Boris Vezjak v Guardianu Janši pripisuje tudi islamofobijo, kar je nekaj novega. 

Drek v ventilatorju

Pranje zasebnega umazanega perila v tujih medijih, pred tujo javnostjo ne pripomore niti k ugledu glavnega protagonista niti njegove mačehovske domovine. Ali kot pravijo Američani When shit hits the fan ... Na koncu bomo Zgagin drek dobili v glavo vsi: Slovenci bomo bo še bolj eksotični v svoji notorični koruptivnosti, temu se bo zdaj pridružil še sloves naše avtoritarne dežele, kjer Orbanova marionetna vlada pritiska na medije in preganja novinarje.

Ljudje, ki so si medije oziroma novinarski poklic izbrali za to, da jim ne bi bilo treba plačavati terapevtom in psihanalitikom, so enako sebični in egocentrični kot vsi tisti ljubljanski "kolesarji", ki jih ne zanimajo psihosocialne in ekonomske posledice epidemije, pa čeprav že zdaj zaradi tega veliko ljudi hudo trpi (predvsem pa še bo, na žalost). Ne zanima jih porast družinskega nasilja zaradi izolacije, briga jih za vse otroke, ki ne morejo enakopravno sodelovati v procesu šolanja na daljavo, ker jim starši ne morejo kupiti računalnika ali tablice. Njih skrbi edino pravica do svobode protestiranja. Njim se zdi najpomembneje na tem svetu, da se lahko še naprej protestno in v krogih vozijo s kolesi okoli vlade in državnega zbora ter opozarjajo na to, da Janša na oblasti pomeni neizbežni somrak demokracije.

Seveda imajo pravico, da se vozijo s kolesi v krogih in da protestirajo. Pravico imajo igrati golf pred parlamentom. Če bi bil Zgaga gospod, bi jim prišepnil, da imajo v Sloveniji ustavno in zakonsko pravico početi vse to, kar v deželah, iz katerih prihajajo njegovi sonagrajeni kolegi, ki so zagotovo res deležni pritiskov, ustrahovanj in preganjanj, niti slučajno ni samoumevno. Povorka radikaliziranih levičarskih aktivistov z medijskim mučenikom Zgago na čelu ima v najbolj skorumpirani deželi na svetu, kjer je na oblasti avtoritarni režim, vsekakor pravico, da - tako kot vsak drug državljan, tudi Ivan Gale, Rihard Knafelj ali Zdravko Počivalšek - javno izraža svoje mnenje.

Še dobro, da se je Zgaga lagal glede stanja demokracije in medijske svobode pri nas, kajne? Kajti če se ne bi, v Ljubljani ne bi bilo nobenih protestnih kolesarskih zborovanj, instalacij pred državnim zborom in drugih protivladnih akivnosti. V Sloveniji že trideset let nimamo težav z medijsko svobodo.

Prej bi rekel, da imamo težave zaradi medijske svobode.