Nova predsednica upokojenske stranke Aleksandra Pivec se je sprva zdela kot še en obraz, ki ga bodo politični sopotniki, predvsem pa mediji podcenjevali. Toda že presenetljiva zmaga na strankinem kongresu, kjer je Pivčeva v pokoj poslala Karla Erjavca, je napovedovala zanimive premike. Vstop v koalicijo z Janšo je bil drzen, Pivčevi so zaradi tega celo grozili s smrtjo, pa o tem tuji mediji seveda niso poročali, vendar se je izkazala kot neomajana in zanesljiva. Tudi zadnje afere z nakupi zaščitnih mask in medicinske opreme Pivčeve niso niti oplazile, kar se bo gotovo pozitivno odražalo na političnem barometru, kjer predsednica DeSUS čedalje višje kotira, počasi pa ji sledi tudi stranka. Kaj
Ob pandemiji Covid-19 se je slovenska javnost osredotočila na dogajanja v zvezi z zajezitvijo epidemije pri nas in njenimi posledicami, še posebej ko gre za nečedne, morebiti celo nezakonite posle glede nabave mask in druge medicinske opreme. Obtoževanja potekajo med aktualno vlado in opozicijo, hkrati pa sedanja vlada obtožuje svojo predhodnico za neustrezen odziv, saj ga glede priprave za boj zoper pandemijo praktično ni bilo. Zagotovo bosta vladi Mira Cerarja in Marjana Šarca zapisani v zgodovino v slogu "naj se nikoli ne ponovi". Hkrati pa vse to poraja vprašanje, kaj se v teh usodnih časih za Slovenijo in človeštvo dogaja na slovenski politični sceni. Rek, češ "kriza je hkrati priložnost", se je namreč izkazal tudi tokrat. Da moramo biti tudi v časih krize kritični do oblasti, mora postati slovenska stalnica. Kajti v izrednih razmerah se praviloma uresničujejo ključni cilji, kar pomeni tudi zaslužke. Stvari moramo razčistiti in ugotoviti, kdo je odgovoren za tovrstna nezakonita ali kriminalna početja.
Janez Janša je kot stari maček slovenske politike prevzel vajeti v svoje roke. Uspel je prelisičiti Marjana Šarca in Damirja Črnčca in tako jima je pred nosom oblikoval novo slovensko vlado. Čeprav se je dvojček Šarec - Črnčec zanašal na moč informacij in obveščevalnega dela, sta na koncu oba izpadla precejšnja amaterja. Še posebej to velja za Damirja Črnčca, ki se je poskušal predstavljati kot pravi obveščevalec na visoki ravni, pa se je na koncu izkazalo, da je to bolj šala. Zaradi tega se zastavlja tudi vprašanje, kdo je bil pravzaprav prvi človek slovenske civilne in vojaške obveščevalne službe.
Kako se je formirala Aleksandra Pivec
Morda največja zasluga za poraz tandema Šareč & Črnčec pripada novi zvezdi na slovenskem političnem nebu, Aleksandri Pivec, na začetku leta izvoljeni predsednici DeSUS in ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Pivčeva je verjetno najbolj verodostojna priča dogajanj v Šarčevi vladi. Dvojček Šarec & Črnec je v svojih obveščevalnih operacijah poleg zlorabe varnostno-obveščevalnega aparata (predvsem Sove) računal na Aleksandro Pivec. Ona naj bi bila tista, ki bi bila pod vplivom dveh najbolj morbidnih likov slovenske politike po osamosvojitvi in bila njuna "mandžurijska kandidatka", pa se je pokazalo prav nasprotno. Pivčeva ni dovolila, da se z njo manipulira, kot je to nekoč dovolila Katarina Kresal, ki je sprva veliko obetala, potem pa hitro in žalostno strmoglavila v politično pozabo.
Pivčeva, čeprav brez dolge kilometrine na politični sceni, je odklonila kakršno koli sodelovanje z dvojcem Šarec & Črnčec in je v ospredje postavila višje interese, kar je redkost v slovenski politiki. Velik pogum je pokazala že takrat, ko se je javno zelo izpostavila in kandidirala proti političnemu veteranu Karlu Erjavcu ter prepričljivo zmagala na kongresu upokojenske stranke, s čemer je postal prva predsednica te stranke, ki je brez dvoma unikum v slovenskem in evropske merilu, vendar je bila zadnja leta prevečkrat žrtev osebnih frustracij svojega bivšega predsednika. Vzpon Aleksandre Pivec je zato nek nov impulz, za katerega je še prezgodaj napovedovati, kaj bo prinesel stranki in njej kot predsednici. A zaenkrat dobro kaže; Pivčeva deluje dovolj suvereno in prepričljivo, da jo mainstream mediji v tem hipu še puščajo pri miru, čeprav so jo še pred dvema mesecema pozorno preučevali in iskali njene šibke točke.
Njeno sodelovanje z Janezom Janšo namreč še zdaleč ni samoumevno. Nauk tandema Šarec & Črnčec je tudi poduk za samega Janeza Janšo: nikakor ni samoumevno, da Pivčeva in DeSUS podpirata Janšo. Te podpore zagotovo ne bo, če bo šlo za kakšne nezakonite ali nečedne posle. Zagotovo ima Janša najboljše strankarske aktiviste, ampak takšni aktivisti niso primerni za vodenje države in so postali problem za Janšo. Potrebno je izbirati kvalificirane, kompetentne posameznike in posameznice, takšne z visokimi etičnimi standardi za opravljanje pomembnih funkcij v državi. Jasno, da to niso etični in moralni standardi Mira Cerarja.
DeSUS najhujša obveščevalna vojna še čaka
Iz navedene zgodbe pridemo do ključnega vprašanja: koga moti Pivčeva? Poleg sedanje opozicije, predvsem Šarca in Črnčeca, so to tudi stari t.i. udbovski krogi, ki so več kot dve desetletji iz ozadja obvladovali DeSUS in njegove odločitve. Namera Pivčeve, da naredi sodobno medgeneracijsko stranko, je odprla pot za nove sovražnike. To so tudi stranke sedanje koalicije, predvsem Nova Slovenija, ki se zaveda, da v koaliciji z Janezo Janšo vedno izgublja in se njeno volilno telo topi v korist SDS, tako da vodstvo stranke vedno išče nove niše. Tukaj vidi predvsem DeSUS oziroma njene volivce, ki so doslej praviloma sodili v starejšo generacijo, čeprav tudi ta podatek ne drži dobesedno. Analitika Nove Slovenije predpostavlja, da so pripadniki starejše generacije bolj verni ljudje, ki jih lahko kot krščansko-demokratska stranka pritegnejo. To je le delno res, saj identitete posameznika oziroma volivca ne opredeljuje le religija. Koncept stranke, ki ga ponuja Pivčeva, je bistveno več od preproste računice Nove Slovenije. Prav zaradi te preproste računice je jasno, da Nova Slovenija nima jasne dolgoročne vizije in preživlja na politični sceni eno in isto nočno moro okoli štiriodstotnega volilnega praga.
Primer Pivčeve in njene stranke odpira nekaj drugega: kako poteka obveščevalna dejavnost v času Covid-19. Intenzivno se plasirajo informacije o trenjih, konfliktih in celo razkolu v sami stranki. Poskuša se vsiliti spopad in prikazati razhajanje med Pivčevo in Tomažem Gantarjem, ministrom za zdravje in predsednikom sveta stranke. Če ta operacija ne uspe povzročiti nesoglasij, trenj in konfliktov znotraj Desusa, bodo poskušali plasirati "informacije", da je Desus satelitska stranka neke druge stranke oziroma politične opcije. Bolj ko bo v ospredju trdnost aktualne koalicije, bolj bodo načenjali upokojensko stranko in njeno predsednico. Trenutno je ves obveščavalni fokus še vedno na SMC oziroma njenemu predsedniku Zdravku Počivalšku, ki ostaja najmočnejša figura koalicije, kajti če kdo, potem je on tisti, zaradi katerega je Janševa koalicija še bolj strnila vrste. Tisti, ki so mislili, da bodo z interpelacijo gospodarskega ministra zamajali koalicijo, so na žalost dokazali zgolj to, da nimajo pojma ne o psihologiji ne o politični strategiji.
Odločno in brezkompromisno
Aleksandra Pivec torej stoji pred velikim izzivom na slovenski politični sceni. Kot relativna novinka v politiki mora biti previdna, ampak z jasnim sporočilom, da njena stranka ni desna niti leva, ampak je to izvirna politična opcija na slovenske politični sceni (kar pa DeSUS dejansko tudi je, vsaj če ga kot stranko primerjamo z drugimi podobnimi strankami znotraj EU in regije). Očitno Pivčeva ni naivna. Nista jo uspela novačiti Šarec & Črnčec, niso je uspeli vplesti v posle z nabavo mask in medicinsko opremo. A kot edini novi neomadeževani obraz politične scene in kot prva dama slovenske politike je šele na začetku, prve prave bitke jo še čakajo. Ena izmed njih bo na Zavodu za gozdove, ki velja za fevd oziroma bankomat stranke SD, v njem pa se je nabralo že toliko umazanije, da je le vprašanje časa, kdaj bo počilo (in če bo, bo zares hudo, pravijo dobro obveščeni, še posebej za Dejana Židana, šefa socialnih demokratov in njenega predhodnika na kmetijskem ministrstvu). Če bo Pivčeva vztrajala in šla do konca v svoji nameri po razrešitvi direktorja, se jo bodo začeli bati in jo spoštovati. Kajti v resnici ne gre za nič drugega kot boj proti korupciji, klientelizmu in političnim spletkam.
Pivčeva prinaša upanje, da ni vse le neskončna bitka med desnimi in levimi, ampak da lahko računamo tudi na ljudi, za katere prioriteta niso strankarske kvote in zaposlovanje zvestih kadrov, temveč reševanje ključnega vprašanja slovenske države: kako zagotoviti uspešno družbo blaginje. Pot do tega vodi tudi preko Demografskega sklada, ki bo v tem procesu lahko pomemben dejavnik, če bo seveda sploh zaživel. Glede na to, da Aleksandra Pivec javno zagovarja medgeneracijsko solidarnost in da njena stranka poskuša delovati tudi kot medgeneracijska stranka, bo Demografski sklad bržkone postal eden ključnih projektov ministrice za kmetijstvo. Zlasti zato, ker njen predhodnik zaradi gnilih kompromisov s socialnimi demokrati tega projekta nikoli ni uspel premakniti za milimeter. Že če bo Pivčevi na tem področju uspel kakršen koli premik, bo več kot upravičila tudi bianko pohvalo v tem prispevku ...