Mednarodna nemška javna radiotelevizija Deutsche Welle (DW) je bila ustanovljena leta 1953 in po skoraj vseh kriterijih velja za verodostojno, v političnem kontekstu pa za zmerno levo-liberalno usmerjeno. Ker DW že vseskozi financira nemška zvezna vlada, ima ta radiotelevizija pravno podlago v posebnem zakonu, ki naj bi mu zagotavljal neodvisnost od vlade. Kritiki pravijo, da to načeloma drži, vsaj kar se uredniške politike tiče, saj je DW že dlje časa bolj naklonjen levici kot desnici. Ko pa gre za mednarodno politiko, poskuša biti DW nevtralna medijska hiša, četudi je bilo v njenih prispevkih doslej večkrat zaznati odkrito averzijo do ameriškega predsednika Donalda Trumpa, Deutsche Welle pa je imela nekaj težav zaradi svojega poročanja tudi z avtoritarnimi oblastmi v Rusiji in Venezueli.

Privrženost idealom svobodnega poročanja, demokracije in človekovih pravic je v agendi Deutsche Welle posebej izpostavljena zaradi neslavne nemške zgodovine 20. stoletja, ko je nacionalsocialistični režim brutalno poteptal svobodo tiska že na svojem pohodu na oblast, kasneje pa je bila stroga cenzura obvezni del Hitlerjeve oblastne nomenklature. Prizadevanja DW, da bi opozorila na številne hude primere medijskih zlorab, pritiskov in ustrahovanj, imajo torej svojo zgodovinsko in empirično podlago. Če bi letošnje nagrade za svobodo govora, ki jih je DW 3. maja 2020 podelil 17 novinarjem iz 14 držav, umestili v indeks svobode tiska (vir) mednarodne novinarske organizacije Reporterji brez meja (Reporters without borders), bi dobili logično potrditev: Deutsche Welle resnično ni vseeno za usodo preganjanih novinarjev v najbolj avtoritarnih režimih! Razen takrat, ko je očitno, da je zadaj kuhinja ...

"Vsem pogumnim novinarjem po svetu, ki so žrtve represije zaradi svojega poročanja o pandemiji Covid-19."

Kdo so resnične žrtve režimov

Poleg Blaža Zgage, ki prihaja iz Slovenije - ta je na indeksu Reporterjev brez meja za leto 2020 na solidnem 32. mestu -, vsi ostali nagrajenci prihajajo iz okolij, kjer je novinarski poklic res lahko nevaren, celo življenjsko nevaren. Letošnje nagrajence so aretirali, zasliševali in zapirali (denimo Ano Lalić v Srbiji, Sergeja Sazuka v Belorusiji, Darvinsona Rojasa v Venezueli, Mohameda Mosaeda v Iraku, Beatifica Gumbwando v Zimbabveju, Ismeta Cigita v Turčiji, Faresa Sayegha v Jordaniji, Sovanna Rithyja v Kambodži, Mario Victorio Beltran na Filipinih), jim grozili s smrtjo (Eleni Milashini v Rusiji), jih brutalno pretepli (Davida Musisija Karyankolo v Ugandi), preiskovali in sodno preganjali (Nurcan Baysal v Turčiji, Siddharta Varadarajana v Indiji), nekateri pa so celo izginili (Chen Qiushi, Fang Bin in Li Zehua na Kitajskem, pri čemer se je ponovno vrnil le slednji, za prva dva se še vedno ne ve, kje sta).

Kaj torej počne Blaž Zgaga v takšni družbi? Kaj se mu je tako groznega zgodilo v Sloveniji?

Slovenia: Blaž Zgaga 

Freelance investigative journalist and member of the International Consortium of Investigative Journalists Blaž Zgaga has faced harassment from the government and anonymous death threats.

Po mnenju Deutsche Welle je bil Zgaga žrtev nadlegovanja s strani vlade in anonimnih groženj s smrtjo. Kako?! Kateri od tiste uboge peščice preiskovalnih novinarjev v Sloveniji pa še ni doživel česa podobnega, če nadlegovanje razumemo v običajnem pomeni besede? In komu od njih anonimni troli še niso kdaj grozili s smrtjo? Je zaradi tega kateri od preiskovalnih novinarjev doslej prejel nagrado zaradi tega? Morda celo nagrado Deutsche Welle?

Kaj si o takšni strašni "kalvariji" Blaža Zgage mislijo ostali nagrajenci, je seveda njihova stvar. Morda je bolje, da za takšno škandalozno razvrednotenje njihovega dela nikoli ne izvejo. Vseeno pa si za boljšo predstavo o razmerah poglejmo, od kod vse prihajajo Zgagini kolegi, in na katerem mestu v indeksu Reporterjev brez meja so njihove domovine:

- Srbija: 93. mesto,

- Rusija: 149. mesto,

- Belorusija: 153. mesto,

- Venezuela: 147. mesto,

- Iran: 173. mesto,

- Zimbabve: 126. mesto ,

- Uganda: 125 mesto,

- Turčija: 154. mesto,

- Jordanija: 128. mesto,

- Indija: 142. mesto,

- Kambodža: 144. mesto,

- Filipini: 136. mesto ter

- Kitajska: 177. mesto.

Slovenija je na tem indeksu na 32. mestu. Na neslavnem zadnjem pa kajpak Severna Koreja.

V opombo naj navedemo, da so mediji najbolj svobodni na svetu na Norveškem, sledi skandinavski trojček (Finska, Danska, Švedska), na petem mestu je Nizozemska, med deseterico najboljših pa sta še dve evropski državi (Švica in Portugalska). Na 11. mestu je Nemčija, ki ji sledijo Belgija, Irska, Estonija, Islandija, med dvajseterico pa najdemo še Luksemburg (17) in Avstrijo (18). Slovenijo so, kot rečeno, Reporterji brez meja postavili na še kar ugodno 32. mesto, med Južno Afriko in Slovaško.

Med državami, ki so boljše od nas, najdemo Avstralijo, Ciper, Litvo in Španijo, medtem ko za nami presenetljivo zaostajajo Francija, Velika Britanija, Češka, Italija itd. Tu postane indeks zanimiv. Ne le zato, ker je Velika Britanija, ki je vedno veljala za zibelko demokracije in svobode tiska, tako slabo uvrščena. Presenečajo tudi Združene države, ki so šele na 45. mestu, recimo.

Zahodni Balkan, na drugi strani, se ni dosti slabše odrezal: Bosna in Hercegovina na 58. mestu, Hrvaška na 59. mestu, Kosovo na 70. mestu. Najslabše ocenjeni članici Evropske unije sta Malta na 81. mestu in Madžarska na 89. mestu. Kandidatka za članstvo Črna gora pa je pristala šele na 105. mestu.

Škandalozna odločitev, arogantni piarovec

Tovrstni indeksi so verodostojni, ko gre za ekscesne dežele, kjer novinarjem oblast grozi fizično in ekonomsko, kjer jih pretepajo, občasno zapirajo ali celo poskrbijo, da izginejo ali jih najdejo mrtve v domnevnem roparskem napadu. Vse to se dogaja in prav je, da svet za te zločine izve. Toda obstaja usodna razlika med dejanskimi žrtvami avtokratskih režimov, ki prihajajo iz novinarskih vrst, ter samooklicanimi žrtvami, ki povrhu vsega ne prihajajo iz diktatur ali držav s pomankljivo demokracijo, temveč iz razvitih evropskih in zahodnih držav, kjer je medijska svoboda dejansko zavarovana kategorija in kjer so novinarji zaščiteni v več pogledih. Kdor se v takšnem urejenem okolju razglaša za žrtev sistema oziroma politika, ki ga patološko sovraži, zlorablja institucijo novinarskih nagrad.

Odločitev Deutsche Welle, da Blaža Zgago suvereno postavi ob bok kolegom, ki so bili žrtve aretacij, zaporov, pretepanj, konkretnih groženj (ruski novinarki Eleni Milashini je kar javno, po socialnih omrežjih s smrtjo grozil primitivni čečenski predsednik Kadirov, ljubljenček Vladimirja Putina), je zaradu te zlorabe dejansko škandalozna. Morda ima celo kakšno drugo, politično oziroma mednarodno ozadje, ki se bo šele razkrilo. Vsekakor pa bi bilo zanimivo vedeti, kako se je Zgaga sploh pojavil med kandidati za nagrado (nominiranci). Kdo ga je sforsiral - in zakaj.

Preberite si zdaj kratek pogovor s Christophom Jumpeltom, ki na Deutsche Welle skrbi za novinarje, odnose z javnostmi in korporativno komuniciranje. Komentar bržkone ni potreben. Zadrega, ki je rezultirala v agresivnih odgovorih, iz katere je moč zaznati obilico tipične nemške arogance, govori sama zase.

Arogantni Herr Christoph Jumpelt naših vprašanj ni maral. (Foto: Flickr)

Kdo je nominiral gospoda Zgago za Freedom of Speech Award, nagrado za svobodo govora?

Uredniški odbor Deutsche Welle spremlja razmere glede svobode tiska po vsem svetu skozi vse leto in razpravlja o možnih kandidatih za nagrado za svobodo govora. Letos je bila nagrada prvič podeljena za pokrivanje določenega področja, in sicer pandemije Covid-19.

Kakšni so bili argumenti za njegovo nominacijo?

Enaki kot za vse nominirance letos.

Zakaj ste se odločili nagraditi gospoda Zgago, kaj vas je prepričalo v to odločitev?