Od dogodka, katerega glavnine se živo spominjam, podrobnosti pa sem odložil v različne anekdote in fusnote svojih knjig, je minilo skoraj dvajset let. Po spodbudnem sodelovanju v šesti slovenski oz. četrti Drnovškovi vladi sem se konec leta 2002 znašel v vladi, ki jo je vodil Tone Rop. Na eno od vladnih sej sta bila povabljena Drago Kos in Boštjan Penko, ki ju je predsednik prosil, naj razložita svoj osnutek ali predlog zakona o preprečevanju korupcije. V začetku njune pripovedi nisem bil najbolj pozoren, nato pa me je začela zanimati. Posebej vznemiril me je del, ki je obravnaval vire informacij, na podlagi katerih komisija prepoznava in preganja korumpirane državljane. Med temi viri so bili poleg različnih posameznih prijav navedeni tudi časopisni članki oz. različne medijske objave. Ne vem, če sta razlagalca uporabljala besedo "namigi" in "sumničenja", spominjam pa se, da sem takoj pomislil na zgodbe iz socialističnih časov, ko so se kampanje zoper nezaželene osebe začele s protesti neravnodušnih državljanov, namigi in sumi v člankih, medijskih objavah, na partijskih sestankih, sestankih delovnih kolektivov itn. Socialistični sistem je temeljil na denunciranju ljudi, ki so bili trn v peti članom vladajočega razreda. V tem smislu sem komentiral izvajanja vladnih gostov, nakar sem izrekel stavek, ki se ga dobro spominjam in si ga ne pustim vzeti: "Vaš predlog je tak, kot bi ga napisal Stane Dolanc."

Bistvo mojega nasprotovanja, ki, kot ugotavljam že dvajset let, seveda ni bilo upoštevano, je bilo v bojazni, da se postavlja sistem intimnega sodelovanja med pravosodnimi (oz. represivnimi) organi in mediji oz. novinarji. Če je treba, tudi iz inozemstva. Iz takšnega intimnega sodelovanja je leta 2006 zrasla slavna afera Patria, ki jo je v Slovenijo - po posredovanju Blaža Zgage in Draga Kosa - prinesla finska televizija. Zdaj sta se v podobni vlogi pojavila britanski The Guardian in Deutsche Welle.

Dopisnik britanskega časopisa The Guardian Shaun Walker je 4. maja 2020 začel svoj članek o Sloveniji z naslednjim stavkom: "Janez Janša je kritiziral novinarje in očitno hoče izkoristiti koronavirus za politične namene." Mojstrski stavek (po mojem mnenju napačno) povezuje štiri "žgoče pojave": Janeza Janšo, novinarje, politične ambicije in epidemijo. Mojstrovine te vrste so se pojavljale že v začetku nove države, da o različnih peticijah, depešah in vstajah sploh ne govorim. Leta 1991 sta Kučan in Ribičič rotila Italijane (tj. ministra Fassina), naj evropska levica ne podari slovenske neodvisnosti desnici (tj. Demosu), ampak naj podpre nadaljevanje komunistične oblasti, čeprav samo na ozemlju (po pomoti?) neodvisne Slovenije. Demos je živel vsega dve leti, slovenski komunisti in njihove stranke/klienti pa so sklenili, da je treba narediti vse, da se nikoli več ne vrne.

Domači sodelavci in prijatelji komunističnega para Kučan-Ribičič so se, da bi diskreditirali pobudnike osamosvojitve oz. Demos, najprej domislili obtožb o "trgovini z orožjem" in o "vojnem dobičkarstvu". Sledile so še druge afere, ki so bile načrtno in strateško povezane z dvema bistvenima atributoma državnosti, vojsko in diplomacijo: referendum o članstvu v EU in Natu (marec 2003), zadeva Diplomatska akademija (april 2003) [1], afera v zvezi z nakupi vojaških vozil Patria (2006); peticija 571, ki sta jo sestavila Matej Šurc in Blaž Zgaga (oktober 2007); zadeva washingtonska depeša (januar 2008), dramatične obtožbe KPK na račun Janeza Janše (januar 2013) … Afere so se praviloma pojavljale v prelomnih trenutkih: ko je "grozila" nevarnost nastopa levici nevšečne vlade, ali ko je levica slutila, da bi bilo mogoče spodnesti uspešno, vendar nevšečno "desno" vlado. Janša je sestavljal vlado leta 2004 (za štiri leta), leta 2012 (za eno leto) in 13. marca 2020.

Leta 2011 sta novinarja Blaž Zgaga in Matej Šurc o "trgovini z orožjem" med slovensko vojno proti JLA objavila trilogijo z naslovom V imenu države, naslovi treh knjig pa so bili: Odprodaja, Preprodaja in Prikrivanje. Afera Patria, ki so jo politično usmerjale levičarske stranke in mediji, tehnično urejali pa slovenski tožilci in sodniki, je trajala skoraj celo desetletje. Zaradi nje je moral predsednik vlade Janez Janša celo v zapor, iz katerega ga je na koncu (2015) rešilo Ustavno sodišče [2]. Bilanca demonizacije osamosvojitve in njenih protagonistov, ki se je začela z epizodo s Fassinom, nadaljevala  in v tem trenutku počiva v britanskem levičarskem časopisu The Guardian, je, če izvzamemo poniževanje, poškodbe, stroške in prizadetosti …, za "demonizatorje" v bistvu negativna. Nobena od obtožb na račun Demosa, njegovih voditeljev in privržencev ni doživela formalne potrditve. Kljub velikanskim investicijam v ideološke in represivne aparate (medije, sodišča, šole …) so se vse obtožbe izkazale kot kontra-faktične, torej brezbrižne do dejstev, prazne in sramotne za demokratično državo. Kot je očitno po pregledu in zaporedju dogodkov, so bile pravosodne, "protikorupcijske" in medijske kampanje proti resda redkim in večinoma kratkotrajnim t.i. desnim vladam (1990-1992, poletje 2000, 2004-2008 in 2012) vse po vrsti lažne in bi jih - oz. njihove izumitelje - v kakšni drugi deželi politično in pravno onemogočili. Pred sodniki pa avtorje izmišljenih novic (fake news) najstrožje preganjajo lastniki in uredniki resnih medijev. Takšnih ukrepov v Sloveniji ni, ker glavnina slovenskih medijev deluje v imenu in za račun levičarskih strank, ki so večinoma na oblasti in odločilne tudi, kadar se po naključju znajdejo v opoziciji. Tistim, ki pozivajo k resnici in odgovornosti, primanjkuje moči. Iz vsega tega bi lahko sklepali še, da v Sloveniji primanjkuje resnih medijev.

Ko se spomnimo vseh teh težav in sramot, si moramo najprej zastaviti vprašanje, kdo izbira, kombinira in financira intervencijske skupine za diskreditacijo (likvidacijo?) posameznih političnih ljudi, predvsem pobudnikov slovenske državnosti in demokracije? Drugo vprašanje je, komu so v napoto pobudniki slovenske državnosti in demokracije? Tretje vprašanje je, kaj hočejo doseči nasprotniki dejanske slovenske državnosti in demokracije: hočejo pridobiti oz. ohraniti politične in materialne koristi, t.i. pridobitve socializma zase in za svoje družine ali prijatelje? Četrto in glavno vprašanje pa je: Kam to vodi? Kaj to pomeni za Slovenijo? Bi naši nasprotniki želeli dokončno spremeniti ustavni red in mednarodni položaj Slovenije? Bi želeli Slovenijo spremeniti v trdnjavo na meji nove železne zavese, ki bi jo potegnili od poljskega Szczecina do Trsta? Gre za nove meje v Evropski uniji oz. v Evropi?

Na tej točki postane razprava zapletena, saj gre po eni strani za zgodovinska, po drugi strani za  geopolitična vprašanja.

1. V zunanjepolitičnh in geopolitičnih predstavah (konceptih, programih) t.i. desno-sredinskih (liberalno-konservativnih, krščansko demokratskih in krščansko socialnih) strank, kot sta npr. SDS in NSi, so na prvem mestu dobri odnosi z Nemčijo in ZDA, z državama, ki sta vodilni v EU in v Natu; v teh strankah večinoma zagovarjajo prijateljske vezi s sosednimi državami Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško. T.i. desna zunanja politika je seveda pozorna do držav bivše Jugoslavije in do naslednic Sovjetske zveze, vendar kritična do Rusije; v zadnjem času pa prepoznava kot svoje gospodarske in politične zaveznice višegrajske in baltske države. Ko gre za bližnjevzhodni problem, je desnica na strani Izraela.

2. Levo-sredinske stranke, kot je bila nekoč LDS (ni pa jasno, katera od ad hoc strank, ki so nastale iz LDS, bi bila sposobna prevzeti njeno izročilo), se v preteklosti niso odmikale od koordinat, ki so bile začrtane ob neodvisnosti (EU, Nato, sosedne države …). Po Drnovškovi zaslugi so bili v ospredju odnosi z ZDA, Nemčijo, Španijo, tudi z latinsko-ameriškimi državami … Liberalci so bolj popustljivi do Rusije kot konservativci. Do Srednje Evrope pa je ravno Drnovšek gojil nekatere rezerve.

3. "Avtentične" naslednice Komunistične partije (med katere danes spadajo SD, Levica in LMŠ) so s figo v žepu podpirale vstop v Nato. Zanje je značilna nostalgija do bivše Jugoslavije in Sovjetske zveze, bolj ali manj navdušene so za Rusijo. Čeprav so nekoč gojile simpatije do višegrajske četverice, danes mislijo, da so njene članice nedemokratične, desničarske, avtoritarne, celo totalitarne. Najhujši trn v peti jim je Madžarska z Orbanom, nič dosti bolje ni s Poljsko. Slovenija naj bi bila v primerjavi z Višegrajkami svetilnik demokracije. Ob vsaki priliki, ki se ponudi, kritizirajo ZDA, "enopolarni" sistem, neoliberalni kapitalizem … V nasprotju z drugimi strankami obožujejo sovjetsko tradicijo in rusko politiko, Madurovo Venezuelo, Kubo, Kitajsko in Palestino.

Ko se sprašujemo, kaj v bistvu določa politiko levih in levosredinskih strank, in ko se sprašujemo, kam to vodi, ne bi smeli pozabiti, da gre za vzdrževanje in varovanje pridobitev socializma. Pridobitve socializma (ohranitev privilegijev, ki so kakorkoli povezani z razmerami pred letom 1990; izogibanje "ideološkim temam", kot so povojni poboji; državna lastnina, javno šolstvo …) je mogoče vzdrževati in varovati pod pogojem, da zgodovinsko izhodišče slovenske državnosti (p)ostane leto 1945 in ne "slovenska pomlad" (1987-1992). Kopičenje državnih praznikov in manifestacij v zvezi z II. svetovno vojno služi zamegljevanju osamosvojitve. To je tudi razlog, zakaj nekateri levičarski funkcionarji [3] in zgodovinarji vztrajno trdijo, da slovenska državnost izvira iz zmage nad fašizmom, ne iz propada komunizma. Slovensko državo, pravijo, smo imeli že v Jugoslaviji. 

________________

[1] Pisec teh vrstic je o sramotnih epizodah v zvezi z vključevanjem v Nato in z ustanavljanjem Diplomatske akademije podrobno poročal v knjigi Prevzem zgodbe o uspehu, Ljubljana 2004, str. 49-308. Večinoma gre za dogajanje okrog leta 2003 in 2004, ko je vlado po odhodu Janeza Drnovška - na predvečer preobrata z Zborom za republiko in novo vlado - vodil Anton Rop.

[2] Glej članek Mateja Avblja Ustavno sodišče in Patria, IUS-INFO, 24. aprila 2015.

[3] Marijan Križman (predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije) večkrat ponavlja, da slovenska država izvira iz zmage v II. svetovni vojni. To je ponovil, ko je ob 75. obletnici konca II. svetovne vojne 8. maja 2020 v spremstvu garde Slovenske vojske položil vence k obeležjem v Topolšici in na Poljani pri Prevaljah.