V istem obdobju je Maribor petnajstkrat osvojil državno nogometno prvenstvo, Olimpija šestkrat, Gorica štirikrat, Domžale dvakrat in Koper enkrat. Ni dvoma, da je bil v tem obdobju Maribor najuspešnejši klub na domači sceni, saj je osvojil 54 % od vseh do sedaj zaključenih prvenstev. Politika ni šport, a vseeno poglejmo kdo so po nogometnih kriterijih ekipni in posamezni zmagovalci tega tridesetletnega obdobja. V politiki svojih ciljev ne uresničuje relativni zmagovalec volitev, temveč tisti, ki sestavi vlado in s tem poskuša udejanjiti svojo politično vizijo. Lestvica predsednikov slovenskih vlad je sledeča: štirikrat Drnovšek, trikrat Janša, enkrat Peterle, Bajuk, Rop, Pahor, Bratušek, Cerar in Šarec. Na "individualni" ravni je torej sedanji predsednik vlade pod samim vrhom; lahko bi ga uvrstili med slovenske politične šampione. 

Vendar je politika, kakor nogomet, predvsem ekipni šport. Osebne lovorike, na primer naslov prvega strelca prvenstva, so stranskega pomena, če ekipa hkrati ne zmaguje. Zgodovinsko gledano imamo v Sloveniji dve ekipi: levo in desno oziroma če upoštevamo koalicijsko naravo slovenskih demokratičnih vlad, levo-sredinsko in desno-sredinsko. Nekatere stranke, na primer DeSUS, po potrebi igrajo tako za Barcelono kot za Real Madrid, čeprav vsi vemo za koga jim srce bije.

Katera politična "ekipa" je bila bolj uspešna v zadnjih treh desetletjih? V tem obdobju je vladalo pet desno-sredinskih vlad: Peterletova (24 mesecev) Bajukova (6 mesecev) in tri Janševe (48, 13 in zadnja 2 meseca). V skupnem seštevku je desnosredinska opcija vladala 93 mesecev od 360, oziroma 25.8 % celotnega časa. Tri četrt časa je vladala levo-sredinska opcija! Pri predsedniških volitvah je dominantnost leve opcije še bolj očitna: 6-0 (porazni prvi set!) ter 100% časa, čeprav je zadnji predsednik vzorno nepristranski, kar mnoge na levici moti. Čestitke levici za nedvomen uspeh! 

Povprečen Slovenec je kritičen do lastne države, ki si jo po njegovem "niti ne zaslužimo", kakor pogosto ponavlja. Če se vrnemo še dodatnih 45 let v zgodovino, ko še nismo imeli samostojne države, seveda tudi ne bomo zaznali desnih vlad. Od maja 1945, ko je nastopila prva slovenska povojna vlada pod vodstvom Borisa Kidriča, do prve Demosove vlade, je minilo še dodatnih 540 mesecev. V zadnjih 900 mesecih je torej v Sloveniji desna opcija vladala 93/900 mesecev, kar znaša 10.3 % skupnega časa. 

Čas vladanja seveda ni edini kriterij, po katerem lahko sodimo vpliv politike na družbo. Katastrofalno slaba vlada ali nedemokratična vlada lahko v kratkem času povzroči nepopravljivo škodo. Nepopravljive škode po Janševih vladah nisem zaznal. Javni mediji niso niti uravnovešeni, kaj šele, da bi bili podrejeni desnici. Če bi bili javni mediji tako izrazito "desni", kot so danes "levi", bi levica govorila o avtokratski družbi in o "fašizmu" (ah, sem pozabil, da to počne že zdaj …). 

Veliko večino časa je torej vladala leva opcija. Dejstvo, da ji je uspelo prepričati povprečno Slovenko in Slovenca, da je glavni krivec za večino problemov v naši družbi Janez Janša, je senzacionalni PR-ovski uspeh! Mimogrede, sam tega negativnega mnenja o Sloveniji nikakor ne delim, ne glede na opcijo, ki nam vlada! Slovenija je relativno uspešna država, ki se sooča s problemi, kot večina razvitih družb, vključno z "mitičnimi" skandinavskimi. 

V luči zgornjih "športnih" ugotovitev želim levim in desnim volivcem postaviti nekaj neprijetnih vprašanj. Statistika jasno kaže, da je underdog v Sloveniji desna opcija. Kadar občasno zavlada je to glitch, ki ga sistem preprosto zavrača. Pri nas je "sistem" levica, zato tudi tako glasno kriči proti vsaki kadrovski menjavi desnih vlad. Ta mesta vendar pripadajo "neodvisnim" strokovnjakom, ki jih je tekom dolgih let postavil sistem! Zato bo v nadaljevanju več neprijetnih vprašanj prevladujoči slovenski opciji.

Dve vprašanji za "desnico"

1. Zakaj vztrajate z vodjo, s katerim je desna opcija preživela tri četrtine časa v opoziciji?

V zadnjih tridesetih letih je slovenska desnosredinska opcija v bistvu imela enega vodjo: Janeza Janšo. Ni dvoma, da se na desnici vse vrti okoli njega. Tudi če menite, da se mu je zgodila krivica, da ga želi "sistem" diskvalificirati, se vam ne zdi, da je napočil čas za novega prvaka desne opcije? Krivično ali ne, velik del Slovencev Janše preprosto ne prebavlja. Tudi če bo mandat pripeljal do konca, zgledno krmaril skozi prihajajočo gospodarsko krizo in uspešno predsedoval Evropski uniji, bo večina strank na naslednjih volitvah ponavljala isto mantro "Samo ne z Janšo". Tudi če bo SDS relativna zmagovalka volitev, verjetno vlade ne bo uspela sestaviti. 

Janša je trn v peti sistemu, nesporni top player desnice, a z njim na čelu desnica ne bo nikoli top team. Občasno bo sicer lahko presenetila (kakor kakšna Gorica v nogometu), a v seštevku bodo še naprej vladali drugi. Čas je za spremembe, za nove igralce. V NBA žargonu desna opcija potrebuje rebuild, ko se ekipa odreče vodilnim igralcem, da bi se prenovila in postavila temelje, da bi lahko postala v prihodnosti bolj konkurenčna. Janša dobrim igralcem okoli sebe ni dajal veliko priložnosti, žogo drži trdno v svojih rokah. Odločilno trojko želi metati sam, tudi če ima odprtega soigralca. Krivično ali ne, ima tudi sloves bad boya, nekakšnega Isiaha Thomasa, ki so ga ostali NBA zvezdniki izločili iz Dream Teama leta 1992 na olimpijskih igrah v Barceloni.

Seveda bi šlo za tvegano potezo. Veliko ekip tudi nekaj let po rebuildu ni bolj konkurenčnih, nekatere zdrsijo po lestvici navzdol in se ne poberejo več. Kljub temu se zdi "rebuild" potreben korak za začetek vzpostavljanja političnega ravnovesja v Sloveniji. 

Obstaja tudi nevarnost, da bo po Janši levica diskreditirala kateregakoli voditelja desnice (o tem malo kasneje). Vendar bo potrebovala kar nekaj časa, da bo ustvarila tako sovraštvo do vodje nasprotne ekipe. Levi intelektualci bodo težko podpisovali alarmirane apele in a priori odrekali legitimnost desni vladi, če bo slednja imela parlamentarno večino. Dandanes je dovolj, da omenijo, da bo to vlada JJ-ja. Morda se motim, a bo težje refleksno spraviti ljudi na ulice ob sami omembi, da se nam obeta desnosredinska vlada. 

2. Zakaj desno sredinski opciji ni uspelo ustanoviti klasične liberalne stranke? 

Klasični liberalni volivec v Sloveniji nima stranke, ki bi ga predstavljala. V mislih imam stranko, ki je liberalna tako na socialnem področju (splav, pravice LGBT itd.) in se hkrati ne napaja s protitržnimi stališči. Stranka, ki ne koketirala s cerkvijo in po potrebi s protiemigrantsko retoriko. Stranka, ki ne relativizira ne kolaboracije ne zločinov komunizma, ki loči osvobodilno borbo (OK) od revolucije (not OK), ki brez oklevanja označi Tita kot diktatorja in ki ne koketira z Orbanom.

V Sloveniji je za kratek čas obstajalo upanje, da se bo takšna stranka oblikovala iz Virantove Državljanske Liste, a vsi vemo, kako se je ta poskus klavrno končal (tudi z Janšo). Trenutno take stranke ni, kar je velika vrzel, za katero si je desnica tudi sama kriva. Upam, da odgovor ni, da v Sloveniji za tako stranko preprosto ni apetita, ker je skupek omenjenih stališč in vrednot Slovencem tuj.

Tri vprašanja za "levico"

1. Ste res tolerantni do drugače mislečih?

Vašo domnevno moralno superiornost in "pravičnost" napajate s samopodobo, da se borite proti temnim protidemokratičnim silam. Do vaše netolerance ali netolerance vaših somišljenikov ste presenetljivo prizanesljivi. Ste izredno občutljivi do sovražnega govora desnice, na levici pa ga ne prepoznate ali ga preprosto ignorirate. Očitno navijanje javnih medijev proti JJ-ju se vam zdi normalno, neko "ohranjevanje civilizacijskih norm", tudi če bi moral vsak gledalec spregledati, da veliko prispevkov javne televizije ni v skladu z deontološkimi standardi in statutarni nepristranskosti javnih medijev, ki veljajo, na primer, v Italiji ali Veliki Britaniji. Janša ni vaš politični nasprotnik, tega statusa mu ne priznate. JJ je vaš sovražnik.

"Seveda, saj se je vsak razumen človek dolžan boriti proti 'nedemokratu', boste rekli. Težava je v tem, da imamo po skoraj tridesetih letih samostojne Slovenije ponavljajoč vzorec obnašanja s katerim levica ne more biti ponosna: Vsakič, ko vlado ne vodi levica, iz nasprotnika naredi sovražnika in mu odreče demokratično legitimnost. My way or the highway." 

Jožeta Pučnika, vodjo koalicije Demos, ki je privedla Slovenijo do osamosvojitve, je levica že med prvimi predsedniškimi volitvami označila za "revanšista", ki naj bi ljudem v primeru zmage odvzel partizanske penzije. Kot disident je živel v tujini in se poročil z Nemko, "ki ni znala slovensko". Levica je njegovo ključno vlogo pri osamosvojitvi tako rekoč negirala ("očetje naroda" so bili stanovniki ali kučani). Očrnili so ga do te mere da, ko je (desna) vlada po njemu preimenovala brniško letališče, je leva opcija s pomočjo mainstream medijev temu glasno nasprotovala!  

Po osmih letih vladavine levice je leta 2000 parlamentarno večino spet prevzela desnica. Predsedniku vlade Bajuku je levica takoj odrekla legitimnost, ker je bil "Argentinec". Mladina ga je na naslovnici prikazala z domobransko čepico. Spet so leteli očitki o "neznanju slovenščine". Mainstream mediji so Bajukovo vlado umorili v štartu.

Desnim volivcem očitate militantnost, vendar ste takoj, ko nastopi "ne-leva" vlada, na okopih in na ulicah. Človek ima občutek, da so za vas legitimne samo levosredinske vlade, tudi kadar imajo desnosredinske vlade parlamentarno večino. Poudarjate, da je dolžnost vsakega demokrata biti netoleranten do netolerantnih. Kaj pa če ste preprosto netolerantni?

1. Se vam zdijo "personalne" stranke izraz visoke demokratične kulture?

Ko je na vladi Janša ste zelo občutljivi na "močne liderje", ker vam to diši po "fašizmu". Če se pogovarjamo o zgodovini, pa vaša senzibilnost do avtokracije, celo do diktature, kar hitro zbledi. Janša je fašist, čeprav se pred Državnim zborom, med prepovedjo zborovanja, zbira na tisoče ljudi in se policisti (vsaj zaenkrat) slikajo s protestniki, medtem, ko v Nemčiji protestnike, ki kršijo prepovedi, preganjajo s solzivci. Povojni poboji, Goli otok, enopartijski sistem z dosmrtno vodjo pa niso dovolj, da bi se lahko Titu reklo diktator! Kdor omenja slovensko komunistično preteklost, "odpira ideološke teme", kdor demonstrira proti vladi z jugoslovansko zastavo in rdečo zvezdo, je borec za svobodo. 

Ste občutljivi na osebnostni kult, SDS očitate, da je v bistvu osebna stranka JJ-ja v vlogi liderja maxima. Kljub temu vas vsakič znova leva opcija naplahtaz novimi "personalnimi" strankami. Da bi preprečili JJ-jevo zmago že tri volitve zapored v velikem številu glasujete za stranke, ki se kratek čas pred volitvami ustanovijo okoli ene same osebe: Pozitivna Slovenija (Janković), Stranka Mira Cerarja, Lista Marjana Šarca (da ne omenjam Stranke Alenke Bratovšek). Še dobro, da se je Cerar te bizarnosti zavedal in je stranko preimenoval, drugače bi lani izstopal iz Stranke Mira Cerarja. 

Komaj čakate na nove (po možnosti predčasne) volitve, na katerih boste lahko glasovali za še novejše nove obraze, morda za Listo Ivana Galeta – Anti-korupcija (LIGA). Ste kdaj pomislili, da "personalne" stranke niso ravno izraz visoke demokratične kulture? Ali vam je to vseeno, "samo, da nam ne vlada Janša"?

3. Zakaj se vaša protikorupcijska senzibilnost aktivira samo v primeru "ta desnih"?

Ker vam je poštenost zelo pri srcu, vas že vonj po korupciji spravi na noge. Na ulice greste množično že zaradi uvedbe radarjev in proti slovenskim "tajkunom", ki so jih, kakor ste izvedeli iz medijev, ustvarili desničarji v tistem 25 % času, ko so vladali. Med svetovno krizo Covid-19 vas predvsem skrbi, da je "nekdo nekoga" privilegiral pri nakupu zdravstvene opreme. Imate visoka etična načela.  

Ni vas bilo na ulicah v nekaterih drugih primerih težkih sumov koruptivnih dejanj. Domnevno pranje milijarde dolarjev v primeru NLB-Iran vas ni posebej vznemirilo. Odpis skoraj 30 milijonov evrov dolgov družini Janković tudi ne. Ko je bil ljubljanski župan kazensko ovaden, ker naj bi od brezposelne farmacevtke domnevno zahteval spolne usluge v zameno za zaposlitev, ste skomignili z rameni, saj je tožilka zamudila rok in so posnetek izbrisali. Ni dvoma, da bi enako reagirali, če bi obtožbe o spolnem izsiljevanju letele na Janšo in bi tožilstvo zamudilo roke. Tudi ker verjamete, da je treba krivdo dokazati, preden se človeka obsodi. Za tem načelom stojite.

Včasih imam sicer občutek, da je vaša moralna senzibilnost malo enobarvna, da ste preprosto navijači, ki se glasno jezijo samo nad domnevnimi prekrški nasprotne ekipe. Še dobro, da mi javni mediji razložijo, da se motim.

Andrej Capobianco je umetniško ime avtorja, ki zaradi narave svoje službe v mednarodnih institucijah ne želi biti javno izpostavljen.