Ljubljansko gledališče Pekarna se je na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja vzpostavilo kot naprava posebne vrste. Omogočala je aktivacijo zapletnih metafizičnih nalog. To je bil čas, ko je bila beseda metafizika bolj psovka kot vrednota: Ali Marx ali Nič! Potem pa Nič! V komentarju bom prepletal dve skladni identiteti: gledališkega režiserja - Lada Kralja in profesorja primerjalne književnosti - Lada Kralja. Obe se idelano prepletata. Nasprotujeta pa zaprtim miselnim sistemom.

Gledališki režiser Lado Kralj: Kmalu po povratku iz New Yorka leta 1971 je na vrhu Tržaške ceste, desno, če gledamo proti središču mesta, v prostorih bivše pekarne, zbral okrog sebe predan igralski korpus, ki je s svojo telesnostjo izoblikoval gledališko zvočnost najnovejše generacije; pravijo, da je sova pekova hči. Celoten zbor se je prepustil praizvedbi poetične drame Potohodec dramatika Daneta Zajca. V Zajčevi drami je Lado Kralj prepoznal besedilnost, ki mu je omogočala obsesivno obrednost. S tem dejanjem je vzpostavil gledališče metafizičnega izhodišča. Prek globinskega jezikovnega istovetenja je tako na sceni kot v avditoriju sprožil abstrakte. Iz transnacionalnega New Yorka je pogledal v globino Moravč. Avditorij se je z akterji tesno zbližal v središču obrednega prostora - v arheju. Z mitom o človeku, ki nenehno hodi in v hoji praznuje abstraktne ideje.

Otvoritvene slovesnosti: Njegova režija je sprožila režim avtentičnega obrednega delovanja. Oder Pekarne je opremil s poetsko resnostjo, vanj je naselil skrajno preprost dogodek, kot je to hoja prek odra. Nečisto je s procesom gledališke ponovljivosti očistil, da je lahko vanj naselil lepe teoreme.

Prof. Lado Kralj

V izhodišču ga določa primerjalna književnost. Vanj se je naselila prek dveh izjemnih, a nasprotnih si duhovnih avtoritet: prek transnacionalnega revolucionarnega Dušana Pirjevca Ahaca in nacionalno zapriseženega antifašista Antona Ocvirka. Oba proto-komparativista povezuje Primorska.

V Evropi XIX. stoletja se je primerjalna književnost vzpostavila kot nadvse pomembna veda. Vzporedno z rojstvom nacij je izoblikovala metodo za opazovanje reprezentativnih tekstur različnih jezikov. V svojem prvem razvojnem obdobju je globinsko koreninila jezikovna izhodišča nacij, osmišljala je njihov obstoj. V drugem koraku pa je raziskovala medsebojne interakcije jezikovnih tekstur samo zato, da je vzpostavila svetovno literaturo. Slediti je začela duha velikega teksta. Še danes živimo v pričakovanju, da se pred nami odprle veliko besedilo.

Prepletanja Lada Kralja

V svojem teoretskem in umetniškem življenju je prepletal komparativno literarno misel z gledališko prakso. Čistost njegove ritualnosti, ki se je prelila v performativnost, določa tudi mene! Po dolgem premisleku: Lado Kralj je najprej duhovna vrednota. Na izjemen način stoji na intelektualnem pragu našega gledališkega ludensa, naš večni zagovornik je in apologet. Želim si le, da bi z blagohotnostjo sprejel mojo današnjo apologijo, usmerjeno vanj. Zato, ker vem, da je eden tistih, ki slabo prenaša literarno obliko - apologija. A tukaj ni pomoči, sam reflektiram le tisto, kar mi je blizu.

Digresija: Na tem mestu moram izpostaviti pomembno dejstvo. Ne vem, če se zavedate, da ima oddelek primerjalne književnosti ljubljanske univerze zares veliko število brilijantnih teoretikov in teoretičark, opremljenih z impozantnim znanjem. Ravno njihovo vedenje dela našo jezikovno skupino občutljivo in cepljeno proti ideološki cenenosti. Neodvisno od tega, ali so njihova profesorska izhodišča strukturno konezervativna ali semantično modernistična. Konec digresije.

Gledališki režiser Lado Kralj

Dve leti pred prvim javnim nastopom gledališča Pekarna se je v New Yorku povzpel na sam vrh svetovnega gledališkega duha. Pridružil se je Performance group Richarda Schechnerja. Na vrhuncu hipijevske stilne osvobojenosti je deloval kot Schechnerjev asistent v njegovem gledališkem laboratoriju. V skupnosti okrog The Drama Review so takratni teoretiki in praktiki širili gledališko zavest v različnih smereh: opazovali so obrednost vsakdanjega življenja, eksperimentirali so z njo, ozaveščali so potek in razvoj religioznih obredov. Predvsem so konstruirali nove obrede. Uprizarjali so jih, kot da je - izvajalec znotraj obreda. A v resnici je in ni! Preučevali so obredna navodila in jih sami tudi razširjali. Izumiti so želeli nov svet obrednosti, stran od ideoloških dejanj. Gledališče je z ritualnostjo relativiziralo jezikovne meje.

Profesor Lado Kralj

Profesorjevih predavanj nisem nikoli poslušal, a so me njegova gledališka dejanja zaznamovala. Komparativist je strokovnjak, ki kompleksno gleda, med tem ko bere. Še vedno je tako, da se iz nacionalnih tekstur gradi svetovna literatura. Lado Kralj pa nam s svojim delom dokazuje, da tudi v abstrakciji biva nacionalna jezikovna zakonodaja. V zaumnem abstraktu je možno relativo enostavno slišati germansko ali rusko kadenco.

Gledališki režiser Lado Kralj

Obred je eden od vrhunskih izrazov umetnosti. Gledališče je bilo za Performance Group najprej dogodek, ki ga skupinsko uzakonijo gledališki umetniki, šele v drugem uprizoritvenem dejanju pa je tekstura. Manifestirali so idejo, da gledališče ne posnema, ne predstavlja resničnosti, ko se osredotoča na obredno dejanje. Takrat kategorično zavrača mimesis.

Gledališka skupina Pekarna je živela na presečišču novega generacijskega soglasija. V teksturi ali v obredu je iskala povezanost z lastnim kulturnim izročilom. Lado Kralj spada s svojo performativno naravo med svetovne gledališke protagoniste, ki so uprizorili veliko spremembo. Uprli so se malomeščanskemu teatru Ljubljane, saj velikega meščanskega teatra v njej nikoli ni bilo.

Profesor Lado Kralj

Vsaka znanost, tudi literarna, je najprej proces, je teorija obrednega prenosa spomina v vse smeri. Lado Kralj je poleg vsega izoblikoval enega najboljših predgovorov k stilni formaciji - ekspresionizem. Razbil je mejo med avditorijem, ekspresijo in sceno. Vzpostavil je globinski stik med ušesom in očesom ter kognicijo. Napisal je predgovor, namenjen prihajajočemu času. Lado Kralj osebno - je predgovor gledališča prihajajočega stoletja.

Gledališče je javno izvajanje preteklosti, predvsem pa proizvaja preteklost v imenu bodočnosti. Kraljevih izvrstnih prevodov nisem reflektiral, Kraljevih izvrstnih romanov ne bom komentiral. Zato, da izstopi v ospredje njegova režijska zahtevnost, prepletena s primerjalno književnostjo. Saj že vidite, da to ni komentar. To je obredni tekst: Ne bodo vsi dočakali bodočnosti, ker ne bodo vsi preživeli. Lado Kralj meni, da se moramo za večnost pripravljati.

Epidemija je proglašna za zaključeno. Novi obredi se lahko začnejo.