V skrajni obliki smo priča procesu dehumanizacije. Bolezen je kolektivna, se prenaša iz roda v rod in se deli na dva okvirna tipa, ki smo ju nekoč na Divjem Zahodu poimenovali levi in desni tip. Ko se bolezen enega ali drugega tipa izrazi v presežku negativnih simptomov, žrtve ne prepoznavajo več sebe in običajno tulijo, da to niso oni! Pri bolezni desnega tipa se mnogo večkrat pojavlja psihozi podoben simptom blodnjavega zanikanja, da določeno ravnanje ali stališče ne pomeni tisto, kar povsem očitno bednega pomeni v vzrokih in posledicah. Z opredelitvijo konservativne identitete sicer večjih težav na žalost nimajo. Pri bolezni levega tipa pa se mnogo večkrat pojavlja psihozi podoben simptom obsesivnega zanikanja bednih ravnanj, ki so v neskladju z domnevnimi stališči in vrednotami, ki jih oboleli izražajo. Na žalost se pojavljajo večje težave z opredelitvijo precej razdrobljene identitete.

Včasih se oboleli od desnega in levega tipa bolezni celo spajdašijo v vrtincu norosti in povzročijo veliko daljnoročne dodatne škode državljanom. Pajdašenje poteka lahko povsem nezavedno, kot komplementarno tvorjena blaznost, ki pa na koncu rezultira v sistemski in sistematični izvedbi brodoloma ob pretvarjanju, da se rešuje določen problem. Včasih pa se pajdašenje zrežira povsem zavedno. Popolna harmonija v obžarjenem trenutku medsebojnega razumevanja in globoke tolerance. Strpnost, ki se splača. Svinjarije zganjajo skupaj v kratkovidnem prepričanju, da prebrisano sledijo osebnim interesom in koristim. Ko trenutek harmonije popusti kot nekakšen nihajoč val hormonov in so drug drugemu spet v napoto, se začnejo obmetavat z jeznimi očitki za raznorazne korupcijske in kleintelistične pizdarije, ampak globoko v srcu se zavedajo, da pajdaš, ki drugemu pajdašu jamo koplje, tudi sam večinoma vanjo pade, zato ostajajo harmonični aspekti levih in desnih hrbtov precej dobro varovani.

Čudna so pota histeričnih poskusov izogibanja statusu žrtve, "luzerja" in parazita, ki vodijo na sam vrh lažnega pojma uspeha. Pooseblja ga praviloma žrtev lastnega procesa dehumanizacije zavoljo nespoštovanja ukrepov, ki jih je priporočeno upoštevat v izogib smrtno nevarnim posledicam, ki vodijo do osebne preobrazbe v pojem uspeha - uspešnega parazita, kroničnega frustriranca zaradi izgube realne upravičenosti do spoštovanja in popolnega "luzerja", kar se tiče osebne integritete, dostojanstva in človečnosti! Vegetiranje raznih vrst dobičkarjev se izkaže za prav patetično, ko kdaj pa kdaj v sili histerično vzklikajo: "Mi hočemo samo pomagat! Ljudi rešujemo! Ljudem poklanjamo delovna mesta, da lahko preživijo! Mi pomagamo! Pomagamo!" Ja, ja, vi pomagate. Kriki bedakov bedakom včasih vendarle izzvenijo nekam v nebo. Adijo! Ni vam pomoči. Kot smo se rodili, tako bomo vsi tudi umrli. Ne bomo pa ob trenutku resnice vsi umrli z enakim občutkom o naravi svoje duše in možnosti spoštovanja do sebe, zato po mojem mnenju ni tako pomembno, kaj počnemo, ampak je pomembno predvsem, zakaj in kako nekaj počnemo. Ja vem, tega naj bi se naučili že otroci, ampak se večinoma ne. Pri nas že ne.

Aktivni borci proti destruktivnim simptomom skrivnostne bolezni so v mnogo boljši duhovni kondiciji ne glede na njihov status, položaj in težave z umeščenostjo v bolestno okolje, kot bi bilo to možno trdit za navidez neškodljive pasivne opazovalce in molčeče taktizerje. Molčeči upajo, da se bodo izognili bitki za preživetje in morda celo ozdraveli na takšen način, da bodo ignorirali neodgovorne prenašalce bolezni in njihove žrtve ter se samoizolirani posvečali plemenitenju svojega molčečega zasebnega udobja. Mogoče bodo pa vsaj drobtine padle s kakšne mize. A kaj ko v resnici sploh ne gre za preživetje, saj preživi nikoli nihče, zato je ignorantska taktika sama po sebi že hud simptom bolezni in svojevrstna agonija hinavščine do sebe in drugih. Problem je v tem, da tudi neopazni med opaznimi izstopajo v svoji neopaznosti. Nihče ni neviden.

***

Zakaj sem se odločila za takšen moralističen uvod, namesto da bi prešla na konkretno seciranje političnih in družbenih akrobacij, v kakršnih se premetavamo? Preprosto zato, ker se s strani povampirjene politike, politično pristranske stroke in prenekaterih javnomnenjskih kričačev dnevno sproducira toliko primitivizmov, manipulativnih dejanj in izjavljanj, da bi bilo možno samo za dogajanje in razne medijske prispevke v zadnjih dveh tednih napisat zajetno knjigo demantijev in možnih pojasnil o vzrokih za tako odvratno drhaljenje s strani popolnoma neodgovornih, razprodanih in nezrelih odraslih ljudi na preveč odgovornih položajih za očitno šibkost njihove osebnosti.

Problemi in konflikti sploh niso politične narave, ampak se tičejo osnovnih človeških vprašanj o sprejemljivem minimumu pameti, osebne integritete in razvitega občutka za moralo določene družbe. Trdim, da smo pristali pod sprejemljivim minimumom glede na zmožnosti. V tej državi postaja skoraj nemogoče napisat komentar o politični situaciji ali posameznem dogodku in odmevu, ne da bi se v vlogi avtorice počutila kot idiotka. Kot da gre za nekakšno prevaro, ob kateri se počutim nategnjeno, ker sem prisiljevana, da oblikujem mnenje o nečem, kar bi bilo vendar jasno vsakemu otroku. Ne laži, ne kradi siromašnim, ne blefiraj, ne žali ljudi kar počez. Naj ti ne bo vseeno, če izpadeš prostak. Ploskanje in podpora bedakov, ki jih izkoriščaš in se jim posmehuješ za hrbtom, ni poseben dosežek v življenju, ampak tipično delovanje glavnega bedaka med bedaki. Takšne so ponavadi edino možne poante odzivov na aktualne peripetije. Zamislit se je treba nad marsičem v razponu od vzgojno-izobraževalnega sistema in kakovosti poučevanja do kulture, za katero je aktualni predsednik vlade že prevečkrat dokazal, da nima niti toliko posluha kot motorna žaga za simfonijo.

Tisti del stroke, kulturnikov in intelektualcev, ki so uspeli ohranit zdrave človečne temelje uma in duha, so se moralno dolžni združit in poskrbet, da se sliši njihov glas jasno in glasno, namesto da so raje tiho in pač morda kolesarijo, kot kolesarijo tudi drugi, ki več vzvodov moči od uličnih demonstracij pač nimajo! Kje ste intelektualci, kulturniki in profesorji?! Razen izjem, ki so s svojimi stališči opazni predvsem na družbenih omrežjih, ni nikjer nikogar v medijskem ospredju za narodov blagor. Pa ne le v odnosu do aktualne vlade, ampak do splošnega političnega in družbenega stanja. Se pa nekateri politično opredeljeni izobraženci seveda podpisujejo na neko listo v podporo vladi! Pri nas baje potrebuje vlada podporo. Vlada je ogrožena, da bi vladala. To ni normalno! To ni prištevno! Za demonstrante je popolnoma jasno, proti čemu in zakaj demonstrirajo. Zakaj podporniki vlade podpirajo vlado, pa se niso izrekli. Mnogo več utemeljenih razlogov od niča v primeru podpore kateri koli vladi bi bilo dostojno podat ljudstvu, če gre za odgovorno, odraslo in zrelo osebo, ki res nekaj argumentirano in objektivni resnici zavezano premišlja, namesto da le sramotno trguje s politikantsko motiviranimi izjavami brez smiselnega repa in glave. V tem primeru bi morali iz spoštovanja do sebe odgovorit predvsem na tiste kritike, ki so razlog protestov.

Spoštovanje do sebe pač ne predstavlja infantilnega bevskanja, ki nasprotuje obtožbam za domnevno korupcijo in nedvomno negospodarno ravnanje z državnim kapitalom, ker so tudi drugi že kradli. In ker so se tudi pod drugimi vladami gradile okoljevarstveno sporne gradnje ob neučinkovitih posegih nevladnih organizacij. In ker tudi druge stranke izvajajo po institucijah klientelizem in negativno selekcijo. Kaj želite s tem povedat? Da bi radi zdaj po nekaj letih spet še vi malo kradli, nepotistično in klientelistično kadrovali, razprodajali državo in uničevali naravne vire? Da bi radi še vi pošiljali podplačane delavce za velike kapitalske dobičke opravljat škodljiva in nepotrebna dela? Bi jih radi še vi malo pohvalili, ker so tako pridni in se zdirali nad brezposelnimi paraziti, da bi jih lahko namesto izkoriščanih Romunov poslali obirat hmelj za kos kruha na teden? Bi to radi poosebljali? Kje je kakšna dodana vrednost zrele politike aktualne vlade in dostojna državniška drža? Ker ima Janševa politika, ki si je z razlogom pridelala naziv Janšizem, še določene specialne lastnosti na zalogi, s katerimi bi morali opravit že najkasneje v prejšnjem stoletju, bi moral vsak podpornik vlade v stanju ogroženosti pred demonstranti tudi zelo jasno in brez izmikanja odgovorit na vprašanje, ali pomeni dodano politično vrednost zmerjanje socialno šibkih ljudi na kolesih s kaviar socialisti, lenuhi ali paraziti? Saj je vsakemu bebcu lahko jasno, kakšna antisocialna politika se pripravlja, pa je treba že vnapret psihično dresirat v suženjstvo zaklete, ampak vseeno ... Pretvarjajmo se, da smo totalno neumni, da bi lahko izpeljali kakšen trapast dialog med domnevno različno bolnimi, pardon, različno mislečimi. Je paktiranje z Viktorjem Orbanom tisto politično zavezništvo, ki obeta prosperiranje družbe?

Pač ni hujše vlade za obdobje finančne krize, kot je antisocialna neoliberalna vlada s preobiljem nepredelanih frustracij iz prejšnjega stoletja in zavidljivo zalogo sovražnosti do različnih skupin državljanov. Kdo neki bi si tega želel? Je to politika, ki jo podporniki vlade podpirate?! Za kakšno ceno pa? V imenu česa? Je to zrel in dostojen rezultat zaveze ob Majniški deklaraciji? Je nacionalizem, šovinizem, homofobija, politična pristranskost, primitivna retorika in kronična nesramnost, ki šprica iz medija vladne stranke dnevno, tisti nivo medijev in državljanov, ki ga podporniki vlade želite predočat kot vzor današnji mladini in bodočim odraslim generacijam? Vprašanja so zelo resna.