Kdaj so se začeli javni napadi na vas? So bili reakcija na kak določen članek?

To ni bila reakcija na kak poseben članek, ampak na mojo poklicno nalogo. Kot novinar, ki se je specializiral za téme, povezane z nacionalno varnostjo, obrambo in obveščevalnimi službami, poročam za velike časopise že deset let.

Nekaj je te napade moralo sprožiti.

Slovenija se je med koronavirusno krizo začela pripravljati na to, da bo našla končno odločitev na najvišji državni ravni. Že na njeni prvi seji v noči s 13. na 14. marec.

… potem ko je vlada Janeza Janše v petek, 13. marca, prevzela dolžnost …

… so ustanovili krizni štab, kar ni imelo, kot mi je takoj postalo jasno, podlage v nobenem obstoječem zakonu. Tako sem torej generalnemu sekretarju vlade postavil vprašanje in ga javno tvitnil. Naslednjega dne je krizni štab na twitterju odprl svoj uradni račun, zato da bi  prebivalstvo obveščal o uradnih ukrepih med pandemijo. Eno prvih sporočil je bilo prevzetje nekega anonimnega tvita, v katerem je bilo povedano, da psihiatri iščejo štiri osebe, ki so pobegnile iz karantene in so okužene  z "virusom covid Marx-Lenin".

To naj bi bila informacija? Štirje "pacienti"? Za koga je šlo?

Poleg mene so bili to filozof Slavoj Žižek, Boris A. Novak, eden največjih slovenskih pisateljev, in antropolog Darko Štrajn. V teh dneh je prihajalo do enormnega pritiska, cele vrste ogrožajočih sporočil. Imenovati javno štiri intelektualce, in to na višku ukrepov proti pandemiji, je bila brez dvoma politično motivirana odločitev, da nas umažejo in vzamejo na muho.

Je ta gonja nato ponehala?

Ne. 16. marca je Nova24, televizijska postaja v lasti premiera in generalnega sekretarja vlade, objavila prvi članek z mojo fotografijo, v katerem je bilo napisano, da sem "Deep State Journalist" in lažnivec. Sledile so številne žalitve in lažne informacije ter anonimni komentarji pod člankom. Nato so se članki v Novi24 vrstili dan na dan, vsak z mojo fotografijo in pospremljen s celo vrsto groženj. Da me bodo pretepli, so govorili, in me dobesedno ustrelili.

In to traja vse do danes?

Grožnje ne, ampak gonja se nadaljuje. No, mogoče prihajajo celo nove grožnje. Ampak po desetih dneh sem nehal prebirati vse te komentarje, da ne bi škodoval svojemu zdravju. Potem ko sem prejel priznanje (Freedom of Speech Award 2020, op. ur.), so začeli blatiti Deutsche Welle. S tem poskušajo prepričevati svoje podpornike, približno dvajset odstotkov prebivalstva, in jim vlivati pogum. To me zelo spominja na gonje iz časa Slobodana Miloševića (nekdanjega srbskega predsednika, op. ur.).

So prišle vse grožnje, ki ste jih prejeli, iz javnih uradov? Ali pa so vam ljudje telefonirali in se obračali na vas prek elektronske pošte?

Kot novinar, ki je za mednarodne medije raziskoval nevarne téme, sem svojo osebno varnost zmeraj jemal resno. Zato ni ravno preprosto priti do mojega elektronskega naslova in telefonske številke. V času krize na neznane klice nikoli ne odgovarjam. Vsakič, ko bi se to zgodilo, bi takoj poklical policijo zahteval identifikacijo osebe. Glavni viri so bili torej anonimni forumi in moj osebni tviterski račun.

Kakšni konkretni primeri?

"Se bomo že srečali, in potem ne bo nič več pomembno." Ali pa: "Patria ne bo pozabljena" …

Namig na gospoda Janšo in premierov škandal, ki ste ga raziskali pred dvanajstimi leti?

Ja. Nekdo je tvitnil: "Klik klak. Čas teče in nabil bom svoje orožje." Preveril sem to osebo in izkazalo se je, da gre za nekega uslužbenca obrambnega ministrstva, ki je delal na zadevi Patria. Med zaporo zaradi koronakrize sem se nahajal v nekakšni dvojni zapori, tako zaradi virusa kot tudi zaradi groženj. Dolgo časa nisem stopil iz svojega stanovanja.

Torej ste se skrivali?

V kritičnih prvih štirinajstih dnevih sem se res skrival. Niti za eno sámo minuto nisem stopil iz stanovanja, niti da bi napolnil svojo zalogo. Prvič sem šel ven ponoči. Zdaj se čutim bolj varen, zaradi priznanja in javnega delovanja v Evropi, bolj varen vsaj pred državnimi akterji. Ne pa pred psihično nestabilnimi volkovi samotarji. Veliko težav, veliko nevarnosti imamo v naši družbi. Tedne in tedne je bila vsepovsod na ogled moja fotografija. Še zmeraj sem zelo previden, kadar grem po nakupih.

Je v Sloveniji v navadi, da politiki z imenom omenjajo novinarje in jih klevetajo?

Ne pri politikih vseh strank. Je pa to v navadi pri premieru Janši in njegovem ožjem krogu. Leta 2016 je neki strankarski funkcionar ustanovil televizijsko hišo Nova24 TV. Premier ima v njej manjšinski delež. Tam niso sistematično jemali na muho in blatili samo novinarjev, ampak vsakogar, ki je kritičen do njihove desno-ekstremistične politike. V zadnjih letih so se še posebej osredotočili na migracije.

Torej nič novega.

No, prišlo je že dejansko do velike spremembe. Prej je bila Janševa stranka v opoziciji in je imela malo vpliva. Zdaj so uradni predstavniki neke države-članice EU, pa niso spremenili svojega odnosa do kritikov. V zadnjih tednih je Janez Janša poskušal prejšnjega premiera tožiti zaradi klevetanja. In za 900.000 evrov je vložil celo odškodninsko tožbo zoper pet slovenskih sodnikov – samo zato, ker so svoje delo opravljali neodvisno.