Ko v gospodarstvu spremljamo učinke odločitev vlade ter njenega posvetovalnega telesa, vidimo in čutimo "na terenu", da se vse skupah dogaja prepočasi, neambiciozno ter v premajhnem obsegu. Zaradi tega se splošno nezadovoljstvo v gospodarstvu - kot tudi v širši javni upravi ter civilni družbi - veča, strah pred prešibko in prepočasno pomočjo vlade (države) pa počasi hromi našo družbo. Kljub temu, da so prenekatere predstavljene ideje dobre in je njihov namen vsekakor pozitiven, del načrtov pa je celo smel, pri izvedbi teh idej in načrtov v praksi pešamo. To je sicer splošno razširjena slabost oz. pomanjkljivost, ki pesti tako različna področja, kot so vpeljave sprememb ("change management") do vpeljave strategij in izvedbe projektnega managementa. Če je strokovna literatura prepolna idej, metod in metodologij o razvoju novih strategij in snovanju ustreznih organizacijskih in družbenih sprememb, pa je taista literatura zelo kratka in nekonkretna glede vpeljave teh sprememb. Še prav posebej pa to velja za vzdrževanje spremenjenega stanja. Če koga zanimajo ustrezni viri glede omenjene strokovne literature in bi se rad prepričal o zgornjih trditvah, lahko pri tem pomagam.

Tipična slabost grandioznih strategij je, da so sicer lepo zveneče, a so premalo konkretne. Vsaka strategija bi morala imeti pripadajočo taktiko oz. načrt izvedbe, če želite: kdo, kdaj, kaj, kje, kako in s kakšnim pričakovanim učinkom. Ta slabost izvira večinoma iz tega, ker omenjene strategije pišejo (poslovni) svetovalci in akademiki, ki pa za njihovo izvedbo niso odgovorni. Velikokrat je izgovor, da je to stvar "operative" in ne strategije. Tako se omenjeni svetovalci udobno skrijejo za tem, da so za izvedbo (torej vpeljavo strategij) odgovorni drugi, običajno srednji management etc. Če bi pri snovanju takšnih strategij in pripadajočih taktik upoštevali dobre prakse iz industrije, bi bilo precej manj nezadovoljstva, neuspeha in tudi pesimizma, kot ga vidimo v zadnjem času v celotni družbi, to je v gospodarstvu in javni upravi ter civilni družbi nasploh.

Likvidnost je ključna

Poglejmo samo primer izvedbe drugega "koronapaketa", ki naj bi bil namenjen ohranjanju in povečevanju likvidnosti gospodarstva. Navkljub temu, da so s "terena" prišli jasni signali, da veliko gospodarskih subjektov ni likvidnih, in to že marca letos, se je do danes zelo malo spremenilo. Banke so s strani vlade dobile "namig", da naj podaljšajo oz. zamrznejo odplačevanje kreditov gospodarskim subjektom in fizičnim osebam. A že samo dejstvo, da je likvidnost zelo, zelo padla, je bil povod, da so banke morale odreagirati, sicer bi se pričele ukvarjati s popolnoma drugimi problemi. Vlada je torej sprejela ukrepe glede bančnega sistema, a se je pri izvedbi zelo zalomilo (sic!): banke nimajo jasnih navodil in vlada ni naredila, kar je obljubila in kar bi morala narediti – sprejeti bi morala ustrezen odlok o izvedbi oz. dati jasna navodila bankam (vir).

Upniki pa v tem času pritiskajo na svoje kupce in kdor more, uporabi svojo pogajalsko moč ali pozicijo na trgu; kupci pa se po najboljših močeh izmikajo in branijo, saj jih pesti močno okrnjena likvidnost. Moraliziranje, kako bi morali vsi imeti vsaj dvo- do trimesečno likvidnost na zalogi, pustimo za trenutek na strani, ker je to široka tema in je različna od panoge do panoge in celo znotraj panoge dramatično drugačna od podjetja do podjetja. Tudi zaposleni imajo pri tem svoja pričakovanja in se sklicujejo na svoje pravice in kolektivne pogodbe. Pa občine, zavodi, društva, sindikati, razna združenja etc. Videti je tako, kot da vsakdo vleče na svojo stran, nihče se ne zmeni za situacijo na trgu in v družbi, nobenega upnika ne zanimajo vzroki problemov njihovih dolžnikov. Vsakdo želi zaščititi samo samega sebe ne glede na kratkoročne ali dolgoročne posledice v tej verigi. Vsakdo med nami je nekomu dobavitelj in je od nekoga kupec. Celo država! Dnevi zapadlosti naših obveznosti pa se samo seštevajo – nekoč bo nek najšibkejši člen v tej verigi počil in ko bo veriga pretrgana … 

Denarja je dovolj ...

Država pa še kar misli in se obnaša tako, kot da bo vse še tako naprej, kot je bilo (ceteris paribus), da bo imela še naprej enako bazo podjetij in gospodarskih subjektov kot do sedaj, od katerih bo še naprej pobirala davke in imela pozitivno nastrojene potrošnike/zaposlene. To je klic vsem, da se prebudijo! Prava gospodarska kriza šele prihaja in njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati. Bine Kordež nam je pokazal (vir), kako je mogoče v tej situacij iti naprej, vsaj kratkoročno, da rešimo, kar lahko rešimo zdaj. Denarja je dovolj! Glede na napovedi, da bodo ves denar, ki leži neproduktivno na računih, dodatno obdavčili, menda da bodo celo -2 % obresti za denar na računu, bo ta denar slej kot prej prišel v obtok. A bo treba denar angažirati v pravem času (tj. včeraj!) in za prave stvari (gospodarstvo!). O tem naj razpravljajo makroekonomisti in finančniki, jih imamo dovolj.

Zgoraj omenjeni gordijski vozel lahko premagamo samo SKUPAJ: a to velja samo, če se bomo poslušali in slišali! In če bomo sodelovali, pri čemer ne bomo zasledovali vsak svoj parcialni interes! To pomeni gospodarstvo, vlada, javna uprava, zavodi, druge organizacije, šolarji in dijaki ter študentje, upokojenci in vsi drugi ljudje v Slovenij (in v Evropi). Zdaj je čas, da vlada in njeni svetovalci ponovno preučijo, zakaj je John Nash dobil Nobelovo nagrado za teorijo iger ter odločanje v kompleksnih sistemih v vsakodnevnem življenju (t.i. Nashov ekvilibrij) ter kaj nas uči podzvrst "game theory" (teorija igre"), fenomen "the prisoner's dilemma" (zapornikova dilema), ki sta jo pojasnila Merrill Flood in Melvin Dresher že leta 1950 na primeru dveh zapornikov.

Dilema zapornika je primer iz teorije iger, kjer dva racionalna posameznika morda ne bosta sodelovala, tudi če se zdi, da je to v njunem interesu. Dva člana kriminalne tolpe sta aretirana in zaprta. Oba zapornika sta vsak v svoji samici in med seboj ne moreta komunicirati. Tožilci nimajo dovolj dokazov, da bi par obsodili po glavni obtožbi, zato imajo cilj, da ju obsodijo z manjšo obtožbo. Tožilci hkrati ponudijo vsakemu zaporniku kupčijo (samo zanj), pri čemer noben od zapornikov ne ve, kaj je bilo ponujeno drugemu. Vsak zapornik ima možnost bodisi izdati drugega s pričanjem, da je drugi storil kaznivo dejanje, ali pa sodelovati z drugim, če slednji molči. Tega pa ne ve nobeden od njiju. Možni izidi različnih kombinacij so:

* Če A in B drug drugega izdata, vsak od njih prestaja dve leti zapora;

* Če A izda B in B ostane tiho, bo A oproščen in B bo služil tri leta zapora;

* Če A ostane tiho in B izda A, bo A služil tri leta zapora in B bo oproščen;

* Če A in B ostaneta tiho, bosta oba prestala le eno leto zapora (ob nižji obtožbi).

Ker izdaja kriminalnega partnerja, zdaj zapornika, ponuja večjo nagrado, kot pa je sodelovanje z drugim zapornikom, bodo vsi racionalni samoiniciativni zaporniki izdali drug drugega; to pomeni, da sta najverjetnejša možna izida za dva čisto racionalna zapornika, da se bosta medsebojno izdala.

Moč civilizacije je v sodelovanju

Vsi zgoraj omenjeni akterji, od vlade do sindikatov, od gospodarstva do javne uprave, od predšolskih otrok do študentov in upokojencev smo torej pravzaprav akterji v istem "zaporu". Za razliko od zgornjega primera se lahko med seboj pogovarjamo, poznamo potrebe in zmožnosti vsake skupine. Če bomo sodelovali in si medsebojno pomagali, bo sicer vsak malce na slabšem, a vsi skupaj bolje, kot pa če kdorkoli "izda" drugega. Če pa bo kdo želel maksimizirati svojo pozicijo, bodisi glede na svoj položaj ali pa notranje informacije, potem bo ena skupina prišla iz te krize bolj zmagovita kot druga. A gospodarske, socialne in čustvene posledice bodo ostale, pojavile se bodo zamere in trenja, ki nas bodo na dolgi rok več stali, kot če bi sodelovali in si pomagali.

Če se bo vsakdo samo zakopal v svojo luknjo in čakal, da vse skupaj mine, bo precej več mrtvih, kot bi jih sicer bilo. Enim je trenutno sicer lažje, a bo na koncu vsem za znoret, če ne bomo stopili SKUPAJ in imeli empatijo drug do drugega. Iskanje lastnega zavetja (na račun drugih, ne glede na to, ali je to zavestno in podzavestno), je v nasprotju z doktrino, ki je pojasnjena zgoraj ("zapornikova dilema"). Zdaj je trenutek, da s SKUPNIMI intelektualnimi in čustvenimi ter fizičnimi napori prebrodimo to krizo. Vsakdo bo zaradi tega malce manj dobro, malce (!) na slabšem, a nihče ne bo (v tej igri) popolnoma poškodovan! Tukaj ne sme biti manjšine zmagovalcev in večine poražencev. To nikakor ni sprevržena ali podtalna socialistična doktrina, temveč bistvo našega podzavestnega sociološkega ustroja človeka kot socialnega bitja – tako smo narejeni, tako smo "zvezani" v samih sebi, razen seveda tistih, ki želijo nekaj dobiti na račun drugih (tisti, ki so se v dani situaciji bolje "znašli" in so izkoristili situacijo na račun vseh, tj. "vojni dobičkarji"). O tem govori tudi teorija zero sum game, ki pravi, da ima lahko nekdo prednost samo na račun drugega.

To je esenca ideje iskrenega in dobronamernega sodelovanja.