V spletni izdaji časnika The Guardian je bil 1. maja 2020 objavljen pogovor z avstrijskim zgodovinarjem Walterjem Scheidlom z naslovom A shock to the established order can deliver change (vir), kjer že kmalu stoji podrobnejši opis tega naslova: "What I’m very sceptical about is the idea that ideology, or rhetoric, or just political agitation by itself can change things. What you need is essentially a combination of a certain kind of ideas being out there, and then a shock to the established order that allows those ideas to become mainstream." V teh dneh, če malo sledite CNN okrog petih popoldne, Andrew Cuomo, guverner države New York, večkrat ponavlja sledeči stavek (v prostem prevodu): "Morda pa je ta situacija s korona virusom šansa, da potem ko bo kriza mimo, storimo tudi nekaj bolj prav in dobro, za kar prej ni bilo ne časa ne volje …". No, in nekako sem začutil rezultanto obeh izjav v smislu: "Ko bo tale šok ali kriza mimo, bo pravi čas, da poskusimo s kakšno izboljšavo Sistema!" 

Lepo prosim, spoštovani bralci in eventualni komentatorji, umaknite cinični nasmešek z obraza, ki se vam je pojavil ob moji rezultanti, kajti boljšega trenutka za poskus ne bo. Eden od poskusov izboljšave Sistema v smislu več dobrih idej za reševanje javnih in skupnostnih problemov, predvsem pa v smislu kontrole, kako odločevalci rešujejo javne in skupnostne probleme, je večja vloga Aktivnega državljana, kar pomeni tudi zakonsko učvrstitev te vloge. Le takšna izboljšava Sistema je šansa za preseženje čedalje hujše polarizacije naše družbe. In naj takoj spet poudarim (kar poskušam že v nekaj zadnjih prispevkih), ne gre za t.i. civilno družbo, kot nam jo prikazujejo in rišejo t.i. levičarji in so na njihovo risanje padli praktično tudi vsi t.i. desničarji. Ta podoba Civilne družbe je na žalost pri nas nastala zaradi specifičnega zgodovinskega razvoja, to je, izigranega samoupravljanja s strani Komunistične partije, kar je ob tranziciji ravno naslednikom komunistov dalo možnost transformacije Civilne družbe po njihovem okusu, preko njihovih zvijač in medijskih umorov (o čemer sem tudi že veliko pisal na portalu+).

Vrzimo že enkrat to podobo Civilne družbe (vključno z najbolj deformiranimi oblikami v podobi t.i. NVO-jev (nevladnih organizacij, ki živijo le od državnega korita!) na smetišče zgodovine! Gre za učvrstitev Aktivnega državljana. V njegovi individualni moči aktivnega ukvarjanja z javnimi, skupnostnimi problemi, ki pri posamezniku obstaja ali pa ne! Ni potrebe po nikakršnem združevanju posameznikov v kakršnekoli oblike, ki naj prinesejo večjo moč in vpliv! Konec koncev je vloga Aktivnega državljanstva poleg predlaganja boljših idej predvsem javna kontrola odločevalcev oz. strinjanje ali nestrinjanje z njihovimi odločitvami, kar je popolnoma odvisno le od posameznikove volje in znanja in prepričanja, ne pa od pripadnosti taki ali drugačni organizaciji!

Kdor se ne počuti dovolj močnega kot samostojna osebnost, da lahko poleg svoje dejavnosti, poklica, eksistenčne nuje itd., še samostojno pove, argumentira ali glasuje okrog katere koli javne, skupnostne, državne zadeve ali probleme, ki ga zanimajo ali zadevajo, naj bo raje tiho in pač samo glasuje za svojega predstavnika, za katerega misli, da najbolje predstavlja njega oziroma bo po njegovem mnenju najbolje koristil pri reševanju državnih zadev in problemov.

Aktivni državljan je lahko aktiven v za to predvidenem prostoru ali na platformi, ki ga oziroma jo pripravi medij ali javna institucija, je aktiven v za to predvidenih načinih, oblikah in metodah. Njegov glas, mnenje, komentar ali glasovanje so registrirani po zapisanih postopkih in upoštevani po zapisanih pravilih. Le na ta način je možno v praksi uresničevati 3. in 44. člen naše ustave. Drugače bosta ta dva člena še naprej le v okras. Konec koncev je tudi glas, ki ga da državljan za svojega predstavnika na volitvah (če se odloči samo za sodelovanje v tej obliki, ki je zapisana na drugem mestu v omenjenem 3. členu ustave), upoštevan po v zakonu zapisanih postopkih in pravilih. 

Glas posameznika je le glas vpijočega v puščavi? Aja? Seveda, če se tako odločimo, če to sprejmemo. Lahko pa je tudi glas na organizirani, postopkovno in zakonsko določeni platformi argumentacije s svojimi pravili. Seveda, če se tako odločimo, če to sprejmemo. Kdo se odloči? Vidim, kar nekaj možnosti. Tako odločitev lahko sprejme na primer urednik kakšnega spletnega portala, jo pa lahko tudi predsednik kakšne državne institucije, ki ima celo ustavno obvezo, da to počne. Lahko je to tudi institucija predsednika države, lahko je to predsednik politične stranke, ki verjame, da si volivci želijo boljših idej za rešitev skupnostnih problemov. Lahko pa sprejme to tudi 99 državljanov, ki so po posebnem postopku in metodi izbrani, da to počno (o čemer sem pisal v prispevku na portalu+ 15. januarja 2019). Najlažje pa to sprejme 46 poslancev državnega zbora z enostavnim dvigom rok. Vse ostalo se zgodi samo od sebe. Brez stroškov za državni proračun. Seveda pa lahko tudi spremenimo 3. in 44. člen ustave in ne bo več problemov ne s civilno družbo ne z aktivnimi državljani, pa še spletno komentiranje, nad katerim se vsi zgražajo, bo zamrlo.

Naj za lažjo predstavo citiram 3. in 44. člen ustave:

3. člen: "V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami."

44.člen: "Vsak državljan ima pravico, da v skladu z zakonom neposredno sodeluje pri upravljanju javnih zadev."