Vinjeta prva: intimna razmerja

Leta 1999 je na mesto direktorja slovenske in hrvaške podružnice ameriške multinacionalke v Slovenijo prispel poljski državljan: po njegovih besedah sodeč je bil glavni kriterij za izbor ta, da je bila njegovemu šefu – regijskemu direktorju tako imenovane Nove Evrope – všeč njegova zadnjica. Ali je moral ta direktor za svoje delovno mesto storiti kaj več, kot se vsaj enkrat ponoči s svojim šefom z roko v roko sprehajati po obali v Cannesu, ne vemo. Je pa njegova kasnejša karierna pot nakazovala, da ga je mentor nežno varoval tudi v najtežjih trenutkih korporativne bestialnosti. 

Vinjeta druga: teritorialnost

Po letu 2008 se je dinamika zaposlovanja multinacionalnih podjetij spremenila: če so v času organske rasti v veliki meri odločali življenjepisi, znanja, izkušnje, sposobnosti, ki bodo podjetju omogočale dodaten profit, je danes poudarek na varovanju svojih položajev. To pomeni zaposlovanje kadra, ki je preferenčno “underqualified” (nezadostno kvalificiran), a gnetljiv in poslušen. Videti je, da so se nagoni, ki so tako značilni za slovensko okolje, globalizirali ali vsaj evropeizirali.

Vinjeta tretja: “kemija” in karizmatičnost

Kompatibilnost oziroma tako imenovana “kemija” med predpostavljenim in podrejenim je v določeni meri pomembna, vendar se ji danes pripisuje prevelik pomen. Odličen, nadpovprečen kader običajno ni enostaven za vodenje, toda njegova dodana vrednost za poslovanje podjetja je neprecenljiva. Ker pa je danes teritorialnost sprejemljiva in tudi spodbujana, postaja “kemija” primarni kriterij zaposlovanja. 

Drug enako nebulozen kriterij je karizma, kjer lahko le upamo, da ni tiste temačne vrste. Če preferenčnemu kandidatu, ki je gnetljiv, poslušen in v “kemičnem” ravnovesju s predpostavljenim, manjka znanj, izkušenj, sposobnosti, ga lahko menedžment okliče za “karizmatičnega”. To je korporativna banalizacija karizme, ki bi ji bolj ustrezal pojem nedotakljivega varovanca, po korporativnem novoreku znanega kot protégé. Delo zanj pa bodo tako ali tako opravili zunanji svetovalci.

Politična sredstva za politične kandidate

O hipokriziji kritikov samonominacije evropske komisarke iz Slovenije je bilo v preteklem tednu napisanih nekaj lucidnih kolumn. Morda lahko dodamo le to, da je bilo nominiranje slovenskih kandidatov v osnovi in zavestno politično in zato so bila dovoljena tudi vsa (beri: politična) sredstva za dosego cilja. Komisarskih kandidatov, ki bi presegli tako politiko kot tudi intimna razmerja, teritorialnost, “kemijo”, karizmo, ima Slovenija kar nekaj, toda glede na nove trende v korporativnem svetu jih verjetno evro-birokracija niti ne potrebuje.

Zaključek

Alenka Bratušek v slovenski politiki ni bila le prva premierka, ampak je postala tudi prvi slovenski politik – bodisi ženski ali moški – ki razume, kako danes dihajo korporacije in še posebej evro-korporacija. Če ne bi postala komisarka, bi si morali zanjo izmisliti kakšno vidnejših pozicij v evro-birokraciji. Kot kandidatka je bila za predsednika evro-komisije naravnost idealna: izgled, ki bo poživil naftalinske evro-birokrate in jim dal snovi za mokre sanje, zelo soliden življenjepis, saj predsednikovanje glavni koalicijski stranki in eno leto premierstva dejansko ni kar tako, ter upogljivost, ki je za evro-birokrata ali korporativca pač ključna. Delo bodo tako ali tako zelo verjetno opravili zunanji svetovalci.