Pred nekaj dnevi - v zgodnjem popoldnevu - sva s prijateljem korakala od Šubičeve ulice mimo Kazine in dveh praznih snežnobelih betonskih blokov (ki naj bi predstavljala slovensko spravo), po robu parka Zvezda, šla čez cesto, kjer se Kongresni trg spremeni v Wolfovo ulico, sestopila k Ljubljanici, prečkala Ribjo brv, prečkala Cankarjevo nabrežje in naredila nekaj korakov po Ribjem trgu - kar slišim vzklik, ki vsebuje moje ime. "Da vas ni sram", je glasno vzkliknil mladenič, ki je ravno prislonil svoj bicikel k zidu, na katerem piše PAPIRNICA. Prvi trenutek sem pomislil, da slabo slišim, vendar je kolesar takoj in energično odgnal moj pomislek. "Da vas ni sram", je ponovil "ko po televiziji zagovarjate Janšo!"

"Kdo pa ste vi?" sem vprašal, nato se je začel moj dialog s kolesarjem, ki mu je prijatelj, s katerim sem bil prikorakal do Ribjega trga, prisluhnil z rahlom nasmeškom in očitnim zanimanjem. Sredi pogovora s kolesarjem sem se ozrl k njemu in ugotovil, da še vedno nepremično stoji, kjer je obstal po prvem kolesarjevem vzkliku.

Mladenič s kolesom ni povedal imena, izvedel sem le:

-da je star 35 let,

-da je zaveden Slovenec,

-da je bil deset let v vojski,

-da ne more več živeti v državi, ki ji vlada Janez Janša,

-da se ob petkih udeležuje ljubljanskega protestnega kolesarjenja, 

-da bo odšel v tujino …

Mladeniča, pravzaprav resnega moža urejenega videza sem vprašal, zakaj protestira. Odgovoril je, da zaradi korupcije, omejevanja novinarske svobode, zaradi zaščitnih mask, zaradi Teš 6, zaradi Logarjeve depeše Svetu Evrope in pisma komisarju Evropske unije o pravosodju, ker ni demokracije … skratka zaradi vsestransko pokvarjene države.

"Saj ste bili tudi vi nekoč kritični do Janše", je rekel kolesar, "zdaj pa ga branite". Odgovoril sem, da sem bil marsikdaj glede marsičesa kritičen, vendar zagovarjam sistem, ki omogoča redne menjave strank na oblasti. 

"Janša je predsednik vlade komaj dva meseca", sem rekel, "vi pa protestirate zoper pokvarjeno državo, torej protestirate tudi zoper prejšnje vlade, tudi zoper Marjana Šarca." 

Tudi zoper Šarca, se je strinjal sogovornik.

"In zakaj napadate mene?" me je zanimalo, "sem jaz kaj ukradel? Kaj sem naredil narobe?"

"Ne, vi ne, ampak zakaj branite Janšo?"

Razgovoril sem se o reševanju epidemije. Ugotavljal sem, da je slovenska vlada ravnala bolje kot druge vlade … Sogovornik je ugovarjal, da je Hrvaška za zaščitne maske plačala pol manj kot Slovenija. Odgovoril sem, da tega ne vem, da je to seveda mogoče in da je gotovo kdo izkoristil koronavirusno histerijo za neupravičen zaslužek. Glavni del pogovora pa se je nanašal na položaj mladih in nadarjenih Slovencev, ki jih država in vlada ne upoštevata, zato so že odšli ali pa bodo odšli v tujino. Za takšne razmere naj bi bila odgovorna predvsem "desnica". Odgovarjal sem, da dejstva govorijo drugače in da moramo dejstva upoštevati, medtem ko demonstranti dejstva zanikajo in se prepirajo z njimi. Dejstvo je, na primer, da so v Sloveniji vsi predsedniki republike prišli iz levice; da smo imeli v Sloveniji v tridesetih letih večinoma leve vlade, in da levica živi v prepričanju, da oblast pripada samo njej in nikomur drugemu.

Moj kolesarski sogovornik je postajal bolj prizanesljiv, na koncu pa je ponovil, da za mlade ljudi v Sloveniji ni perspektive in da se bodo v prihodnosti izseljevali v še večjem številu. Sklenil sem, da bi se - ko bi se pogovarjala dalj časa - glede marsičesa strinjala, čisto na koncu pa sva se rokovala in si želela dober dan.

S prijateljem sva odšla proti Magistratu, kjer sem nekoč županoval, in proti Novi univerzi, kjer še vedno predavam o Sloveniji v mednarodnih odnosih. Strinjala sva se, da bi si morali slovenski politiki vzeti več časa za pogovore z državljani in za predstavljanje nespodbitnih dejstev. O teh sva dopoldne, dve uri nazaj, pred sprehodom od Šubičeve do Ribjega trga govorila z velezanimivim človekom. Strinjali smo se, da so dejstva še najbolj ogrožena od ustanov, ki jih marksisti/levičarji imenujejo "ideološki aparati države". Gre za šole, medije in različne nevladne organizacije (ki so po nekaterih navedbah lani od državnega proračuna dobile 333 milijonov evrov, nekateri poznavalci pa trdijo, da je bilo denarja trikrat več). Razpoloženje in kajpada ravnanje državljanov je vse bolj odvisno od njih, marksisti in levičarji pa jim niso vsa ta leta zaman posvečali vrhunske pozornosti.

Najin dopoldanski sogovornik je opozoril na dolgo (v jugoslovanske partijske čase segajočo) tradicijo zanikanja dejstev in ogorčenega boja proti njim. Povedal je zgodbo o svojem sorodniku, ki je kupil in plačal udobno štirisobno stanovanje, vendar si je tega istega stanovanja zaželel njegov poslovni konkurent, ki je bil vešč ustvarjanja alternativnih "dejstev". Sorodnika najinega sogovornika je prepričal, da bo imel - v primeru, če bo hotel stanovanje obdržati - težave z inšpektorji, ki preiskujejo izvor premoženja. Čeprav je bilo pri vsem tem edino dejstvo, da je hotel - poslovni konkurent - priti do ugodnega štirisobnega stanovanja, je sogovornikov sorodnik zaradi ljubega miru (pred ponarejenimi dejstvi) popustil in se umaknil.

Sogovornika sem potem opozoril na knjigo Žarka Petana Dvojčka, v kateri je opisana zgodba o cekinih, ki jih je Petanovemu očetu podtaknila/prodala Udba, nakar jih je prišla iskat, da bi mu dokazala neupravičeno bogatenje. Dodal sem še anekdoto, ko sta nekoč na seji Ropove vlade zakon o preprečevanju korupcije predstavljala znamenita preganjalca dejstev Drago Kos in Boštjan Penko. Kot uporaben izvor informacij o koruptnem ravnanju sta navedla časopisne članke.