V času krize je prišla do polnega izraza nacionalna (vestfalska) država in njeni atributi kot so suverenost, ozemlje, meje. Vsaj v prvih tednih krize se je vsaka država zanašala predvsem nase, se zaprla v svoje meje in v tem okviru sprejemala ukrepe. Okrepil se je nacionalizem, protekcionizem oziroma suverenizem. V ospredju je bila bilateralna diplomacija (dogovarjanje o dobavi medicinske opreme, o poteku tovornega prometa, o vračanju domov državljanov, o režimu na meji itd.). Bilo je očitno, da bo nacionalna država še dolgo osrednji mednarodni akter. 

Kriza je na drugi strani pokazala, da se multilateralizem dejansko nahaja v krizi. Mednarodne organizacije so bile pasivne ali pa so igrale bolj stransko vlogo. Zatajili sta dve najbolj poklicani - OZN in Svetovna zdravstvena organizacija. Ob globalni zdravstveni in ekonomski krizi in dejstvu, da je zdravstvena varnost postala izredno važna komponenta celotne varnosti, Varnostni svet OZN tudi po petih mesecih ni bil sposoben sprejeti enega samega besedila, resolucije na to temo. Marsikdaj protislovno ukrepanje Svetovne zdravstvene organizacije so dogodki prehitevali. Bolje so odreagirale mednarodne finančne organizacije (Mednarodni denarni sklad in Evropska centralna banka).

Odnosi med velikimi (silami)

Velike sile so v tekmi, ki zadnja leta poudarjeno poteka med njimi, skušale izrabiti tudi izbruh COVID-19. To še posebej velja za Kitajsko in Rusijo (dokler ni virus pokazal zobe tudi njej) ter ZDA. Neustrezen odziv Združenih držav na pandemijo in njihovo nepripravljenost, da še naprej igrajo vlogo globalnega vodje, sta prvi dve skušali izkoristiti, da okrepita svoj vpliv in da mednarodni red oblikujeta po svojem okusu. Pri tem je bila še posebej aktivna Kitajska, ki se je predstavljala kot zanesljiv in dobronameren partner. Velja spomniti na njeno "diplomacijo mask".

Bilo je tudi očitno, da Evropa vse bolj postaja območje oziroma objekt tekmovanja velikih, podobno tudi Afrika. Nestabilnost v svetu je tako večja. Velja pa, da nobena od velesil zaenkrat ni pridobila kakšne odločilne prednosti. ZDA ostajajo kljub upadu svoje moči najmočnejše. Kitajska, katere katastrofalno ravnanje v prvih tednih po izbruhu virusa na njenih tleh ni utonilo v pozabo, jih še nekaj časa ne bo sposobna nadomestiti. Kitajski (avtokratski) model vladanja, se pravi enopartijski sistem in državno vodena ekonomija, tudi še ni deležen kakšne velike hvale.

To se lahko spremeni. Odvisno od tega, ali bo Kitajska pokazala razumevanje za težave jemalcev njenih posojil v okviru Pobude pasu in ceste. Že sedaj je moč opaziti določeno dovzetnost za kitajski model v tretjem svetu. Odvisno tudi od naraščanja števila obolelih in umrlih v ZDA oziroma, če se bo izkazalo, da je bila Kitajska v soočanju z virusom učinkovitejša. Še posebej, če se bo prva tudi gospodarsko opomogla. Rusiji na drugi strani kaže, da jo bo kriza ošibila (veliko število obolelih, padec cene nafte, padec življenjskega standarda). Moč v mednarodni skupnosti je za razliko od desetletja, dveh nazaj danes bolj razpršena. Spet govorimo o večpolarnosti. Vse glasnejše pa so napovedi, tudi zaradi dogajanja po izbruhu virusa, o novi bipolarnosti, se pravi zaostritvi na relaciji Kitajska, Rusija - ZDA, zahodne demokracije.

Potrdila se je redefinicija pojma varnosti. Pri nacionalni varnosti so poleg trde, vojaške varnosti pomembne tudi zdravstvena, prehranska, okoljska itd. komponente.

Evropa in Amerika

V ZDA, ki so izbruh virusa, kot rečeno, sprva podcenjevale in se tudi niso postavile na čelo globalnega soočenja z njim, je zaradi COVID-19 umrlo že skoraj sto tisoč ljudi. To je krepko več, kot so znašale izgube ZDA v vojnah v Vietnamu, Afganistanu in Iraku skupaj. Vpliv ZDA v svetu oziroma njena mehka moč se tudi zaradi tega zmanjšujeta. Njihovi odnosi s Kitajsko so se dodatno zaostrili. Spomnimo se medsebojnega obtoževanja, kdo je odgovoren za izbruh virusa. Povečala se je možnost oboroženih incidentov v vodah Pacifika. Ne preveč dobri odnosi ZDA z Evropo, EU so se s krizo še poslabšali - namesto da bi obe strani Atlantika skupaj iskali pot iz nje.

Do izraza so sprva prišli skrb zgolj zase, nezaupanje do Bruslja in stara nasprotja med članicami. Še enkrat se je pokazalo, da ima EU težave, ko ne sije sonce. S potekom krize pa je EU vendarle začela kazati svojo dodatno vrednost in solidarnost. Med iskanji skupnih rešitev velja omeniti odločitve, katerih namen je oživitev gospodarstva  v državah članicah in pobudo Globalni odziv na korona virus, kjer skuša skupaj s partnerji zagotoviti zadostna sredstva za razvoj cepiva. Pomoč je obljubila tudi državam Zahodnega Balkana, svojim prihodnjim članicam. Bilo pa je vendarle še enkrat očitno, da so reforme v EU nujne in da je potreben nov dogovor, kako naprej. 

Kriza je dodatno pokazala tudi na manj svetle plati globalizacije. V prihodnje bo ta očitno nekoliko omejena, tudi iz razlogov nacionalne varnosti. Odvisnost od nabav medicinske opreme, hrane iz tujine itd. bo manjša. Enako odvisnost od marsikdaj edinega dobavitelja - Kitajske. Tehnološki napredek (avtomatizacija) in oziri varstva okolja bodo dodatno pripomogli k tej omejeni globalizaciji.

Mednarodni liberalni red

Internet se je dokončno dokazal kot primarni medij ne le za nekaj, ampak za vse ljudi, za ves svet. Moč Googla, Appla in drugih internetnih velikanov se je okrepila. Z upadom moči ZDA, krhanjem njenih čezatlantskih odnosov oziroma odnosov z azijskimi zavezniki, porastom moči Kitajske in z vse bolj samozavestno Rusijo, je slabel tudi mednarodni red, vzpostavljen po II. svetovni vojni. Se pravi ne samo zaradi vse večjega rivalstva med sistemskimi tekmeci, ampak tudi zaradi nesporazumov in slabih odnosov med dolgoletnimi zahodnimi zavezniki. Kriza je temu dala določen pospešek. Veliko število umrlih zaradi COVID-19 v vodilnih demokratičnih državah je zmanjšalo ugled liberalne demokracije, njene učinkovitosti  in liberalnega mednarodnega reda. 

Kriza COVID-19 je jasno pokazala, da se je s tovrstnimi problemi (pa klimatskimi spremembami in širjenjem nuklearnega orožja) moč uspešno soočiti le s skupnimi napori, z večjim sodelovanjem. Odvisni smo drug od drugega. Poti naprej torej ne gre iskati ne v America first ne v China first pristopih. V ospredje mora spet priti multilateralna diplomacija. Lahko, da se bo treba zaradi virusa dokopati do novih tehnik tovrstne diplomacije.

Po mnenju Josepha S. Nya (znanega političnega znanstvenika) si ZDA še lahko v veliki meri ohranijo (povrnejo) svoj prednostni položaj, če spremenijo svojo politiko do multilateralizma, mednarodnih organizacij in do zaveznikov (gre vendarle za delitev vrednot) in do odprtih meja. 

Kriza je dejansko priložnost, da se mednarodni liberalni red, vzpostavljen po II. svetovni vojni, ne odpravi, ampak prenovi. ZDA bi se morale postaviti na čelo teh naporov skupaj s podobno mislečimi demokratičnimi državami. EU bi morala pri tem igrati pomembno vlogo. Mednarodne organizacije je potrebno posodobiti, jih napraviti učinkovitejše, ne pa opuščati oziroma zapuščati. To seveda ne bi bil Pax Americana, kot smo ga bili navajeni v 20. stoletju. V njem bi svoje mesto morala najti tudi Kitajska. Sodelovanje ZDA in Kitajske je tu pravzaprav kritične narave.

Bill Gates je pred tedni izjavil, da če so se po II. svetovni vojni oblikovale ustanove (OZN), da se preprečijo novi konflikti, se bodo po COVID -19 morale oblikovale ustanove, mehanizmi, ki naj bi preprečevali tudi nove pandemije. Pravzaprav bi to morala biti ureditev, ki bi preprečevala tako nove pandemije kot nove konflikte. Ureditev, ki bi zagotavljala našo varnost v najširšem pomenu, naš nadaljnji gospodarski razvoj in ohranila najpomembnejše demokratične pridobitve, da se naš način življenja ne bi spremenil preveč.