O njem je bilo veliko napisanega, še več izrečenega, redki pa so se uspeli z njim pogovarjati o osebnih stvareh. Bil je iskren in iskriv sogovornik. Znal je povedati ob kavi ali kozarcu vina na morju, da je pred časom sedel takole s Putinom in debatiral o tem in onem. Pa s kakšnim pomembnim politikom, uglednim človekom, česar kot predsednik Evropskih olimpijskih komitejev (EOC, The European Olympic Committees) ni obešal na veliki zvon. Za razliko od drugih športnih funkcionarjev in politikov. Ob iskoraj soglasni izvolitvi za predsednika EOC so ga nekateri podražili, kako to, ni dobil vseh glasov delegatov, kaj je bilo narobe. Pa je dejal, da z njim prav nič, da ga imajo radi in ga cenijo, vendar pa na Balkanu nekatere zadeve še niso pozabljene, tudi njegova podpora etničnim skupinam v času razpada Jugoslavije ne. Zato si niso mogli privoščiti ne eni in ne drugi, da bi zanj glasovali soglasno. Res je tudi, da ga marsikje na Balkanu kličejo Tata, tudi v tujini mu nekateri pravijo Daddy.

***

Janez Kocijančič je imel za razliko od večine drugih vodilnih pripadnikov stare garde "šlif", znal je biti uglajen in diplomatski. Kot mlademu novinarju mi je šel iz neznanega razloga zelo na živce, zato sem nekoč nekje zapisal, da "ima Kocka rad denar". Kaj natanko sem hotel povedati s tem, ne vem več, mi je pa najin skupni prijatelj kmalu zatem predlagal, če bi šli z Janezom Kocijačičem skupaj na kosilo v gostilno As, saj se mu zdi škoda, da prihaja do takšnih "izmenjav mnenj". Zgolj zaradi spoštovanja do blagohotnega prijatelja sem pristal in to kosilo je bilo, če se prav spomnim, tudi moj edini osebni kontakt z Janezom Kocijančičem. Vseeno pa mi ni žal, da sem pobudo sprejel, saj je bil vtis, ki sem ga dobil o "patriarhu slovenskega olimpijskega komiteja", pozitiven. Še vedno me je malce begal Kocijančičev meščanski pedigre na eni ter njegova pripadnost ideologiji, kjer je taisto meščanstvo ožigosano za smrtnega sovražnika na drugi strani. Kako gre to dvoje, ki je že v temelju nezdružljivo, sploh lahko skupaj?

II.

V zadnjem pisanju o ovaduštvu mu je komentar napisal Dimitrij Rupel, ki je bil vržen iz Zveze komunistov leta 1973. Prijateljem je malo pred smrtjo pokazal Ruplovo pritožbo na kongres partije kot najvišji organ, ki je potrdil izključitev. Se je pa Janez ob spraševal, ali ga Rupel v komentarju hvali ali ne? Kajti Dimitrijevo pisanje izraža tudi poklon in zahvalo. Res je tudi, da so bili dogovorjeni - Kučan, Drnovšek in Rupel -, da naj bi Kocijančičeva pomoč pri reševanju zapletov s Hrvaško ostala javnosti prikrita. Zavrnil je takrat tudi povračilo potnih stroškov v Zagreb in nazaj. Rupel mu jih je ponudil.

***

Priznam, da sem od Kocijančiča pričakoval, da se bo v svojem zadnjem tekstu o ovaduštvu vsaj malo omehčal. Da bo ponudil roko drugi strani. Ali pa vsaj pošteno povedal, da so (bili) ovaduhi vedno na obeh straneh. V kontekstu tožarjanja Slovenije pred tujimi institucijami je ostro obsodil vladni "komunike", ni pa z besedico omenil Zgage in njegovih obtožb na račun Kocijančičevih političnih nasprotnikov. Mar ne veljajo isti vatli za vse?

III.

S partijo tudi sam ni imel najboljših izkušenj in zato je v resnici fenomen, da je v njej in njenih naslednicah obstal in ostal. Ni prav znano, mlajšim generacijam sploh ne, da se je po koncu Kavčičeve vlade znašel v nemilosti. S Stanetom Kavčičem sta se nehala srečevati, ko sta ugotovila, da res nima smisla, ker jima sledijo, prisluškujejo. Tudi to, da so mu nezakonito pregledali stanovanje, pregledovali in brali pošto in prisluškovali telefonu, ni prav znano, najde pa se v arhivih (med drugimi je to našel Igor Omerza, ki mu je to tudi povedal).

***

Šele v zadnjem času sem dojel, da Kocijančičevo dolgoletno sledenje Partiji oziroma Zvezi komunistov ni bilo niti samoumevno niti logično. Toda ob tem mi ne gre iz glave, čemu človek, ki so ga lastni ljudje v nekem momentu politično onemogočili (Kavčičeva vlada), sploh še išče potrdtve pri njih?! Zakaj ne gre stran, jim obrne hrbta? Zakaj razmišljujoči človek, kar je Janez Kocijančič brez dvoma bil, ostane zvest svoji "partiji" in ohranja visoko stopnjo lojalnosti do konca? V komunikaciji, ki sem jo imel z njim s pomočjo Aljoše, smo se namreč vrteli okoli enega in istega problema, usodno povezanega s stranko socialnih demokratov oziroma njenega predsednika. Šele sedaj počasi začenjam razumeti, da je stari politični mačkon in prekaljeni lobist pravzaprav tik pred smrtjo vseeno opravil pogovor, za katerega sem ga prosil - in da ga je izpeljal brezhibno. Tu se je pokazala vsa njegova kilometrina, zlasti pa vpliv, ki ga je imel na stranko SD.

IV.

Le redkim je zaupal, da so ga v Adrio Airways dali tudi zato, ker so upali, da bo "padlo dol" še kakšno letalo in bo potem njegova usoda zapečatena. On je pa s sodelavci uspel narediti za tiste čase in razmere solidnega regionalnega in predvsem čarterskega prevoznika. To, da je pomagala država, je znano in ni bil kriminal. Tudi danes Nemčija pomaga Lufthansi, pa se nihče ne zgraža, čeprav naj ne bi bilo vse po pravilih, pravijo nekateri.

***

Za razliko od vseh "uradnih kronistov" mislim, da je Janez Kocijančič svoj pravi menedžerski talent razvil šele pod blagovno znamko Olimpijskega komiteja Slovenije. Nič manj uspešen ni bil niti v vseh mednarodnih športnih organizacijah, kjer je deloval zadnjih štirideset let. Adria Airways ga je resda formirala kot pomembnega managerja državnega podjetja, vendar se ta epizoda ni ravno srečno končala. Ko je v začetku osemdesetih prišel na Adrio, ki se je utapljala v problemih (eden hujših je bil alkoholizem med piloti), je novi direktor med zaposlene prinesel veliko upanja in še več pričakovanj. V začetku devetdesetih je bilo iluzij konec, kajti nacionalni letalski prevoznik se je soočal z vedno hujšimi finančnimi težavami, njegovega direktorja pa je bilo vedno manj v pisarni in vedno več v politiki.

V.

Včasih se je pošalil, da ne more biti stric iz ozadja, saj dela javno in transparentno. Marsikomu je odprl vrata doma in v tujini za projekte, posle. Njegovo poslovanje je bilo skoraj vsako leto pod drobnogledom finančnih oblasti in tudi z dacarji se je znal skregati ob tolmačenju zakonov, ko so ga želeli "najti" pri "nepravilnostih", zaradi politike in ne poslovanja. Takrat je bil jezen in žalosten, a je vedno zmagal.

***

Seveda ni bil tako očitno vpet v zakulisne dogodke, sploh pa je z vodenjem OKS počasi izstopal iz političnega vrtiljaka, dokler ni leta 1997 zaradi slabega rezultata stranke na volitvah odstopil kot predsednik tedanje ZLSD oziroma položaj prepustil nasledniku Borutu Pahorju. Med slovenskimi strankarskimi šefi je takšna gesta na splošno silno redka. Tu je Kocijančiču treba priznati, da je odšel takoj in brez oklevanja, ko je ocenil, da mora položaj prepustiti uspešnejšemu.

VI.

Nikoli pa ni povedal, ko so ga prijatelji spraševali o odnosu s Kučanom. Prijateljstva z njim nikoli ni tajil. Še več, nekoč je ugleden član stranke dejal, da bi bilo dobro, če se stranka nekoliko odmakne od Kučana, da bi to bilo politično oportuno in koristno. Javno na sestanku je to dejal, Kučana tam ni bilo. Kocijančič je odvrnil, da se on od svojega prijatelja ne bo odmikal niti za ceno morebitne večje popularnosti stranke. Da je prijateljstvo med njima veliko in iskreno ... Čeprav sta bila kljub vsemu rivala, ker je Kučan po pravilu za njim prevzemal mladinske funkcije, potem pa sta šla eden v vlado in kasneje v gospodarstvo, drugi pa v partijsko politiko. Tako na tiho pa je vendarle tudi v SD (in njenih predhodnicah) veljalo, da je Kocijančič vendarle meščanska levica iz Rožne doline v Ljubljani, Kučan pa prišlek, Prekmurec. In da je med njima razlika kljub prijateljstvu velika. Znano je tudi, da sta oba letnik 1941, pri čemer Kučan rad pove, da je on rojen še v svobodi, Kocijančič pa ne. Z mero humorja in žalosti, ker je potem ta vojna naredila svoje. Vsem.

***

Mislim, da je Janez Kocijančič v marsičem prekašal Kučana, čeprav ga je nazaj držala hladna racionalnost, zaradi katere nikoli ni zares zažarel na slovenskem političnem nebu. Mislim tudi, da je bil intelektualno sposobnejši od Kučana, toda bistveno slabši političnem talentu. Z nekaj ironije bi lahko rekli, da je bil Milan Kučan vedno odličen igralec, ki se je znal prikupiti ljudem, medtem ko se pri Kocijančiču videlo, da ne uživa preveč v pretvarjanju, kako da se mu gre za pravice malega človeka.

VII.

V resnici je bil poleg tovariša tudi gospod. S prijatelji so igrali tudi tenis, na stara leta, in nekoč je nekdo predlagal, da bi naredili društvo in potem lahko zaprosili kje za kakšna sredstva. Pa mu je povedal, da to ne bo šlo. Če ne bo imel denarja, da si plača uro tenisa na teden, potem vse skupaj nima smisla in mu tudi tenisa ni potrebno igrati.

**

Gospod Kocijančič je bil resnično salonski levičar, ki je od malih nog predestiniran za pomembne položaje v "javnem življenju". Izvirajoč iz relativno premožne meščanske družine, ki je bila v povojnem obdobju brez dvoma del prvilegiranega razreda, se nikoli ni zares obremenjeval z materialnimi dobrinami. V tem pogledu je bolj razumljivo, zakaj ga nikoli, niti v času divjega kapitalizma na začetku devetdesetih, niso ujeli s prsti v marmeladi. Ker tega ni počel. Če pa je že počel, potem je bil tako spreten, da za njim nikoli ni ostala nobena sled, niti za domnevnimi firmami v Združenih državah Amerike in kakšni otoški davčni oazi ne. Je pa res, da so ga še globoko v starem režimi preiskovali organi pregona in da je bila proti njemu vložena celo kazenska ovadba zaradi domnevno nezakonitih deviznih transakcij v ZDA. A ko je tedanji javni tožilec dobil ovadbo, jo je zabrisal v smeti, ker si naj z njo ne bi prislužil drugega kot smeh na sodišču.

VIII.

Marsikaj je zapustil, mnogo je povedal, mnogo je pa odnesel s seboj. Nekaj je pred smrtjo povedal, o Drnovškovem pismu, ki mu ga je ta napisal, povedal je, zakaj je moral javno "braniti" Milana Zvera itd. Mogoče bodo ti dokumenti, pisanja nekoč javno dostopni. Vse nagrade, priznanja in pohavale si pa zalužijo mesto v kakšnem muzeju. Mnogo jih je, še več pa tistega, česar ni naredil, in kaj je vse imel v načrtu. Janez Kocijančič ni naredil malo za razvoj te države, znal je povedati tudi, da ga kakšna leva vlada ne mara preveč, ker so se ga očitno bali tako njegovega znanja, vedenja in ugleda, ki ga je užival v svetu. Eden izmed nekdanjih ministrov ene izmed vlad ga je nekoč poklical in prosi, ker je bilo načrtovano, da bosta nekje skupaj v tujini, če ga bo komu predstavil, ker sam prav nikogar ne pozna.

***

V tej naši nesrečni državi redko naletiš na politika ali javnega funkcionarja, ki bi zmogel interese svoje domovine postaviti pred svoje osebne interese. Janezu Kocijančiču je to načeloma uspevalo. Marsikdo mu zameri šest mandatov na čelu olimpijskega komiteja, ampak če bi bil res tako slab predsednik, potem ga v evropskih športnih organizacijah zagotovo ne bi hoteli imeti v svojih vrstah - in to na vodilnih položajih.

IX.

Ko je zvedel, da je bolan, in je to povedal sogovornikom, se je marsikdaj zgodilo, da je on na koncu tolažil njih in ne oni njega. Sploh so bili popolnoma šokiran prireditelji (na prihodnje leto prestavljenih) poletnih olimpijskih iger v b. Vesel je bil, iskreno, ko so mu povedali, da molijo za njega tako v krščanskem svetu, muslimanskem, judovskem, budisti in skoraj v vseh religijah, katerim vera daje upanje in moč. Takrat, ko je to pravil, je dobil solzne oči. Ne glede na to, da je bil ateist.

***

Ob Kocijančičevi smrti se je iz levega političnega pola sprožil plaz sožalnih brzojavk, iskrenih izjav, a žal tudi patetičnih in hinavskih sporočil, iz česar se jasno čuti, kako novodobna strankarska vrhuška socialnih demokratov nima najmanjšega talenta za vladanje, sploh pa racionalno politično delovanje. Nič kaj manj klavrno ni na diagonali, kjer nihče od vodilnih desnih (desnosredinskih) politikov ni zmogel toliko benevolence, da bi pietetno pokomentiral Kocijančičevo smrt. Namesto tega pomenljivi molk.

Kdaj bomo dočakali dan, ko bo prepad med levico in desnico presežen vsaj v sferi metafizike, ko gre za vprašanje življenjenja in smrti? Ko ta prepad ne bo grozil, da se sprevrže v propad ...