Komentar

In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice

O Janezu Kocijančiču bo v prihodnjih dneh napisanega in povedanega, predvsem pa iz Wikipedie prepisanega toliko, da smo se na portalu+ odločili, da se ga bomo "lotili" na drugačen, polemičen, a vseeno dialoški način. Avtorja nekrologa sta zato dva, saj sta imela z Janezom Kocijančičem vsak svojo izkušnjo oziroma odnos. Pred nekaj meseci, ko se je razvedelo, da je dolgoletni predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije hudo bolan (rak trebušne slinavke), je odgovorni urednik portala + predlagal Aljoši Pečanu, naj poizve, ali bi bil "Kocka" pripravljen dati portalu res izčrpen intervju. Kocijančič se je po krajšem oklevanju odločil, da bo edini intervju, ki ga bo dal, tisti za nacionalno Televizijo Slovenijo, kjer je bil nekoč tudi predsednik programskega sveta. A ne glede na njegovo odločitev je zadnja dva meseca med Steinbuchom in Kocijančičem potekala diskretna komunikacija, človek za zvezo pa je bil Pečan, ki je v tem obdobju s pokojnim politikom, gospodarstvenikom in športnim funkcionarjem preživel nekaj časa. Njegov del In memoriam to "pristranskost" na nek način odraža, medtem ko je tisti del, ki ga je napisal urednik, manj oseben, hkrati pa tudi bolj kritičen.

02.06.2020 00:45
Piše: Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Janez Kocijančič   smrt   OKS   Aljoša Pečan   Adria Airways   EOC   SD   Milan Kučan

Foto: Mediaspeed

O njem je bilo veliko napisanega, še več izrečenega, redki pa so se uspeli z njim pogovarjati o osebnih stvareh. Bil je iskren in iskriv sogovornik. Znal je povedati ob kavi ali kozarcu vina na morju, da je pred časom sedel takole s Putinom in debatiral o tem in onem. Pa s kakšnim pomembnim politikom, uglednim človekom, česar kot predsednik Evropskih olimpijskih komitejev (EOC, The European Olympic Committees) ni obešal na veliki zvon. Za razliko od drugih športnih funkcionarjev in politikov. Ob iskoraj soglasni izvolitvi za predsednika EOC so ga nekateri podražili, kako to, ni dobil vseh glasov delegatov, kaj je bilo narobe. Pa je dejal, da z njim prav nič, da ga imajo radi in ga cenijo, vendar pa na Balkanu nekatere zadeve še niso pozabljene, tudi njegova podpora etničnim skupinam v času razpada Jugoslavije ne. Zato si niso mogli privoščiti ne eni in ne drugi, da bi zanj glasovali soglasno. Res je tudi, da ga marsikje na Balkanu kličejo Tata, tudi v tujini mu nekateri pravijo Daddy.

 

***

 

Janez Kocijančič je imel za razliko od večine drugih vodilnih pripadnikov stare garde "šlif", znal je biti uglajen in diplomatski. Kot mlademu novinarju mi je šel iz neznanega razloga zelo na živce, zato sem nekoč nekje zapisal, da "ima Kocka rad denar". Kaj natanko sem hotel povedati s tem, ne vem več, mi je pa najin skupni prijatelj kmalu zatem predlagal, če bi šli z Janezom Kocijačičem skupaj na kosilo v gostilno As, saj se mu zdi škoda, da prihaja do takšnih "izmenjav mnenj". Zgolj zaradi spoštovanja do blagohotnega prijatelja sem pristal in to kosilo je bilo, če se prav spomnim, tudi moj edini osebni kontakt z Janezom Kocijančičem. Vseeno pa mi ni žal, da sem pobudo sprejel, saj je bil vtis, ki sem ga dobil o "patriarhu slovenskega olimpijskega komiteja", pozitiven. Še vedno me je malce begal Kocijančičev meščanski pedigre na eni ter njegova pripadnost ideologiji, kjer je taisto meščanstvo ožigosano za smrtnega sovražnika na drugi strani. Kako gre to dvoje, ki je že v temelju nezdružljivo, sploh lahko skupaj?

 

 

II.

 

V zadnjem pisanju o ovaduštvu mu je komentar napisal Dimitrij Rupel, ki je bil vržen iz Zveze komunistov leta 1973. Prijateljem je malo pred smrtjo pokazal Ruplovo pritožbo na kongres partije kot najvišji organ, ki je potrdil izključitev. Se je pa Janez ob spraševal, ali ga Rupel v komentarju hvali ali ne? Kajti Dimitrijevo pisanje izraža tudi poklon in zahvalo. Res je tudi, da so bili dogovorjeni - KučanDrnovšek in Rupel -, da naj bi Kocijančičeva pomoč pri reševanju zapletov s Hrvaško ostala javnosti prikrita. Zavrnil je takrat tudi povračilo potnih stroškov v Zagreb in nazaj. Rupel mu jih je ponudil.

 

***

 

Priznam, da sem od Kocijančiča pričakoval, da se bo v svojem zadnjem tekstu o ovaduštvu vsaj malo omehčal. Da bo ponudil roko drugi strani. Ali pa vsaj pošteno povedal, da so (bili) ovaduhi vedno na obeh straneh. V kontekstu tožarjanja Slovenije pred tujimi institucijami je ostro obsodil vladni "komunike", ni pa z besedico omenil Zgage in njegovih obtožb na račun Kocijančičevih političnih nasprotnikov. Mar ne veljajo isti vatli za vse?

 

 

III.

 

S partijo tudi sam ni imel najboljših izkušenj in zato je v resnici fenomen, da je v njej in njenih naslednicah obstal in ostal. Ni prav znano, mlajšim generacijam sploh ne, da se je po koncu Kavčičeve vlade znašel v nemilosti. S Stanetom Kavčičem sta se nehala srečevati, ko sta ugotovila, da res nima smisla, ker jima sledijo, prisluškujejo. Tudi to, da so mu nezakonito pregledali stanovanje, pregledovali in brali pošto in prisluškovali telefonu, ni prav znano, najde pa se v arhivih (med drugimi je to našel Igor Omerza, ki mu je to tudi povedal).

 

***

 

Šele v zadnjem času sem dojel, da Kocijančičevo dolgoletno sledenje Partiji oziroma Zvezi komunistov ni bilo niti samoumevno niti logično. Toda ob tem mi ne gre iz glave, čemu človek, ki so ga lastni ljudje v nekem momentu politično onemogočili (Kavčičeva vlada), sploh še išče potrdtve pri njih?! Zakaj ne gre stran, jim obrne hrbta? Zakaj razmišljujoči človek, kar je Janez Kocijančič brez dvoma bil, ostane zvest svoji "partiji" in ohranja visoko stopnjo lojalnosti do konca? V komunikaciji, ki sem jo imel z njim s pomočjo Aljoše, smo se namreč vrteli okoli enega in istega problema, usodno povezanega s stranko socialnih demokratov oziroma njenega predsednika. Šele sedaj počasi začenjam razumeti, da je stari politični mačkon in prekaljeni lobist pravzaprav tik pred smrtjo vseeno opravil pogovor, za katerega sem ga prosil - in da ga je izpeljal brezhibno. Tu se je pokazala vsa njegova kilometrina, zlasti pa vpliv, ki ga je imel na stranko SD.

 

 

IV.

 

Le redkim je zaupal, da so ga v Adrio Airways dali tudi zato, ker so upali, da bo "padlo dol" še kakšno letalo in bo potem njegova usoda zapečatena. On je pa s sodelavci uspel narediti za tiste čase in razmere solidnega regionalnega in predvsem čarterskega prevoznika. To, da je pomagala država, je znano in ni bil kriminal. Tudi danes Nemčija pomaga Lufthansi, pa se nihče ne zgraža, čeprav naj ne bi bilo vse po pravilih, pravijo nekateri.

 

***

 

Za razliko od vseh "uradnih kronistov" mislim, da je Janez Kocijančič svoj pravi menedžerski talent razvil šele pod blagovno znamko Olimpijskega komiteja Slovenije. Nič manj uspešen ni bil niti v vseh mednarodnih športnih organizacijah, kjer je deloval zadnjih štirideset let. Adria Airways ga je resda formirala kot pomembnega managerja državnega podjetja, vendar se ta epizoda ni ravno srečno končala. Ko je v začetku osemdesetih prišel na Adrio, ki se je utapljala v problemih (eden hujših je bil alkoholizem med piloti), je novi direktor med zaposlene prinesel veliko upanja in še več pričakovanj. V začetku devetdesetih je bilo iluzij konec, kajti nacionalni letalski prevoznik se je soočal z vedno hujšimi finančnimi težavami, njegovega direktorja pa je bilo vedno manj v pisarni in vedno več v politiki.

 

 

V.

 

Včasih se je pošalil, da ne more biti stric iz ozadja, saj dela javno in transparentno. Marsikomu je odprl vrata doma in v tujini za projekte, posle. Njegovo poslovanje je bilo skoraj vsako leto pod drobnogledom finančnih oblasti in tudi z dacarji se je znal skregati ob tolmačenju zakonov, ko so ga želeli "najti" pri "nepravilnostih", zaradi politike in ne poslovanja. Takrat je bil jezen in žalosten, a je vedno zmagal.

 

***

 

Seveda ni bil tako očitno vpet v zakulisne dogodke, sploh pa je z vodenjem OKS počasi izstopal iz političnega vrtiljaka, dokler ni leta 1997 zaradi slabega rezultata stranke na volitvah odstopil kot predsednik tedanje ZLSD oziroma položaj prepustil nasledniku Borutu Pahorju. Med slovenskimi strankarskimi šefi je takšna gesta na splošno silno redka. Tu je Kocijančiču treba priznati, da je odšel takoj in brez oklevanja, ko je ocenil, da mora položaj prepustiti uspešnejšemu.

 

 

VI.

 

Nikoli pa ni povedal, ko so ga prijatelji spraševali o odnosu s Kučanom. Prijateljstva z njim nikoli ni tajil. Še več, nekoč je ugleden član stranke dejal, da bi bilo dobro, če se stranka nekoliko odmakne od Kučana, da bi to bilo politično oportuno in koristno. Javno na sestanku je to dejal, Kučana tam ni bilo. Kocijančič je odvrnil, da se on od svojega prijatelja ne bo odmikal niti za ceno morebitne večje popularnosti stranke. Da je prijateljstvo med njima veliko in iskreno ... Čeprav sta bila kljub vsemu rivala, ker je Kučan po pravilu za njim prevzemal mladinske funkcije, potem pa sta šla eden v vlado in kasneje v gospodarstvo, drugi pa v partijsko politiko. Tako na tiho pa je vendarle tudi v SD (in njenih predhodnicah) veljalo, da je Kocijančič vendarle meščanska levica iz Rožne doline v Ljubljani, Kučan pa prišlek, Prekmurec. In da je med njima razlika kljub prijateljstvu velika. Znano je tudi, da sta oba letnik 1941, pri čemer Kučan rad pove, da je on rojen še v svobodi, Kocijančič pa ne. Z mero humorja in žalosti, ker je potem ta vojna naredila svoje. Vsem.

 

***

 

Mislim, da je Janez Kocijančič v marsičem prekašal Kučana, čeprav ga je nazaj držala hladna racionalnost, zaradi katere nikoli ni zares zažarel na slovenskem političnem nebu. Mislim tudi, da je bil intelektualno sposobnejši od Kučana, toda bistveno slabši političnem talentu. Z nekaj ironije bi lahko rekli, da je bil Milan Kučan vedno odličen igralec, ki se je znal prikupiti ljudem, medtem ko se pri Kocijančiču videlo, da ne uživa preveč v pretvarjanju, kako da se mu gre za pravice malega človeka.

 

 

VII.

 

V resnici je bil poleg tovariša tudi gospod. S prijatelji so igrali tudi tenis, na stara leta, in nekoč je nekdo predlagal, da bi naredili društvo in potem lahko zaprosili kje za kakšna sredstva. Pa mu je povedal, da to ne bo šlo. Če ne bo imel denarja, da si plača uro tenisa na teden, potem vse skupaj nima smisla in mu tudi tenisa ni potrebno igrati.

 

**

 

Gospod Kocijančič je bil resnično salonski levičar, ki je od malih nog predestiniran za pomembne položaje v "javnem življenju". Izvirajoč iz relativno premožne meščanske družine, ki je bila v povojnem obdobju brez dvoma del prvilegiranega razreda, se nikoli ni zares obremenjeval z materialnimi dobrinami. V tem pogledu je bolj razumljivo, zakaj ga nikoli, niti v času divjega kapitalizma na začetku devetdesetih, niso ujeli s prsti v marmeladi. Ker tega ni počel. Če pa je že počel, potem je bil tako spreten, da za njim nikoli ni ostala nobena sled, niti za domnevnimi firmami v Združenih državah Amerike in kakšni otoški davčni oazi ne. Je pa res, da so ga še globoko v starem režimi preiskovali organi pregona in da je bila proti njemu vložena celo kazenska ovadba zaradi domnevno nezakonitih deviznih transakcij v ZDA. A ko je tedanji javni tožilec dobil ovadbo, jo je zabrisal v smeti, ker si naj z njo ne bi prislužil drugega kot smeh na sodišču.

 

 

VIII.

 

Marsikaj je zapustil, mnogo je povedal, mnogo je pa odnesel s seboj. Nekaj je pred smrtjo povedal, o Drnovškovem pismu, ki mu ga je ta napisal, povedal je, zakaj je moral javno "braniti" Milana Zvera itd. Mogoče bodo ti dokumenti, pisanja nekoč javno dostopni. Vse nagrade, priznanja in pohavale si pa zalužijo mesto v kakšnem muzeju. Mnogo jih je, še več pa tistega, česar ni naredil, in kaj je vse imel v načrtu. Janez Kocijančič ni naredil malo za razvoj te države, znal je povedati tudi, da ga kakšna leva vlada ne mara preveč, ker so se ga očitno bali tako njegovega znanja, vedenja in ugleda, ki ga je užival v svetu. Eden izmed nekdanjih ministrov ene izmed vlad ga je nekoč poklical in prosi, ker je bilo načrtovano, da bosta nekje skupaj v tujini, če ga bo komu predstavil, ker sam prav nikogar ne pozna.

 

***

 

V tej naši nesrečni državi redko naletiš na politika ali javnega funkcionarja, ki bi zmogel interese svoje domovine postaviti pred svoje osebne interese. Janezu Kocijančiču je to načeloma uspevalo. Marsikdo mu zameri šest mandatov na čelu olimpijskega komiteja, ampak če bi bil res tako slab predsednik, potem ga v evropskih športnih organizacijah zagotovo ne bi hoteli imeti v svojih vrstah - in to na vodilnih položajih.

 

 

IX.

 

Ko je zvedel, da je bolan, in je to povedal sogovornikom, se je marsikdaj zgodilo, da je on na koncu tolažil njih in ne oni njega. Sploh so bili popolnoma šokiran prireditelji (na prihodnje leto prestavljenih) poletnih olimpijskih iger v b. Vesel je bil, iskreno, ko so mu povedali, da molijo za njega tako v krščanskem svetu, muslimanskem, judovskem, budisti in skoraj v vseh religijah, katerim vera daje upanje in moč. Takrat, ko je to pravil, je dobil solzne oči. Ne glede na to, da je bil ateist.

 

***

 

Ob Kocijančičevi smrti se je iz levega političnega pola sprožil plaz sožalnih brzojavk, iskrenih izjav, a žal tudi patetičnih in hinavskih sporočil, iz česar se jasno čuti, kako novodobna strankarska vrhuška socialnih demokratov nima najmanjšega talenta za vladanje, sploh pa racionalno politično delovanje. Nič kaj manj klavrno ni na diagonali, kjer nihče od vodilnih desnih (desnosredinskih) politikov ni zmogel toliko benevolence, da bi pietetno pokomentiral Kocijančičevo smrt. Namesto tega pomenljivi molk.

 

Kdaj bomo dočakali dan, ko bo prepad med levico in desnico presežen vsaj v sferi metafizike, ko gre za vprašanje življenjenja in smrti? Ko ta prepad ne bo grozil, da se sprevrže v propad ...

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
15
Ne gre za to, ali Udbomafija obstaja ali ne, gre za nekaj mnogo hujšega: Za strah na levici in desnici, da nekaj podobnega še obstaja!
3
24.09.2020 21:20
V resnici ne gre ne za levico ne za desnico, kot verjetno misli večina. Večina se žal moti. Gre za obstoj sil, ki polarizirajo ... Več.
Piše: Miha Burger
Tour de France in psihologija množice: Čestitke Pogačarju, škoda za Rogliča. Zakaj že?!
6
21.09.2020 22:15
Seveda vsi privoščimo Pogačarju zmago. Čustveni naboj, ki se je zdaj pretvoril v nekakšno zmedo ob njegovi zmagi nad Rogličem in ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Preskus demokratičnosti ali kako se boriti proti klišeju, da "desnica v Sloveniji preganja medije in novinarje"
8
20.09.2020 21:00
Slovenija je raj za novinarje in novinarke. Mnogi in mnoge po tem, ko se uveljavijo na svojem področju, naredijo vrhunske ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Netflixove "Lepotičke" s tresenjem bokov pretresle svet
5
20.09.2020 10:59
V vsakem getu deklice sanjajo o karieri plesalke ali pevke, fantje pa o karieri nogometaša ali reparja. Deklicam se po starem ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Valie Export: Vsaka ženska mora braniti svoj spol, če je potrebno tudi z orožjem.
3
19.09.2020 21:00
Valie Export je umetnica globalnega umetniškega aktivizma. V šestdesetih letih ni opazovala le same sebe, temveč tudi ruševine ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
11
18.09.2020 21:20
Petkovi protivladni protesti so manifestacija alternativcev, ki jih razen stranke Levica pravzaprav nihče v tej državi ne jemlje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
4
15.09.2020 23:07
Ko se celo Bela hiša vključi v normalizacijo odnosov med Srbijo in Kosovom, je to znak, da ne gre samo ponovno vzpostavitev ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
East is East, Vzhod je vzhodno
4
13.09.2020 11:00
Sestanek državnega vodstva z ameriškim državnim sekretarjem Pompeom neposredno pred Blejskim strateškim forumom je izkazal modro ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Mesto, možgani in gozdovi
3
12.09.2020 21:00
Povejmo brez zadržkov: ta trenutek potekajo po vsem svetu epohalne umetniške in kulturne spremembe, nanje smo se uspešno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Akcijski načrt dviga produktivnosti, 2. del: Ideje o tem, da bi v štirih letih "ujeli" Avstrijce, so povsem nerealne!
10
11.09.2020 21:45
V prvem delu teksta sem predstavil nekaj razmišljanj o Akcijskem načrtu za višjo rast produktivnosti, ki so ga pripravili ... Več.
Piše: Bine Kordež
Akcijski načrt dviga produktivnosti: Kako naj bi v vsega štirih letih kar za polovico zmanjšali zaostanek za Avstrijo
8
09.09.2020 22:59
Ali se desetletne zaostanke da nadoknaditi v zgolj nekaj letih? Akcijski načrt dviga slovenske produktivnosti, ki ga je ... Več.
Piše: Bine Kordež
Izbirčni spomin medijskega poveljstva
3
08.09.2020 20:30
Ker Dimitriju Ruplu Delo ni hotelo objaviti odziv na članek Saše Vidmajer z naslovom V sivini vzhodnih navijačev [1], mu ga rade ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Koronavirus in komuniciranje z javnostmi: So ljudje, ki ne verjamejo v Covid-19, ker jim gre na živce Jelko Kacin
12
07.09.2020 21:20
Za komuniciranje v času kriznega obdobja, v katerem smo še vedno, so nezadostne informacije predvidljive, saj so v takih časih ... Več.
Piše: Jana Lutovac Lah
Travmatično življenje otrok z masko v šolski torbici
5
06.09.2020 10:00
Družbena omrežja se sesuvajo pod malo revolucijo proti rabi zaščitnih mask. Starši izražajo globoko zaskrbljenost, da bodo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Virus, to je tisto vmes, ki ni živo in ni neživo
3
05.09.2020 21:33
Bioumetnost je opazovalnica novih družbenih razmerji. V umetnosti XXI. stoletja je nujna posthumanistična kritična umetnost. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
AKOS in telekomunikacije: Janša, we have a problem!*
5
04.09.2020 23:15
Med nastankom prejšnjega prispevka o telekomunikacijah v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih (Vse kar ste želeli vedeti o ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Esej o "človekovih pravicah": Pravo, pravice in predpravice
7
01.09.2020 22:59
Na pravu in pravici zasnovana skupnost odmerja svobodnemu posamezniku okvir, ki mu onemogoča ovirati svobodno voljno dejavnost ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
1. september skozi zaščitne maske: Zakaj je uvajanje malčkov v vrtec tako pomembno in zakaj staršem uvajanja ravnatelji ne morejo prepovedati
4
01.09.2020 01:15
Ker nas prva leta nas zaznamujejo tako močno, da se to odraža v naših odnosih dobesedno skozi celo življenje, nikakor ni vseeno ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Blejski strateški forum 2020: Globalne preobrazbe po koncu pandemije Covid-19
4
30.08.2020 21:59
Na Bledu se začenja letošnji Blejski strateški forum (BSF), ki je že petnajsti po vrsti in po nekaj letih precejšne stagnacije, ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Politična satira: Magnetogram tajne nočne seje Državnega zbora za umirjanje političnih strasti*
4
30.08.2020 11:03
Pred kratkim je na Šubičevi 4, v parlamentarni veliki dvorani, potekala tajna nočna seja o predlogu predsednika vlade, da bi se ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.430
02/
Tour de France in psihologija množice: Čestitke Pogačarju, škoda za Rogliča. Zakaj že?!
Edvard Kadič
Ogledov: 1.838
03/
Preskus demokratičnosti ali kako se boriti proti klišeju, da "desnica v Sloveniji preganja medije in novinarje"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.914
04/
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
Bine Kordež
Ogledov: 2.003
05/
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.476
06/
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1.546
07/
Naših 20.000 pravnih predpisov, 1. del: Kako nam bo Simičev Strateški svet za debirokratizacijo poenostavil administriranje
Bine Kordež
Ogledov: 1.150
08/
Teta iz ozadja: Kako je tajnica Breda Oman "prevzela" Fundacijo za invalidske in humanitarne organizacije
Elena Pečarič
Ogledov: 1.072
09/
Netflixove "Lepotičke" s tresenjem bokov pretresle svet
Simona Rebolj
Ogledov: 1.172
10/
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
Uredništvo
Ogledov: 1.575