Komentar

In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice

O Janezu Kocijančiču bo v prihodnjih dneh napisanega in povedanega, predvsem pa iz Wikipedie prepisanega toliko, da smo se na portalu+ odločili, da se ga bomo "lotili" na drugačen, polemičen, a vseeno dialoški način. Avtorja nekrologa sta zato dva, saj sta imela z Janezom Kocijančičem vsak svojo izkušnjo oziroma odnos. Pred nekaj meseci, ko se je razvedelo, da je dolgoletni predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije hudo bolan (rak trebušne slinavke), je odgovorni urednik portala + predlagal Aljoši Pečanu, naj poizve, ali bi bil "Kocka" pripravljen dati portalu res izčrpen intervju. Kocijančič se je po krajšem oklevanju odločil, da bo edini intervju, ki ga bo dal, tisti za nacionalno Televizijo Slovenijo, kjer je bil nekoč tudi predsednik programskega sveta. A ne glede na njegovo odločitev je zadnja dva meseca med Steinbuchom in Kocijančičem potekala diskretna komunikacija, človek za zvezo pa je bil Pečan, ki je v tem obdobju s pokojnim politikom, gospodarstvenikom in športnim funkcionarjem preživel nekaj časa. Njegov del In memoriam to "pristranskost" na nek način odraža, medtem ko je tisti del, ki ga je napisal urednik, manj oseben, hkrati pa tudi bolj kritičen.

02.06.2020 00:45
Piše: Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Janez Kocijančič   smrt   OKS   Aljoša Pečan   Adria Airways   EOC   SD   Milan Kučan

Foto: Mediaspeed

O njem je bilo veliko napisanega, še več izrečenega, redki pa so se uspeli z njim pogovarjati o osebnih stvareh. Bil je iskren in iskriv sogovornik. Znal je povedati ob kavi ali kozarcu vina na morju, da je pred časom sedel takole s Putinom in debatiral o tem in onem. Pa s kakšnim pomembnim politikom, uglednim človekom, česar kot predsednik Evropskih olimpijskih komitejev (EOC, The European Olympic Committees) ni obešal na veliki zvon. Za razliko od drugih športnih funkcionarjev in politikov. Ob iskoraj soglasni izvolitvi za predsednika EOC so ga nekateri podražili, kako to, ni dobil vseh glasov delegatov, kaj je bilo narobe. Pa je dejal, da z njim prav nič, da ga imajo radi in ga cenijo, vendar pa na Balkanu nekatere zadeve še niso pozabljene, tudi njegova podpora etničnim skupinam v času razpada Jugoslavije ne. Zato si niso mogli privoščiti ne eni in ne drugi, da bi zanj glasovali soglasno. Res je tudi, da ga marsikje na Balkanu kličejo Tata, tudi v tujini mu nekateri pravijo Daddy.

 

***

 

Janez Kocijančič je imel za razliko od večine drugih vodilnih pripadnikov stare garde "šlif", znal je biti uglajen in diplomatski. Kot mlademu novinarju mi je šel iz neznanega razloga zelo na živce, zato sem nekoč nekje zapisal, da "ima Kocka rad denar". Kaj natanko sem hotel povedati s tem, ne vem več, mi je pa najin skupni prijatelj kmalu zatem predlagal, če bi šli z Janezom Kocijačičem skupaj na kosilo v gostilno As, saj se mu zdi škoda, da prihaja do takšnih "izmenjav mnenj". Zgolj zaradi spoštovanja do blagohotnega prijatelja sem pristal in to kosilo je bilo, če se prav spomnim, tudi moj edini osebni kontakt z Janezom Kocijančičem. Vseeno pa mi ni žal, da sem pobudo sprejel, saj je bil vtis, ki sem ga dobil o "patriarhu slovenskega olimpijskega komiteja", pozitiven. Še vedno me je malce begal Kocijančičev meščanski pedigre na eni ter njegova pripadnost ideologiji, kjer je taisto meščanstvo ožigosano za smrtnega sovražnika na drugi strani. Kako gre to dvoje, ki je že v temelju nezdružljivo, sploh lahko skupaj?

 

 

II.

 

V zadnjem pisanju o ovaduštvu mu je komentar napisal Dimitrij Rupel, ki je bil vržen iz Zveze komunistov leta 1973. Prijateljem je malo pred smrtjo pokazal Ruplovo pritožbo na kongres partije kot najvišji organ, ki je potrdil izključitev. Se je pa Janez ob spraševal, ali ga Rupel v komentarju hvali ali ne? Kajti Dimitrijevo pisanje izraža tudi poklon in zahvalo. Res je tudi, da so bili dogovorjeni - KučanDrnovšek in Rupel -, da naj bi Kocijančičeva pomoč pri reševanju zapletov s Hrvaško ostala javnosti prikrita. Zavrnil je takrat tudi povračilo potnih stroškov v Zagreb in nazaj. Rupel mu jih je ponudil.

 

***

 

Priznam, da sem od Kocijančiča pričakoval, da se bo v svojem zadnjem tekstu o ovaduštvu vsaj malo omehčal. Da bo ponudil roko drugi strani. Ali pa vsaj pošteno povedal, da so (bili) ovaduhi vedno na obeh straneh. V kontekstu tožarjanja Slovenije pred tujimi institucijami je ostro obsodil vladni "komunike", ni pa z besedico omenil Zgage in njegovih obtožb na račun Kocijančičevih političnih nasprotnikov. Mar ne veljajo isti vatli za vse?

 

 

III.

 

S partijo tudi sam ni imel najboljših izkušenj in zato je v resnici fenomen, da je v njej in njenih naslednicah obstal in ostal. Ni prav znano, mlajšim generacijam sploh ne, da se je po koncu Kavčičeve vlade znašel v nemilosti. S Stanetom Kavčičem sta se nehala srečevati, ko sta ugotovila, da res nima smisla, ker jima sledijo, prisluškujejo. Tudi to, da so mu nezakonito pregledali stanovanje, pregledovali in brali pošto in prisluškovali telefonu, ni prav znano, najde pa se v arhivih (med drugimi je to našel Igor Omerza, ki mu je to tudi povedal).

 

***

 

Šele v zadnjem času sem dojel, da Kocijančičevo dolgoletno sledenje Partiji oziroma Zvezi komunistov ni bilo niti samoumevno niti logično. Toda ob tem mi ne gre iz glave, čemu človek, ki so ga lastni ljudje v nekem momentu politično onemogočili (Kavčičeva vlada), sploh še išče potrdtve pri njih?! Zakaj ne gre stran, jim obrne hrbta? Zakaj razmišljujoči človek, kar je Janez Kocijančič brez dvoma bil, ostane zvest svoji "partiji" in ohranja visoko stopnjo lojalnosti do konca? V komunikaciji, ki sem jo imel z njim s pomočjo Aljoše, smo se namreč vrteli okoli enega in istega problema, usodno povezanega s stranko socialnih demokratov oziroma njenega predsednika. Šele sedaj počasi začenjam razumeti, da je stari politični mačkon in prekaljeni lobist pravzaprav tik pred smrtjo vseeno opravil pogovor, za katerega sem ga prosil - in da ga je izpeljal brezhibno. Tu se je pokazala vsa njegova kilometrina, zlasti pa vpliv, ki ga je imel na stranko SD.

 

 

IV.

 

Le redkim je zaupal, da so ga v Adrio Airways dali tudi zato, ker so upali, da bo "padlo dol" še kakšno letalo in bo potem njegova usoda zapečatena. On je pa s sodelavci uspel narediti za tiste čase in razmere solidnega regionalnega in predvsem čarterskega prevoznika. To, da je pomagala država, je znano in ni bil kriminal. Tudi danes Nemčija pomaga Lufthansi, pa se nihče ne zgraža, čeprav naj ne bi bilo vse po pravilih, pravijo nekateri.

 

***

 

Za razliko od vseh "uradnih kronistov" mislim, da je Janez Kocijančič svoj pravi menedžerski talent razvil šele pod blagovno znamko Olimpijskega komiteja Slovenije. Nič manj uspešen ni bil niti v vseh mednarodnih športnih organizacijah, kjer je deloval zadnjih štirideset let. Adria Airways ga je resda formirala kot pomembnega managerja državnega podjetja, vendar se ta epizoda ni ravno srečno končala. Ko je v začetku osemdesetih prišel na Adrio, ki se je utapljala v problemih (eden hujših je bil alkoholizem med piloti), je novi direktor med zaposlene prinesel veliko upanja in še več pričakovanj. V začetku devetdesetih je bilo iluzij konec, kajti nacionalni letalski prevoznik se je soočal z vedno hujšimi finančnimi težavami, njegovega direktorja pa je bilo vedno manj v pisarni in vedno več v politiki.

 

 

V.

 

Včasih se je pošalil, da ne more biti stric iz ozadja, saj dela javno in transparentno. Marsikomu je odprl vrata doma in v tujini za projekte, posle. Njegovo poslovanje je bilo skoraj vsako leto pod drobnogledom finančnih oblasti in tudi z dacarji se je znal skregati ob tolmačenju zakonov, ko so ga želeli "najti" pri "nepravilnostih", zaradi politike in ne poslovanja. Takrat je bil jezen in žalosten, a je vedno zmagal.

 

***

 

Seveda ni bil tako očitno vpet v zakulisne dogodke, sploh pa je z vodenjem OKS počasi izstopal iz političnega vrtiljaka, dokler ni leta 1997 zaradi slabega rezultata stranke na volitvah odstopil kot predsednik tedanje ZLSD oziroma položaj prepustil nasledniku Borutu Pahorju. Med slovenskimi strankarskimi šefi je takšna gesta na splošno silno redka. Tu je Kocijančiču treba priznati, da je odšel takoj in brez oklevanja, ko je ocenil, da mora položaj prepustiti uspešnejšemu.

 

 

VI.

 

Nikoli pa ni povedal, ko so ga prijatelji spraševali o odnosu s Kučanom. Prijateljstva z njim nikoli ni tajil. Še več, nekoč je ugleden član stranke dejal, da bi bilo dobro, če se stranka nekoliko odmakne od Kučana, da bi to bilo politično oportuno in koristno. Javno na sestanku je to dejal, Kučana tam ni bilo. Kocijančič je odvrnil, da se on od svojega prijatelja ne bo odmikal niti za ceno morebitne večje popularnosti stranke. Da je prijateljstvo med njima veliko in iskreno ... Čeprav sta bila kljub vsemu rivala, ker je Kučan po pravilu za njim prevzemal mladinske funkcije, potem pa sta šla eden v vlado in kasneje v gospodarstvo, drugi pa v partijsko politiko. Tako na tiho pa je vendarle tudi v SD (in njenih predhodnicah) veljalo, da je Kocijančič vendarle meščanska levica iz Rožne doline v Ljubljani, Kučan pa prišlek, Prekmurec. In da je med njima razlika kljub prijateljstvu velika. Znano je tudi, da sta oba letnik 1941, pri čemer Kučan rad pove, da je on rojen še v svobodi, Kocijančič pa ne. Z mero humorja in žalosti, ker je potem ta vojna naredila svoje. Vsem.

 

***

 

Mislim, da je Janez Kocijančič v marsičem prekašal Kučana, čeprav ga je nazaj držala hladna racionalnost, zaradi katere nikoli ni zares zažarel na slovenskem političnem nebu. Mislim tudi, da je bil intelektualno sposobnejši od Kučana, toda bistveno slabši političnem talentu. Z nekaj ironije bi lahko rekli, da je bil Milan Kučan vedno odličen igralec, ki se je znal prikupiti ljudem, medtem ko se pri Kocijančiču videlo, da ne uživa preveč v pretvarjanju, kako da se mu gre za pravice malega človeka.

 

 

VII.

 

V resnici je bil poleg tovariša tudi gospod. S prijatelji so igrali tudi tenis, na stara leta, in nekoč je nekdo predlagal, da bi naredili društvo in potem lahko zaprosili kje za kakšna sredstva. Pa mu je povedal, da to ne bo šlo. Če ne bo imel denarja, da si plača uro tenisa na teden, potem vse skupaj nima smisla in mu tudi tenisa ni potrebno igrati.

 

**

 

Gospod Kocijančič je bil resnično salonski levičar, ki je od malih nog predestiniran za pomembne položaje v "javnem življenju". Izvirajoč iz relativno premožne meščanske družine, ki je bila v povojnem obdobju brez dvoma del prvilegiranega razreda, se nikoli ni zares obremenjeval z materialnimi dobrinami. V tem pogledu je bolj razumljivo, zakaj ga nikoli, niti v času divjega kapitalizma na začetku devetdesetih, niso ujeli s prsti v marmeladi. Ker tega ni počel. Če pa je že počel, potem je bil tako spreten, da za njim nikoli ni ostala nobena sled, niti za domnevnimi firmami v Združenih državah Amerike in kakšni otoški davčni oazi ne. Je pa res, da so ga še globoko v starem režimi preiskovali organi pregona in da je bila proti njemu vložena celo kazenska ovadba zaradi domnevno nezakonitih deviznih transakcij v ZDA. A ko je tedanji javni tožilec dobil ovadbo, jo je zabrisal v smeti, ker si naj z njo ne bi prislužil drugega kot smeh na sodišču.

 

 

VIII.

 

Marsikaj je zapustil, mnogo je povedal, mnogo je pa odnesel s seboj. Nekaj je pred smrtjo povedal, o Drnovškovem pismu, ki mu ga je ta napisal, povedal je, zakaj je moral javno "braniti" Milana Zvera itd. Mogoče bodo ti dokumenti, pisanja nekoč javno dostopni. Vse nagrade, priznanja in pohavale si pa zalužijo mesto v kakšnem muzeju. Mnogo jih je, še več pa tistega, česar ni naredil, in kaj je vse imel v načrtu. Janez Kocijančič ni naredil malo za razvoj te države, znal je povedati tudi, da ga kakšna leva vlada ne mara preveč, ker so se ga očitno bali tako njegovega znanja, vedenja in ugleda, ki ga je užival v svetu. Eden izmed nekdanjih ministrov ene izmed vlad ga je nekoč poklical in prosi, ker je bilo načrtovano, da bosta nekje skupaj v tujini, če ga bo komu predstavil, ker sam prav nikogar ne pozna.

 

***

 

V tej naši nesrečni državi redko naletiš na politika ali javnega funkcionarja, ki bi zmogel interese svoje domovine postaviti pred svoje osebne interese. Janezu Kocijančiču je to načeloma uspevalo. Marsikdo mu zameri šest mandatov na čelu olimpijskega komiteja, ampak če bi bil res tako slab predsednik, potem ga v evropskih športnih organizacijah zagotovo ne bi hoteli imeti v svojih vrstah - in to na vodilnih položajih.

 

 

IX.

 

Ko je zvedel, da je bolan, in je to povedal sogovornikom, se je marsikdaj zgodilo, da je on na koncu tolažil njih in ne oni njega. Sploh so bili popolnoma šokiran prireditelji (na prihodnje leto prestavljenih) poletnih olimpijskih iger v b. Vesel je bil, iskreno, ko so mu povedali, da molijo za njega tako v krščanskem svetu, muslimanskem, judovskem, budisti in skoraj v vseh religijah, katerim vera daje upanje in moč. Takrat, ko je to pravil, je dobil solzne oči. Ne glede na to, da je bil ateist.

 

***

 

Ob Kocijančičevi smrti se je iz levega političnega pola sprožil plaz sožalnih brzojavk, iskrenih izjav, a žal tudi patetičnih in hinavskih sporočil, iz česar se jasno čuti, kako novodobna strankarska vrhuška socialnih demokratov nima najmanjšega talenta za vladanje, sploh pa racionalno politično delovanje. Nič kaj manj klavrno ni na diagonali, kjer nihče od vodilnih desnih (desnosredinskih) politikov ni zmogel toliko benevolence, da bi pietetno pokomentiral Kocijančičevo smrt. Namesto tega pomenljivi molk.

 

Kdaj bomo dočakali dan, ko bo prepad med levico in desnico presežen vsaj v sferi metafizike, ko gre za vprašanje življenjenja in smrti? Ko ta prepad ne bo grozil, da se sprevrže v propad ...

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
15
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
6
31.01.2023 11:10
No pa smo poleg vseh dnevnih dogodivščin, političnih, modnih, protokolarnih, muzejskih peripetij v naši deželici dobili še pravo ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
Učne ure televizijske napovedovalke Nataše
22
02.01.2023 00:00
Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenija, Evropa in svet v 2023: Odpornost, vzdržljivost in strateška daljnovidnost
11
01.01.2023 00:00
Paradoksalno in na presenečenje mnogih je prav agresija Rusije na Ukrajino pokazala enotnost, načelnost in trdnost EU. Tako ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.547
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.738
03/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.694
04/
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
Igor Bavčar
Ogledov: 1.839
05/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.550
06/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.161
07/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 1.050
08/
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
Tilen Majnardi
Ogledov: 629
09/
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.844
10/
Izključitev Rusije iz sistema SWIFT je priložnost za Kitajsko in za internacionalizacijo juana
Valerio Fabbri
Ogledov: 454