Zakaj imenujem to obliko nihalo? Zato, ker je v večini teh pogumnih ljudi prisotna dvojnost: nekaj naredijo zase, nekaj za skupnost. Pri nekaterih prvo malo bolj, pri nekaterih drugo malo bolj. A mislim, da pri večini to niha iz dneva v dan, malo v smeri nekaj zase, pa potem kakšen dan bolj za skupno. Čisto vseeno, če se motim in je morda večina uradnikov, znanstvenikov in umetnikov le bolj egoistična, važno je, da jih je nekaj, ki to, kar počnejo, delajo predvsem za skupnost. Tako lahko obstaja to nihalo kvalitete, saj je res vseeno, kakšne oblike je, glavno da obstaja. To verjamem. In  vsa ustvarjalna energija tega nihala potrebuje le orodje, ki omogoča, da se ta energija ali vzgon, ki ga ustvarjajo vsi ti ljudje za skupno dobro, prepozna, vidi, sprejme in upošteva. 

Zakaj je potrebno nihalo kvalitete? Da se izognemo egoizmu, ki sicer nujno butne vsak hip ven, ker je v osnovi najbolj človeški, najbolj nujen za njegov obstoj. Brez egoizma bi človeštvo propadlo! A v primeru reševanja problemov celote, tj. narediti nekaj bolj prav za človeštvo, je nujno izogniti se egoizmu vsaj za nekaj trenutkov, in povejmo naravnost, da se naredi bolj prav za Celoto. Ravno situacija s koronavirusom to dokazuje in preprosto splača se za določen trenutek izogniti egoizmu, skratka, omogočiti nihalo kvalitete. Kako to vero, čutenje o nuji nihanja med bolj prav zase in bolj prav za človeštvo prenesti v preprost razumljiv zapis!? Je res tako težko?

Andrew Cuomo, guverner države New York, se je po moje v svojem delovnem zanosu oz. poklicanosti, da rešuje Celoto, tj. Skupnost ( v njegovem primeru 20-milijonsko zvezno državo), zelo približal tej veri, temu čutenju. Cuomo se je vprašal: "Kako se iz situacije s koronavirusom lahko naučimo, kako narediti nekaj bolj prav za Skupnost?"

Dejal je: "Nekaj bolj prav na področjih, kjer smo že davno spoznali, da je nujno narediti nekaj bolj prav, pa odlašamo, pa nas birokracija drži nazaj (nikoli ni časa), pa nas zaverovanost v lastni ego drži proč od narediti nekaj, kar je bolj prav za Skupnost."

Dobro je to povedal guverner Cuomo, jasno in enostavno. A koliko ljudi je to tudi vsrkalo vase kot nujno za narediti? Je spet pretehtalo tisto, saj so drugi dobro plačani, da naredijo, kar je nujno za skupnost itd. Vskočim: gospod Cuomo, bi poskusili z eno od metod argumentacije Aktivnih državljanov? Morda pa gospod predsednik Državnega sveta, morda gospod Varuh človekovih pravic, morda gospod novi predsednik KPK? Enostavno, začutil sem, da si Andrew Cuomo to želi, da išče to orodje prepoznave. Morda bo to začutil tudi kdo od zgoraj naštetih pri nas? Konec koncev je demokratičen sistem za enkrat po vsem svetu tak, da le upravitelj, voditelj institucije, pa vseeno, ali je to Cuomo ali Kovšca, lahko postavi tako orodje, ki je zakonsko zavezujoče za odločevalca. In da situacija s koronavirusom pa le dokazuje da ne more vsega, vsako situacijo rešiti samo prosti trg, svobodno in brez oziranja na druge se odločati o vsem, po drugi strani pa niti še tako prosvetljeni absolutist ne more vedeti, kaj je v danem trenutku najbolje za skupnost, ampak le skupnostno znanje in vedenje, skupnostna zdrava pamet, skupnostna etika, kar vse je prepoznavno in dosegljivo morda le z omenjenim nihalom kvalitete in orodjem, ki to energijo prepozna, jo prenese v polje odločanja, ki je zavezano k upoštevanju te prepoznave. Pretežko za razumeti? A splača se poskusiti, verjetno bo Andrew Cuomo poskusil.

Pa še to v razmislek: Morda se lahko človek gre nihalo kvalitete šele takrat, ko je nekako razbremenjen eksistenčne borbe? Je to za večino med nami šele v penziji? Je šele takrat čas za modrost? Morda, ne vem. Sam sem prebil večino svojega delovnega obdobja v svobodnem poklicu. A nekaj kratkih obdobij sem bil tudi na redni mesečni plači. Zato lahko verjetno bolj objektivno kot večina rečem sledeče: Ko si na redni plači, ne čutiš toliko eksistenčne nuje, ko si v statusu svobodnega poklica, pa zelo (to se sedaj v času korona krize celo najbolje vidi!). Zato si v prvem primeru na nek način bolj miren pri odločanju, žena te manj sekira glede denarja. A ko si na redni plači, se manj svobodno odločaš o čemerkoli, obstaja nujna lojalnost do tistega, ki ti daje plačo.

Nehote si najbolj lojalen, če ti redno plačo zagotavlja državno korito, državni proračun (tu najbolj izrazito izstopajo uradniki). Če priznaš ali ne, nisi pripravljen kaj dosti spreminjati obstoječi Sistem, biti aktiven v kakšnem nihalu kvalitete. Če pa si v svobodnem poklicu, te eksistenčna nuja večinoma potiska v neke gnile kompromise (da pa spet sploh ne omenjam te korona krize, ki vse v svobodnem poklicu dobesedno potiska k tlom) in se svobodno odločaš kvečjemu kot anonimni komentator. Kdo se torej v resnici lahko gre nihalo kvalitete? Paradoks? Zagotovo. Kako se izogniti paradoksu (preprečiti, kot že stokrat povedano, se ga ne da – zato tudi naziv paradoks!)? Le če najdeš moč v sebi in pustiš ob strani - ja, kar nekako ga moraš pustiti na kavču, da počiva in drema, tega uradnika ali svobodnega umetnika - kdorkoli je že tisti tvoj jaz, in se greš vsaj za hip tisti drugi jaz, vse svoje čutenje in pamet in modrost izliješ v ta drugi jaz, zavpiješ ali zapišeš na eni tipkani strani ali pritisneš na gumb ZA ali PROTI predlogu rešitve skupnega problema. Kje? Na postavljenem orodju prepoznave rezultatov nihala kvalitete. Evo, pa sem pritisnil še piko na koncu, podobno kot Stane Sever v nadaljevanki Boccaccio …