Razkrivamo

Spreminjanje osredotočenosti: Od koronavirusa do kubanske raketne krize

Medtem ko je svetovna pozornost usmerjena na koronavirus, bi morda veljalo za trenutek preusmeriti pozornost in analizirati drugo mednarodno dogajanje, kubansko raketno krizo. Ta izredno pomembni dogodek se je dogajal pred skoraj 60 leti, uradno od 16. do 28. oktobra 1962. Človeštvo si bo sčasoma opomoglo zaradi žrtev koronavirusa, raketna kriza med Ameriko in Sovjetsko zvezo pa je dejansko grozila, da bo uničila planet. Prevladujoči dejavniki v njej so bili ameriška agresija, teror in zastraševanje, ki jih je izvajala administracija demokratskega predsednika Johna F. Kennedyja proti revolucionarni Kubi. 

07.06.2020 11:00
Piše: Shane Quinn
Ključne besede:   Kuba   ZDA   1962   invazija   John F. Kennedy   JFK   Moskva   Castro   Nikita Hruščov   Prašičji zaliv   jedrski spopad

Zahodni politiki in množični mediji so pletli fantastične zgodbice, ploskali Kennedyjevemu ravnanju v krizi in jo prikazovali kot ponižujoč poraz Hruščova. Toda zgodovina jih je demantirala.

Ko se je kubanska kriza bližala vrhuncu, je bilo morda ključnega pomena pismo sovjetskega voditelja Nikite Hruščova, ki je 26. oktobra 1962 zgodaj zvečer prejel ameriški predsednik John F. Kennedy. Hruščov je v dolgem dopisu JFK-ju med drugim predlagal konec raketne krize – hkraten javni umik sovjetskih jedrskih izstrelkov s Kube in ameriških raket Jupiter, nameščenih v Italiji in Turčiji – slednja je blizu sovjetske meje. Kremelj, kot lahko ugotavljamo, ni grozil z vdorom v Turčijo, članico Nata, niti ni Moskva vodila večje zastraševalne kampanje proti Turčiji. Predsednik Kennedy se je zavedal, da bi zavrnitev ponudbe Hruščova za približno 33 do 50 odstotkov povečala možnost izbruha jedrskega vojne med Ameriko in Sovjetsko zvezo. Kljub temu je zavrnil predlog Hruščova. 

 

Zelo cenjeni avtor in analitik Noam Chomsky je o Kennedyjevem odgovoru zapisal, da "si je težko zamisliti grozovitejšo odločitev v zgodovini – za kar ga še vedno hvalijo zaradi njegovega hladnokrvnega poguma in državništva" (1). Kennedyjevo zapuščino romantično kujejo v nadrealne razsežnosti. Na vprašanje o poročilu in Kennedyju v primerjavi s takrat aktualnim predsednikom Barrackom Obamo, je Chomsky dejal: "JFK je bil mnogo slabši, kar pa ni kompliment Obami." (2)  

 

O raketni krizi je Chomsky pripomnil: "Spor se je končno skrčil na dve osnovni vprašanji: 1.) Bo Kennedy jamčil, da ZDA ne bodo napadle Kube? 2.) Bo javno oznanil, da bo Amerika umaknila svoje jedrske rakete Jupiter iz Turčije, z meje z Rusijo, ki so bile uperjene v njeno osrčje? Oboje je Kennedy nazadnje zavrnil. Pristal je edino na tajno zavezo, da bo umaknil rakete, za katere so se že odločili, da jih bodo zamenjale jedrske podmornice Polaris. Odklonil je vsako uradno zavezo, da ne bo napadel Kube." (3)

 

 

Jedrski holokavst

 

Bilo je pomembno, da bo pred očmi svetovne javnosti Moskva popustila in umaknila svoje izstrelke s Kube. Kennedyjeva bojevitost, to je treba ponovno poudariti, je namenoma prikazala verjetnost, da bo izbruhnil jedrski spopad, v katerem bo umrlo več sto milijonov ljudi. Holokavst, na splošno prepoznan kot največji zločin v zgodovini, je zakrivil smrt okoli šestih milijonov ljudi.

 

 

Ameriška "karantena" oziroma pomorska blokada Kube je skoraj privedla do jedrskega spopada.

 

 

Kennedyjeva zavrnitev predloga Hruščova je – poleg številnih drugih aktualnih žarišč, ki lahko izbruhnejo, ko se stopnjujejo napetosti med dvema jedrskima in vojaškima supersilama – povečala tveganje jedrske vojne. V neposrednem boju je bila Amerika vedno močnejša in prevladujoča od obeh tekmecev, pri čemer je uživala neprimerljive prednosti. Ko se je raketna kriza stopnjevala, se je do 26. oktobra 1962 splošna možnost jedrske vojne nedvomno približevala 90-odstotni verjetnosti – in v prihajajočih urah celo presegla to številko. Kot bomo videli, to dokazujejo srhljivi incidenti. 

 

26. oktobra se je Kennedy "nagibal k vojaški akciji, s katero bi odstranil rakete" s Kube, je povedal Sheldon Stern, dobro poučeni ameriški avtor. To bi skoraj gotovo pripeljalo do jedrskega spopada. JFK je zavrnil predlog Hruščova predvsem zato, ker ni hotel iz Turčije javno odpeljati izstrelkov Jupiter z jedrskimi konicami. Bali so se, da bi ameriško vodeni Nato razpadel, če bi pod očitnim sovjetskim pritiskom sprejeli tak dogovor. Washington je želel zaščititi svojo pravico do nameščanja jedrskega orožja in druge napredne tehnologije kjerkoli bi želel. Rusi si niso privoščili takega razkošja, kot bo razkril Hruščov. Medtem ko je skrivaj poslal rakete Kubi, so Američani javno obkrožili Rusijo z ofenzivnimi bojnimi sredstvi.

 

 

Pismo, ki ga je JFK ignoriral

 

Da bi ohranil ameriški prestiž, verodostojnost in strateško premoč nad Moskvo, Kennedy ni upošteval pisma Hruščova. Brez dvoma so se te imperialistične ambicije zdele Kennedyju in njegovim svetovalcem pomembnejše kot zmanjšanje možnosti hitenja v prepad. V primeru jedrske vojne bi bila Amerika uničena skupaj z njenimi zahodnoevropskimi zaveznicami v Natu, kot sta Velika Britanija in Francija, in tudi mnogo drugih držav, seveda vključno s Sovjetsko zvezo. Vendar med raketno krizo Kennedy s svojimi kolegi ni iskal nasveta pri zahodnoevropskih prijateljih, obravnaval jih je z vzvišenim omalovaževanjem. Kennedy je pred tem obvestil državnega sekretarja Deana Ruska, da se jim morajo zavezniki Washingtona "pridružiti ali ostati zadaj". (4) 

 

Kennedyjev najbližji zaveznik, britanski premier Harold Macmillan, je povedal članom vlade, da se Kennedyjeva politika "stopnjuje v vojno, vendar se ne čuti sposobnega, da bi jo ustavil". Vse, kar je Macmillan zvedel med raketno krizo, je slišal skoraj izključno od britanske obveščevalne službe (MI6).

 

 

Vasilij Arhipov reši človeštvo

 

Dan po prejetem pismu Hruščova, 27. oktobra 1962, je skoraj prišlo do dokončne jedrske vojne. Tega dne je planet rešilo zgolj dejanje Vasilija Arhipova, šestintridesetletnega sovjetskega podmorniškega častnika. (5) Ker Kennedy ni hotel popustiti in zmanjšati napetosti, je ducat ameriških vojnih ladij v bližini kubanske obale obkolilo sovjetsko podmornico, oboroženo z jedrskimi raketami. Podmornica je zakonito plula v mednarodnih vodah, vendar so jo izsledile ameriške ladje in jo skušale izolirati. Potem so odvrgle podvodne mine. Sovjetska posadka se je vznemirila, delovala je v vedno težjih razmerah. V podmornici se je pokvarila klimatska naprava, vročina je postajala skoraj neznosna. Zaradi naraščajoče temperature in uhajanja škodljivih plinov se je nekaj članov posadke onesvestilo.

 

 

Fidel Castro je bil resda zvest Kremlju, vendar je vse odločitve sprejemal izključno sovjetski voditelj Hruščov.

 

 

Kapitan podmornice Valentin Savicki je hotel proti ameriškim rušilcem izstreliti 15-kilotonski jedrski torpedo, ki je bil po moči enak atomski bombi na Hirošimo. Kapitan Savicki je dejal: "Zdaj jih bomo razstrelili! Umrli bomo, vendar bomo vse potopili. Ne bomo v sramoto mornarici." (6) 

 

Sovjetska posadka, ki je že pred mnogimi dnevi izgubila stik z Moskvo, je ostala brez informacij, zato ni vedela, ali je na površini že izbruhnila vojna. Izvršitev ukaza o izstrelitvi jedrskega torpeda je preprečil Arhipov, človek, ki so ga zelo spoštovali zaradi hrabrosti v preteklosti. S tem je Arhipov "rešil svet", kot je komentiral Thomas Blanton, direktor Arhiva nacionalne varnosti na univerzi George Washington (7).

 

Če bi Sovjeti izstrelili jedrski torpedo, bi v tem primeru Washington odgovoril z obsežnim jedrskim napadom na Rusijo, zelo verjetno s hkratnim napadom na Kitajsko, komunistično sosedo Rusije. Izkušeni vojaški strokovnjak Daniel Ellsberg je zapisal, da so ameriški načrti predvidevali istočasne jedrske napade na Rusijo in Kitajsko v vsaki vojni. Kitajci so jedrsko orožje razvili šele oktobra 1964. Ellsberg je pripomnil, da zemljevidi v generalštabu ZDA "sploh niso imeli zarisane meje med Kitajsko in Rusijo. Kitajsko-sovjetski blok je bil prikazan kot velikansko ozemlje, s puščicami in z bucikami, ki so označevale različne tarče". (8)  Strategija udariti po Rusiji in Kitajski z jedrskimi bombami je bila dejansko zakoreninjena v najvišjih ameriških političnih in vojaških krogih, kot je zapisal Ellsberg, ki je užival visoko stopnjo zaupanja.

 

 

6. oktober 1962

 

Da je do ohranitve našega sveta prišlo z intervencijo v zadnji minuti, pove veliko o šokantnem standardu vodenja od Kennedyja navzdol; v manjši meri tudi o Hruščovu in kremeljski hierarhiji. Odločitev Hruščova o namestitvi jedrskih izstrelkov na kubanskem ozemlju je bila strahotno lahkomiselna, zlasti ker se je soočil z agresivnim in neizkušenim nasprotnikom, kot je bil Kennedy. Takšne srhljive situacije, v katerih je zelo malo manjkalo, da se ni zgodilo najhujše, niso bile omejene samo na 27. oktober. V letalstvu so bile desetine ameriških bombnikov B-52 oborožene s termonuklearnimi bombami in pripravljene na vzlet. Pilot, major Don Clawson je bil med temi tveganimi manevri neprestano v zraku. Clawson je prepričan, da je bil najnevarnejši dan raketne krize dejansko 26. oktober, o tem datumu je dejal: "Imeli smo vražjo srečo, da nismo pognali sveta v zrak – in to ne po zaslugi političnega ali vojaškega vodstva naše države." 

 

 

Mediji so igrali pomembno vlogo v propagandni vojni - podobno kot velja še danes.

 

 

Clawson se spominja vrste šušmarskih napak in zmede med ameriškim vodstvom 26. oktobra, širše pa med raketno krizo. O svojih poveljnikih je zapisal, da "niso bili sposobni preprečiti svojim brezobzirnim posadkam, da bi se oborožili s termonuklearnim orožjem ali ga izstrelili", ko bi bili v zraku. Razkril je tudi, da je nemogoče odpoklicati pilote, potem ko so že poleteli na naloge. V letalskih sistemih ni ničesar, kar bi nepokornemu pilotu preprečilo, da bi začel jedrski napad na Rusijo. Kot piše Clawson o njihovi atomski oborožitvi, "bi jo bilo mogoče pripraviti in odvreči brez nadaljnjega posredovanja s tal". (9) 

 

Ameriško strateško zračno poveljstvo (SAC), uradno odgovorno, je imelo malo dejanskega nadzora in ni imelo pojma, kaj se je dogajalo. Če upoštevamo vsa ta tveganja, moramo sprevideti, da smo imeli izredno srečo, da smo preživeli ta dogodek. Grožnja jedrske vojne je bila v zadnjih dneh gotovo več kot 90 odstotna.

 

 

Kuba, trn v ameriški peti

 

Ključni dejavnik, ki je povzročil raketno krizo, je bil vsekakor posledica zlonamernosti Washingtona do Kube. Napadi so se začeli pozimi 1959-1960, v času predsednika Dwighta D. Eisenhowerja in pod nadzorom CIA, z bombardiranjem in zažigalnimi zračnimi napadi na Kubo, s poleti iz bližnjega Miamija, ki so jih izvajali kubanski letalci v izgnanstvu. Pod Kennedyjem so se teroristični napadi nadaljevali – s strojničnim ognjem z gliserjev na kubanska letovišča pri Havani – pri tem so ubili desetine Kubancev in Rusov, z zastrupljanjem kubanskih sladkornih pošiljk, napadi na tovorne ladje in podobnim. 

 

JFK je povečal teroristične akcije po avgustu 1962 in, zaskrbljujoče, nadaljevali so se celo med raketno krizo. Od udarcev, namenjenih mehčanju Kube, je Bela hiša pričakovala, da bodo privedli do "odkritega upora" še pred "končnim uspehom", za katerega bo na Kubi "potrebno odločno ameriško vojaško posredovanje". Invazijo so načrtovali za oktober 1962, v mesecu raketne krize.

 

 

Brata Kennedy (John F. in Robert) sta kubansko krizo pričakala politično precej neizkušena.

 

 

22. oktobra 1962 je obrambni minister Robert McNamara povedal članom vlade, da "je predsednik že pred meseci ukazal, naj pripravimo na invazijo na Kubo". (10) Načrti so bili že tako daleč, da bi lahko napad izvedli v sedmih dneh. Kubanski voditelj Fidel Castro in Hruščov sta zelo verjetno pričakovala ameriški vdor na Kubo v oktobru 1962. V odločitvi Hruščova, da pošlje Kubi orožje, so bile olajševalne okoliščine. Rakete je poslal na Kubo kot sredstvo odvračanja ameriške sovražnosti in zagotovo ne z namenom, da bo napadel Ameriko. Poleg tega je skušal zmanjšati svetovno vojaško neravnovesje, ki je bilo močno v korist Washingtona, kajti ameriške rakete so bile nameščene po Evropi z mislijo na Moskvo. Hruščov je želel dati Američanom "malce njihovega zdravila", kot je zagotovil sodelavcem. (11)

 

 

Venezuela nekoč in danes

 

Malo znan razlog, da so izstrelki na Kubi grizli tudi Washington, je dejstvo, da so predstavljali možno oviro ameriškemu vdoru v z naftno bogato Venezuelo. (12)  Vlada ZDA je tedaj razmišljala o napadu na Venezuelo, kot sta v zasebnem pogovoru razglabljala JFK in njegov brat Robert, generalni državni tožilec. Robert Kennedy je bil na zahtevo svojega starejšega brata do vratu vpleten v teroristične akcije na Kubi. Mlajši Kennedy je v začetku leta 1962 sporočil CIA, da je strmoglavljenje Castra "prva prednostna naloga vlade ZDA". Ta dejanja so se dogajala po spodleteli invaziji na Kubo aprila 1961 v Prašičjem zalivu (Playa Girón). Načrti za nezakoniti napad so bili večinoma narejeni do marca 1960, v zadnjem letu Eisenhowerjevega mandata. Kennedy je bil tisti, ki je forsiral invazijo, potem ko se je Eisenhower januarja 1961 poslovil. Castro, strašljiv nasprotnik Američanov skoraj od samega začetka, se je pripravil in pričakoval ameriški napad v Prašičjem zalivu; tako kot bo nato preprečil številne teroristične akcije. 

 

Invazija v Prašičjem zalivu se je spremenila v polom in osebno ponižanje za Kennedyja, medtem ko se je Castrova podoba okrepila. Po napadu je bilo vzdušje v Washingtonu "skoraj necivilizirano", kot se je spomnil svoje udeležbe na seji vlade ameriški diplomat Chester Bowles. Kennedy je hitro ukazal še trši embargo za Kubo, da bi kaznoval otočane, ker so se drznili odbiti ameriški napad. Strožji embargo je bil še en posledični dejavnik, ki je 18 mesecev pozneje privedel do raketne krize. 

 

Chomsky je ob zaključku te krize poudaril, da "so se izognili vojni zaradi pripravljenosti Hruščova, da sprejme Kennedyjeve gospodujoče zahteve. Vendar ne moremo večno računati na tako zdravo pamet". (13) Zahodni politiki in množični mediji so pletli fantastične zgodbice, ploskali Kennedyjevemu ravnanju v krizi in jo prikazovali kot ponižujoč poraz Hruščova. V resnici je kasnejša odločitev o umiku raket sprostila, čeprav ne povsem odpravila, potencialno katastrofalno situacijo, ki sta jo zakuhala Kennedy in njegova vlada. 

 

Washington je hitro nadaljeval s svojim besnenjem proti Kubi. Manj kot dva tedna po dozdevno končani raketni krizi je 8. novembra 1962 skupina izgnancev, poslana iz Amerike, razstrelila kubansko tovarno in ubila veliko število delavcev. Ta zločin je razbesnel Castra in domnevno izzval ogorčenje v Kremlju.

 

 

John Fitzgerald Kennedy je bil "rešitelj sveta" kvečjemu po zaslugi Nikite Hruščova.

 

 

Šest mesecev pred kubansko raketno krizo, aprila 1962, je Kennedy namestil jedrske izstrelke na japonskem otoku Okinawa, ki so bili skoraj enaki tistim, ki jih je pozneje na Kubo poslal Hruščov. Ameriške rakete na Okinawi so bile po vsej verjetnosti usmerjene proti Kitajski in primerno oddaljene od Pekinga. Kennedy je postavil svoje rakete na Okinawi v času naraščajoče regionalne napetosti v Aziji, kajti nasprotje med Kitajsko in Indijo, ki so jo podpirale ZDA, je tiho vrelo zaradi mejnega spora na Himalaji. JFK je bil takrat v Indiji priljubljena in spoštovana oseba. (14) 

 

________________________ 

Opombe:

 

(1) Noam Chomsky, "How Many Minutes To Midnight?" Guernica, 6 August 2014, vir

 

(2) Daniel Falcone, "Chomsky weighs in on Kennedy Assassination Anniversary: 'It Would Impress Kim Il-Sung'", Truthout, 22 November 2013, vir

 

(3) Noam Chomsky, Hegemony or Survival: America's Quest for Global Dominance (Penguin, 1 January 2004), stran 75

 

(4) W. R. Smyser, Kennedy and the Berlin Wall: A Hell of a Lot Better Than a War (Rowman & Littlefield Publishers, Inc., 28 Aug. 2009), stran 167

 

(5) Nicola Davis, "Soviet submarine officer who averted nuclear war honoured with prize", The Guardian, 27 October 2017, vir

 

(6) Rodric Braithwaite, Armageddon and Paranoia: The Nuclear Confrontation, (Profile Books; Main Edition, 21 Sept. 2017) 

 

(7) Callum Hoare, World War 3: How one submarine officer single-handedly saved world from nuclear war, Daily Express, 24 June 2019, vir

 

(8) Daniel Ellsberg, The Doomsday Machine, (Bloomsbury Publishing; UK ed. edition, 7 Dec. 2017)

 

(9) Noam Chomsky, Who Rules The World? (Metropolitan Books, Penguin Books Ltd, Hamish Hamilton, 5 May 2016), strani 102-103

 

(10) Gus Russo, Stephen Molton, Brothers in Arms: The Kennedys, the Castros, and the Politics of Murder (Bloomsbury Publishing PLC; 1 edition, 28 Oct. 2008), stran 201

 

(11) Raymond Garthoff, Reflections on the Cuban Missile Crisis: Revised to Include New Revelations from Soviet & Cuban Sources (Brookings Institute Press; Rev Ed edition, 2 Jun. 1989), stran 10

 

(12) Chomsky, Who Rules The World?, stran 113

 

(13) Ibid. stran 114

 

(14) Colonel Anil Athale, "The Untold Story: How Kennedy came to India's aid in 1962", Rediff.com, 4 December 2012, vir

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Znani televizijski voditelj na CNN po le treh mesecih izgubil imunost na Covid-19!
11
16.10.2020 21:09
Britanski novinar in televizijski voditelj Richard Quest, eno izmed najbolj prepoznavnih imen ameriške televizije CNN, je ... Več.
Piše: Uredništvo
Afera mazači: Odprto pismo nekemu poslancu
15
15.10.2020 20:42
Običajno ljudi, ki jih ne poznam, vikam. To žal v tem primeru ne bo mogoče. Celo zapisati ime in priimek te osebe je pretežko. ... Več.
Piše: Domen Gorenšek
Pismo urednikom in novinarjem: Slovenija ponovno potrebuje angažma ljudi, ki so sposobni artikulirati duh časa!
6
11.10.2020 11:00
Na javni RTV opažam, da se bolj kot informiranju in pozivanju k spoštovanju ukrepov ukvarjajo z iskanjem napak pristojnih, ... Več.
Piše: Uredništvo
Odprto pismo ministroma Vasku Simonitiju in Simoni Kustec
1
05.10.2020 20:43
Tomaž Seljak in Alojz Križman sta že konec minulega meseca poslala odprto pismo ministru za kulturo Vasku Simonitiju in ... Več.
Piše: Uredništvo
Balkan na Kavkazu: Zgodovinski spopad Armenije in Azerbajdžana ali spopad z geostrateškimi razsežnostmi?
6
02.10.2020 23:59
Ljubljanski Mednarodni inštitut za balkanske in bližnjevzhodne študije IFIMES je pripravil podrobno analizo zadnje zaostritve ... Več.
Piše: Uredništvo
Naših 20.000 pravnih predpisov, 2. del: Vlada ima letos zaradi posledic Covid-19 precej več manevrskega prostora pri javnofinančnih izdatkih
4
27.09.2020 12:00
Brez dvoma so predlogi vladnega Strateškega sveta, kako znižati administrativne ovire, debirokratizirati javno upravo in ... Več.
Piše: Bine Kordež
Teta iz ozadja: Kako je tajnica Breda Oman "prevzela" Fundacijo za invalidske in humanitarne organizacije
3
23.09.2020 23:29
Pred desetimi dnevi smo objavili prispevek Elene Pečarič z naslovom Na invalidih se dobro služi: FIHO kot družinsko podjetje ... Več.
Piše: Elena Pečarič
Naših 20.000 pravnih predpisov, 1. del: Kako nam bo Simičev Strateški svet za debirokratizacijo poenostavil administriranje
5
22.09.2020 21:00
V senci politično oportunejših in populističnih aktivnosti je vlada že pozno spomladi ustanovila Strateški svet za ... Več.
Piše: Bine Kordež
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
9
17.09.2020 21:00
Med miti in legendami izstopajo zlasti prepričanje, da se nam bo vsak čas sesul pokojninski sistem, da imamo že skoraj dve ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
7
16.09.2020 22:34
V zadnjem delu bomo naredili primerjavo poudarkov programa CasaPound in Levice do evroatlantskih povezav ter razmišljanja o ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
5
14.09.2020 20:59
V slovenskih medijih in javnosti skoraj docela spregledano pismo o pravičnosti in odprti razpravi (A Letter on Justice and Open ... Več.
Piše: Uredništvo
Na invalidih se dobro služi: FIHO kot "družinsko podjetje" Omanovih
2
13.09.2020 21:45
Na invalidih se dobro služi, ugotavlja Elena Pečarič, ki se je lotila še ene anomalije znotraj Fundacije za financiranje ... Več.
Piše: Elena Pečarič
Dosje ekstremisti, 2. del: Socialna država, stranka Levica in italijanski neofašisti … isti, isti, isti
6
10.09.2020 21:02
V prvem delu Dosjeja ekstremisti smo si pogledali nekatere osupljive podobnosti med programom italijanskega neofašističnega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dosje slovenski gozdovi, 6. del: Počasi se kažejo obrisi ene največjih kriminalno-političnih afer pri nas!
9
09.09.2020 07:29
Zgodba o slovenskih gozdovih, ki smo jo na portalu+ začeli razkrivati že spomladi, se nadaljuje in postaja vedno zanimivejša, ... Več.
Piše: Uredništvo
Pobuda za milijon dolarjev: Kako normalizirati slovenski medijski trg, da se tranzicijski levici ne bo dokončno podrl svet?
10
06.09.2020 21:59
V javno razpravo o medijski zakonodaji, ki v teh časih precej vznemirja zagovornike statusa quo, se je vključila tudi ... Več.
Piše: Uredništvo
Kaj se nam letos zaradi Covid-19 dejansko dogaja v ekonomiji in javnih financah?
3
03.09.2020 20:17
Večine medijev sploh ne zanima več makroekonomski položaj Slovenije, čeprav se zaradi epidemije Covid-19 dogajajo zanimive ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje ekstremisti, 1. del: Stranka Levica je programsko bližje italijanskim neofašistom kot "janšistična" SDS!
14
02.09.2020 22:30
V naslednjih treh tednih bomo v nadaljevanjih objavili poglobljeno analizo programov dveh strank, ki na prvi pogled nimata dosti ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Sporni nepremičninski posli upokojenskih "pravičnikov" na slovenski Obali
10
24.08.2020 23:59
Ko je bil Tomaž Gantar, ki je danes minister za zdravje in predsednik sveta Demokratične stranke upokojencev Slovenije (DeSUS), ... Več.
Piše: Uredništvo
80 let od Hitlerjevega "Blitzkriega" na Zahodno Evropo in sramotnega poraza Francije
5
19.08.2020 23:59
Pred osmimi desetletji, koncem poletja 1940, so generali nemške vojske na Hitlerjevo zahtevo začeli s pripravami za veliko ... Več.
Piše: Shane Quinn
Skoraj 22 milijard evrov depozitov v slovenskih bankah ni mrtev kapital
9
13.08.2020 21:56
Objava podatka, da imajo Slovenci kar 21,6 milijarde evrov depozitov v naših bankah in da se je obseg samo v zadnjem letu ... Več.
Piše: Bine Kordež
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
Ivan Simič
Ogledov: 4.657
02/
Uredniški komentar: Ko vrag odnese šalo, narod dobi policijsko uro in nove omejitve
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.458
03/
Zakaj je med ljudmi vse več jeze ... in kaj narediti, da bi je bilo manj
Kristijan Musek Lešnik
Ogledov: 2.243
04/
Za drugi val koronavirusa smo odgovorni vsi: Državljani, vlada, opozicija, mediji in kolesarji!
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.124
05/
Je primitivizem družbeno sprejemljiva politična opredelitev?
Simona Rebolj
Ogledov: 2.319
06/
Afera mazači: Odprto pismo nekemu poslancu
Domen Gorenšek
Ogledov: 2.151
07/
Znani televizijski voditelj na CNN po le treh mesecih izgubil imunost na Covid-19!
Uredništvo
Ogledov: 1.950
08/
Kakšno cepivo potrebuje Slovenija, da bo imuna pred bolnimi politiki?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 4.105
09/
Vse je narobe, vse je slabo ... (O programu Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo)
Bine Kordež
Ogledov: 1.258
10/
Življenje je kredit in debet, za vsakim dejanjem pa nepredvidena posledica ...
Keith Miles
Ogledov: 893