Iz osebnih izkušenj vem, da si malo tujcev lahko neposredno ustvari poglobljeno mnenje o slovenskih medijih. Slovenija je z vstopom v Evropsko unijo sicer postala veliko bolj prepoznavna. Za razumevanje medijske scene pa je potrebno dobro znanje lokalnega jezika. Sicer so tujci skoraj izključno odvisni od "verodostojnih" virov ter prijateljev in znancev, ki jim zagotavljajo bodisi da je "Janša fašist", ki zatira medije, bodisi da so mediji še vedno v službi "komunistov". Tujcev, ki bi redno spremljali informativne oddaje javne RTV ter bili sposobni oceniti njeno nepristranskost, pa je manj kot Mariborčanov, ki navijajo za Olimpijo. Zato podobo Slovenije in slovenskih medijev v tujini oblikujejo predvsem Slovenci sami. V tej PR vojni levica krepko zmaguje, kakor dokazuje tudi zadnji članek o Sloveniji, ki ga je je objavil The Economist (vir).

Bivša Prusija

Pred vstopom Slovenije v EU je zelo malo tujcev vedelo za Slovenijo. Niso je zamešali samo s Slovaško; v rimski bolnišnici me je medicinska sestra vprašala, če je Slovenija bivša Prusija. Čestital sem ji za izvirnost.

Celo tisti, ki so se profesionalno ukvarjali s Slovenijo, so o njej vedeli presenetljivo malo. Ko je pred vstopom Slovenije v EU španski državni sekretar za ribištvo vprašal slovenskega državnega sekretarja, koliko profesionalnih ribičev ima Slovenija, je slednji odgovoril, da okoli osemdeset. Španec je presenečeno vzkliknil: "Osemdeset tisoč! Nisem si mislil, da ste taka ribiška velesila." Slovenski državni sekretar je zardel in ga popravil: "Ne, ne, osemdeset. Osem nič." Nato je španski državni sekretar zardel in pripomnil: "Seveda, seveda, saj sem se šalil." 

Danes veliko več Evropejcev ve za Slovenijo. Tisti, ki se z njo profesionalno ukvarjajo, na primer v evropskih in mednarodnih institucijah, o njenem gospodarstvu, politiki in družbi vedo veliko. O tem so na voljo podatki, statistike in analize. Kar se tiče medijev, pa si upam trditi, da je tujih poznavalcev, ki so si mnenje sposobni ustvariti sami, še zmeraj izredno malo.

Poročanje v tujino

Poročanje o Sloveniji, tudi o njeni medijski sceni, poteka preko več kanalov. V dobi interneta se seveda medije lahko spremlja tudi iz tujine. Vendar je spremljanje informativnih oddaj, na primer Tarče, brez znanja slovenskega jezika nemogoče. Domnevam, da je Neslovencev, ki bi to počeli iz tujine, še posebej v zahodni Evropi, izredno malo. 

Dogajanja v Sloveniji seveda spremljajo diplomatska predstavništva. Redki so diplomati iz ne-slovanskih držav, ki bi svoje službovanje v Sloveniji začeli z dobrim predznanjem slovenskega jezika (med njimi, presenetljivo, praviloma diplomati ZDA). Večina tujih diplomatov iz zahodne Evrope je za razumevanje slovenske medijske scene odvisna od slovenskega osebja, enako velja za poročanje za evropske in mednarodne institucije. Včasih se prevede tudi cele članke, pri čemer nam danes bolj ali manj učinkovito pomaga sodobna tehnologija. Večinoma pa se članke in televizijske oddaje, v kolikor so relevantne, povzema. V veliki meri torej Slovenci sami ustvarjajo mnenje o slovenskih medijih, še posebej televizijskih. To je za mali narod s svojim jezikom neizbežno.

Politico o samodržcu in avtokratu, čigar politika temelji na protimigrantski retoriki.

V tem kontekstu so napisane "depeše" z osebnimi notami, s katerimi slovenski pošiljatelji želijo razložiti ali vsaj nakazati ozadje določene zadeve, kot na primer stanje v slovenskem pravosodju. Verjetno obstaja utemeljena bojazen, da tega ozadja tujci ne poznajo oziroma jim ga bo razložil bolj ali manj pristranski Slovenec ali Slovenka. Treba je vedeti, da tudi v mednarodnih institucijah, v katerih je zaposlenih na tisoče uslužbencev, določen "dosje" obravnava le peščica posameznikov. Nižji uradnik, desk officer, ima lahko zelo velik vpliv na končno mnenje institucije, čeprav ga uradno izreče ali podpiše visoki funkcionar.

Tuji poročevalci v Sloveniji

Najbolj usposobljeni tujci za razumevanje slovenske medijske scene so seveda novinarji sami. V prvi vrsti tisti, ki tu živijo. Stalni poročevalci, ki berejo slovenske časopise, spletne portale in gledajo televizijske oddaje. Pričakovali bi, da naj bi bilo teh kar nekaj, saj smo država članica EU. 

V javnem registru tujih dopisnikov v Sloveniji je bilo aprila 2020 registriranih osem (8!) dopisnikov. Od tega so trije iz kitajskih medijev, dva iz ruskih ter po eden iz Severne Makedonije, Velike Britanije in Hrvaške. Torej imamo le enega (1!) stalnega poročevalca iz EU držav, dopisnika tiskovne agencije HINA. Drugi dopisnik, ki bi lahko imel močan vpliv na oceno stanja v slovenskih medijih, je Britanec. Gre za "Balkans correspondent", ki iz Ljubljane pokriva osem (8!) različnih držav, ki je bil aprila leta 2019 šele na začetku učenja slovenščine. 

Namen prejšnjega odstavka ni diskreditirati tuje dopisnike v Sloveniji. Prepričan sem, da profesionalno opravljajo svoje delo. Vendar jih je zelo malo. Tujih novinarjev, ki bi redno spremljali javno slovensko televizijo, razumeli nianse njenega poročanja in bili v stanju oceniti njeno objektivnost ali nepristranskost, skorajda ni! "Nianse", ki jih imam v mislih, so sicer osnove novinarskega poklica, posebej za zaposlene na javnem RTV-ju: ločevanje novic od lastnih mnenj.

Kateri so viri tujih člankov?

Kako se potemtakem sploh pišejo tuji članki ali poročila o Sloveniji? Preprosto. Verodostojni slovenski viri tujemu novinarju pojasnijo, kaj se dogaja. Politico, eden izmed najbolj vplivnih bruseljskih portalov, ki ga bere na tisoče uslužbencev EU institucij in širše, je 12. marca letos zelo negativno poročal (vir) o imenovanju Janeza Janše za predsednika nove slovenske vlade. V omenjenem članku "Slovenian essayist and film critic" Marcel Štefančič jr. poudarja, da je Janša "strongman" in "hardliner". Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, špekulira o tem, da si bo Janša poskušal podrediti javni "broadcaster" (predpostavka je, da je RTV neodvisna in nepristranska). Politik Jani Möderndorfer pa poudarja, da Janši "ne bi zaupal niti svojega vrta, kaj šele države". Citirali so neodvisnega filmskega kritika, urednika osrednjega neodvisnega časnika ter "sredinskega" politika in tako zbrali navidezno uravnovešeno paleto mnenj. 

Odmevni članek The Guardian (vir), ki je 4. maja prav tako svaril pred nevarnostjo Janševe vlade, pa kot glavne vire citira novinarja Blaža Zgago in filozofa Borisa Vezjaka, dva neodvisna strokovnjaka, ki bi se lahko v hudi konkurenci potegovala za naslov največjega antijanšista v državi.

The Guardian se je prav tako pošteno lotil Janše kot Orbanovega satelita.

Članek v The Economist, objavljen 4. junija letos, citira Anuško Delić, novinarko, ki bi se za isto lovoriko lahko potegovala v ženski kategoriji. Delićeva, ki naj bi leta 2011 "razkrila povezave med SDS in neonacisti" prestižni londonski publikaciji, na katero sem tudi sam naročen, zagotavlja, da Janšev cilj je ustvariti neliberalno demokracijo à la Orban. Tudi tu lahko beremo o Janševih napadih na medije.  

V dobi instant novinarstva se torej za mnenje o dogajanjih v Sloveniji vpraša "neodvisne" novinarje in profesorje. Domnevam, da tudi Društvo novinarjev Slovenije igra pomembno vlogo. Če tovrstni viri popljuvajo slovensko vlado, to storijo zaradi iskrene skrbi za (medijsko) svobodo. Če vlada v kakšnem dopisu ali depeši omenja slovensko komunistično preteklost ali domnevno neuravnoteženost slovenskih medijev, pa blati ugled Slovenije v tujini in odpira ideološke teme.

Kje lahko novinarji informacije preverijo?

Kaj pa če tuji novinar pred objavo članka želi dodatno preveriti verodostojnost mnenj Štefančiča, Vezjaka, Žerdina, Zgage, Möderndorferja ali Delićeve? Vsi po vrsti so mu zagotovili, da Janša ogroža medijsko svobodo. Mogoče pa obstaja tudi druga plat? Recimo, da novinar pogoogla "public media bias in Slovenia", pristranskost javnih medijev v Sloveniji ...

... prva dva zadetka, na katera bo naletel, sta študiji Marka Milosavljevića, profesorja na FDV iz let 2015 in 2016, ki analizirata "risk to media pluralism" v Sloveniji. Od štirih faktorjev tveganja za medijski pluralizem v Sloveniji, ki jih študija našteva, je edini "high risk" politična neodvisnost. Nevarnost predstavlja stranka SDS. Močno je povezana s televizijo Nova24TV in uživa podporo "vsaj" dveh tiskanih in internetnih medijev, Reporterja* in Demokracije! Neodvisnost urednikov je tudi v nevarnosti, ker, kakor izvemo iz študije, je leta 2005 član SDS postal predsednik nadzornega sveta Dela. Bralcu je takoj jasno, da si je SDS v Sloveniji podredila medijsko sceno. Ni kaj, lucidna in predvsem objektivna analiza stanja.

Tretji hit je uvodnik profesorja Borisa Vezjaka za Dialoge z naslovom The unbearable burden of media bias, v katerem avtor na začetku tenkočutno ugotavlja, da je navijaštvo in pristranskost ena največjih ran slovenskega novinarstva. Končno boste rekli, nekaj malo bolj objektivnega! Škoda, da je edini konkretni primer, ki ga uvodnik omenja – da, uganili ste! – Janez Janša in njegovi domnevni poskusi cenzuriranja medijev leta 2007. 

Ste morda začeli opažati neki ponavljajoči se vzorec? Tuji novinar, še posebej v času instant novinarstva, verjetno ne bo iskal dalje. Prebrano se ujema s trditvami "neodvisnih" slovenskih virov. 

Med prvimi zadetki bo novinar naletel še na MediaBias/Fact Check. Gre za spletni portal, ki je posvečen "ozaveščanju ljudi o medijski nepristranskosti in zavajajočih medijskih praksah". Za Slovenijo izvemo, da so Novinarji brez meja (o tem malo več v nadaljevanju) in Svet Evrope obsodili napade Janše na javno RTV in da "vlada posredno nadzira medije". Kot dokaz navajajo, da Janša medije, ki ga napadajo, zmerja z izrazom "presstitution". Domnevno gre za prevod Janševega nesprejemljivega čivka iz leta 2016, s katerim je dve novinarki RTV označil za "odsluženi prostitutki". Portal izraža zaskrbljenost, da bo tako ustrahovanje prisililo novinarje, da ga bodo podprli. 

Sledi spletna stran Mapping media Freedom Evropskega centra za medijsko svobodo, ki objavlja grožnje medijski svobodi. Tudi tukaj boste našli samo informacije o "vojni medijem", ki jo je napovedal slovenski predsednik vlade in o napadih vladnih predstavnikov na javno RTV. Glavni viri so seveda slovenski, na primer Društvo novinarjev Slovenije in nenavedeni "osebni kontakti".

Zadnji prispevek o Sloveniji in Janši v Economistu se je naslonil na mnenje enega samega vira.

Če bo novinar v Googlu iskal pod "media freedom in Slovenia", bo prišel do podobnih zadetkov. Prej omenjena stran Sveta Evrope, kjer boste v glavnem brali o Janševih napadih na slovenske medije. Na to stran se slovenska vlada očitno tudi odziva z obrazložitvami in replikami. 

Med prvimi zadetki je tudi stran Reporters sans frontières (RSF), Novinarji brez meja, na kateri izvemo, da medijsko svobodo v Sloveniji ogroža "skrajno desna stranka" SDS, ki so jo "ustanovili oligarhi, ki so zavezniki Viktorja Orbana". SDS da so ustanovili oligarhi?! Pokojna France Tomšič in Jože Pučnik sta bila Orbanova pajdaša? Čestitke RSF za profesionalni "fact checking"!

Ko izgubljaš, ti zabijanje avtogolov ne koristi!

Iz zgoraj navedenega ni nobenega dvoma, da levica v vojni o podobi slovenskih medijev v tujini krepko zmaguje. Lahko se vprašamo, če nosita del krivde za to izkrivljeno podobo slovenske medijske scene tudi Janša in desnica?

Odgovor je da!

Prvič zato, ker je bilo mednarodno poročanje o medijski sceni do sedaj v glavnem prepuščeno levici. Res je, da so univerzitetne študije v glavnem v domeni levice, ki v Sloveniji predstavlja uveljavljen "sistem". Replike ali obrazložitve, kot na primer pismo naslovljeno na Deutsche Welle v povezavi z bizarno nagrado za svobodo govora Blažu Zgagi, ali odziv Rupla in Jambreka na omenjeni članek The Guardian so prav gotovo korak v pravo smer, a ne morejo nadomestiti bolj sistemskega pristopa.  

Drugič zato, ker so nekatere izjave o medijih (predvsem tiste v obliki čivkov) res neprimerne, deplasirane ali kontraproduktivne. Pravi avtogoli. Namesto, da bi Janša neprestano pozival novinarje javne RTV, da se držijo lastnih pravilnikov o objektivnosti in nepristranskosti, jih po nepotrebnem zmerja in jim na pladnju podarja municijo, s katero ga sesuvajo v tujini. Ne želi, da bi ga kot žabo skuhali v topli vodi, zato občasno kar sam skoči v ponev z vrelim oljem. Namesto, da bi v tujini slišali, da je RTV Slovenija izrazito pristranska, vedo samo, da Janša žali "neodvisne« novinarje". 

Premier Janša se je na primer 26. maja na obtožbe Novinarjev brez meja na twitterju odzval posmehljivo, češ da izgleda, da so jim stran shekali "lažnivci brez meja". Po takem odzivu premiera, komu mislite, da bo RSF v prihodnosti prisluhnil o stanju v Sloveniji? V dobi interneta in socialnih medijev je tako podcenjevanje napaka, ne glede na (ne)verodostojnost RSF. Kaj si bo mislil bralec, ki nič ne ve o Sloveniji, ko bo naletel na tak zapis? Kakšen vtis imate o hotelu, ki se norca dela iz (morda neupravičene) negativne ocene, ki jo je podal gost na Tripadvisorju? 

In tretjič, koketiranje z Orbanom, ki si je po oceni EU madžarske medije (tudi javno RTV) v veliki meri res podredil, ne koristi ne Janši, ne mednarodni podobi Slovenije. Bolj kot se bo približevalo slovensko predsedovanje EU, bolj bo levica uspešno igrala na to vižo. To je že leitmotiv nastopov Tanje Fajon.

Ali dandanes tudi intelektualna poštenost kolesari?

Skratka, za svojo podobo in podobo slovenskih medijev v tujini nosi del odgovornosti Janša sam. Levičarji se lahko seveda tega PR uspeha navijaško veselijo. Vendar bi rad bolj zmerne med njimi vprašal sledeče: Recimo, da Janševe izjave o medijih niso samoobramba, kakor sam trdi, ampak napadi in grožnje. Recimo, da imate o vsem tem prav. A premorete dovolj intelektualne poštenosti za objektivno oceno sedanjega stanja medijske scene? Res menite da JJ z ustrahovanjem obvladuje ali dominira mainstream medije?

Ali res kdo verjame, da Janša z ustrahovanjem obvladuje in dominira mainstream medije?

Lahko kričite, da Janševa vlada medije ogroža, toda a lahko z resnim obrazom izjavite, da je danes poročanje mainstream medijev v Sloveniji, z javno RTV na čelu, pro Janša? To je vtis, ki ga ustvarjate v tujini. Pravzaprav, a lahko brez nagajivega nasmeška izjavite, da je medijska scena, še posebej televizijska, vsaj približno uravnotežena? So proti janšizmu dovoljena vsa sredstva, tudi očitna pristranskost in celo navijaštvo mnogih uslužbencev in uslužbenk javne RTV?

__________________

* Reporter je od leta 2015 oziroma 2016 precej spremenil uredniško politiko in danes zagotovo ne velja več za tednik, ki je blizu SDS.