Zgodilo se je sredi enega od najinih večdnevnih, zaporednih pogovorov konec osemdesetih let. To, kar bom opisal, ne vsebuje niti kančka ironije, kaj šele blasfemije. Tudi zato imam namen biti kratek in jedrnat: nadškof Šuštar me je med najinim pogovorom v določenem trenutku vprašal, ali bi navkljub mojemu ateizmu, če bi se v obredju vesoljne cerkve kaj spremnilo, sprejel Kristusa? Odgovor je bil pritrdilen. Izstrelil sem ga, kot da bi se nanj desetletje pripravljal: Obstaja takšen trenutek v vašem obredju, ki bi ga spremenil; tu govorim o vprašanju kadila oziroma mire. Če bi namesto kadila mire v bogoslužju uporabljali vanilijo v stroku, bi brez težav in zadržkov sprejel konceptualno veličino Kristusove bolečine.

Točno tako sem odgovoril in nič drugače! Kako je nadškof odreagiral, nimam namena opisovati, vsekakor je bila njegova reakcija v skladu z njegovo milino in znanjem. O njeni vsebini pa bom spregovoril v izteku komentarja.

Malevičev Črni kvadrat in Duchampovo Veliko steklo sta dve skrajnosti podobnega umetniškega napora. Sicer sam pripadam Malevičevemu izročilu. Duchamp mi je tudi blizu navkljub temu, da je bil dosleden (alki) mistik. Pri vzpostavljanju njegove umetnosti sta potekala vsaj dva vzporedna procesa: verbalno mitološki in vizualno formativni proces. Oba sta več kot vidna v Velikem steklu, ki je formalno dvodelna samostoječa modernistična umetnina. V njegovem vertikalnem diptihu obstaja tako zgornja kot spodnja steklena struktura. V njo pa je vmeščen okrasto-rjav vitražni izris. V obeh delih diptiha je nameščen izris z mitološko logiko svete svatbe. V umetnini soobstaja tako verbalna kot vizualna igra. Kaj je značilno za Duchampovo uprizarjanje Velikega stekla? Igra kot taka. Igra je modus njegovega uprizarjanja. V gledališču je igra podrjena reagiranju. V vizualni umetnosti pa prevrednotenju pojmovnega kot duhovnega sveta.

Velikokrat sem pred vami reflektiral Malevičevo supremacijo, nikoli pa ene najpomembnejših umetnin, ki jo je proizvedel zahodni svet v XX. stoletju, Velikega stekla. Mojstrovina je vrhunec iracionalnih motivov, ki so proizvedli ogromno število interpretacij. Vse se prepletajo s svojimi odtenki - resnice.

Nevesta in ženin sta osrednja nosilca obreda, ki ga vodi vrhovni duhovnik. Bolj, ko je Marcel Duchamp v Velikem steklu sprožal besedne igre, bolj je sprožal tudi spolne igre. Veliko steklo je podzavest slavja, ko se nevesta in ženin srečata v združitvenem obredu, ko se vpneta v ljubezenski stroj, ki generira telesnost. Le v umetnosti je človek spoosoben preseči svojo živalskost, pravi Duchamp. Bolj ko se približujem zaključku tuzemnega življenja, vedno bolj mi je razvidno, da je ves vizualni material, ki je vključen v umetnino, konstruiran tako, da v njem berem veliko ironičnost.

Rad se ponavljam: Umetnost je najprej poezija in potem vse ostalo. Veliko steklo je visoka pesem, posvečena hermetičnosti. Zato se izogibam referenčnemu materialu v tej mikro interpretaciji Velikega stekla. Vse v umetnini je brez zgodovinskega konteksta. Različne interpretacije zgradijo popolnost umetnine. S tem, ko je razstavljena in analizirana, je v resnici dokončana: Vsaka interpretacija mojega umetniškega dela je dodan odtenek k umetnini. Brez odtenkov pa umetnina na obstaja, pravi Duchamp. Kaj, če je vse tam, kar ni tukaj. Umetnik opravi en del umetniške naloge, drugi del pa gledalec. Umetnik ne more predvideti, kaj bo gledalec počel s svojim asociativnim inventarjem. Tako da ni zaslužen niti za evforično interpretacijo niti za spodletelo srečanje.

Mlinček za čokolado: Nevesta vstopi v ženinovo poželenje in ženin v nevestino. Duchamp vizualizira nevestino spolno vzburjenje, aktivno željo, ki jo osmisli. Pri tem pa je ves čas nežno humoren. Slači nevestina oblačila vse do golote, do spoznanja. Okrog neveste pa je razporejena množica moških in njihovih simbolnih ljubezenskih strojev. Menim, da prvič v svojem komentiranju umetnosti na portalu+ uporabljam besedo - simbolno. Seveda to ni slučajno, ker je besedo - simbolno več kot smiselno uporabljati v Duchampovem estesko formativnemu svetu (alke) mistike. 

Zaukazana odložitev spolne želje bo realizirana v poročni noči. Odobrena bo s strani duhovne avtoritete. Posvetil jo bo duhovnik, ki je sam nenehno v odložitvi svoje spolne želje. Sunkovito gibanje pojmov Velikega stekla skozi desetletja:

- od leta 1912 do leta 1915 je vizualiziral ideje za Veliko steklo;

- leta 1913 si je Duchamp zastavil vprašanje, ki si ga do takrat ni še nihče zastavil: Ali je mogoče narediti umetniško delo, ki ni umetniško delo?;

- leta 1915 se je pri izvedbi umetnine srečeval s celim nizom tehničnih težav;

- leta 1923 je prenehal razvijati umetnino. Duchamp pravi: dokončno sem jo zapustil - nedokončano - lom stekla.

- leta 1960 je objavil devetinštirideset dokumentov o Velikem steklu. Ti so dokončno ustoličili mojstrovino.

Duchamp je v Velikem steklu še vedno podvržen zakonom gravitacije. To je ta zadržek, ki se mi vedno znova vriva v interpretacijo. Zato tako divje malikujem Črni križ in Črni kvadrat Kazimirja Maleviča. Pomembno vlogo igrajo tri okulistične priče, ki so povezane z osrednjim izrisom v zgornjem delu diptiha - oblike oblaka. Iz oblike v obliko v oblak. Duchamp poimenuje oblak zelo posebno: kinematografsko cvetenje. Opisuje ga kot erotično strojnico, ki proizvaja v spodnjem delu figurativno biomehaniko, mehanoerotično srečo, ki smo ji vsi zapriseženi. Erotično srečanje je zanj - komična figurativnost. Misterij orgazma.

Kaj sem se naučil od Duchampa: Nikoli se ne ponavljaj. Tudi takrat, ko se ponavljaš. Intelektualna svoboda, a je kaj več od tega?

Duchamp je cel proces gradnje Velikega stekla dokumentiral, skiciral in fotografiral. Sam imam v svoji knjižnici Duchampov reprint - Etant Donnes. Teh devetinštirideset dokumetntov je fascinantna baza, ki omogoča mitiziacijo in mistifikacijo, ki je v umetnosti ne samo legalna, temeveč tudi zaželena. Tako je delovala ža na samem začetku umetniške gradnje v helenističnem svetu in se odvija tudi danes v visoko modernističnem času. Zaporedje poteka: mitizacija, demitizacija, nova mitizacija in nova demitizacija. Mit, mit, mitologija.

Še danes, ko stopiš pred umetnino Veliko steklo, imaš občutek, da je bila dokončana pred tednom dni. Zaradi lomljivosti (steklo) originala, ki se nahaja v muzeju v Philadelphiji, so naredili po Duchampovih navodilih še dve repliki. Po smrti pa je njegova vdova odobrila še dve. Tako je danes na svetu pet Velikih stekel. O slučajnem lomu Velikega stekla ne bom nič komentiral, pa bi moral. Komentar se že izteka.

Mlinček za mletje vanilijevega stroka: Nadškof Alojzij Šuštar (rekonstruirano po spominu):

"Če sem pravilno razumel vašo misel, ste mi želeli povedati, da je v našem bogoslužju navkljub Kristusovi ljubezni, preveč trpljenja. Zato je v vašem svetu pomembna vanilija, ki izraža svetlo (otroško) igro. Zato bi jo vi radi vnesli v bogoslužje. Ne vem, če veste, da je pomen besede mira - grenkoba. Lahko bi poenostavljeno rekli, da je njen vonj obreda, ki se prenaša v višave, grenkobno slovesen v odnosu do troedinosti. Amapak to, kar vam hočem povedati, je to, da je v esenci mire tudi vonj, ki spominja na vanilijo."