Komentar

Kratka razprava o socialni distanci ali dilema med odprto in zaprto družbo

Kakšen pomen ima socialna distanca? Gre za sporen ali nesporen pojem oziroma pojav? Je socialna distanca sprostitev ali omejitev? Ali s socialno distanco označujemo odvisnost ali neodvisnost; obstojnost ali premestitev? Svobodo ali ujetništvo? In kaj je nasprotje socialne distance? Poulična množica, "masa", gneča?

07.06.2020 21:58
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   socialna distanca   Ali Žerdin   Delo   Sobotna priloga   Karl Popper   Margaret Thatcher   Friedrich von Hayek   Max Weber  

Foto: Getty Images / portal+

" ... socializem je kljub visokoleteči retoriki, s katero so bili uokvirjeni njegovi argumenti, igral na najslabše vidike človeške narave. Ko je ponujal odvisnost namesto neodvisnosti, ko se je stalno norčeval iz tradicionalnih vrednot, je dobesedno demoraliziral skupnosti in družine ... "

(Margaret Thatcher, The Downing Street Years)

Urednik Sobotne priloge Dela Ali Žerdin je 16. maja 2020 objavil svarilen politično-sociološki uvodnik z naslovom "Fizično oddaljeni. Povezani". V njem domneva, da se reševanju epidemije namenjeni "poziv (slovenske vlade in zdravstvenih ustanov, op. D.R.) k vzdrževanju socialne distance odlično prekriva z več kot trideset let staro mislijo Margaret Thatcher, da družba ne obstaja". Uvodničar nadaljuje, da se za pozivom k socialni distanci skriva "politični program", ki naj bi odpravil solidarnost, izničil družbeno blaginjo, omogočil privatizacijo javnih služb, onemogočil pa javna občila in javni prostor. Poziv naj bi mimogrede dopovedoval družbenim skupinam, "naj niti ne pomislijo na kakšne demonstracije". V okoliščinah kolesarskih in drugih protivladnih demonstracij in protestov je takšen uvodnik (ki pač ni običajen časnikarski prispevek) pridobil na aktualnosti in tehtnosti. Na neki način gre za pomislek ali celo podtikanje, češ da ne gre za zdravstven, ampak političen ukrep oz. - kot govorijo transparenti - da vlada izkorišča epidemijo za svoje politične cilje. Tu je na delu precej bližnjic, poenostavitev in ponaredkov, ki jih je mogoče uporabiti kot iztočnice za vsaj za silo resen sociološki in seveda političen pregled.

 

Za kaj gre, pravzaprav? Kakšen pomen - poleg "javnozdravstvenega" (kot piše Žerdin) - ima socialna distanca? Gre za sporen ali nesporen pojem/pojav? Je socialna distanca sprostitev ali omejitev? Ali s socialno distanco označujemo odvisnost ali neodvisnost; obstojnost ali premestitev? Svobodo ali ujetništvo? In kaj je nasprotje socialne distance? Poulična množica, "masa", gneča? Žerdin bi najbrž rekel solidarnost. Ob tem prideta na misel dve vrsti solidarnosti: Schumanova evropska in Wałęsova poljska. Obe solidarnosti sta bili protikomunistični in protimarksistični. Je solidarnost vrednota, ki nasprotuje kolektivizmu?

 

Kot pove Žerdin, se je "socialna distanca .. v besednjak prikradla leta 2003, v času epidemije sarsa",  vendar gre - kot sledi iz Žerdinovega uvodnika - za starejši in splošnejši pojem. Socialna distanca oz. razdalja med člani družbe je klasičen družboslovni, v novejšem času pa predvsem medicinski pojem. S socialnim približevanjem in oddaljevanjem so se pred Margaret Thatcher ukvarjali že Platon, Karl Marx, Max Weber, Karl Popper, Friedrich von Hayek, če izberem samo nekaj najbolj slavnih imen. Pri nas, pa ne le pri nas, so nekoč (v socialističnih časih) veliko govorili o bratstvu in enotnosti, o skupnih interesih (delavskega razreda), vzajemnosti in solidarnosti, o zbliževanju ljudi in narodov, o združevanju in usklajevanju prizadevanj za razvoj materialne osnove socialistične družbe … zadnje čase pa je veliko govora o neenotnosti, razdvajanju, celo sovraštvu.

 

Razprava o distanci je po eni strani razprava o pripadnosti in odtujitvi, o čemer obilno poroča Marx. Kapitalistični proizvajalni odnosi spodbujajo družbene spore tako, da ščuvajo delavce k medsebojnemu tekmovanju za "višje mezde". Zdravilo je razredna zavest ali delavska enotnost, ki so jo nekoč za ime svojega časopisa izbrali komunistični sindikati, in ki jo je pred osamosvojitvijo propagiralo ljubljansko Delo s podnaslovom na prvi strani: Proletarci vseh dežel, združite se. Bognedaj, da bi nastala kakšna socialna distanca. Kaj takega bi padlo v glavo samo "meščanski desnici", ki je brala tekste Karla Poppra (ali katerega drugega meščanskega avtorja, kot je bil recimo Friedrich von Hayek). Pri Marxu so igralci na zgodovinskem prizorišču ujetniki železnih ekonomskih zakonitosti, od katerih se ne morejo meni nič tebi nič distancirati; so kot lutke na žicah zgodovinskih sil, ki jih na noben način ne morejo nadzorovati. [1]

 

 

Odprta in zaprta družba

 

V bistvu gre za spor med individualizmom in kolektivizmom. Med odprto (svobodno, raznoliko, liberalno …) in zaprto (avtoritarno, enoglasno, omejeno …) družbo. Meščanska desnica, kot je  nekoč državne sovražnike, tudi pisca teh vrstic imenovala Udba, je zagovarjala individualizem in zavračala kolektivizem. Svobodna oseba potrebuje okrog sebe dovolj odprtega prostora (distance) za svobodne izbire. Popper je bil eden prvih, ki je podvomil v "družbo" oz. izrekel, da je abstrakten pojem oz. je sploh ni. Popper je bil nasprotnik "zaprte družbe" in zagovornik "odprte družbe", ki lahko nastane, če obstaja možnost, da posamezen državljan kritično ocenjuje posledice izvajanja vladnih politik, ki jih je spričo takšnih ocen mogoče opustiti ali spremeniti. Razlike (razdalje?) med ljudmi se rešujejo s kritično razpravo in argumenti, ne pa s silo. Odprta družba je povezava svobodnih posameznikov, ki spoštujejo pravice drugega v okviru skupne zaščite države, in ki z odgovornimi, racionalnimi odločitvami dosežejo rast humanega in prosvetljenega življenja.

 

V socialističnih/komunističnih deželah, kot je bila Slovenija, je bila družba druga beseda za državo. To se je potrdilo oz. razkrilo šele s t.i. denacionalizacijo, to je z vračanjem krivično odvzetega premoženja, in s privatizacijo, ko je država z vavčerji razdelila tako imenovano družbeno premoženje. Nobena družba, ampak država! Družbeno premoženje je bilo v bistvu premoženje komunistične partije, ki je imela državno oblast.

 

Veliko - večinoma marksističnih - družboslovcev je družbo razumelo kot združevanje moči za uresničitev ciljev, ki naj bi bili v skupnem interesu članov družbe. Posamezniki bi s tem, ko bi si prizadevali za te interese, imeli koristi. Toda družba je še bolj koristna za tiste, ki bi se umaknili v ozadje in prepustili uresničevanje skupnih ciljev drugim. Temu se reče spodbuda za brezplačno uživanje v vožnji (free-rider incentive).

 

Žerdin v nekem oklepaju navaja k sklepu, da gre pri stavku o družbi, ki ne obstaja ("There is no such thing as society", 1987) za neko delo (članek?) britanske prve ministrice Thatcherjeve. Takšno sklepanje ni pravilno. Navedeni stavek je citat iz intervjuja, ki ga je Thatcherjeva dala neki ženski reviji [2]. Thatcherjeva pojasnjuje zadevo v svoji knjigi The Downing Street Years iz leta 1993:

 

… Toda prvi vzrok naših sodobnih družbenih problemov - kolikor ne odražajo brezčasnega vpliva in neskončnih virov staromodne človeške hudobije - je bil, da je bila država počela preveč stvari. Konservativna socialna politika je to morala priznati. Družba je bila sestavljena iz posameznikov in skupnosti. Če država jemlje pogum posameznikom in pušča skupnosti brez usmeritev; če se vmešuje z odločitvami, ki bi jih praviloma morali sprejemati ljudje, družine in soseske, potem problemi družbe naraščajo, namesto da bi se manjšali. To prepričanje je bilo v ozadju mojih opazk v nekem intervjuju za neko žensko revijo - ki so takrat povzročile vihar zlorab - češ da 'družba ne obstaja'. Toda nikoli niso navedli ostalega. Nadaljevala sem:

 

Obstajajo posamezni možje in žene, in tu so družine. In nobena vlada ne more narediti ničesar razen preko ljudi, in ljudje morajo najprej skrbeti zase. Naša dolžnost je, da skrbimo zase, nato pa poskrbimo še za soseda.

 

Moj smisel, ki je bil takrat jasen, pozneje pa popačen do neprepoznavnosti, je bil, da družba ni neka abstrakcija, ločena od mož in žena, ki jo sestavljajo, ampak živa struktura posameznikov, družin, sosedov in prostovoljnih organizacij. Od družbe sem pričakovala velike reči v tem smislu, ker sem verjela, da bi morali posamezniki in prostovoljne skupine ob tem, ko se povečuje gospodarsko premoženje, prevzeti več odgovornosti za nesreče svojih sosedov. Napaka, ki sem ji nasprotovala, je bila mešanje družbe in države kot prvega naslovnika za pomoč. Kadarkoli sem slišala ljudi, ki so se pritoževali, da 'družba' ne bi smela dovoliti neke določene nesrečne usode, sem odgovarjala, 'In kaj ste potemtakem naredili vi?' Družba zame ni bila opravičilo, ampak vir obveznosti. [3]

 

 

Socialna distanca na Slovenskem

 

Zadeva, ki se je je nekoliko na hitro lotil Ali Žerdin, je seveda zelo pomembna. Povezana je z omenjenimi pouličnimi protesti, predvsem pa z nekakšnim socialističnim oz. komunističnim prepričanjem, o katerem sem nekoč mislil, da ga je Slovenija premagala in zaprla vrata za njim; do znatne mere pa je povezana tudi s slovenskimi mediji, tudi z Delom, ki - ob tem, da ga imam za tehnično najboljši slovenski časopis - vztrajno posipa pot do … s socialističnimi dobrimi nameni. Tri pike so namesto besede, ki naj ostane uganka, čeprav nastopa tudi v naslovu knjige Janeza Drnovška o osamosvojitvi. [4]

 

Ne le pisma bralcev, tudi kolumne maziljenih avtorjev in avtoric, intervjuji in celo uvodniki kujejo (s kladivi in srpi) v (z rdečimi zvezdami posuto) nebo socializem, kot da kot sistem ne bi živel samo na Kitajskem in v Severni Koreji, Kubi, Venezueli … in kot da ne bi bil pokopan povsod v Evropi. Mimogrede: kulturni redakciji Dela se je treba zahvaliti za prikaz zemljevida "svobode in resnice", ki prikazuje število zaprtih pisateljev po svetu. Največ (73) zaprtih pisateljev imajo v socialistični Kitajski. Sicer imajo pisatelje posebej radi v socialističnih deželah, kot so Severna Koreja, Eritreja, Vietnam, Kuba …

 

V socialističnih časih - dokler socialistični/komunistični režimi niso propadli doma v Sloveniji, v državah Varšavskega pakta in republikah Sovjetske zveze, navsezadnje pa tudi v svojem središču v Moskvi - smo kar naprej govorili o družbi, o družbeni lastnini, družbenih podjetjih in družbenih stanovanjih. Pri tem smo nekako nagonsko - ker ni bilo naše - tratili in podcenjevali, kar je bilo družbeno, spoštovali pa, kar je (čeprav je šlo za izjeme) privatno. Nikjer ni bila razlika očitnejša kot pri stanovanjih. Pročelja, stopnišča, dvorišča … družbenih stanovanjskih hiš so bila praviloma zanemarjena, umazana, stene popisane, šipe in tlaki razbiti, barve oluščene, žarnice pregorele … Čim si za sabo zaprl vrata in vstopil v privatno stanovanje, je bilo po navadi vse drugače. V socializmu smo imeli družbeno angažirano umetnost, družbene dejavnosti, družbeno dogovarjanje, družbeno informiranje, družbeno knjigovodstvo, družbene koristi, družbeno koristno delo, družbeno planiranje, družbena posestva, družbene potrebe, družbeno prehrano, družbeno reprodukciijo, družbenopolitično primernost, družbeno samozaščito …

 

Družba in družbene ustanove so bile prikladni izgovori za vse mogoče osebne interese pa tudi prestopke in manipulacije. Za družbenimi ustanovami so se skrivali in pretvarjali posamezniki in druščine, da bi lahko govorili, kako s tem ali onim premoženjem ali podjetjem nič nimajo. Slovenska družba je bila nekaj takšnega kot kapitalistične fundacije. Njeni ustanovitelji, recimo jim novi razred ali nomenklatura, so brezplačno uporabljali "službena" stanovanja, počitniške in stanovanjske hiše, avtomobile; si privoščili ezoterična, luksuzna potovanja in prvorazredne letalske karte, bogate večerje in kosila …

 

Nekaj vrstic pred stavkom, ki je navdihnil Žerdinovo svarilo, Margaret Thatcher piše takole:

 

Ko bi socializem proizvedel gospodarski uspeh, bi ti isti kritiki praznovali po ulicah. Toda socializem je propadel. In najbolj so kot rezultat tega propada trpeli revnejši, šibkejši člani družbe. Še več, socializem je kljub visokoleteči retoriki, s katero so bili uokvirjeni njegovi argumenti, igral na najslabše vidike človeške narave. Ko je ponujal odvisnost namesto neodvisnosti, ko se je stalno norčeval iz tradicionalnih vrednot, je dobesedno demoraliziral skupnosti in družine … [5]

 

 

Karl Popper dodaja še nekaj pomislekov proti "družbi". Alternativa odprti družbi, pravi Popper, je povratek k herojskim časom plemenske družbe, kar bi prej ali slej povzročilo inkvizicijo, tajno policijo in gangsterstvo. "Če pa hočemo ostati človeški, potem je ena sama pot, pot v odprto družbo. Iti moramo v neznano, negotovo in nevarno; naj bo razlog takšen ali drugačen, moramo, kolikor je mogoče, temeljito načrtovati varnost in svobodo." [6]

 

 

Kadar svobodno vstopamo v osebne odnose, namesto da bi bili določeni z naključji, ki so povezana z rojstvom, pride do novega individualizma. Moderne odprte družbe, pravi Popper, funkcionirajo v glavnem na način abstraktnih odnosov, z menjavo ali sodelovanjem. [7] Kaj bi Popper rekel o družbah, ki nastajajo z računalniki, elektronsko pošto in različnimi družbenimi omrežji?

 

________________

[1] Karl R. Popper, The Open Society and Its Enemies 2, Hegel and Marx, Princeton, New Jersey, 1971, str. 101.

 

[2] Douglas Keay, intervju z MT za Woman’s Own 23. septembra 1987. Prirejena verzija intervjuja je bila objavljena 31. oktobra 1987 pod naslovom "Aids, education and the year 2000!"

 

[3] Margaret Thatcher, The Downing Street Years, London 1993, str. 626.

 

[4] Gre za francoski naslov (La fuite del’enfer) Drnovškove knjige Moja resnica.

 

[5] Thatcher 1993, str. 625.

 

[6] Popper 1971 (I.), str. 201.

 

[7] Primerjaj Popper 1971 (I.), str. 175.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
6
31.01.2023 11:10
No pa smo poleg vseh dnevnih dogodivščin, političnih, modnih, protokolarnih, muzejskih peripetij v naši deželici dobili še pravo ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
Učne ure televizijske napovedovalke Nataše
22
02.01.2023 00:00
Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenija, Evropa in svet v 2023: Odpornost, vzdržljivost in strateška daljnovidnost
11
01.01.2023 00:00
Paradoksalno in na presenečenje mnogih je prav agresija Rusije na Ukrajino pokazala enotnost, načelnost in trdnost EU. Tako ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.544
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.734
03/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.692
04/
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
Igor Bavčar
Ogledov: 1.838
05/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.548
06/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.159
07/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 1.049
08/
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.844
09/
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
Tilen Majnardi
Ogledov: 613
10/
Izključitev Rusije iz sistema SWIFT je priložnost za Kitajsko in za internacionalizacijo juana
Valerio Fabbri
Ogledov: 453