Komentar

Kratka razprava o socialni distanci ali dilema med odprto in zaprto družbo

Kakšen pomen ima socialna distanca? Gre za sporen ali nesporen pojem oziroma pojav? Je socialna distanca sprostitev ali omejitev? Ali s socialno distanco označujemo odvisnost ali neodvisnost; obstojnost ali premestitev? Svobodo ali ujetništvo? In kaj je nasprotje socialne distance? Poulična množica, "masa", gneča?

07.06.2020 21:58
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   socialna distanca   Ali Žerdin   Delo   Sobotna priloga   Karl Popper   Margaret Thatcher   Friedrich von Hayek   Max Weber  

Foto: Getty Images / portal+

" ... socializem je kljub visokoleteči retoriki, s katero so bili uokvirjeni njegovi argumenti, igral na najslabše vidike človeške narave. Ko je ponujal odvisnost namesto neodvisnosti, ko se je stalno norčeval iz tradicionalnih vrednot, je dobesedno demoraliziral skupnosti in družine ... "

(Margaret Thatcher, The Downing Street Years)

Urednik Sobotne priloge Dela Ali Žerdin je 16. maja 2020 objavil svarilen politično-sociološki uvodnik z naslovom "Fizično oddaljeni. Povezani". V njem domneva, da se reševanju epidemije namenjeni "poziv (slovenske vlade in zdravstvenih ustanov, op. D.R.) k vzdrževanju socialne distance odlično prekriva z več kot trideset let staro mislijo Margaret Thatcher, da družba ne obstaja". Uvodničar nadaljuje, da se za pozivom k socialni distanci skriva "politični program", ki naj bi odpravil solidarnost, izničil družbeno blaginjo, omogočil privatizacijo javnih služb, onemogočil pa javna občila in javni prostor. Poziv naj bi mimogrede dopovedoval družbenim skupinam, "naj niti ne pomislijo na kakšne demonstracije". V okoliščinah kolesarskih in drugih protivladnih demonstracij in protestov je takšen uvodnik (ki pač ni običajen časnikarski prispevek) pridobil na aktualnosti in tehtnosti. Na neki način gre za pomislek ali celo podtikanje, češ da ne gre za zdravstven, ampak političen ukrep oz. - kot govorijo transparenti - da vlada izkorišča epidemijo za svoje politične cilje. Tu je na delu precej bližnjic, poenostavitev in ponaredkov, ki jih je mogoče uporabiti kot iztočnice za vsaj za silo resen sociološki in seveda političen pregled.

 

Za kaj gre, pravzaprav? Kakšen pomen - poleg "javnozdravstvenega" (kot piše Žerdin) - ima socialna distanca? Gre za sporen ali nesporen pojem/pojav? Je socialna distanca sprostitev ali omejitev? Ali s socialno distanco označujemo odvisnost ali neodvisnost; obstojnost ali premestitev? Svobodo ali ujetništvo? In kaj je nasprotje socialne distance? Poulična množica, "masa", gneča? Žerdin bi najbrž rekel solidarnost. Ob tem prideta na misel dve vrsti solidarnosti: Schumanova evropska in Wałęsova poljska. Obe solidarnosti sta bili protikomunistični in protimarksistični. Je solidarnost vrednota, ki nasprotuje kolektivizmu?

 

Kot pove Žerdin, se je "socialna distanca .. v besednjak prikradla leta 2003, v času epidemije sarsa",  vendar gre - kot sledi iz Žerdinovega uvodnika - za starejši in splošnejši pojem. Socialna distanca oz. razdalja med člani družbe je klasičen družboslovni, v novejšem času pa predvsem medicinski pojem. S socialnim približevanjem in oddaljevanjem so se pred Margaret Thatcher ukvarjali že Platon, Karl Marx, Max Weber, Karl Popper, Friedrich von Hayek, če izberem samo nekaj najbolj slavnih imen. Pri nas, pa ne le pri nas, so nekoč (v socialističnih časih) veliko govorili o bratstvu in enotnosti, o skupnih interesih (delavskega razreda), vzajemnosti in solidarnosti, o zbliževanju ljudi in narodov, o združevanju in usklajevanju prizadevanj za razvoj materialne osnove socialistične družbe … zadnje čase pa je veliko govora o neenotnosti, razdvajanju, celo sovraštvu.

 

Razprava o distanci je po eni strani razprava o pripadnosti in odtujitvi, o čemer obilno poroča Marx. Kapitalistični proizvajalni odnosi spodbujajo družbene spore tako, da ščuvajo delavce k medsebojnemu tekmovanju za "višje mezde". Zdravilo je razredna zavest ali delavska enotnost, ki so jo nekoč za ime svojega časopisa izbrali komunistični sindikati, in ki jo je pred osamosvojitvijo propagiralo ljubljansko Delo s podnaslovom na prvi strani: Proletarci vseh dežel, združite se. Bognedaj, da bi nastala kakšna socialna distanca. Kaj takega bi padlo v glavo samo "meščanski desnici", ki je brala tekste Karla Poppra (ali katerega drugega meščanskega avtorja, kot je bil recimo Friedrich von Hayek). Pri Marxu so igralci na zgodovinskem prizorišču ujetniki železnih ekonomskih zakonitosti, od katerih se ne morejo meni nič tebi nič distancirati; so kot lutke na žicah zgodovinskih sil, ki jih na noben način ne morejo nadzorovati. [1]

 

 

Odprta in zaprta družba

 

V bistvu gre za spor med individualizmom in kolektivizmom. Med odprto (svobodno, raznoliko, liberalno …) in zaprto (avtoritarno, enoglasno, omejeno …) družbo. Meščanska desnica, kot je  nekoč državne sovražnike, tudi pisca teh vrstic imenovala Udba, je zagovarjala individualizem in zavračala kolektivizem. Svobodna oseba potrebuje okrog sebe dovolj odprtega prostora (distance) za svobodne izbire. Popper je bil eden prvih, ki je podvomil v "družbo" oz. izrekel, da je abstrakten pojem oz. je sploh ni. Popper je bil nasprotnik "zaprte družbe" in zagovornik "odprte družbe", ki lahko nastane, če obstaja možnost, da posamezen državljan kritično ocenjuje posledice izvajanja vladnih politik, ki jih je spričo takšnih ocen mogoče opustiti ali spremeniti. Razlike (razdalje?) med ljudmi se rešujejo s kritično razpravo in argumenti, ne pa s silo. Odprta družba je povezava svobodnih posameznikov, ki spoštujejo pravice drugega v okviru skupne zaščite države, in ki z odgovornimi, racionalnimi odločitvami dosežejo rast humanega in prosvetljenega življenja.

 

V socialističnih/komunističnih deželah, kot je bila Slovenija, je bila družba druga beseda za državo. To se je potrdilo oz. razkrilo šele s t.i. denacionalizacijo, to je z vračanjem krivično odvzetega premoženja, in s privatizacijo, ko je država z vavčerji razdelila tako imenovano družbeno premoženje. Nobena družba, ampak država! Družbeno premoženje je bilo v bistvu premoženje komunistične partije, ki je imela državno oblast.

 

Veliko - večinoma marksističnih - družboslovcev je družbo razumelo kot združevanje moči za uresničitev ciljev, ki naj bi bili v skupnem interesu članov družbe. Posamezniki bi s tem, ko bi si prizadevali za te interese, imeli koristi. Toda družba je še bolj koristna za tiste, ki bi se umaknili v ozadje in prepustili uresničevanje skupnih ciljev drugim. Temu se reče spodbuda za brezplačno uživanje v vožnji (free-rider incentive).

 

Žerdin v nekem oklepaju navaja k sklepu, da gre pri stavku o družbi, ki ne obstaja ("There is no such thing as society", 1987) za neko delo (članek?) britanske prve ministrice Thatcherjeve. Takšno sklepanje ni pravilno. Navedeni stavek je citat iz intervjuja, ki ga je Thatcherjeva dala neki ženski reviji [2]. Thatcherjeva pojasnjuje zadevo v svoji knjigi The Downing Street Years iz leta 1993:

 

… Toda prvi vzrok naših sodobnih družbenih problemov - kolikor ne odražajo brezčasnega vpliva in neskončnih virov staromodne človeške hudobije - je bil, da je bila država počela preveč stvari. Konservativna socialna politika je to morala priznati. Družba je bila sestavljena iz posameznikov in skupnosti. Če država jemlje pogum posameznikom in pušča skupnosti brez usmeritev; če se vmešuje z odločitvami, ki bi jih praviloma morali sprejemati ljudje, družine in soseske, potem problemi družbe naraščajo, namesto da bi se manjšali. To prepričanje je bilo v ozadju mojih opazk v nekem intervjuju za neko žensko revijo - ki so takrat povzročile vihar zlorab - češ da 'družba ne obstaja'. Toda nikoli niso navedli ostalega. Nadaljevala sem:

 

Obstajajo posamezni možje in žene, in tu so družine. In nobena vlada ne more narediti ničesar razen preko ljudi, in ljudje morajo najprej skrbeti zase. Naša dolžnost je, da skrbimo zase, nato pa poskrbimo še za soseda.

 

Moj smisel, ki je bil takrat jasen, pozneje pa popačen do neprepoznavnosti, je bil, da družba ni neka abstrakcija, ločena od mož in žena, ki jo sestavljajo, ampak živa struktura posameznikov, družin, sosedov in prostovoljnih organizacij. Od družbe sem pričakovala velike reči v tem smislu, ker sem verjela, da bi morali posamezniki in prostovoljne skupine ob tem, ko se povečuje gospodarsko premoženje, prevzeti več odgovornosti za nesreče svojih sosedov. Napaka, ki sem ji nasprotovala, je bila mešanje družbe in države kot prvega naslovnika za pomoč. Kadarkoli sem slišala ljudi, ki so se pritoževali, da 'družba' ne bi smela dovoliti neke določene nesrečne usode, sem odgovarjala, 'In kaj ste potemtakem naredili vi?' Družba zame ni bila opravičilo, ampak vir obveznosti. [3]

 

 

Socialna distanca na Slovenskem

 

Zadeva, ki se je je nekoliko na hitro lotil Ali Žerdin, je seveda zelo pomembna. Povezana je z omenjenimi pouličnimi protesti, predvsem pa z nekakšnim socialističnim oz. komunističnim prepričanjem, o katerem sem nekoč mislil, da ga je Slovenija premagala in zaprla vrata za njim; do znatne mere pa je povezana tudi s slovenskimi mediji, tudi z Delom, ki - ob tem, da ga imam za tehnično najboljši slovenski časopis - vztrajno posipa pot do … s socialističnimi dobrimi nameni. Tri pike so namesto besede, ki naj ostane uganka, čeprav nastopa tudi v naslovu knjige Janeza Drnovška o osamosvojitvi. [4]

 

Ne le pisma bralcev, tudi kolumne maziljenih avtorjev in avtoric, intervjuji in celo uvodniki kujejo (s kladivi in srpi) v (z rdečimi zvezdami posuto) nebo socializem, kot da kot sistem ne bi živel samo na Kitajskem in v Severni Koreji, Kubi, Venezueli … in kot da ne bi bil pokopan povsod v Evropi. Mimogrede: kulturni redakciji Dela se je treba zahvaliti za prikaz zemljevida "svobode in resnice", ki prikazuje število zaprtih pisateljev po svetu. Največ (73) zaprtih pisateljev imajo v socialistični Kitajski. Sicer imajo pisatelje posebej radi v socialističnih deželah, kot so Severna Koreja, Eritreja, Vietnam, Kuba …

 

V socialističnih časih - dokler socialistični/komunistični režimi niso propadli doma v Sloveniji, v državah Varšavskega pakta in republikah Sovjetske zveze, navsezadnje pa tudi v svojem središču v Moskvi - smo kar naprej govorili o družbi, o družbeni lastnini, družbenih podjetjih in družbenih stanovanjih. Pri tem smo nekako nagonsko - ker ni bilo naše - tratili in podcenjevali, kar je bilo družbeno, spoštovali pa, kar je (čeprav je šlo za izjeme) privatno. Nikjer ni bila razlika očitnejša kot pri stanovanjih. Pročelja, stopnišča, dvorišča … družbenih stanovanjskih hiš so bila praviloma zanemarjena, umazana, stene popisane, šipe in tlaki razbiti, barve oluščene, žarnice pregorele … Čim si za sabo zaprl vrata in vstopil v privatno stanovanje, je bilo po navadi vse drugače. V socializmu smo imeli družbeno angažirano umetnost, družbene dejavnosti, družbeno dogovarjanje, družbeno informiranje, družbeno knjigovodstvo, družbene koristi, družbeno koristno delo, družbeno planiranje, družbena posestva, družbene potrebe, družbeno prehrano, družbeno reprodukciijo, družbenopolitično primernost, družbeno samozaščito …

 

Družba in družbene ustanove so bile prikladni izgovori za vse mogoče osebne interese pa tudi prestopke in manipulacije. Za družbenimi ustanovami so se skrivali in pretvarjali posamezniki in druščine, da bi lahko govorili, kako s tem ali onim premoženjem ali podjetjem nič nimajo. Slovenska družba je bila nekaj takšnega kot kapitalistične fundacije. Njeni ustanovitelji, recimo jim novi razred ali nomenklatura, so brezplačno uporabljali "službena" stanovanja, počitniške in stanovanjske hiše, avtomobile; si privoščili ezoterična, luksuzna potovanja in prvorazredne letalske karte, bogate večerje in kosila …

 

Nekaj vrstic pred stavkom, ki je navdihnil Žerdinovo svarilo, Margaret Thatcher piše takole:

 

Ko bi socializem proizvedel gospodarski uspeh, bi ti isti kritiki praznovali po ulicah. Toda socializem je propadel. In najbolj so kot rezultat tega propada trpeli revnejši, šibkejši člani družbe. Še več, socializem je kljub visokoleteči retoriki, s katero so bili uokvirjeni njegovi argumenti, igral na najslabše vidike človeške narave. Ko je ponujal odvisnost namesto neodvisnosti, ko se je stalno norčeval iz tradicionalnih vrednot, je dobesedno demoraliziral skupnosti in družine … [5]

 

 

Karl Popper dodaja še nekaj pomislekov proti "družbi". Alternativa odprti družbi, pravi Popper, je povratek k herojskim časom plemenske družbe, kar bi prej ali slej povzročilo inkvizicijo, tajno policijo in gangsterstvo. "Če pa hočemo ostati človeški, potem je ena sama pot, pot v odprto družbo. Iti moramo v neznano, negotovo in nevarno; naj bo razlog takšen ali drugačen, moramo, kolikor je mogoče, temeljito načrtovati varnost in svobodo." [6]

 

 

Kadar svobodno vstopamo v osebne odnose, namesto da bi bili določeni z naključji, ki so povezana z rojstvom, pride do novega individualizma. Moderne odprte družbe, pravi Popper, funkcionirajo v glavnem na način abstraktnih odnosov, z menjavo ali sodelovanjem. [7] Kaj bi Popper rekel o družbah, ki nastajajo z računalniki, elektronsko pošto in različnimi družbenimi omrežji?

 

________________

[1] Karl R. Popper, The Open Society and Its Enemies 2, Hegel and Marx, Princeton, New Jersey, 1971, str. 101.

 

[2] Douglas Keay, intervju z MT za Woman’s Own 23. septembra 1987. Prirejena verzija intervjuja je bila objavljena 31. oktobra 1987 pod naslovom "Aids, education and the year 2000!"

 

[3] Margaret Thatcher, The Downing Street Years, London 1993, str. 626.

 

[4] Gre za francoski naslov (La fuite del’enfer) Drnovškove knjige Moja resnica.

 

[5] Thatcher 1993, str. 625.

 

[6] Popper 1971 (I.), str. 201.

 

[7] Primerjaj Popper 1971 (I.), str. 175.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
V Butalah so pamet zaklenili v sode, da jim ne bi ušla na plano, v Sloveniji smo jo preglasili s smrtno tišino javne besede
10
17.10.2021 22:30
Kmalu bomo uzakonili molk, ki bo dokončno uveljavil pravilo v večinskih medijih, to pa je, da je jakost javnega govora obratno ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Učinki kolektivne norosti in poraz levičarskih načel
12
17.10.2021 11:00
Skrb za naše zdravje je omejena na biznis. Še bolj intenzivno boste v prihodnosti lahko zbirali zamaške za bolne otroke, ki jih ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Giorgio De Chirico: Kaj umetnik dela, ko dela? Tisto, kar je najtežje: nič.
2
16.10.2021 22:00
De Chirico ni nikoli, ampak čisto nikoli po naročilu poveličeval ideoloških diktatorjev ali religioznih dostojanstvenikov. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
V imenu očeta: Zunaj tekmujejo, kako bodo osvajali vesolje, v domačih logih pa se obmetavamo s preteklostjo in zavistjo
12
15.10.2021 22:00
Vedno bolj imam ob vsem dogajanju občutek, da nas manjšina želi poriniti nazaj v balkanski kotel. Ker izgleda, da znajo le v ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Država je tista, ki je pomembna, politik Janez Janša pa si bo pisal sodbo sam
23
15.10.2021 00:30
Odposlanci Evropskega parlamenta, ki so v Slovenijo prišli ugotavljat, kakšne so razmere na področju svobode medijev, vladavine ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
China power cuts harm growth as climate goals cheer
2
14.10.2021 21:00
China is experiencing its worst power shortage since the 1980s, a phenomenon that puts at risk the countrys post-Covid economic ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Za mano hodi pošastni črni pes, me rine v kot, kjer se zjokam kot nebogljeni otrok in pomislim na najhujše …
9
13.10.2021 20:00
Velikanska črna zverina mi je vedno za petami. Potuhnjene grdobe se nikakor ne morem znebiti. Če grem v kopalnico, se skrije pri ... Več.
Piše: Ana Jud
Zdravnikom so nam doslej grozili po elektronski pošti, zdaj pa nas že kar na ulici kličejo pred "vojaško sodišče"
17
12.10.2021 20:54
V Sloveniji se bližamo že 5000 umrlim zaradi Covid-19 v letu in pol, kar je v povprečju 277 smrti mesečno. Pet avtobusov. ... Več.
Piše: Milan Krek
Plenice v oktobru: Sočutno starševstvo in nesporazumi v zvezi z njim
8
11.10.2021 20:00
Slovenske novice so objavile šokantno fotografijo, ki jim jo je posredoval bralec: v centru Ljubljane se je mamica po ulici ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Ali je v tej državi sploh še možno kaj narediti dobro in prav?
5
10.10.2021 11:00
Toliko obtožb in groženj, nenazadnje pa tudi sovraštva z vseh strani, kot ga je bilo začutiti ob zadnji oddaji Tarča na ... Več.
Piše: Miha Burger
Zeniteum: To čemur pravimo resničnost, je neskončnost brez teže, mere, časa in prostora
10
09.10.2021 20:00
Kdo je naš skupni nasprotnik? Ta sovražnik je narava. Dokler bomo nemočni, bo ona močna, dokler ne postanemo njena volja, bo ona ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Spletni Antikvariat: Kar je za nekoga pozabljen lovilec prahu, je za drugega knjiga, ki jo morda išče že dolga leta.
9
08.10.2021 21:25
Dragi bralci, preglejte svoje knjižne police. Premislite, katere knjige so vam posebej ljube in jih obdržite, morda jih znova ... Več.
Piše: Stella Šibanc
Dogaja se nam ulica, vi se pa obnašate kot prestrašene miši
10
07.10.2021 21:00
Stopila sem v samopostrežno trgovino in prodajalka na blagajni, tik ob vhodu, me je vprašala, če imam PCT. Od vseh kupcev se je ... Več.
Piše: Ana Jud
Za medicinsko stroko ni koalicije in opozicije, naša skrb so ljudje, ki so žrtve trenutnega političnega ozračja v državi
19
06.10.2021 20:20
Slovenci se moramo čim bolj poenotiti. Naj nas politika združuje, naj ji stroka pomaga pri premagovanju bolezni Covid-19, saj ... Več.
Piše: Milan Krek
Slovenski paradoksi: Ne, znanja se ne sme plačati, znanje je potrebno obdavčiti!
9
05.10.2021 21:20
Estonija je mrzla, imajo sicer morje, nimajo pa gora in višjih hribov. In so nas v dvajsetih letih prehiteli po plačah. Plačne ... Več.
Piše: Borut Hrobat
Zakaj se nekdo, ki vstopi v politiko, tako hitro prelevi iz mojega prijatelja v politično svinjo, ki "krade, laže, bolhe je"?
13
04.10.2021 22:00
Komu verjeti? Arogantni znanstveni skupnosti, zdravnikom z božjim sindromom ali lažnivim politikom? Novinarjem? Medijskim hišam? ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Nova zunanjepolitična doktrina Združenih držav Amerike: Manj militarizma, manj aktivizma
7
03.10.2021 22:30
Poteka proces oblikovanja najnovejše ameriške zunanjepolitične doktrine, nekateri jo imenujejo tudi Bidenova, čeprav njeni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Nedeljska pridiga: Strah nas je ljudi, ki zgolj opravljajo svoje delo!
14
03.10.2021 10:07
Kakšne ukrepe sprejema oblast in kako komunicira z državljani ob boku s svojimi izbranimi predstavniki stroke, predstavlja ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Včasih povabi občinstvo, da skupaj spijo v njeni sobi, tako se jim lahko prikrade v sanje in jim pleše
2
02.10.2021 21:00
Ekin Bernay pravi, da jeotrok plesa, da nikoli ni bila čudežni otrok: Želim biti smiselna, ne pa virtuozna plesalka. Hočem biti ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Politika se mora umakniti ideologijam in vrniti k ljudem
19
01.10.2021 22:59
Izjemno težko razumljivo je, da trenutna politika še vedno govori političnih alternativah, katerih glavni cilj povolilnih ... Več.
Piše: Aleksandra Pivec
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Država je tista, ki je pomembna, politik Janez Janša pa si bo pisal sodbo sam
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.979
02/
Plenice v oktobru: Sočutno starševstvo in nesporazumi v zvezi z njim
Katja Knez Steinbuch
Ogledov: 2.110
03/
V imenu očeta: Zunaj tekmujejo, kako bodo osvajali vesolje, v domačih logih pa se obmetavamo s preteklostjo in zavistjo
Pavle Okorn
Ogledov: 1.915
04/
Ali je v tej državi sploh še možno kaj narediti dobro in prav?
Miha Burger
Ogledov: 1.409
05/
Zdravnikom so nam doslej grozili po elektronski pošti, zdaj pa nas že kar na ulici kličejo pred "vojaško sodišče"
Milan Krek
Ogledov: 1.432
06/
Učinki kolektivne norosti in poraz levičarskih načel
Simona Rebolj
Ogledov: 1.379
07/
Za mano hodi pošastni črni pes, me rine v kot, kjer se zjokam kot nebogljeni otrok in pomislim na najhujše …
Ana Jud
Ogledov: 1.256
08/
V Butalah so pamet zaklenili v sode, da jim ne bi ušla na plano, v Sloveniji smo jo preglasili s smrtno tišino javne besede
Vili Kovačič
Ogledov: 859
09/
Dogaja se nam ulica, vi se pa obnašate kot prestrašene miši
Ana Jud
Ogledov: 2.666
10/
Proračuna 2022 & 2023: Zakaj potrebuje vlada skoraj milijardo evrov "proračunske rezerve" vsako leto?
Bine Kordež
Ogledov: 1.454