Za intervju smo se dogovorili v zraku. Dobesedno, kajti Kristjan Verbič se je ravno vračal v Slovenijo iz karantene posebne vrste, saj je kar 15 tednov obtičal na enem izmed majhnih filipinskih otokov. Ali je bila to zanj sreča ali smola, ga nismo spraševali, saj smo se z njim pogovarjali o eni izmed resnejših zgodb slovenske tranzicije, ki je na žalost večinoma medijsko prezrta. Pa si tega ne zasluži. Livarju iz Ivančne Gorice smo pred kratkim že namenili osrednjo pozornost na portalu+, zato smo Verbiča, ki se s prebujanjem civilne družbe v ekonomski sferi ukvarja že skoraj poldrugo desetletje, tokrat spraševali predvsem tisto, česar od drugih sogovornikov nismo izvedeli, ker nam tega niso želeli ali smeli razkriti.

Zakaj sploh poteka bitka za Livar?

Livar je podjetje, ki ima številna naročila, posluje uspešno in - kljub pričetemu postopku prisilne poravnave - brez težav poplačuje kratkoročne obveznosti. Zato je - kakor v prenekaterem drugem primeru - zanimiva tarča za različne finančne mrhovinarje, ki se želijo z relativno majhnimi vložki dokopati do uspešno delujočega podjetja ter ekstra-profita in lepih dolgoročnih donosov iz tega naslova. Ob tem posebej bode v oči, da so že in - kot vse kaže - utegnejo biti tudi dokončno oškodovani vsi manjšinski delničarji (do danes jih je ostalo še 269), ki so za povrh v veliki meri zaposleni ali bivši zaposleni v družbi in so v marsikaterem primeru v preteklosti prejemali delnice družbe namesto (dela) plač.

Lahko imenujete glavne akterje plenjenja Livarja v zadnjih letih?

Teh akterjev je kar nekaj - britanski finančni sklad AnaCap, ki ga zastopa nekdanji finančni minister dr. Uroš Čufer, nekdanji lastnik Livarja Vojko Rovere, zdajšnji glavni izvršni direktor Livarja dr. Rok Rozman in seveda banki Unicredit in Addiko oziroma pred tem Hypo Alpe-Adria Bank.

Kakšna pa je bila vloga Vseslovenskega združenja malih delničarjev (VZMD) pri razkrinkavanju divje privatizacije v Livarju?

Konec lanskega leta smo iz VZMD na vodstvo Livarja najprej naslovili več konkretnih vprašanj, na katera pa smo prejeli le delne in do določene mere zavajajoče odgovore. Zato smo se ob sklicu februarske skupščine odločili informirati in organizirati preostalih 269 malih delničarjev, s ciljem obvarovati njihove naložbe ter jim zagotoviti možnost prodaje delnic oz. izstopa iz družbe pod čim boljšimi pogoji. Tako se je preko Delničarskega sporazuma v okviru VZMD združilo preko 60 malih delničarjev, ki imajo skupaj v lasti približno 2 % vseh delnic Livarja. Dodatno smo prejeli še pooblastila za skupščino tudi od nekaterih drugih malih delničarjev, ki k našemu Delničarskemu sporazumu sicer niso pristopili. Februarsko skupščino je za tem vodstvo preklicalo, VZMD pa je kljub temu pozval delničarje, naj se v predvidenem terminu zberejo, da bi od vodstva družbe pridobili relevantne informacije. Vodstvo družbe je takrat delničarjem preprečilo vstop v prostore družbe z varnostniki, prav tako pa niso bili pripravljeni podati nikakršne dodatne informacije ali dokumentacije (našo video reportažo o dogajanju pred poslopjem družbe Livar si lahko ogledate na naši spletni strani, vir). Tudi zato smo podprli prizadevanja delničarja Roberta Žnidarja, da se do sklica skupščine pride s pomočjo sodišča.

Kako bi na čim bolj enostaven in jasen način opisali, kaj se je dogajalo v Livarju, da je danes v situaciji, ko želi največji upnik izriniti male delničarje, družbo poceni prevzeti, si v nekaj letih ne le poplačati vložek, ampak tudi mastno profitirati?

Poslovni razvoj Livarja je bil v minulih letih zaradi bržčas po nepotrebnem akumuliranega visokega finančnega dolga močno omejen, banke upnice - med drugim tudi tedaj državna NLB - pa so ob koncu lanskega leta terjatve prodale skladu AnaCap. Pričakovali smo, da bo sklad terjatve spremenil v lastniški delež. Ob nadaljnji dokapitalizaciji bi to pomenilo, da bi se deleži tistih solastnikov, ki ne bi vložili dodatnega kapitala, sorazmerno zmanjšali oziroma razvodeneli. Sklad Anacap je prevzel terjatve in jasno je bilo, da sta poti le dve: ali bo tiste, ki vztrajajo v lastniški strukturi, delno poplačal ter si prihranil čas, ostro nasprotovanje in tozadevne postopke ter se izognil upravičenemu ogorčenju delničarjev, številnih zaposlenih in lokalne skupnosti, ali pa se bo moral soočati z utemeljenimi očitki in ovirami na vsakem koraku ter do lastništva priti po težji poti in na neprimerno bolj sporen način.

Za kaj so se odločili?

Na žalost smo priče drugemu scenariju.

Kaj to pomeni v številkah?

Za 16 milijonov evrov terjatev je AnaCap odštel deset milijonov evrov. Pričakovan donos Livarja je 7 milijonov evrov letno, kar v 5 letih znaša 35 milijonov evrov, minus vloženih 10 milijonov evrov, je čisti dobiček sklada AnaCap 25 milijonov evrov. Preprost izračun pove vse. Ob predpostavki, da AnaCap grobo izrine male delničarje z vsemi instrumenti in vzvodi, ki jih ima.

Kateri so ti načini in vzvodi?

Anacap je nemudoma po nakupu terjatev (z okoli 40 % diskontom) od Livarja zahteval takojšnje poplačilo celotnih terjatev, kar je znan način za potopitev podjetij oz. njihovo popolno obvladovanje. Ob dejstvu, da je šlo za cca. 15 milijonov evrov, je seveda jasno, da je takšno poplačilo praktično nemogoče izvesti čez noč. Z zapadlostjo finančnih terjatev je bil Livar dodatno obremenjen še z zamudnimi obrestmi. V kolikor bi bil Anacap Livarju podaljšal vsaj del dolgov, do insolventnosti seveda sploh ne bi prišlo.

Vsi poslovni indici kažejo tudi na to, da je dr. Rozman, ob prihodu na mesto glavnega izvršnega direktorja Livarja, že imel pripravljen načrt za razlastitev in oškodovanje delničarjev, kar je lahko storil s pomočjo AnaCap. Pred prihodom dr. Rozmana na mesto glavnega izvršnega direktorja je namreč iz javno dostopnih podatkov kapital Livarja znašal 7,9 milijonov evrov. V 9 mesecih po njegovem nastopu funkcije je kapital padel na minus 1,3 milijonov evrov! V času, ko je obstoječa uprava kapital zbila za 9,2 milijonov evrov, pa je izguba znašala zgolj 439.039 evrov. 

Ali mali delničarji nimajo vzvoda, da se kaj takega prepreči?

Da bi zdajšnjemu vodstvu Livarja uspelo vzpostaviti pogoje za insolventni postopek družbe, so potrebovali negativni kapital družbe. Tako je v samo enem letu po nastopu funkcije dr. Rozmana kot glavnega izvršnega direktorja Livarja iz javno dostopnih podatkov kapital Livarja zgrmel za 9,2 milijonov evrov, torej na minus 1,3 milijonov evrov. Pretežni del padca kapitala gre pripisati popravkom, odpisom in prevrednotenjem! To je dr. Rozman storil tako, da je le leto dni po cenitvi premoženja Livarja naročil še eno cenitev, ki je bila prav nasprotna, torej tako nizka, da je imel Livar negativni kapital.

Kaj ste naredili mali delničarji?

V VZMD smo delničarje združili z Delničarskim sporazumom, v tem okviru si za sveženj delnic manjšinskih delničarjev, ki so se nam pridružili, prizadevamo z vsemi legalnimi sredstvi doseči primerno oz. vsaj nekakšno izplačilo. Vsekakor imajo združeni mali delničarji več možnosti za uspeh kot vsak posamično, prepuščen dragim (sodnimi) postopkom, zastopanjem, potrebnim ekspertizam ipd. Žal pa je ob popolnem nesodelovanju oz. arogantni ignoranci vodstva družbe vselej težko uveljavljati in ščititi pravice manjšinskih lastnikov. Običajno se zadeve dosežejo šele po posredovanju sodišča. Tako smo tudi v tem primeru podprli skupščino, ki jo je po pooblastilu sodišča sklical največji manjšinski delničar Robert Žnidar. Smo pa tudi na tej napovedali možnost izpodbijanja nekaterih sklepov. Predvidena rešitev je namreč za delničarje, ki v predlagani dokapitalizaciji ne bi sodelovali, še vedno pogubna, saj bi ostali brez svojih delnic in brez kakršnegakoli poplačila.

Kaj to pomeni s stališča zakonodaje?

Ko upnik v takih primerih sproži insolventni postopek, veljajo drugačna pravila kot sicer. Iz tega naslova dokaj pogosto zasledimo tudi zlorabe takšnega instituta - posebej ob odsotnosti ustreznega nadzora in sankcioniranja s strani pristojnih institucij in regulatorja. Da je do insolventnosti prišlo, je - kot vse kaže - očitno poskrbel dr. Rozman, po našem prepričanju v dogovoru oz. po naročilu sklada AnaCap s ciljem dokončnega izrinjanja malih delničarjev in posledično popolnega nadzora nad družbo.

Se te vaše trditve vidijo iz poslovnih knjig Livarja?

Seveda žal ne vse. Zato je potrebno imeti kot delničar vpogled v delovanje družbe in analizirati vse poteze upnikov. V Livarju pa to niti ni bilo težko, saj so glavni akterji vsaj doslej dokaj vehementno puščali sledi in svoje "prstne odtise".

Kaj so bile zgodovinske prelomnice v Livarju, ki so pripeljale do takšnega stanja, kakršno je zdaj?

Leta 2012 je v lastništvo Livarja vstopil poslovnež Vojko Rovere. Vse kaže na to, da je bil od vsega začetka v povezavi z bankirji iz Unicredit Bank, s ciljem privatizacije družbe. Pred kratkim se je Rovere umaknil iz lastništva, še prej pa je bil nastavljen dr. Rozman, da spelje načrt privatizacije prek AnaCap oziroma dr. Čuferja.

Lahko en tak primer sporne prakse navedete?

Recimo: banki Unicredit in Addiko sta preko podjetja Vimpro, ki je v lasti Vojka Rovereta, načrtno izvedli dokapitalizacijo Livarja z 9-kratnim stvarnim precenjenim vložkom. Terjatve, s katerimi so dokapitalizirali Livar, so bile dejansko vredne recimo polovico, oni pa so pri dokapitalizaciji upoštevali vrednost okroglo 4,5 milijonov evrov. S tem so bili oškodovani delničarji Livarja za precej večji delež lastništva, kot bi bilo v skladu z zakonodajo.

Še kakšen primer?

Leta 2012 je 75 % lastnik Livarja postalo neznano celjsko podjetje Vimpro, za katerim je najprej stal podjetnik albanskega rodu Hysen Lutolli. Polovični lastnik Vimpra je bil Vojko Rovere, drugo polovico lastništva so imeli bankirji. Le dan po ustanovitvi 21. 12. 2012 od Unicredit Bank Slovenija in Hypo Alpe Adria Bank d.d. (zdaj Addikobank d.d..) z 89 % diskontom Vimpro odkupi 4.551.957 evrov terjatev, za kar naj bi plačal  505.267 evrov! Kupnina v sedmih letih bankam ni bila plačana in tako je Vimpro - dejansko brez plačila bankam - sedem let vodil in izčrpaval Livar!

Kako je to sploh mogoče?

Banke niso hotele razkriti lastništva Vimpra, kar bi Livarju omogočilo konkurenčne pogoje financiranja. Vse kaže na to, da sta Rovere in tedanji direktor Unicredit Štefan Vavti - pozneje krivdno odstavljeni v nekem drugem primeru - ter Addikobank, preko podjetja VIMPRO in solastnika Rovereta, posredno upravljali z Livarjem. Kljub uspešnemu poslovanju Livarja, sta ga držali v MRA*. Takšno stanje je bankam omogočalo izčrpavanje Livarja z visoko obrestno mero (tudi do 150 % več kot primerljivo uspešna podjetja). Prikrivanje dejanskega lastništva Livarja pa je Livarju onemogočalo, da bi si pridobil refinanciranje pod ugodnejšimi pogoji, saj banke v skladu z Zakonom o preprečevanju pranja denarja in finančnih terorizma (ZPPDFT-1) ne smejo skleniti poslovnega razmerja, če ne morejo ugotoviti dejanskega lastnika stranke.

Kako je mogoče, da banke niso od Vimpra zahtevale poplačila celih sedem let?

To je vprašanje za banke in njihove oddelke tveganj, kjer je bil denimo v Unicredit zaposlen tudi dr. Rozman.

Kako si vi osebno razlagate to sprego posameznikov tipa Rovere in bank na škodo Livarja? Kako je to sploh mogoče, da se je še dogajalo pred nekaj leti ?Ali se ni vaše združenje v zadnjih 20 letih že pošteno nagledalo takih plenilskih zgodb v slovenskem gospodarstvu?

Prvi del vprašanja je za Rovereta in banke, v drugem delu pa vam lahko odgovorim, da smo bili v tem obdobju priča številnim oškodovanjem, običajno predvsem manjšinskih delničarjev. V VZMD smo v 15 letih delovanja s tem v zvezi sprožili prenekatere sodne postopke, predvsem preveritve denarnih odpravnin ter postopkov za določitev primernih denarnih odpravnin. Praktično v vseh zaključenih primerih se je izkazalo, da so bili mali delničarji upravičeni tudi do večkratnikov zneskov, ki so jim jih sprava ponudili večinski lastniki. Žal pa se tovrstni postopki ob izrecnem nasprotovanju večinskih lastnikov in praviloma tudi uprav oz. poslovodstev samih družb, pogosto izkažejo za zelo dolgotrajne, zahtevne in drage.

Se vam ne zdi, da je za resnejše ukrepanje, denimo organov pregona ali drugih sodnih postopkov, potrebnih kaj več indicev s strani malih delničarjev? Nenazadnje sodišča res potrebujejo trdne dokaze.

Težava se običajno pojavi že v tem, da je neke trdne podatke oz. dokaze težko zbrati. Običajno več o tem vedo nekateri mali delničarji, ki so (bili) z družbo bolj povezani, so (bili) v njej recimo zaposleni oz. jo bolje poznajo. Pogosto pa se žal pokaže tudi, da pristojne institucije, regulatorji, stanovska združenja in zbornice raje zamižijo na eno oko, kot da bi izvajali dolžni nadzor in ustrezno reagirali ob prijavah oz. naznanilih, ki jih dokaj pogosto tudi podajamo.

Kaj je Livarjev največji problem danes oziroma kaj je največji problem malih delničarjev Livarja?

Glavni razlog nikakor ni slabo poslovanje Livarja, pač pa škodljive prakse za male delničarje. Trenutni Upravni odbor je sicer po zadnji skupščini sicer v fazi odpoklica.

Kaj je po vašem rešitev za Livar, lahko poveste v enem stavku?

Pošten upnik, ki bi upošteval vse dejavnike, z realnim poslovnim načrtom in planom poplačila dolga; recimo banka. 

Kakšen interes zasledujete vi kot predstavniki malih delničarjev v Livarju?

V VZMD si prizadevamo za podpisnike Delničarskega sporazuma v prvi vrsti zagotoviti ohranitev njihovih delnic ter naknadno zagotoviti možnost njihove prodaje oz. izstop iz družbe, ob izplačilu primerne kupnine oz. odpravnine. Sicer pa Livar potrebuje poštenega upnika, z jasnimi organskimi cilji rasti, kako to livarno spet narediti za uspešno družbo, ki bo zaposlovala, pridobivala nove posle in delničarjem prinašala dobiček. To Livar zmore, a tega upniški sklad AnaCap žal noče. Njihov interes je - kot vse kaže - umetno znižati premoženje Livarju, izriniti delničarje, počrpati denar in v petih letih zaslužiti 25 mio €, na brezobziren mrhovinarski način. Lahko jim tudi uspe.

O tem, da so pri tem sodelovali ali še sodelujejo recimo NLB in kot eden ključnih akterjev nekdanji minister dr. Uroš Čufer - nam dobro znan tudi kot član "slovenske trojke" in eden ključnih akterjev enormnih oškodovanj iz naslova previsoke sanacije slovenskih bank v letih 2013 in 2014 - pa si naj mnenje ustvarijo vaši cenjeni bralci sami ...

________________

* MRA je Mutuual Recognition Agreement.