Po nenadnem odhodu Dejana Židana z vrha socialistov je postalo jasno, da se na levici mrzlično pripravljajo na nove volitve, ki bi bile teoretično lahko že konec letošnjega leta ali vsaj na začetku prihodnjega, če bi želeli Janši izpuliti iz rok predsedovanje Evropskemu svetu. Toda ta trenutek se zdi takšen scenarij svojevrstna utopija, poleg tega na levici ni enega samega politika, ki bi bil dovolj izkušen in sposoben za predsedovanje EU. Tanja Fajon, ki je lahko čisto simpatična, dokler se ne začne klanjati Borisu Kidriču, je slaba šala. Kajti kdor bo hotel Janši speljati iz rok oblast, bo moral pokazati precej več. Za začetek pa prepričljivo zmagati na volitvah.
Zakaj levici ne uspe in ne uspe zmagati na volitvah, bomo v nadaljevanju logično pojasnili. Po Drnovškovem odhodu iz strankarske politike je Janša začel svoj pohod na oblast. Njegovi današnji zagrizeni nasprotniki, ki počasi postajajo sovražniki, bi dejali, da je Drnovškova smrt odprla vrata janšizmu. Dejstvo je, da Tone Rop ni bil zmožen ohraniti zapuščine premierja, ki je zaznamoval prvo desetletje samostojne države. Janeza Janšo sta na volitvah po letu 2008 uspela premagati le Borut Pahor (2008) in Miro Cerar (2014). Zmaga Zorana Jankovića leta 2011 je bila Pirova, saj ljubljanski župan ni znal sestaviti koalicijske vlade. Tudi Marjan Šarec kot zadnji prototip t.i. novega obraza se ni obnesel. Resnici na ljubo je bil daleč najslabši predsednik vlade v zgodovini države. Še Alenka Bratušek je bila boljša, pa je bila nadvse klavrna v premierski funkciji.
Ali se bo levica po vseh teh slabih potezah česa naučila? Ni nujno. Zadnji imeni, ki jih iz čarovniškega klobuka vlečejo politični akviziterji na t.i. levici, sta namreč Tomaž Vesel, predsednik Računskega sodišča, in seveda Aleksander Čeferin, ki mu na predsedniškem položaju Evropske nogometne zveze (UEFA) zagotovo prav nič ne manjka, poleg tega deluje dovolj inteligenten, da mu ne bi pripisali adrenalinske odvisnosti od političnega avanturizma. Sploh po tako notoričnih fiaskih, kot sta bila Miro Cerar in Marjan Šarec (mimogrede, menda se Cerar zdaj namerava potegovati za dekana ljubljanske Pravne fakultete). Čas bi že bil, da se kolo zgodovine, ki je na Slovenskem silno počasno, včasih pa se zavrti tudi malce v kontra smer, ponovno začne premikati. Čas bi že bil, da se s politiko začnejo ukvarjati profesionalci ... vendar imamo tu dva resna problema.
Prvi je kadrovski. Ta trenutek sta v aktivni politiki samo dva prava profesionalca. Eden vodi vlado, drug je predsednik republike. Drugi problem pa je morda celo hujši, saj je povezan z nacionalnim značajem in državotvornostjo, tradicijo, če hočete. Slovenci smo tu goli in bosi. Nimamo pojma, kaj je to država, kaj visoka politika. Pri nas se ljudje posmehujejo (priimku) avstrijskega kanclerja, pa gre za enega najsposobnejših in najbolj talentiranih politikov v Evropi. Zato ne preseneča, da na volitvah dobivajo glasove burkeži in sluzasti profesorji. Dokler bodo Slovenci prepričani, da je politika nekakšno kmečko zborovanje pod vaško lipo, pri čemer je parlament tako ali tako hiša greha, ker se v njem "samo prepirajo in nič ne delajo", razlogov za optimizem ni. Nič ni narobe, če takšne besede slišiš od človeka, ki ga družbeni fenomeni zanimajo manj kot mene koloradski hrošči. Hudo je, če bifejsko definicijo parlamentarne demokracije slišiš iz ust izobraženih ljudi, bojda intelektualcev ...
Levica, ki je po socialni, ekonomski in politični revoluciji eliminirala staro meščansko elito in v naslednjih desetletjih poskušala ustvariti svojo lastno, svoj novi razred, kot je zapisal osrednji heretik titoizma Milovan Đilas, se je na koncu zvrnila v lastno jamo. Njihov podmladek je šel po svetu, sinovi so se odrekli očetom, ostajali so le povprečneži ali celo podpovprečneži. Toliko strank na levici, pa nobenega resnega potenciala. Kakšna kadrovska tragedija! Če bi bila ta država multinacionalka, bi zvonili že vsi alarmni zvonci in HR (Human Resources) bi že zdavnaj začel iskati rešitve. In te gredo izključno v smer popolne profesionalizacije politike. Nobenih novih obrazov, nobenega eksprimentiranja in vudujskih čiračara. Ne gre, ne deluje. So poskusili tudi že kje drugje, v naprednejših družbah, pa ni šlo.
Politike se ne profesionalizira iz ulice. Zelo simpatiziram z vsemi oblikami demokratičnega izražanja mnenj, kritik, protestov. Spoštujem različne poglede, verjamem v pluralizem in prepričan sem, da to več kot očitno uveljavljam v okviru uredniške politike tega medija. Toda ne glede na to mislim, da kolesarjenje za rekreacijo ni isto kot demonstrativno kolesarjenje, kjer ljudje vpijejo, da je treba ukiniti politične stranke. Da so itak vsi isti. Pa da ne potrebujemo parlamenta. Ko slišim takšne idiotizme, postanem še večji pesimist. Kako naj se politika profesionalizira, če pa z ulice pritiskajo "intelektualni plebejci", ki bi državo vodili kot pariško komuno ali izraelski kibuc?
Morda je bila ključna napaka zakulisnih botrov, ki so vsa ta leta forsirali napačne ljudi na napačnih položajih, prav ta: da so nasedli retoričnim floskulam idealistov in čudoviti konfuznosti anarhistov?! Da so verjeli, kako lahko profesionalno politiko kreirajo s pomočjo amaterjev (Cerar), naturščikov (Židan) in celo imitatorjev (Šarec). V takšni kategoriji bi Tanja Fajon osvojila oskarja ...
... vendar pa je tudi gospa Fajon predvidena za napačno figuro v tej šahovski partiji. Njenega predhodnika Dejana Židana so "strici iz ozadja", če vse skupaj ironiziramo kar z njegovo lastno sintagmo, prepričali k odstopu, ker je v nekem trenutku zavladala panika, kaj storiti, če bodo res že letos nove predčasne volitve. Socialisti oziroma socialni demokrati so izjemno dovzetni za subliminalna sporočila. Na levici ni stranke, kjer bi bili bolj na trnjih, kot so v SD. Ni nelogično. Trenutno so z naskokom najmočnejša stranka na levici, ki ima realne možnosti, da še kdaj zmaga na volitvah in prevzame oblast. Da premaga janšizem, kot se zdaj reče.
Toda nikjer ni rečeno, da bodo letos res predčasne volitve. Tako kot ni nikjer rečeno, da Damir Črnčec še vedno ni lojalen edinole svojemu nekdanjemu predsedniku in da LMŠ ne bi šla naposled v koalicijo z Janšo, če se bi SD prevzela še nekaj poslancev SMC, ki jo vse javnomnenjske ankete vztrajno potiskajo proti ničli. Vse je potencialno res, hkrati pa ni nič zanesljivo. Temu se reče vrhunska politična kombinatorika. V Sloveniji jo obvladajo le redki. Židana so zamenjali tisti, ki jo obvladajo, vendar so na drugi strani morda še boljši mojstri kombinatorike. V ozadju Židanovega umika in kronanju Tanje Fajon kot "bodoče predsednice vlade" je tudi neprijetna resnica. Pa ne le v alegoriji z Alom Gorom kot nesojenim bodočim predsednikom Združenih držav. Stranka socialnih demokratov je intimno prepletena z omrežjem, ki na različnih področjih izčrpava to državo. Na portalu+ smo v zadnjih tednih odprli dosje o slovenskih državnih gozdovih in denarju, ki nemoteno, predvsem pa neopaženo odteka iz njih. Če bi se izkazalo, da je en sam evro prišel nazaj v kakšno politično stranko, imamo afero o nezakonitem financiraju političnih strank. Takšno "poročno darilo" bi bilo za Fajonovo dobesedno samomorilsko.
Stvar je hudo resna. Precej bolj kot neproduktivne in zmanipulirane razprave o "seznamih smrti" oziroma statistiki umrljivosti za covid-19 v domovih starejših občanov. Šarca zdaj upravičeno skrbi, kaj bo, ko bo prvi mainstream medij začel iskati vzročno-posledično zvezo med obotavljanjem z razglasitvijo epidemije ter vnosom prvih okužb v domove za ostarele. Aktualne vlade, ki je mandat nastopila 13. marca, tu ne boste našli. Se pa lahko bivši premier do vratu nekam pogrezne, pa še vedno ne bo rešen pred neprijetnimi vprašanji, ki jih bo sprožilo šokantno spoznanje o tem, kdo je pravzaprav dejansko odgovoren za takšen "masaker" med varovanci domov za ostarele ...