Komentar

Tretje pismo iz samoizolacije: Ena politika te nastavi, druga odstavi, nobena si pa ne želi sposobnih ljudi!

Tretje Pečanovo pismo iz karantene, ko so se ukrepi oblasti začeli rahljati, je resnično dolgo, saj je to verjetno tudi njegovo zadnje pismo, če ne bo ponovnih ukrepov. Ni pa nujno. Če smo bili dovolj pametni in nismo povzročili sami drugega vala.

 

12.06.2020 22:59
Piše: Aljoša Pečan
Ključne besede:   pismo   izolacija   karantena   Istra   urednik   GZS  

Sami se odločite, ali je res pomembno, da si lev ali desen ali kodrlajsast.

Uredniku so dogodki - na nek način njihova aktualnost - objavo mojega Tretjega pisanja iz karantene onemogočali, pa me je potem prosil, naj ga noveliram, kjer je potrebno. Tudi časovno. A bolj sem poskušal, bolj sem se samoomejeval, zapletal in tekst je izgubljal na svojem bistvu, iskrenosti in transparentnosti. Zlasti pa bi se momentum, v katerem je nastal, izgubil. Zato ponižno prosim bralstvo, naj se ob branju "prestavi" mesec dni nazaj in v mislih podoživi tisti prvi ponedeljek po 9. maju, tisto stanje duha v državi. Na tisti dan je namreč nastal ta iskreni tekst, ki ga boste prebrali v nadaljevanju.

 

Ponedeljek, 11. maj. Malo pred deveto zjutraj, dežuje zmerno po daljšem času. Zemlja v slovenski Istri bo hvaležna, ker je bila res dodobra izsušena. Ledeni možje prihajajo v milejši obliki, pravijo vremenoslovci. Z dežjem bodo manj zadovoljni gostinci, ki so ravnokar odprli in smejo postreči le na terasah. Se pa tu pri nas, v lokalnem okolju, že kažejo posledice koronakrize v gospodarstvu, predvsem gostinstvu. Nekaj lokalov je zaprlo svoja vrata. Ne zmorejo, ker so praviloma najemniki in lastniki ne spustijo ali odpustijo najemnin, ne zmorejo preživeti, poslovni model ne prenese. Že prej so poslovali, kot učeno pravimo, iz rok v usta, sedaj pa ne gre. Enostavno ni računice. Nelagodje se je naselilo v kraj, najbolj razvito turistično občino v Sloveniji, kot se radi pohvalijo lokalni politiki. Ob tej napovedi sem se spomnil lanskoletne predstavitve kandidatov za poslance v Evropski parlament na Gospodarski zbornici Slovenije v Ljubljani. Predsednik GZS, znan gospodarstvenik, je v uvodnem ekspozeju opozoril, da je turizem panoga z zelo nizko stoponjo dodane vrednosti in da moramo bilti pri razvoju te panoge pazljivi, saj je zelo občutljiva, bolj kot mnoge druge. Najbolj mu je pritrjeval in odobraval njegovo izvajanje nekdanji direktor znane turistične divizije Janez Pergar.

 

 

Družina

 

Teden dni nazaj sem se po dolgem času osebno srečal z urednikom portala, ki ga ravnokar berete. Ker nisva smela iti na teraso gostinskega lokala, sva se srečala na nekem popolnoma praznem hotelskem parkirišču tik ob ljubljanskem avtocestnem obroču. On je iz avta potegnil zložljiva stola, jaz sem prinesel kavo iz trgovine. V prijetni senci, ob zapovedani razdalji sva se razgovorila. O vsem, dogajanju med koronokrizo, o odpiranju meja, o Blažu Zgagi, o preživljanju časa z družino, o maturi, o kateri sem pisal, o stanju duha in svobode medijev itn ... V nekem trenutku je zelo resno dejal, da mora(mo) paziti, da ne postanemo preveč desni medij. Za pluralen medij mora biti imperativ uravnoteženost poročanja. Nasmejal sem se od srca in mu rekel, da sicer ni prvi v teh dneh (kolega odvetnik mi je za prvo pisanje čestital, rekoč, da sem dobro "ta leve)", ki mi je, človeku s priimkom Pečan (in bodimo iskreni, to ime v slovenski politiki zaradi Brede Pečan, rojene Jamnik, "vleče" na levo stran političnega spektra), rekel, da sem desen. Rekel sem mu, da te priimek v Sloveniji determinira, okarakterizira, vendar te tudi družina, izobrazba, vera, svetovni nazor, izkušnje in podobno. Zdelo se mi je prav, da mu po več kot dveh desetletjih znanstva, ki je v neki točki postalo tudi prijateljstvo, odkrito nekaj več povem o sebi in prednikih.

 

Stara mama po mamini strani je bila v Mariboru aretirana že kmalu potem, ko so Nemci vkorakali v to mesto leta 1941. Najprej je bila v zbirnem taborišču, potem pa je bila z prvim vlakom (baje tudi med prvimi vkrcana v prvi vagon) odpeljana, izgnana v Srbijo. Leta 1943 je bila premeščena v izpostavo koncentracijskega taborišča Buchenwald v mestu DortmundStammlager VI D – Stalag VI D. In v tem taborišču se je rodila mama, dan ali dva po koncu svetovne vojne leta 1945. Se pravi, včeraj pred 75 leti. Stare mame nisem poznal, ker je umrla, ko je moja mama štela 15 let. Kdo je moj stari oče, še dandanes ne vem. Ne vem zagotovo. So samo govorice, kot je tudi govorica mamine tete, da se je mama rodila nekaj mesecev prej, in da so ji po vrnitvi v Jugoslavijo novembra leta 1945 pripisali takšen datum rojstva, da bi bila rojena v svobodi. Govorice. Mesto Dortmund so zavezniki leta 1945 zravnali z zemljo, taborišče je bilo osvobojeno nekoliko prej, kot je uradni konec vojne. Dokumentacija je bila uničena. In ne glede na to so povojne oblasti, ker kot veste, izgnanci, taboriščniki dolgo časa niso bili priznani kot žrtve vojnega nasilja, zahtevale od ljudi priče in dokumente, da bi jim priznali delovno dobo itd. Birokracija. Po črki zakona, zakon pa pisan za ...

 

 

Dedek

 

Stari oče pa je bil kraljevi častnik – pripadnik elitne čete gardijske konjenice in je služil tudi na dvoru kralja Aleksandra. Čin poročnik. Mlad človek. Letnik 1908. Iz Ljubljane izvira ta veja Pečanov drugače. Ker je preživel atentat, v katerem je bil ranjen – oslepel je na eno oko, poleg tega pa zbolel še za tuberkulozo -, so ga leta 1940 upokojili in je prišel leta dni kasneje iz Subotice (Vojvodina) živet v Ljubljano. Stara mama je bila pripadnica etnične skupine Bunjevcev iz Subotice (Palić-Hajdukovo) in se je noseča leta 1941 pridružila možu. Verjeli ali ne, s pomočjo ustašev. Najprej je v Črnomlju niso spustili v Slovenijo, vrnila se je v Zagreb, tam slučajno naletela na ustaškega (nekdanjega kraljevega) častnika, ki ji je pomagal urediti dokumente, da je lahko prišla kasneje v Slovenijo, Ljubljano. Med vojno kakopak. Po koncu vojne so oblasti starega očeta z družino izgnale, šli so nazaj v Vojvodino, ker je bil pač kraljevi častnik. Tudi tam jim ni bila lahka, zato so se leta 1958 ponovno vrnili v Slovenijo. Stari oče je umrl, ko sem bil jaz star nekaj mesecev, zato ga "poznam" samo s fotografij.

 

Otroštvo sem preživel pri stari mami in tudi kasneje sem se kot dijak in študent vedno rad vračal v najlepšo vas na svetu, Planino pri Rakeku. Ona mi je tudi pravila o vojnem obdobju, kako so starega očeta vabili k domobrancem, sam Leon Rupnik naj bi ga bil povabil. Potrebovali so šolan kader. Stari oče je sicer delal med vojno pri Mergentalerju kot usnjar. Če gre verjeti avtentičnosti zapisa na spletu, potem je pod oznako Franc Pečan KA njegovo ime tudi na Rožmanovem seznamu. Povedano mi je bilo tudi, da ker ob osvoboditvi Ljubljane ni šel pozdravit in ploskat osvoboditeljem, ampak je sedel pred hišo pod Ljubljanskim gradom, na Zvonarski, ga je partizan potolkel s puškinim kopitom, rekoč "tako bo sedaj". Kot vem, drug drugega nista poznala.

 

 

Mati in zgodovina

 

Mama, ki je upokojenka, je preživela skoraj celotno delovno dobo v Muzeju revolucije (danes Muzej novejše zgodovine) in je bila tudi delegatka zadnje socialistične skupščine. Nikoli pa ni bila članica partije oziroma Zveze komunistov. Oče je tudi upokojenec in je imel nekoliko manj sreče v življenju. Vrgli so ga iz partije, starega manj kot 30 let. In mu kasneje, pravijo drugi, povzročali težave ob iskanju službe, ga tudi blokirali. Kaj točno se je zgodilo takrat v JLA, mi ni povedal nikoli. 

 

Da pa smo živeli v nekih čudnih časih, je potrdil pred leti Oton Vilčnik. Mimogrede, Oton je bil eden prvih, ki je pričel z mirnim prostestom pred Vojaškim sodiščem na Roški; pravijo celo, da je prvi tam stal leta 1988, ko se je začel znameniti proces proti četverici (JBTZ). Vilčnik je pred leti, že v samostojni Sloveniji, dejal, da si še vedno ne upa povedati na glas, kdo sta bili poročni priči mojih staršev. Sic! Z Otonovo hčerko sva rojena nekaj mesecev narazen, mami sta bil cimri v Študentskem naselju, očeta pa tudi kolega, zato smo se redno obiskovali dolga leta. In spomnim se, ko je Oton emigriral, da je nekako poslal nekaj fotografij, diapozitivov s poti. Še danes me zmrazi, ko se spomnim Arianinega vprašanja. Stavka, ali mislim, da bomo še kdaj videli njenega očeta in da jo je strah, da ga nikoli več ne bomo. O emigraciji Otona Villčnika bi bilo vredno kaj napisati in ga vprašati tudi dandanes. Kajti to, kar sta bila Stane Kavčič in njegova vlada kot problem na zvezni, jugoslovanski ravni, je bil Oton Vilčnik kot oporečnik problem na republiški, slovenski ravni.

 

 

Urednik in "desni realizem"

 

Urednik mi je je na kratko, res na kratko povedal tudi njegovo zgodbo, zgodbo njegove družine. Ko sem ta pogovor podoživljal ves prejšnji teden in še danes, ko tole pišem, sem se spomnil, da sem letos v začetku leta, ob redni pollletni kavi, tudi sam dr. Igorju Lukšiču dejal, da se mi zdi, da "postaja desen", da ni več levičar. Nasmehnil se je in mi povsem resno in odkrito povedal, da je še vedno levičar, vedno bolj, da pa je predvsem realist.

 

In zato gre v tej sodobni družbi, sploh v Sloveniji: Morala bi prevladovati načela transparentnosti, odkritosti, spoštovanja, razumevanja in realnosti. To potrebujemo za preboj, za vrnitev na pot razvoja tako gospodarstva kot duha družbe.

 

Enostavno moram nekaj napisati tudi glede letošnjega prvega maja. Kolumnist (tudi) tega portala dr. Dimitrij Rupel je v nekem drugem spletnem mediju objavil izvrstno razmišljanje ob in o tem prazniku. Velja si ga prebrati in razmisliti, razmišljati o Labour Day, kot mu pravijo nekje drugje na svetu. In o praznovanju tega dne. Priporočam.

 

 

Sindikat in javno zdravstvo

 

Prvega maja pa je bi ob umanjkanju kresov, praznovanj, pohodov in druženj sprejem ob prazniku v predsedniški palači, gostitelj predsednik Borut Pahor, glavna gostja (takšen je moj vtis) pa Lidija Jerkič, predsednica Svobodnih sindikatov Slovenije, ki je med drugim dejala, da je koronavirus izpostavil tudi pomen javnih storitev:

 

"V naslednjih petih ali desetih letih ne želim nikoli več slišati, da je treba zdravstvo ali šolstvo privatizirati. Samo od javnih storitev je v tem trenutku odvisno naše zdravje, počutje, to je področje, kamor bo treba vlagati veliko denarja." 

 

Upam, da gospa sindikalistka s tem ni mislila, da je potrebno privatno zdravstvo prepovedati in da se ne smemo o tem v naslednjih letih nič pogovarjati. Upam, da temu ni tako. Namreč, ta čas samoizolacije smo pri nas doma preživele in ga še preživljamo tri generacije. Bodoči maturant, starša maturanta in starš starša. Ki je na polovici devetdesetih in ima kljub izvrstni kondiciji vendarle nekaj več problemov kot ostali. In prav v tej krizi se je pokazalo, da nam v resnici manjka povezava med zasebnim in javnim zdravstvom. Nesporno je, da si izvajalci javnega zdravstva, ki so ves napor vložili v odpravo epidemije (poleg njih pa seveda še Civilna zaščita in še kdo), zaslužijo poleg višjih plač tudi najvišje državno priznanje, vsi skupaj in vsak posebej. O tem ni dvoma. Problem je seveda drugje, o tem danes lahko beremo tudi mnenje prof. dr. Igorja Bartenjeva, da javno zdravstvo ni bilo zmožno (objektivno zmožno) pomagati in izvajati drugih razen nujnih storitev, ko je bilo ogroženo zdravje posameznika. Pišem iz lastne izkušnje in doživetja. Regionalna bolnišnica je bil primorana (logično, pravilno in povsem razumljivo) odpovedati specialistične preglede, ker so imeli v bolnici zgolj bolnike z Covid-19. Ko se je situacija toliko stabilizirala, so bolnika poklicali na pregled, ki ga niso mogli opraviti, spet objektivno, prvič, ker so veljali ukrepi, in zdravniki niso delali v lastnih ordinacijah, ampak drugih, tako da tudi nujnih inštrumentov za pregeld niso imeli pri sebi. Šlo je bolj zato, da pacienta vidijo in presodijo, če bo z večjimi ali manjšimi problemi preživel stanje ali ne. Preden je pacient prišel na vrsto v javnem sistemu, smo po telefonu in internetu, ker je bilo stanje res slabo, prosili privatnega zdravnika, da je pogledal fotografije in postavil diagnozo na daljavo. Ker pa osebna zdravnica ne sme predpisati zdravila, ki ga je svetoval privatni zdravnik - specialist, je ta mnenje napisal, da je lahko oseba prejela zdravila. Takoj, ko je bilo možno, smo bolnika (nekaj dni po pregledu v bolnišnici) odpeljali v Ljubljano na pregled k temu specialistu zasebniku, ki ga je pregledal in postavil diagnozo, tako da je bil potem urgentno dan kasneje pregledan v regionalni bolnici pri kardiologu in se je zdravljenje lahko začelo tako, kot je bilo treba. Da je bila mera popolna, je morala patronažna sestra odpovedati dnevne obiske zaradi koronaukrepov. Hvala Bogu imamo sami dovolj znanja in izkušenj, da smo človeku nudili tisto nujno pomoč, ki jo je potreboval, sam ne bil bi zmožen tega dela, enostavno ne gre.

 

 

Nasvet Lidiji Jerkič

 

Gospe Jerkičevi, ki jo poznam samo skozi nastope v javnosti, njeno delo pa spoštujem, prosim, če resnično želi dobro vsem skupaj, naj se raje pogovarja o tem, kako lahko privatno zdravstvo pomaga in prevzame del bremena nase ob takšnih in podobnih dogodkih, kot je bila ta epidemija. Škoda je, da se bi, se je in se bo ljudem zdravstveno stanje poslabšalo, ker sistem javnega zdravstava ni bil in ni mogel biti pripravljen na takšno krizo, da bi celotno javno zdravstvo funkcioniralo normalno za vse. Prosim vas, vsaj razmislite, če že predloga ne boste podprli. Ker če bomo morali pet let molčati in se o tem ne pogovarjati, potem nam trda prede. Na ta problem pa ne opozarja samo dr. Bartenjev, pač pa tudi drugi zdravniki. Saj se ne sliši tako nelogično, da bi paciente z napotnicami, kadar ne morejo zaradi objektivnih razlogov koristiti uslug javnega zdravstva, pošiljali k zasebnikom. Ki bi bili za to delo plačani; in še več, celo tisti zdravniki iz javnega zdravstva bi lahko pomagali tem zasebnikom, če sami ne bili bi zadolženi za postopke v reševanju krize. Mogoče se motim, a pravico do mnenja in razmisleka imam. Priznam, dr. Bartenjev je tudi moj zdravnik, zato se z njim pogovarjam tudi o takšnih temah, ne samo o bolezni.

 

Kolegi me sprašujejo, ker sem opravil magistrski izpit iz ustavnega prava pred mnogimi leti in delal tako na vladi (ministrstvih), državnem zboru, občini kot tudi v gospodarstvu, ali poznam sam kakšne primere, ko so v nekem splošnem zakonu urejali tematiko iz drugih področij, ki bi sodila v druge zakone (najbolj aktualen primer je seveda koronaukrepi in vprašanje pristojnosti civilne družbe v postopkih gradbene zakonodaje). Prav vsakega napotim na Roberta Batellija, ki je kot kot dolgoletni poslanec manjšine bojeval bitke vse mandate, ko je večina (tj. oblast) nekatera  vprašanja, ki so imanentna manjšinama in bi bila morala manjšinska poslanca na njih podati soglasje, obšla tako, da so jih uredili v splošnih zakonih, kjer soglasje potem ni bilo mogoče - tudi proti volji manjšin. Dodam, da je šlo bolj za levo oblast, ki je to izrabljala, kot pa za desno. O imenih ne bom. Samo kot fenomen, da je bilo to že videno in ni nič novega. Prav tako sem v času Pahorjeeve vlade kot strokovni sodelavec v eni izmed poslanskih skupin poslance opozarjal in jim pisal opomnike ter mnenja, da institute t.i. nujnega postopka ne gre zlorabljati, ker ni kakor ni časa za redni postopek. Pa niso bili kot opozicija uspešni. Nasploh ugotavljam, tudi iz lastne izkušnje, da se slovenska pravna stroka ne obnaša vedno tako, kot bi pričakoval. Od slehernega kolega ali kolegice pričakujem, da po vesti ravna po načelu pravičnosti, torej da je pravica slepa. Saj veste, na kaj mislim. Ko je pred leti Vrhovno sodišče odločilo, da tisti, ki smo v roku vložili pravno sredstvo, tožbo v upravnem sporu zoper odločbo o imenovanju npr. direktorja AVK, nimamo več pravnega interesa, če je bila oseba vmes, ko sodišče še ni odločilo, že imenovana. Derogacija ustave, pravoverni pravniki pa nič. Tudi politiki, ki so bili takrat na oblasti in so zlorabili sistem, danes aktualno vlado in pozicijo opisujejo kot nevredne dela in jih pozivajo k odstopu. Sam sem neko obdobje moral biti kot brezposlena oseba po odločbi oblasti doma vsak dan med dvanajsto in petnajsto uro. Nisem smel ven iz stanovanja, saj bi bil lahko delal na črno zunaj. To, da bi bi bil lahko s takšno izobrazbo, kot jo imam, delal doma za računalnikom, ne bom pisal. Pa nisem. Ni bilo dela. Noben dušebrižnik ne z leve ne z desne ni takrat protestiral, da gre za omejitev gibanja, hišni pripor nekaj ur na dan … nihče. Prav nihče. Mogoče, ker je bil tak ukrep samo za nekaj dest tisoč ljudi in ni bilo dovolj za nabiranje političnih točk. Katera politična opcija je bila na oblasti, uganite sami. Se je pa seveda zgodilo, da so iz šole poklicali, da se sin počuti slabo in da prosijo, da ga pridemo iskat. Nisem si upal iz stanovanja in je šla po otroka soproga, ki je vzela za to nekaj ur dopusta. Še dobro. Kajti ravno tisti čas je pozvonila inšpekcija na vratih, če sem doma. To je bilo drugič in zadnjič, da so preverjali, ali sem doma. Samo v pritličju so pozvonili. Niso prišli gor. Če strnem misel: retorika pozicije in opozicije sta vedno isti, ne glede na bravo, politično mislim. In to na dolgi rok ni zdravo za demokracijo, katere prvine smo v tridesetih letih nekako osvojili, manjkajo nam pa demokratični standardi razmišljanjja, pogledov na zgodovino, realnost in običaji. Saj z leti bomo tudi to pridobili. Cena?

 

 

Izkušnja z Bojanom Dremljem

 

Dr. Žiga Turk se v kolumni na Siolu sprašuje "Poročila sredstev javnega obveščanja o tem, kako so kje koga ločili od fikusa, ne štejejo. Gre za to, ali ima kdo osebno izkušnjo, kako je bil 'režim' v letih 2004–2008 avtoritaren. Da ni bil, kažejo tudi objektivni podatki o stanju demokracije v Sloveniji. Po indeksu demokratičnosti, ki ga objavlja The Economist, Slovenija ni bila nikoli tako visoko kot v času "strahovlade" v letih 2004–2008."

 

Sprašuje po osebnih izkušnjah? Najprej moram povedati, da sem dr. Turka osebno spoznal pred nekaj leti in da si občasno piševa, v tem času karantene pa še nisva uspela spiti virtualne kave, kot sva si zadala in obljubila, ni časa. Pa jo bova. Zato je tole pisanje pisanje prvo po skoraj 14 letih. Ravno on je bil predsednik nadzornega sveta Telekoma, ko nas je takratni direktor Mobitela mag. Bojan Dremelj odstavil, formalno smo se razšli sporazumno. Ampak način je bil ponižujoč, osebno neprimeren, pa četudi si kdo misli, da so nas ločili od fikusov in tajnic. Osebno mi je rekel, da me ne potrebuje, ne mene ne mojega znanja, da mi ponuja to in to. Na vprašanje, kaj pa, če se ne strinjam, mi je odgovoril, da me bo krivdno razrešil in me preganjal po sodiščih, škodoval, na nek način uničil življenje, čeprav ve, da bom na koncu zmagal jaz, ker nisem storil nič fravdoloznega, protipravnega. Ampak tako se je odločil. Pozabil je, da ko je potreboval mnenje o takratnem direktorju varstva konkurence, je poklical mene in me poprosil za pomoč. Dobil jo je, popolno informacijo brez zadržkov. Bil je direktor in predsednik uprave, in profesionalci naredijo tako.

 

 

Ruplov in Golobičev človek

 

Ni bila pa to moja prva razrešitev. V času Bajukove vlade so me razrešili kot generalnega sekretarja ministrstva za gospodarstvo. V javnosti, na nacionalni televiziji in časniku Finance so povedali, da naj bi dal počistiti računalnike minstrstva, v odločbi o razreštvi pa piše, da so me razrešili za to, ker vlada imenuje in razrešuje generalne sekretarje ministrstev. Podpisnika te odločbe ne bom navedel. Ne še. Ob drugi priložnosti. Novinarka nacionalke me je pet dni potem, ko sem že bil razrešen, poklicala na ministrstvo in vprašala, ali želim kaj dodati, povedati. Pred tem nikoli. Najine poti so se križale, ko je za sina prosila leta kasnje, ali bi ga bil pripravljen vzeti na prakso, študentsko, v podjetju, v katerem sem delal. Odgovor je bil da, čeprav nisem prepričan, da ve, s kom je komunicirala po e-pošti. Povedati pa želim nekaj drugega. Ob razrešitvi me je poklical k sebi takratni minister dr. Jože Zagožen, ki sem ga poznal še iz časov, ko je delal na Mestni občini Ljubljana. Povedal mi je, da mu je na nek način žal, ker bi me rad imel v svoji ekipi, a da sem kot Ruplov in Golobičev človek preveč kontaminiran. Rekel je, naj si najdem v sistemu sam delovno mesto, ki mi ne bo preveč znižalo plačo in da se bova po volitvah, čez pol leta usedla in pogovorila, kako naprej, odvisno od rezultata. Predlagal je celo, da bi prevzel pravno službo ministrstva, kar bi pomenilo, da sedim na najožjih kolegijih, kar sem vljudno zavrnil ravno z njegovimi besedami o kontaminaciji. Za vodenje inšpektorata oziroma koordinacijo teh služb pa se nisem čutil najbolj poklicanega, ne glede, da sem kar dobro poznal vsebino dela. Dogovorila sve se, da grem na študijski dopust in tako sem leta 2000 opravil vse magistrske izpite in uspešno opravil magistrski izipt. Naloge žal nisem dokončal nikoli. Dr. Zagožna sem kasneje srečal še večkrat, tudi tikati sva se začela in vedno znova se pogovarjala kot človeka, ne glede na to dogodivščino. Spoštovala sva drug drugega. O drugem delu in delovanju dr. Zagožna na tem mestu ne pišem, pišem v povezavi s prvim delom tega odstavka, kajti mag. Dremlja nisem potem srečal nikoli več, in priznam, da tudi po vsem tem času nimam dobrega mnenja o njem. Koliko so pa bili uspešni ti ljudje potem npr. v Mobitelu, pa naj presodi vsak sam, Mobitela sicer ni več, Telekom se trudi ...

 

Naj dodam, da sem nekoč odšel iz službe tudi tako (formalno sporazumno), da je imel delodajalec ob sebi odvetnika, pred vrati naj bi stal varnostnik. Ali je bil oborožen ali ne, ne vem. To so epizode, osebne izkušnje, o katerih bova z dr. Turkom gotovo govorila. Naj zaključim v tem delu: ni problem, da vsaka nova vlada razreši in nastavi ljudi. Problem je, da se razrešenim onemogoča še potem leta in desetletja, da se ne morejo zaposliti nikjer. Ker so praviloma preveč kvalificirani, to je rak rana te družbe, ne pa svetovni nazor. Strah pred boljšimi. Samo enega direktorja poznam, ki je imel formalno sicer višjo plačo kot mi zaposleni, po višini izplačil, pa je bil na odličnem 12. mestu v podjetju. Sem ga že omenjal, saj ve, kdo je. On je zahteval in izbiral vedno boljše od sebe na posameznih področjih in nas gnal do skrajnosti. Zato smo bili pa najboljši, daleč pred drugimi "paradnimi konji" slovenskega gospodarstva. Na dan, ko smo odšli (oziroma smo morali iti), smo na banki pustili, se mi zdi, 137 milijonov evrov depozitov. Revizorji so nam govorili, da smo premalo zadolženi itd.

 

 

Sorodstvo iz ozadja

 

Za konec. Priimek in družinske vezi te v tej državi mnogo bolj determinirajo, kot se zdi. Predvsem te determinira fama o tetah in stricih iz ozadja, ki naj bi ti pomagali. Mogoče katera teta kakšnemu nečaku pomaga. Meni ne. Pa si tudi ne želim, saj šele zadnja leta spoznavam, kaj je pomenilo njeno izvajanje in tudi meni osebno je bilo rečeno, da smo Pečani neumni, neizobraženi itd. Naj bo, saj se tudi ona piše Pečan, čeprav bi človek pričakoval, da si vrne dekliški priimek Jamnik. Takšno življenje človeka ni lahko ne njemu ne družini. Ena politika te odstavi, druga, ki te je prej nastavila, potem nastavi svoje nove kadre ... in tako se svet vrti dalje, nobena politika pa ne želi sposobnih ljudi.

 

Hvala prvemu delodajalcu dr. Ruplu, ki me je povabil k sebi v kabinet župana, predvsem sem mu pa hvaležen, da mi je svetoval in me tudi prepričal, da moram brati, se izobraževati, da moram ves čas delati na sebi in napredovati, se boriti. Odprl mi je marsikateri pogled in tudi vrata. Sicer verjamem, da je morebiti celo jezen name, ker sem ga v prvem pisanju omenil v njemu nekoliko neljubi luči. A to spoštovanja ne izniči. 

 

Hvala vsem, ki to berete. Sami se odločite, ali je res pomembno, da si lev ali desen ali kodrlajsast. S političnem prepiranjem. Ali pa je važno to, da si človek. 

 

Per aspera ad astra.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Zakaj je Janševo pismo pomembno
11
27.11.2020 23:59
Po vseh teh letih ukvarjanja s komuniciranjem sem še vedno prepričan, da je najboljši način komuniciranja predvsem v političnem ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
20
27.11.2020 01:00
Tisto, kar po mojem mnenju Slovenijo v teh časih pošteno tepe in rezultira v dejstvu, da ljudstvo nikomur več ne verjame, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
6
25.11.2020 22:00
Naš britanski kolumnist Keith Miles je kot nevtralni opazovalec razmer v Evropski uniji odreagiral na Janševo pismo evropskim ... Več.
Piše: Keith Miles
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
11
24.11.2020 21:16
Do danes so se v Sloveniji močno namnožili časnikarji in časnikarke, pravnuki Cankarjevih literarnih žurnalističnih likov. Sama ... Več.
Piše: Denis Poniž
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
16
23.11.2020 21:30
V nasprotju s splošnim prepričanjem, ki prevladuje izven Združenega kraljestva, je to država, ki ni proti priseljevanju, temveč ... Več.
Piše: Keith Miles
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
19
22.11.2020 21:00
Zakaj se v Sloveniji zgodi tak rompompom vsakič, ko desne vlade izvedejo kadrovske menjave? Levica, ki je tej državi vladala tri ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje Rapalske meje: Nasilje in "etnična melioracija" bivše Julijske krajine
2
22.11.2020 11:00
Stoletnica Rapalske pogodbe in sveži izid slovenskega prevoda knjige Izbrisana identiteta tržaškega razumnika in publicista ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Tihomir in Kazimir
5
21.11.2020 21:49
Bolj oseben kot je moj današnji komentar, ne more biti. Posvetil se bom retrospektivni razstavi, posvečeni Kazimirju Maleviču v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
27
19.11.2020 21:36
Rad bi mu pomagal, a ne vem, kako. Z zahtevo po resnični vladavini prava si je JJ izkopal celico, pred katero ne bo demonstriral ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Semenj ničevosti: O "akademski" mazaški akciji Renate Salecl in Tineta Hribarja
24
18.11.2020 23:05
16.11.2020 je Komisija za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti javno objavila ter na državni zbor in ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Zakaj so železničarji bolj cenjeni od nacionalkinih novinarjev na Kolodvorski
10
17.11.2020 21:30
Pred časom sem objavil tekst, v katerem sem prikazal poslovanje javneRTVhiše v zadnjih letih, dodal pa sem tudi primerjavo z ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zgodovina brez epike: Imeli bomo državo, če nam jo bodo globalni centri moči dovolili imeti, za kar pa moramo biti izjemno modri
12
16.11.2020 21:00
Če zavezniške sile ne bi pregnale Nemcev leta 1945, bi Nemci poveljevali Kraljevini Jugoslaviji in njenim narodom tudi dandanes, ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski odnosi z Združenimi državami po zmagi Bidena niso več pod vprašajem - ali pač?!
12
15.11.2020 22:58
Tviti predsednika vlade Janeza Janše ob nedavnih volitvah v ZDA so imeli tudi učinke, ki jih ne gre prezreti. V slovenski ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zmaga desnice na ameriških volitvah ni vprašanje
12
15.11.2020 11:00
Med zadnjimi volitvami v ZDA so se razgalili nekateri nauki za preizpraševanje politične situacije na celotnem Zahodu. Naj bo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zasmehoval je tako evropske cilindre, kot balkanske opanke
1
14.11.2020 22:01
Še danes je večini ljudi najbližja asociacija na avantgardno umetnost povezana z revolucionarnim komunizmom. Meni pa vedno znova ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Virus v Evropi: Potreba po narodih in nacionalnih državah
9
13.11.2020 21:45
Trenutna pandemija jasneje kot vse drugo kaže, da so se nacionalne države in lojalnost, ki jo ljudje čutijo do svojega naroda, ... Več.
Piše: Keith Miles
Američani so že siti obeh, Bidena in Trumpa, čeprav vse kaže, da so demokrati prehitro razglasili zmago
28
12.11.2020 21:11
Amerika je vselej znala presenečati svet. Med drugo svetovno vojno in takoj po njej izjemno pozitivno, kasneje čedalje bolj ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
In memoriam Neda Pagon (1941-2020)
2
11.11.2020 21:08
Neda Pagon je bila stara marksistka. Čvrsta v lastnih spoznanjih, a nemilitantna in neavtoritarna v besedah in dejanjih, ki po ... Več.
Piše: Igor Grdina
Argumentacija je univerzalna vrednota in edina alternativa nasilju
9
10.11.2020 21:55
Brez najmanjšega dvoma obstaja nekaj univerzalnih vrednot, ki jih je človeška civilizacija dokončno osvojila, saj se strinja z ... Več.
Piše: Miha Burger
Rolling Stonesov politični vodnik po "orbanizaciji" Slovenije
15
08.11.2020 20:00
Janezu Janši se pogosto očita, da po zgledu madžarskega premierja orbanizira Slovenijo. Ni dvoma, da slovenski predsednik vlade ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 4.826
02/
Semenj ničevosti: O "akademski" mazaški akciji Renate Salecl in Tineta Hribarja
Andrej Lokar
Ogledov: 3.765
03/
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
Keith Miles
Ogledov: 2.615
04/
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.825
05/
Zakaj je Janševo pismo pomembno
Miha Burger
Ogledov: 1.805
06/
Zmagal ni niti Biden niti Trump, Američani so izgubili volitve, račune pa plačujemo prebivalci preostalega sveta
Igor Vlačič
Ogledov: 2.201
07/
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.692
08/
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
Denis Poniž
Ogledov: 1.829
09/
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
Keith Miles
Ogledov: 1.156
10/
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
Ivan Simič
Ogledov: 6.506