Ljubljansko, mariborsko, tržaško, celjsko, novogoriško, novomeško, ptujsko in kranjsko gledališče so gledališča svetovne veljave. To so osvobojeni prostori, v katerih ne bi smelo biti nikoli nadzora države, to so prostori, ki omogočajo najvišjo stopnjo etičnega dihanja. Njihovo, za zdaj še varno delovanje poteka v zavetju gledaliških procesov. Smela sprožitev etičnih vprašanj izven gledališča pa poteka v spreminjajočih se razmerjih politične moči. Varno gledališko procesiranje analizira načine oblikovanja in delovanja predstav, nevarno pa razčlenjuje prestop gledališkega jezika v polje resničnosti. Slednjega ne zmorejo vsi!

Gledališka predstava Gejm, ki je imela te dni premiero v kletnih prostorih Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) zastopa igralsko metodo - izrekanja. Preko globinsko artikulirane predstave v režiji Žige Divjaka bi rad komentiral igralsko pozicijo Primoža Bezjaka. Njegove igralske težnje bi rad osvetlil prek izrstnih vlog, ki sem jih skozi leta spremljal v različnih gledališčih. Med njimi so predstave, kot je Razmadežna, v režiji Jerneja Lorencija, SS Sharpen your Senses v režiji Sebastjana Horvata, Everybody For Berlussconi Matjaža Pograjca, Invalid v režiji Bojana Jablanovca in končno so tu še vloge, ki jih je odigral v svojem matičnem gledališču, kot je Umre naj izdajalec svoje domovine v režiji Oliverja Frljiča, in Zadnji ples Nižinskega v režji Marka Mlačnika.

V enem od prihodnjih komentarjev pa bom prek Katarine Stegnar vstopil v gledališče brez režiserja, ne pa brez režije (Betont Ltd.). Katarina Stegnar in Primož Bezjak živita izjmeno gledališko in osebno partnerstvo. V njuni dvojini je vse globinsko povezano. S svojimi igralskimi stališči delujeta tako v polju metafizike kot stvarnosti. S transformativnostjo in performativnostjo izkazujeta svojo radikalno gledališko pozicijo. V obeh primerih omogočata avditoriju etično predihavanje.

Gledališka igra je etična pesniška oblika, je avtorsko dejanje najvišje stopnje. Ta poetska definicija se v celoti sklada z igralskimi napori Katarine Stegnar in Primoža Bezjaka. Oba sta pomembna nosilca načina igre zadnjega desetletja SMG (2010-2020). Njun velik dosežek je, da sta sodelovala pri spremembi nevzdržne igralske pozicije, ki je prevladovala skoraj celo prejšnje stoletje, da je igralec le poustvarjalec tujega besedila. Skupaj z drugimi reformatorji sta jo spremenila v danes veljavno definicijo: Igralec je - avtor! Njuna poklicna ostrina ne ločuje javnega od zasebnega življenja, njuna radikalna poklicna drža proizvaja v avditoriju občutek dolžnosti do predstave s pomočjo prepričljivega stališča! Ne pozabimo, da je osrednja naloga, ki jo morajo upoštevati vsi členi predstave - prepričljivost!

Vstopam v igralski total Primoža Bezjaka: v predstavi Gejm je enakovredno s Saro Direnbek, Marušo Oblak, Matejem Pucem in Vitom Weisom izoblikoval dve vzporedni igralski liniji, ki se iztečeta v absolutno stališče: Država, takoj zaustavi fizično nasilje in mučenje beguncev!

Med izjavljanjem med predstavo Gejm sem se sesedel sam vase. Podoživljal sem svojo lastno izkušnjo, ko so policaji v beograjskih zaporih nad menoj izvajali nasilje in mučenje. Stališče predstave me je tako intenzivno obsedlo, da sem se komaj zadržal, da nisem vstal, stopil na oder in začel kričati: Takoj prenehajte z mučenjem beguncev vpričo otrok! Zločinci zaustavite se! Sprašujem vas, kdo vam je dal takšna navodila, da tudi v mojem imenu pretepate begunce, da jim kradete denar, da jih mučite!

V arheološkem naboru predmetov, položenih na zemljevid begunske poti v letih 2018 in 2019, ki jih razporejajo igralci med izjavljanjem, sem prepoznal ostanke človeške bede. V letih 2018 in 2019 so bili v Republiki na oblasti rumeni levičarji, kaj se šele danes dogaja beguncem, ko so na oblasti črni nacionalisti?

Res je, vsaka nacija je halucinacija.

S petindvajsetimi izjavami beguncev igralci postopoma prekrivajo velik napis na kovinski zavesi: Pravica do mednarodne zaščite je temljna človekova pravica, ki izhaja iz pravice do življenja, prepovedi mučenja in nečloveškega ravnanja ter prepovedi nevračanja (non-refoulment je mednarodna obveznost, v skladu s katero je osebo prepovedano vrniti v državo, v kateri bi lahko bila podvržena mučenju, krutemu ali nečloveškemu ravnanju).

Človekova sposobnost je, da proizvaja vrednote. Primoža Bezjaka država ne more prisliti, da se odreče kritičnosti in da nekritično sprejema nesprejemlive zakone. Tudi tiste, ki so bili večinsko, demokratično izglasovani v parlamentu proti njegovemu glasu. In ne samo to; lahko ga celo kaznuje, ker si jih upa prestopiti. Kako je lahko človek svoboden in istočasno v nekaj prisiljen? Primož Bezjak meni, da mora biti zagotovljen prostor za uprizarjanje nestrinjanja tako v gledališču kot v resničnosti. Človekova sposobnost je, da proizvaja vrednote! Primož Bezjak nas je v mnogih predstavah s svojimi stališči obveščal, da ne bi nekega dne ponovno rekli, da "nismo vedeli"! Država nam s svojim nasiljem dopoveduje, da bi lahko bila še bolj surova. Lahko bi, če bi se le tako odločila, brez zadržkov ubijala! To gradacijo poznamo iz nacistične Nemčije. V visoko civilizirani evropski državi je nedologo tega v plinskih celicah umrlo na miljone ljudi samo zato, ker so pripadali drugi rasi.

Strategija Bezjakovih igralskih stališč: Politično gledališče organizira svoja odrska orodja tudi zato, da jih uperi proti državnemu aparatu nasilja. Pri Bezjaku poteka smislena igra oblikovanja igralskih nalog, sledi človeku v sosledju zgodovinskih dogodkov. V njih želi prepoznati zgodovinsko nujnost in jo uskladiti z družbenim imperativom. Zgodovino naj bi upravljal razum. Ali ne upravljajo ljudje zgodovine s svojimi dejanji? Primož Bezjak želi dati smisel glasovanju. Ne prenese nadutosti moči, zasmehovanja in cinizma oblastnikov. Tako enostavno je včasih to.

Igralsko zaporedje Primoža Bezjaka: Najprej se poistoveti z vlogo, posledično pa nastopi v njem transformacija. Sredi identifikacije opravi odmik od vloge, takrat nastopi brechtovska potujitev. In zdaj Pozor! nastopi prestop gledališkega jezika v resničnost: Vidno uprizarja svoje - stališče! Resnično jedro gledališke igre je v reagiranju. Včasih reagiramo v zaprtih laboratorijskih prostorih, včasih pa v brisanem prostoru resničnosti.

Primož Bezjak svoje pozicije ne vsiljuje temveč jo postavi pred nas. Uveljavlja jo prek svojih stališč. Sam imam z njegovo metodo izvrstno izkušnjo v predstavi Odilo. Oratorij. Zatemnitev., ko sta me skupaj, še z enim odličnikom gledališke igre Juretom Heningmanom, soočila z izvršno gesto režije. Namesto, da bi v predstavi še naprej razvijal režijsko ekshibicijo, ki me je metjejsko privlačila, sta me s svojim celostnim stališčem preusmerila v bistveno.

Navkljub vsemu, da smo združeni z masovnim človekom, se podrejamo le samemu sebi. Le na tak način smo lahko svobodni. Gledališče med drugim projecira anomalije (zločinskost) političnih odločitev na horizont masovnega človeka. Od nas marsikaj zahtevajo, a nam ničesar ne dajo za povračilo, ko oblikujemo materin jezik. Ravno v tem je lepota gledališke igre. Ne dajo nam, da bi povrnili tisto, kar jim mi dajemo. Z drugimi besedami: Primož Bezjak s svojim delovanjem odvrača sočloveka, da sodeluje v zlu. Tudi zato imamo na tem svetu gledališče.