Pred dnevi naj bi ameriški predsednik Donald Trump sprejel odločitev o umiku 9500 ameriških vojakov iz Nemčije (od skupaj 34.500) ter o novi zgornji meji ameriških vojakov v tej državi. Ta ne bi smela preseči 25.000 (trenutni limit je 52.500). Vest, katero je 4.junija obelodanil Wall Street Journal, sicer še ni bila formalno potrjena, zato raba pogojnika. Vse sicer kaže, da je temu dejansko tako. Slaba vest torej za Evropo in dobra za Rusijo in Kitajsko. Hipna odločitev je bila sprejeta, kot je pri ameriškemu predsedniku že navada, brez posvetovanj (ali vsaj vnaprejšnjega obvestila) z Nemčijo oziroma ostalimi evropskimi zavezniki. Rusija je napovedani umik četrtine ameriških sil iz Nemčije nemudoma pozdravila. V Nemčiji in še kakšni evropski članici Nata so bili osupli in ga označili za nesprejemljivega in obžalovanja vrednega.

Kot rečeno, uradne potrditve oziroma obrazložitve še ni. Niti ni jasno, ali se bodo vojaki vrnili v ZDA, ali pa bo del čet premeščen v sosednjo Poljsko. Nekateri menijo, da naj bi Trump na ta način dal Nemčiji še enkrat vedeti, da namenja premalo sredstev v obrambne namene (manj kot 2% BDP, kot so se članice Nata leta 2014 dogovorile na vrhu v Walesu) oziroma za lastno varnost. Drugi dodajajo, da naj bi šlo za maščevanje, ker je nemška kanclerka Angela Merkel odpovedala (formalno zaradi koronavirusa) udeležbo na sestanku G-7 v ZDA, ki naj bi ga gostil ameriški predsednik v kratkem. V odnosih med voditeljema sicer škripa praktično od Trumpove izvolitve. Vsi pa se več ali manj strinjajo, da je ta enostranska poteza le zadnja v nizu, ki kaže na Trumpovo antipatijo do evropskih zaveznikov in zavezništev nasploh. Predzadnja je bila v sredini COVID-19 krize najavljena namera, da bodo ZDA zapustile Pogodbo o odprtih zračnih prostorih (za evropsko varnost pomemben dogovor, ki pa ga Rusija sicer ne spoštuje že dlje časa). Treba je dodati še to, da je na ukrep možno gledati tudi v luči bližajočih predsedniških volitev v ZDA, kjer Trumpu kaže slabše kot pred meseci. Da je odločitev torej namenjena predvsem ameriškim volivcem. Če mu bo šlo še slabše, kaj lahko uvede višje carine na avtomobile uvožene iz Nemčije in drugih evropskih držav.

Zagovorniki umika v ZDA menijo, da ne gre za nikakršno odločitev na vrat na nos ali celo izdajstvo evropskih zaveznikov in darilo Putinu. Navajajo, da je delni umik že avgusta lani napovedal Richard Grenell, veleposlanik ZDA v Berlinu za primer, da Nemčija ne bo prevzela večje odgovornosti za svojo varnost in varnost članic Nata. Kar se tiče Rusije, pa naj bi se politika ZDA do nje v zadnjih letih zaostrovala, čeprav je bolj bleda senca nekdanje Sovjetske zveze. EU ima nekajkrat več prebivalstva kot Rusija in skoraj desetkrat večji BDP in bi lahko po njihovem mnenju poskrbela za svojo varnost.

Na drugi strani je v ZDA kar precej tistih, ki se z ukrepom ne strinjajo in ki menijo, da utegne škoditi tudi samim ZDA. Ameriške sile niso bile nameščene v Nemčiji le zaradi varnosti te in drugih evropskih zaveznic (predstavljajo pomemben element odvračanja), temveč tudi samih ZDA. Poleg tega so njihove baze v Nemčiji (s sedežema ameriškega evropskega in ameriškega afriškega poveljstva, letališčem, bolnišnico, vežbališči) tudi zelo pomemben vmesni člen za ameriške operacije na Bližnjem vzhodu, Afganistanu in Afriki. Poleg na finančne (preselitev na novo lokacijo, izgradnja novih vojašnic itd.) morajo ZDA računati tudi na politične in geostrateške posledice. Tega se zavedajo tudi sami Republikanci. Skupina njihovih poslancev v spodnjem domu ameriškega kongresa je tako v posebnem pismu pozvala k spremembi odločitve in menila, da  omenjeni umik spodkopava Nato, vzpodbuja Rusijo k agresivnemu ravnanju in škodi varnosti ZDA.

O tem, da za evropsko varnost in čezatlantske odnose ne prinaša kaj dobrega, najbrž ne gre dvomiti. Nenadejan umik bo okrepil evropsko nezaupanje do ZDA pod Trumpovim vodstvom. Še bolj se bo zastavljalo vprašanje (tako na strani zaveznikov kot nasprotnikov), ali so ZDA še zavezane evropski varnosti, ali 5. člen Washingtonske (NATO) pogodbe zanje še velja. Za nas, Evropejce vsekakor pomembna stvar.

Zastavlja se tudi vprašanje, ali bo zadnja poteza Trumpa pospešila začeto sodelovanje EU članic na obrambnem področju in pripomogla k večji avtonomiji (od ZDA). To bo vsekakor zahtevalo dodatna sredstva za obrambo (zadnja leta so se povečevala), pa najbrž določene spremembe (beri popuščanje) v odnosih z Rusijo in tudi Kitajsko. Glede teh vprašanj so bile še pred COVID-19 in njenimi ekonomskimi posledicami stališča EU članic vse prej kot enotna (npr. Francija za večjo evropsko avtonomnost in detente v odnosih z Rusijo, Poljska za nepopuščanje Rusiji in nadaljnjo tesno vezanost na ZDA, če ne v multilateralnem pa v bilateralnem okviru itd.). Za Evropo vsekakor delikatne zadeve. Na razjasnitev bo najbrž treba počakati vsaj do novembra, čeprav Nemčija že prihodnji mesec prevzema predsedovanje EU. Novembra so seveda predsedniške volitve v ZDA, kjer bo Trump skušal dobiti svoj drugi mandat.