Dobro, na področju literature, dramske umetnosti, likovnosti, glasbe … je nekaj posameznikov, ki ob padcu vrtnice v brezno zaslišijo odmev. Na obrazu mimoidočega zaznamujejo nemi krč zaradi strašne slutnje. So torej zmožni umetniškega ustvarjanja. Nekaj jih torej je – resnično, le nekaj. Na nobenem področju življenja pa se ne zbira toliko duševnih pohabljencev in razkrojevalcev človečnosti, zabitežev in estetskih banavzov, brezosebnih moških in razženščenih žensketin, toliko diletantov življenja, kot na področju kulture in umetnosti.

" … ministrstvu smo v tem času podali tudi predloge, kako rešiti kulturo, ki je bila prva ukinjena in se bo, vsaj kar zadeva živo občinstvo, odprla zadnja."

Tako je ubesedil misli protestirajoč "umetnik" pred Ministrstvom za kulturo. "Vrnite nam kulturo" – je sporočal protestnik z močjo transparenta. "Nas, umetnike, vedno obtožujejo, da nič ne delamo" – se je pritožil nek, očitno plodovit "umetnik".

Umetniki, estetski banavzi

Že tukaj je vidno, da ti ljudje, ki imajo sebe za umetnike, sploh ne razumejo (in ne razlikujejo) pojmov kultura (celokupnost predmetnih in duhovnih stvaritev, nastalih na civilizacijski poti; v ožjem smislu pa oznaka za raven duhovne izgrajenosti posameznika) in umetnosti (stvaritve človeškega duha, ki krepijo procese mišljenja ter estetizacije in plemenitenja človeka). Zabitost in odsotnost elementarnega občutka za jezik je težko dojemljiva. Protestirajo, ker je "kultura prva ukinjena". Ali res? Je morda "ukinjeno" škofjeloško staro jedro? Je "ukinjeno" estetsko doživetje ob branju Homerja? Ali morda čuječno občevanje med ljudmi? In ker se bo "kultura zadnja odprla", "kulturniki" protestirajo. "Kultura se bo odprla" – o, bog, kakšni banavzi! Dokler se "kultura ne odpre", jaz ne morem močno doživljati jutranje zarje ali milogledov mimoidočih žensk.

No, ja, tako je razložljivo, da še nihče s tega področja ni opozoril na napačen naziv ministrstva, na katerem se večinoma ukvarjajo s področjem umetnosti, manj z vprašanji s področja kulture (Ministrstvo za umetnost in kulturo – bi bil logičen naziv). Nisem seveda zagovornik vodilnih tega ministrstva – nasprotno, sem njihov vztrajen kritik ne glede na to, kdo je na čelu. Tudi ob tej priliki zapisujem nekaj najhujših nesmislov tega ministrstva v samostojni Sloveniji.

"Umetnost", ki pelje v izumrtje ljudstva

Prvi nesmisel je v dejstvu, da ministrstvo zagotavlja precej denarja za spodbujanje umetniškega ustvarjanja, hkrati pa je opustilo prakso vrednotenja nastalih stvaritev. K temu absurdu je najbolj prispevala sodobna gnila levica, ponavljajoč slepečo frazo o "umetnosti, o kateri lahko sodijo le umetniki", ter strašeč z Goebbelsovo razlago umetniškega ustvarjanja. In če ni vrednotenja, davkoplačevalci zagotavljamo denar za stvaritve, ki poneumljajo, ogrobljajo, poživljajo nizkotne gone, pačijo podobo življenja, razgrajujejo zgodovinske izkušnje in lepe navade slovenskega naroda, poveličujejo agresivne življenjske programe drugih ljudstev; plačujemo najhujše zanikanje narave in življenja samega, ki pelje v izumrtje ljudstva – izrojevanje na področju spolnosti (za "umetnike" in "kulturnike" je to kazalec demokratičnosti in spoštovanja narave).

Prava umetnost - boljši ljudje

Prava umetnost je najzanesljivejši življenjski kažipot in najmočnejši dejavnik učlovečevanja. Vse življenjske dileme, ki nas lahko doletijo, so doživeli in zanje iskali rešitve naši predniki. Vse je torej v klasični literaturi. Vsaka prava umetniška stvaritev sproža v bralcu, opazovalcu, poslušalcu … procese estetizacije in plemenitenja našega bitja. Preprosto, z močjo umetnosti postajamo boljši ljudje, si zagotavljamo stanje življenjskega smisla. To pa je največ! Zaradi tega, ter dejstva, da lažna umetnost prinaša nasprotne učinke, nas stanje na področju umetnosti vse prizadeva. In vsi smo poklicani, da se opredeljujemo. Za ugotovitev, da valjanje po blatu (na Otočcu ali kjerkoli) ni umetnost, nam ni treba preučiti teorije umetnosti, ki vsebuje merila vrednotenja. Enako je pri opazovanju ženske, ki na odru doji psa, pri obešanju živega petelina na odru, branju "mladinske literature", ki poveličuje pedofilijo, gledanju filma, s katerim se zaničuje naravna spolnost in opeva istospolnost, pri "sliki", ki je "naslikana" z zadnjico in tako naprej. Preprosto, zadostujeta naravni vzgib in prvinska logika.

Nadležne muhe pred poslopjem ministrstva

Poglejmo, kaj so o tem povedali ljudje, ki so se potrdili kot umetniki in misleci:

" … boljše je, da ljudje ničesar ne čitajo, kakor da si kvarijo še nerazviti okus."

(Cankar, Popevčice milemu narodu)

"Zmerom je dobro, če se zavemo, koliko škodljivcev ima naša mlada kultura na vseh koncih in krajih; koliko nadležnih muh, ki letajo okoli sklede in so prepričane, da so povabljene na večerjo."

(Cankar, Jakopičev paviljon)

"Resnična umetnost je bojujoča se umetnost. Bojuje se zoper napačne poglede na stvarnost in zoper pobude, ki nasprotujejo stvarnim interesom človeštva. Omogoča pravilne poglede in krepi produktivne pobude."

(Brecht, Umetnikova pot)

"Ko berem Shakespeara, postajam večji, brihtnejši in plemenitejši. Ko pridem do konca kakega njegovega dela, se mi zazdi, da sem na visoki gori."

(Flaubert, Korespondenca)

"Umetnost je eksperimentalna, umetnik se samorazglaša, lepota se razlaga, kakor komu prija: to je čas, v katerem smo vsi lahko geniji."

(Francis Balle, Mandarin in trgovec).

Izrojena levica straši s Hitlerjem

Zanimivo je, da so večina tukaj citiranega, videnja levičarjev. Izrojenim sodobnim levičarjem, ki ob vsakem opozorilu na nujnost vrednotenja umetniških del napovedujejo novodobnega Hitlerja, ponujam še neko razumevanje umetnosti: "Pisec mora vsekakor zaslužiti, da bi lahko eksistiral in pisal, nikakor pa ni treba, da bi eksistiral in pisal zato, da bi služil" (Marx, Cenzura in svoboda tiska).

Ker ni vrednotenja umetniških del, se umetnik samorazglaša. In na seznamu samostojnih ustvarjalcev, ki jim ministrstvo vsak mesec namenja precej denarja, so večinoma "nadležne muhe, ki letajo okoli sklede …", to letanje pa so pretvorili v častivreden poklic. Predstavljajmo si: častivreden poklic v narodovo škodo. Celovit absurd! To stanje je nujno spreminjati. Vem, da je enako farsičen seznam članov Društva slovenskih pisateljev; bistvene razlike ne more biti niti pri likovnikih, glasbenikih …

Denar za mrtve knjige

Drugi nesmisel tega ministrstva je način subvencioniranja nastajajočih umetniških stvaritev. Denar dodeljuje napovedanemu projektu, opis tega pa pripravlja avtor, založnik, producent … Predstavljajmo si, koliko so objektivni. Za duhovno zdravje družbe bi bilo koristno pogledati, katere knjige so bile subvencionirane v samostojni Sloveniji in koliko denarja je bilo temu namenjeno. Zanesljivo vem, da je bila večina teh knjig že ob rojstvu mrtva (kar je dobro, sicer bi "proizvajale" škodo), za to modrost mrčesa pa je bilo zapravljenega veliko denarja. Hkrati pa bi bilo treba pogledati, ali je država podprla tiste redke knjige, s katerimi resnično vnašamo smisel v našo stvarnost. Podobno pa je tudi na drugih področjih umetniškega ustvarjanja. Še več, ministrstvo bi moralo izhajati iz neke večne resnice: družba ne potrebuje veliko knjig (umetniških del), temveč dobre knjige (likovna in glasbena dela, dramske predstave...). In dokler ne nastane resnično dobra knjiga, bi moralo spravljati med prebivalstvo knjige (in druge umetniške stvaritve), ki nam pomagajo, da postajamo boljši ljudje. Merila so jasna – nekaj jih je tukaj zapisanih.

"Kulturniki" - iluzija življenja naj bo

Najhujšo oviro umetnosti (knjigi) pa je v poslanstvo ministrstva vgradila ministrica Andreja Rihter s takoimenovanim knjižničnim nadomestilom. Ministrstvo dodatno nagrajuje avtorje knjig z najvišjo izposojo. Nekaj časa po izidu – večna resnica, neštetokrat potrjena – so najbolj brane knjige, ki žgečkajo nizke strasti, ponujajo senzacijo, oblajajo znane osebnosti … (kakšna izjema le potrjuje pravilo). Knjižnično nadomestilo je neposredno sporočilo avtorjem: odmislite življenjskost – ponujajte iluzijo življenja!

Nekaj je jasno kot beli dan: če je rojstvo neke stvaritve odvisno od države, ne gre za umetnost. Tisti, ki pred poslopjem Ministrstva za kulturo blebetajo o "ukinjeni kulturi", "odprtju kulture" ("odprtje kulture" – o, bog!), so miselni hlodi in estetski banavzi. Živa sramota za slovensko umetnost in elementarno človeško logiko. Na ministrstvu bi končno morali ozavestiti svoje poslanstvo.