Komentar

Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj

Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem paradoksalno, a resnično še najmanj ustreza stranki SDS, zelo pa strankam LMŠ, SD in Levica, zato bi ga le-ta morale prve in takoj predlagati, če jim gre seveda za prevzem in ohranitev oblasti, ne pa za podaljševanje agonije sredinsko-levega političnega pola. SDS namreč izjemno ustreza tako sedanji volilni sistem kot njegove napovedane spremembe. Morda pa bo minimalistična odločba ustavnega sodišča res seizmična bomba, ki bo z zakasnitvijo prinesla spremembe. Ali pa bo to uspelo že kar kolesarskim protestnikom?

18.06.2020 04:30
Piše: Zoran Božič
Ključne besede:   volitve   večinski sistem   ustavno sodišče   Zoran Božič   ločeno mnenje   Slavko Gaber   LDS   SDS   volivci   ljudstvo

Fotomontaža: portal+

Posebnost slovenskega strankarskega sistema je ta, da Slovenci sploh ne volimo strank in se ne opredeljujemo na podlagi njihovih programov, pač pa volimo zadnje čase praviloma nove, preobražene stranke in nove obraze, ki se prej nikoli niso ukvarjali s politiko, samo zaradi močnih osebnosti, tj. predsednikov strank.

To, da Janez Janša (in za njim še minister Hojs) stalno ponavlja, kako bi v primeru večinskega volilnega sistema njegova stranka v državnem zboru dosegla absolutno večino, je pričakovano, saj je to voda na njegov mlin. Če to za njim nekritično ponavlja tudi ugledni pravnik Rajko Pirnat, je že vprašljivo. Če pa isto prepričanje delita tudi znana publicista Janez Markeš in Luka Lisjak Gabrijelčič in še marsikateri novinar ali izobraženec, postaja to stališče del širše javnosti. Ki ga nihče noče ali ne zmore problematizirati.

 

Luka Lisjak Gabrijelčič se namreč v svoji zadnji kolumni v Sobotni prilogi Dela zavzema za rešitev ustavne spornosti volilne zakonodaje z izenačitvijo volilnih okrajev, kar naj bi po njegovem kasneje lahko vodilo v zahtevo po večinskem volilnem sistemu, ki bi končno omogočil popolno prevlado SDS in s tem tudi prepotrebno politično stabilnost. Pri tem kot nesporno prednost večinskega sistema v primerjavi s proporcionalnim upravičeno omenja razdrobljenost strankarskega prostora pri slednjem in posledično prehitro menjavanje sestavov Državnega zbora in tudi vlad. V čem je torej kleč?

 

Govoriti o večinskem sistemu nasploh, ne da bi ločevali med enokrožnim in dvokrožnim, je lahko čista manipulacija, saj so med tema podsistemoma ključne razlike. Medtem ko prvi omogoča izvolitev kandidata z relativno večino, drugi zahteva absolutno večino glasujočih in s tem kar največjo personalizacijo volitev, tudi po ločenem mnenju ene od ustavnih sodnic (o tem več kasneje). Lahko bi rekli, da imajo v tem primeru volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom. Enokrožni večinski sistem ima nasprotno zelo majhno legitimnost, saj se ob samo polovični volilni udeležbi lahko zgodi, da je izvoljen kandidat, ki zastopa tudi samo deset odstotkov volilnega telesa. Če je bistvo demokracije v tem, da se odloča z glasovanjem, pri čemer se običajno zahteva večina opredeljenih glasov, je dvokrožni večinski sistem tudi najbolj demokratičen.

 

 

Enokrožni večinski volilni sistem in diktatura manjšine

 

Kdor torej piše o večinskem volilnem sistemu in misli na enokrožnega, nepoučeni bralec pa ima v mislih dvokrožnega, milo rečeno zavaja. Dejstvo je, da bi stranka SDS v primeru enokrožnega večinskega volilnega sistema ob zadnjih volitvah leta 2018 dobila ustavodajno, torej več kot dvetretjinsko število poslancev (kandidati SDS so dobili daleč največ glasov v posameznem volilnem okraju z izjemo nekaj okrajev, v katerih so bili na prvem mestu kandidati LMŠ in Levice). Poudarjam, v  primeru enokrožnega, ki pa nikoli ni bil predlagan kot alternativa obstoječemu proporcionalnemu sistemu. To je bil izključno dvokrožni volilni sistem. Zato vsi tisti, ki povsem neutemeljeno enak volilni izid pripisujejo volitvam po dvokrožnem sistemu, dejansko zavajajo.

 

Začetki tovrstnega, skoraj bi lahko rekel ponarodelega prepričanja, segajo v devetdeseta leta, ko je Slavko Gaber, volilni ideolog LDS, predvsem na primeru tujih praks dokazoval, da dvokrožni večinski sistem ne odraža dobro volje celotnega volilnega telesa in da omogoča absolutno prevlado zgolj ene stranke. To prepričanje pa ne upošteva nekaterih posebnosti slovenskega strankarskega sistema, in sicer dejstva, da Slovenci sploh ne volimo strank oziroma se ne opredeljujemo na podlagi njihovih programov, pač pa volimo zadnje čase praviloma nove, preobražene stranke in nove obraze, ki se prej nikoli niso ukvarjali s politiko, samo zaradi močnih osebnosti, to je predsednikov strank. Tovrstna anomalija je seveda povsem v skladu z obstoječim volilnim sistemom, v katerem po mojem trdnem prepričanju volivci nimajo odločilnega vpliva na podelitev mandatov kandidatom, nikakor pa ni v skladu s tretjim členom ustave, ki določa, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo.

 

 

Dvokrožni večinski volilni sistem in demokracija

 

Dejstvo, da je slovenski volilni sistem v Evropi nekaj čisto izjemnega, izhaja iz protislovne kombinacije sorazmernosti pri ugotavljanju volilnih rezultatov po osmih volilnih enotah in oseminosemdesetih volilnih okrajev kot prvine večinskega sistema. Odločitvi za tak nenaraven kompromis je leta 1992 botrovalo dejstvo, da so samo tako lahko premostili prepad med zagovorniki proporcionalnega in dvokrožnega večinskega sistema. Ta posebnost je seveda ključna tudi pri ugotavljanju, ali imajo odločilen vpliv volivci ali stranke, jo je pa skoraj v celoti prezrla tudi odločba ustavnega sodišča o ustavnosti slovenske volilne zakonodaje. Ravno ohranitev volivnih okrajev pa nam omogoča zelo verodostojno analizo, kakšna bi bila razmerja med strankami, če bi Slovenci volili po dvokrožnem večinskem volilnem sistemu. Simulacija, izvedena na volilnih rezultatih iz leta 2018, namreč pokaže, da bi na primer stranka SDS dobila bistveno manj poslancev, bistveno več pa stranke LMŠ, SD in Levica. Paradoks? Tista stranka, ki že petindvajset let zagovarja uvedbo dvokrožnega večinskega sistema, bi bila na slabšem, stranke, ki se večinskega sistema bojijo kot hudič križa, pa bi bile na boljšem!

 

Domnevam, da so v SDS najprej sledili zmotnim liberalnim pogledom o lastnostih dvokrožnega večinskega sistema in se že videli kot absolutni zmagovalci, zdaj pa zagovarjajo ta volilni sistem s figo v žepu, saj jim bolj ustrezajo vse druge možnosti, od sedanje ureditve do ukinitve volilnih okrajev in uvedbe čistega proporcionalnega sistema. To pa preprosto zato, ker drugi krog lahko popolnoma spremeni rezultate iz prvega kroga: tudi če neka stranka v volilnem okraju doseže relativno večino, bo na koncu praviloma izvoljen tisti kandidat, ki ga podprejo volilni tekmeci te stranke, po navadi kot rezultat nekega kompromisa, vsekakor pa tudi zato, da se z izbiro večinsko sprejemljivejšega kandidata prepreči izvolitev kandidata z zelo radikalnimi stališči.

 

Lep primer so francoske nacionalne volitve, v katerih poteka glasovanje po dvokrožnem večinskem sistemu, v primerjavi z evropskimi, v katerih gre za proporcionalni sistem s preferenčnim glasom. Stranka Marie Le Pen, ki ima kar lep delež poslancev v evropskem parlamentu (in tudi nekatere druge zelo radikalne stranke), se zaradi drugega kroga volitev, kjer so njeni kandidati preglasovani, sploh ne more pojaviti v nacionalnem parlamentu.

 

 

Zgodovinska odgovornost sredinskih strank

 

Na tem mestu pa se logično postavi vprašanje, kako to, da so bile in so ravno tiste bolj sredinske stranke, ki jim je dvokrožni večinski sistem dejansko pisan na kožo (SD ter kronološko LDS, Zares, Pozitivna Slovenija, SMC in LMŠ) tako dosledno in to že kar petindvajset let proti njegovi uvedbi. Preprosto zato, ker tudi njim obstoječi volilni sistem, ki omogoča in spodbuja negativno kadrovsko selekcijo, najbolj ustreza. Že petindvajset let namreč v raznobarvnih koalicijah krojijo slovensko poosamosvojitveno družbo, pri čemer jim to v zadnjem desetletju uspeva predvsem zato, ker od vlade Boruta Pahorja dalje volivci te nazorske pripadnosti volijo tako, da volijo Nejanšo, torej nekoga, ki mu bo uspelo s svojo stranko premagati SDS.

 

Vsem tem strankam, ki so zagovarjale ali udejanjale pretežno neoliberalne vrednote in to v sodobni preobleki počnejo tudi še sedaj, so kratkotrajne desne vlade prihajale kot mana z neba. Če ne bi bilo Janeza Janše, bi si ga bilo treba izmisliti. Samo vprašati se moramo, kaj so v imenu kontinuitete oziroma politične stabilnosti kot apriorne vrednote (človek je najbolj stabilen takrat, ko je mrtev) počele vse tako imenovane levosredinske vlade od Drnovška do Šarca. So se obnašale tako, kot da je država njihov fevd? So. So spodbujale negativno kadrovsko selekcijo po načelu, da ni važno, kaj zna, samo da je naš? So. Se je v času njihovega delovanja razpasla tudi korupcija? Se je. So kdaj pomislile na to, da bi zmanjšale moč strankokracije in dejansko prepustile čim večjo oblast ljudstvu? Niso.

 

Kar seveda pomeni, da so skoraj v celoti odgovorne za nekritičen vstop v Evropsko unijo in Nato, kjer naj bi se nam cedila med in mleko, za razprodajo družbenega in državnega premoženja, za popolno prevlado tujega kapitala in zanemarjanje lastnih dobrin in vrednot in za pospešeno razslojevanje slovenske družbe.

 

 

Janez Janša in neoliberalna kontinuiteta

 

Najslabše bi bilo, če bi protestniško gibanje, ki se je oblikovalo v času koronakrize, doseglo zgolj to, da bi se bodisi po predčasnih bodisi po rednih volitvah ponovno oblikovala raznorodna sredinsko-leva koalicija z novimi obrazi, samo kot protiutež desni vladavini in bi v imenu lažne politične stabilnosti vse bilo spet zmeraj tako kot zmeraj. Nedesni politični pol namreč svojo legitimnost črpa iz trditev, da je bilo in je za časa vladavine desnih strank tako nepotizma kot korupcije kot političnega in strokovnega amaterizma dosti več kot sicer. Kar morda celo drži, nikakor pa to ne more biti izgovor, ki nekomu omogoča osvojiti in ohraniti oblast. In mu omogoča opravljati vse imenovane nečednosti, samo da v malo manjši meri, nikakor pa ne v interesu celotnega slovenskega ljudstva.

 

Dokler bo Janez Janša samo priročen izgovor za kontinuiteto dolgoletne kvazi politične stabilnosti, pač ne bo prepotrebnih družbenih sprememb, pogojenih z zmanjšanjem moči političnih strank in s povečanjem posredne in neposredne demokracije. Kar nas pelje v razmislek o tem, kakšno podobo posredne demokracije, torej volilnega postopka, lahko pričakujemo s spremembo volilne zakonodaje do konca leta.

 

 

Spremembe volilne zakonodaje in oblast ljudstva

 

Izenačenje volilnih okrajev po številu volivcev ne bo prineslo nobenih ključnih sprememb: še vedno bodo stranke razvrščale kandidate glede na izvoljive in neizvoljive okraje, še vedno četrtina Slovencev ne bo imela svojega poslanca in še vedno bodo izvoljeni tudi tisti kandidati, ki v posameznem volilnem okraju niso bili po številu glasov na prvem mestu. Seveda zato, ker ima naš volilni sistem protislovno kombinacijo prvin proporcionalnega in večinskega. In ljudstvo, ki pravilno meni, da imajo na volitvah odločilen vpliv stranke in ne volivci, se bo ponovno obrisalo pod nosom.

 

Tudi čisti proporcionalni sistem z ukinitvijo volilnih okrajev, ki zahteva dvetretjinsko večino v Državnem zboru, ne bo prinesel bistvenih sprememb na bolje. Preferenčni glas sicer daje neko težo volivcu, ampak njegov vpliv se bo izgubil zaradi nepreglednega števila kandidatov na glasovnicah, tiste ortodoksne stranke, ki imajo že staro in preverjeno in znano poslansko ekipo, pa bodo tudi v tem primeru praktično na istem. Kot na primer SDS. Res pa bi se v tem primeru še povečala centralizacija v sestavu predstavniškega telesa in bo še večji del slovenskega ljudstva ostal brez svojega predstavnika, kar se je še zlasti na obmejnih območjih v času koronakrize že pokazalo kot velik problem. Skratka, ne izenačitev volilnih okrajev ne njihova ukinitev oblasti ne bosta približali ljudstvu in njegovemu nadzoru in moč partitokracije ne bo čisto nič manjša.

 

Sklenemo lahko torej, da dokler ne bo uresničeno ustavno načelo iz leta 2000, po katerem morajo imeti volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom, ne bo ne prave demokracije ne prepotrebnih družbenih sprememb. V teh dneh, ko se naš predsednik resnično trudi za popravek volilne zakonodaje, ki bi omogočil njeno legalnost in legitimnost, je marsikdo zmotno prepričan, da je ustavno sodišče razveljavilo člen o določitvi volilnin okrajev zato, ker volivci nimajo odločilnega vpliva. Takšnega  mnenja so celo nekateri novinarji in publicisti, ki se pač niso pretirano poglabljali v razsodbo ustavnega sodišča. Ampak temu nikakor ni tako: šesterica ustavnih sodnikov in sodnic je s preglasovanjem odločila, da volivci imajo odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom. Čeprav se je po odločitvi pojavilo kar pet uglednih ustavnopravnih strokovnjakov, ki trdijo, da bi takšen vpliv zagotavljal samo absolutni preferenčni glas (dva od teh sta še javni predstavitvi mnenj trdila drugače), čeprav se velikanska večina slovenskih volivcev s to trditvijo ne bi strinjala in čeprav so tudi ločena mnenja, ki trdijo in dokazujejo drugače. Morda bi bila v novi sestavi ustavnega sodišča ta odločitev drugačna.

 

 

Preglasovanje, ki se ne bi smelo zgoditi

 

Šele po odločitvi ustavnega sodišča je postalo jasno, zakaj se je zadeva, sprožena na mojo pobudo, kljub absolutno prednostni obravnavi in prestižnem političnem pomenu vlekla skoraj tri leta. Ustavni sodniki so se očitno zavedali, da se o tako pomembni zadevi pač ne gre odločati s preglasovanjem in so iskali najmanjši skupni imenovalec za končno odločitev. Do tega ni prišlo, saj sta se izoblikovala dva, po številu in po moči argumentov nasprotujoča si tabora. Tako je prišlo do preglasovanja, kako težka je bila odločitev, pa kaže dejstvo, da so besedila vseh ločenih mnenj po obsegu presegla sam izrek odločitve. Šesterica ustavnih sodnikov je tako v imenu slovenskega naroda najprej odločila, da imajo volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov, da je torej v sedanjem volilnem sistemu vse v skladu z 80. členom ustave, ki to določa. In to s kronskimi argumentom, da so bile leta 2000 ukinjene nacionalne liste, da ne gre za posamični, ampak za skupinski vpliv in da se ta vpliv kaže na ravni volilnih enot in ne okrajev. Šele ločena mnenja dajo jasno sliko o tem, kako se je ta šesterica, ki je preglasovala manjšino, trudila, da verjame lastni argumentaciji in obenem zaveda, da je ta argumentacija na zelo trhlih temeljih.

 

Trije ustavni sodniki so namreč zelo konkretno, z mednarodnimi primerjavami in bogato argumentirano dokazovali in po  mojem mnenju tudi prepričljivo dokazali nasprotno, da volivci nimajo odločilnega vpliva, pač pa so to politične stranke. Nekateri so nakazali tudi možne rešitve. Tudi glede sicer večinskega stališča, da ustavno sodišče ne more presojati kolizije med voljo ljudstva po dvokrožnem večinskem sistemu, izraženo na referendumu leta 1996, in sporno ustavno dopolnitvijo iz leta 2000, ki je uvedla sorazmernost volilnega sistema, sodniki niso bili enotni. Eden od ustavnih sodnikov je navedel kar triindvajset referenc iz mednarodne literature, ki dokazujejo, da je to mogoče. Tako je zaradi preglasovanja kot edina neustavnost ostala samo nesorazmerna velikost volilnih okrajev, kar pa, kot sem že večkrat poudaril, zaradi protislovne kombinacije dveh volilnih sistemov sploh ni bistvena komponenta in tudi z izenačitvijo velikosti slovensko ljudstvo ne bo imelo čisto nič večji vpliv na izvolitev poslancev.

 

Namesto da bi se o tehtnosti ločenih mnenj treh ustavnih sodnikov razvila široka javna razprava, ki bi lahko prispevala k iskanju boljše rešitve, se razen nekaterih desnih medijev te žgoče tematike ni poglobljeno lotil noben slovenski osrednji tiskani ali digitalni medij. In to kljub temu, da je odločbe ustavnega sodišča sicer treba spoštovati, vsekakor pa jih je ustrezno tudi komentirati oz. kritizirati. Edino upanje ostaja, če z Luko Lisjakom Gabrijelčičem verjamemo, da bo že ta minimalistična neustavnost delovala kot seizmična bomba in z zakasnitvijo pripeljala do edinega ustreznega volilnega sistema, ki je dobil potrditev na referendumu in je dejansko pisan na kožo Slovencem, tj. do dvokrožnega večinskega.

 

 

Bodo aktualni protesti prinesli pozitivne spremembe?

 

Sedanji kolesarski protesti ne obetajo bistvenih sprememb, če bo vse ostalo v kalupih slovenske politične scene iz zadnjih treh desetletij. Šele kritična masa petdeset tisoč ali sto tisoč protestnikov bi lahko preusmerila tok zgodovine, morda kar s posnemanjem nekaterih tujih pozitivnih zgledov. Ljudstvo, ki je vstalo, bi moralo sklicati narodno skupščino, ki bi kot njegov predstavnik določila nov volilni sistem v skladu s tretjim členom ustave in pripravila druge nujne spremembe ustave. Čeprav se sliši še tako neverjetno ali celo butasto, je po tehtnem premisleku naključni izbor predstavnikov (žreb oziroma računalniški izbor) daleč najbolj demokratičen, saj se le tako lahko izognemo različnim filtrom, ki jih  predstavljajo moč kapitala, političnih strank, državne uprave in raznih interesnih združenj.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Goerge Costakis je kupoval za človeštvo neskončno pomembne umetnine, ki niso imele nobenega trga, kaj šele cene
0
24.07.2021 22:00
George Costakisje zbiral umetnine, ki jih ni nihče želel na zidovih svojih domov, še manj pa v muzejih. V svojem stanovanju je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Slovenska zunanja politika od naprave za oživljanje do Janševe "tviter diplomacije"
19
23.07.2021 21:04
Potem ko smo skoraj poldrugo desetletje nemo opazovali prorusko orientiranost slovenske zunanje politike, smo lani iz dežja ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Genialna promotorka aluminija Janja Vidmar ali intelektualna prostitucija v vrhu mladinske književnosti
15
22.07.2021 22:20
Umetnik, če ni zmožen ohraniti človeka v sebi, naj se obesi, je povedal Cankar. Če pa se prilagodi, ni umetnik. Janji Vidmar se ... Več.
Piše: Anej Sam
Direktor Finančne uprave Ivan Simič pravi, da bo še naprej sprejemal davčne zavezance, ki bodo prišli k njemu
15
21.07.2021 22:18
K meni na Finančno upravo Republike Slovenije (FURS) lahko pride vsak davčni zavezanec in vsakdo, ki ima ali nima težave s ... Več.
Piše: Ivan Simič
Janša vs iranski režim: So človekove pravice za Evropsko unijo po novem stvar pregmatizma in "višjih interesov"?
12
20.07.2021 20:30
Janševa izjava o neodvisni preiskavi množičnih pobojev političnih zapornikov v Iranu konec osemdesetih je v precejšnjo zadrego ... Več.
Piše: Božo Cerar
Moški pri reprodukciji prispeva zgolj spermij, zato naj se ne oglaša, ko gre za splav!
16
19.07.2021 20:00
Junija so evropski poslanci izglasovali resolucijo, po kateri so reproduktivne pravice žensk priznane kot človekove pravice. ... Več.
Piše: Ana Jud
Smo Slovenci s pljuvanjem posameznikov na ulicah prišli na nivo južnoameriških alpak?
18
18.07.2021 21:00
Pa začnimo tokrat s pljuvanjem pri alpakah, udomačenih južnoameriških kamelah andskega visokogorja. Alpake uporabljajo pljuvanje ... Več.
Piše: Milan Krek
O bolečini in trpljenju: "Pa kako jih ni sram, da se tako nemarno pretvarjajo!?"
5
17.07.2021 21:00
Ko govorimo o bolečini, govorimo o tistem trenutku, ko se naša govorica prelomi in se popolnoma spremeni, njen izraz pa postane ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Od besed k dejanjem ali zakaj je čisto vsak dan dober za umiranje
7
16.07.2021 20:18
Spomladi 1998 sem bil svetovalec predsednika državnega zbora. V mesečniku Parlamentarec sem objavil članek o svoji ideji ... Več.
Piše: Miha Burger
Po referendumu: Kaj je nekaj metrov obale proti večnemu pohlepu? Zato je pomembno, da je zakon padel.
14
15.07.2021 21:26
Le kaj naj človek pet dni po referendumu še pove o tem, zakaj je dobro, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah ... Več.
Piše: Zoran Leban Trojar
Trije tipi slovenskih levičarjev, zaradi katerih so Slovenci tako grozljivo leni, ko je treba voliti
19
13.07.2021 21:36
Slovenska politična scena je jasna kot bel dan. Imamo anacionalne leve in nacionalne desne sile, ki nikdar do sedaj in še lep ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bodo maturanti, ki so se iz Španije domov vrnili okuženi, sprožili četrti val epidemije Covid-19 v Sloveniji?
19
12.07.2021 21:00
Maturantski izlet je vedno nekaj lepega, poln pričakovanj, zabave, druženja in srečanj z mnogimi mladimi s celega sveta, če se ... Več.
Piše: Milan Krek
Naše svinje so zaslovele po vsej Evropski uniji in dokazujejo, da smo Slovenci idioti
14
11.07.2021 22:15
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) redno poudarja, da se svoboda izražanja ne nanaša zgolj na informacije, katerim smo ... Več.
Piše: Ana Jud
Jalov blagor ubogih na duhu, kajti kraljestvo je že njihovo
21
11.07.2021 11:00
Mitja Okorn je verjetno po slovenski logiki pojem uspeha tudi zato, ker je bistveno več zaslužil v tujini kot naši režiserji, ki ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Poezija je molk, ki prihaja izza priprtih oči
2
10.07.2021 18:00
Dane Zajc me prek poezije povezuje s svojo čustveno iskušnjo, nakaj manj s čutno zaznavo, še najmanj pa z intelektualno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pred referendumom: Upam, da boste izjemna šola novim generacijam, gospod minister Vizjak
26
09.07.2021 00:31
Zaupanje je sveti gral delovanja v politiki. Gospod minister Vizjak, oprostite, ampak težko vam verjamem in zdi se, da nisem ... Več.
Piše: Žiga Vavpotič
4. junij 2021 je bil dan, ko je smučanje dobilo priložnost, da spet postane zanimiv šport
3
06.07.2021 22:05
Danes tega vsi še ne verjamejo, toda 4. junija se je ponovno rodilo smučanje. Z novim vodstvom svetovne smučarske organizacije ... Več.
Piše: Borut Hrobat
Eksponentna rast delta seva: Poenotimo se pred naslednjim valom, ki je pred vrati!
10
04.07.2021 22:24
Delta sev počasi napreduje v Evropi. Med države, kjer se hitreje širi, sodi tudi Portugalska, a se ji z vsakim dnem pridružujemo ... Več.
Piše: Milan Krek
"Čim bolj totalitarna je narava nekega režima, tem bolj bo poskušal prisiliti ljudi, da pozabijo na svoj kulturni spomin"
7
04.07.2021 11:00
V prihajajočem tednu bo Slovenijo obiskal Rod Dreher, ameriški novinar, urednik, kritik in pisatelj, ki ga uvrščajo med ... Več.
Piše: Rod Dreher
Spoznanje! Upor! Reakcija! Svobode ni mogoče prodati za nič na svetu
5
03.07.2021 18:00
Svobode ni mogoče prodati za nič na svetuje bilo že zdavnaj vklesano v zidove renesančnega Dubrovnika. Slaven Tolj trmasto ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Po referendumu: Kaj je nekaj metrov obale proti večnemu pohlepu? Zato je pomembno, da je zakon padel.
Zoran Leban Trojar
Ogledov: 1.607
02/
Janša vs iranski režim: So človekove pravice za Evropsko unijo po novem stvar pregmatizma in "višjih interesov"?
Božo Cerar
Ogledov: 1.252
03/
Direktor Finančne uprave Ivan Simič pravi, da bo še naprej sprejemal davčne zavezance, ki bodo prišli k njemu
Ivan Simič
Ogledov: 1.173
04/
Moški pri reprodukciji prispeva zgolj spermij, zato naj se ne oglaša, ko gre za splav!
Ana Jud
Ogledov: 1.407
05/
Smo Slovenci s pljuvanjem posameznikov na ulicah prišli na nivo južnoameriških alpak?
Milan Krek
Ogledov: 1.285
06/
Trije tipi slovenskih levičarjev, zaradi katerih so Slovenci tako grozljivo leni, ko je treba voliti
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2.541
07/
Genialna promotorka aluminija Janja Vidmar ali intelektualna prostitucija v vrhu mladinske književnosti
Anej Sam
Ogledov: 916
08/
Od besed k dejanjem ali zakaj je čisto vsak dan dober za umiranje
Miha Burger
Ogledov: 954
09/
Uredniški komentar: Slovenska zunanja politika od naprave za oživljanje do Janševe "tviter diplomacije"
Dejan Steinbuch
Ogledov: 780
10/
"Človek se mora v prostoru, ki ga zanj načrtujem, počutiti takšnega, kot je. Pristnega in sprejetega."
Lucija Mulej
Ogledov: 849