Komentar

Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj

Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem paradoksalno, a resnično še najmanj ustreza stranki SDS, zelo pa strankam LMŠ, SD in Levica, zato bi ga le-ta morale prve in takoj predlagati, če jim gre seveda za prevzem in ohranitev oblasti, ne pa za podaljševanje agonije sredinsko-levega političnega pola. SDS namreč izjemno ustreza tako sedanji volilni sistem kot njegove napovedane spremembe. Morda pa bo minimalistična odločba ustavnega sodišča res seizmična bomba, ki bo z zakasnitvijo prinesla spremembe. Ali pa bo to uspelo že kar kolesarskim protestnikom?

18.06.2020 04:30
Piše: Zoran Božič
Ključne besede:   volitve   večinski sistem   ustavno sodišče   Zoran Božič   ločeno mnenje   Slavko Gaber   LDS   SDS   volivci   ljudstvo

Fotomontaža: portal+

Posebnost slovenskega strankarskega sistema je ta, da Slovenci sploh ne volimo strank in se ne opredeljujemo na podlagi njihovih programov, pač pa volimo zadnje čase praviloma nove, preobražene stranke in nove obraze, ki se prej nikoli niso ukvarjali s politiko, samo zaradi močnih osebnosti, tj. predsednikov strank.

To, da Janez Janša (in za njim še minister Hojs) stalno ponavlja, kako bi v primeru večinskega volilnega sistema njegova stranka v državnem zboru dosegla absolutno večino, je pričakovano, saj je to voda na njegov mlin. Če to za njim nekritično ponavlja tudi ugledni pravnik Rajko Pirnat, je že vprašljivo. Če pa isto prepričanje delita tudi znana publicista Janez Markeš in Luka Lisjak Gabrijelčič in še marsikateri novinar ali izobraženec, postaja to stališče del širše javnosti. Ki ga nihče noče ali ne zmore problematizirati.

 

Luka Lisjak Gabrijelčič se namreč v svoji zadnji kolumni v Sobotni prilogi Dela zavzema za rešitev ustavne spornosti volilne zakonodaje z izenačitvijo volilnih okrajev, kar naj bi po njegovem kasneje lahko vodilo v zahtevo po večinskem volilnem sistemu, ki bi končno omogočil popolno prevlado SDS in s tem tudi prepotrebno politično stabilnost. Pri tem kot nesporno prednost večinskega sistema v primerjavi s proporcionalnim upravičeno omenja razdrobljenost strankarskega prostora pri slednjem in posledično prehitro menjavanje sestavov Državnega zbora in tudi vlad. V čem je torej kleč?

 

Govoriti o večinskem sistemu nasploh, ne da bi ločevali med enokrožnim in dvokrožnim, je lahko čista manipulacija, saj so med tema podsistemoma ključne razlike. Medtem ko prvi omogoča izvolitev kandidata z relativno večino, drugi zahteva absolutno večino glasujočih in s tem kar največjo personalizacijo volitev, tudi po ločenem mnenju ene od ustavnih sodnic (o tem več kasneje). Lahko bi rekli, da imajo v tem primeru volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom. Enokrožni večinski sistem ima nasprotno zelo majhno legitimnost, saj se ob samo polovični volilni udeležbi lahko zgodi, da je izvoljen kandidat, ki zastopa tudi samo deset odstotkov volilnega telesa. Če je bistvo demokracije v tem, da se odloča z glasovanjem, pri čemer se običajno zahteva večina opredeljenih glasov, je dvokrožni večinski sistem tudi najbolj demokratičen.

 

 

Enokrožni večinski volilni sistem in diktatura manjšine

 

Kdor torej piše o večinskem volilnem sistemu in misli na enokrožnega, nepoučeni bralec pa ima v mislih dvokrožnega, milo rečeno zavaja. Dejstvo je, da bi stranka SDS v primeru enokrožnega večinskega volilnega sistema ob zadnjih volitvah leta 2018 dobila ustavodajno, torej več kot dvetretjinsko število poslancev (kandidati SDS so dobili daleč največ glasov v posameznem volilnem okraju z izjemo nekaj okrajev, v katerih so bili na prvem mestu kandidati LMŠ in Levice). Poudarjam, v  primeru enokrožnega, ki pa nikoli ni bil predlagan kot alternativa obstoječemu proporcionalnemu sistemu. To je bil izključno dvokrožni volilni sistem. Zato vsi tisti, ki povsem neutemeljeno enak volilni izid pripisujejo volitvam po dvokrožnem sistemu, dejansko zavajajo.

 

Začetki tovrstnega, skoraj bi lahko rekel ponarodelega prepričanja, segajo v devetdeseta leta, ko je Slavko Gaber, volilni ideolog LDS, predvsem na primeru tujih praks dokazoval, da dvokrožni večinski sistem ne odraža dobro volje celotnega volilnega telesa in da omogoča absolutno prevlado zgolj ene stranke. To prepričanje pa ne upošteva nekaterih posebnosti slovenskega strankarskega sistema, in sicer dejstva, da Slovenci sploh ne volimo strank oziroma se ne opredeljujemo na podlagi njihovih programov, pač pa volimo zadnje čase praviloma nove, preobražene stranke in nove obraze, ki se prej nikoli niso ukvarjali s politiko, samo zaradi močnih osebnosti, to je predsednikov strank. Tovrstna anomalija je seveda povsem v skladu z obstoječim volilnim sistemom, v katerem po mojem trdnem prepričanju volivci nimajo odločilnega vpliva na podelitev mandatov kandidatom, nikakor pa ni v skladu s tretjim členom ustave, ki določa, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo.

 

 

Dvokrožni večinski volilni sistem in demokracija

 

Dejstvo, da je slovenski volilni sistem v Evropi nekaj čisto izjemnega, izhaja iz protislovne kombinacije sorazmernosti pri ugotavljanju volilnih rezultatov po osmih volilnih enotah in oseminosemdesetih volilnih okrajev kot prvine večinskega sistema. Odločitvi za tak nenaraven kompromis je leta 1992 botrovalo dejstvo, da so samo tako lahko premostili prepad med zagovorniki proporcionalnega in dvokrožnega večinskega sistema. Ta posebnost je seveda ključna tudi pri ugotavljanju, ali imajo odločilen vpliv volivci ali stranke, jo je pa skoraj v celoti prezrla tudi odločba ustavnega sodišča o ustavnosti slovenske volilne zakonodaje. Ravno ohranitev volivnih okrajev pa nam omogoča zelo verodostojno analizo, kakšna bi bila razmerja med strankami, če bi Slovenci volili po dvokrožnem večinskem volilnem sistemu. Simulacija, izvedena na volilnih rezultatih iz leta 2018, namreč pokaže, da bi na primer stranka SDS dobila bistveno manj poslancev, bistveno več pa stranke LMŠ, SD in Levica. Paradoks? Tista stranka, ki že petindvajset let zagovarja uvedbo dvokrožnega večinskega sistema, bi bila na slabšem, stranke, ki se večinskega sistema bojijo kot hudič križa, pa bi bile na boljšem!

 

Domnevam, da so v SDS najprej sledili zmotnim liberalnim pogledom o lastnostih dvokrožnega večinskega sistema in se že videli kot absolutni zmagovalci, zdaj pa zagovarjajo ta volilni sistem s figo v žepu, saj jim bolj ustrezajo vse druge možnosti, od sedanje ureditve do ukinitve volilnih okrajev in uvedbe čistega proporcionalnega sistema. To pa preprosto zato, ker drugi krog lahko popolnoma spremeni rezultate iz prvega kroga: tudi če neka stranka v volilnem okraju doseže relativno večino, bo na koncu praviloma izvoljen tisti kandidat, ki ga podprejo volilni tekmeci te stranke, po navadi kot rezultat nekega kompromisa, vsekakor pa tudi zato, da se z izbiro večinsko sprejemljivejšega kandidata prepreči izvolitev kandidata z zelo radikalnimi stališči.

 

Lep primer so francoske nacionalne volitve, v katerih poteka glasovanje po dvokrožnem večinskem sistemu, v primerjavi z evropskimi, v katerih gre za proporcionalni sistem s preferenčnim glasom. Stranka Marie Le Pen, ki ima kar lep delež poslancev v evropskem parlamentu (in tudi nekatere druge zelo radikalne stranke), se zaradi drugega kroga volitev, kjer so njeni kandidati preglasovani, sploh ne more pojaviti v nacionalnem parlamentu.

 

 

Zgodovinska odgovornost sredinskih strank

 

Na tem mestu pa se logično postavi vprašanje, kako to, da so bile in so ravno tiste bolj sredinske stranke, ki jim je dvokrožni večinski sistem dejansko pisan na kožo (SD ter kronološko LDS, Zares, Pozitivna Slovenija, SMC in LMŠ) tako dosledno in to že kar petindvajset let proti njegovi uvedbi. Preprosto zato, ker tudi njim obstoječi volilni sistem, ki omogoča in spodbuja negativno kadrovsko selekcijo, najbolj ustreza. Že petindvajset let namreč v raznobarvnih koalicijah krojijo slovensko poosamosvojitveno družbo, pri čemer jim to v zadnjem desetletju uspeva predvsem zato, ker od vlade Boruta Pahorja dalje volivci te nazorske pripadnosti volijo tako, da volijo Nejanšo, torej nekoga, ki mu bo uspelo s svojo stranko premagati SDS.

 

Vsem tem strankam, ki so zagovarjale ali udejanjale pretežno neoliberalne vrednote in to v sodobni preobleki počnejo tudi še sedaj, so kratkotrajne desne vlade prihajale kot mana z neba. Če ne bi bilo Janeza Janše, bi si ga bilo treba izmisliti. Samo vprašati se moramo, kaj so v imenu kontinuitete oziroma politične stabilnosti kot apriorne vrednote (človek je najbolj stabilen takrat, ko je mrtev) počele vse tako imenovane levosredinske vlade od Drnovška do Šarca. So se obnašale tako, kot da je država njihov fevd? So. So spodbujale negativno kadrovsko selekcijo po načelu, da ni važno, kaj zna, samo da je naš? So. Se je v času njihovega delovanja razpasla tudi korupcija? Se je. So kdaj pomislile na to, da bi zmanjšale moč strankokracije in dejansko prepustile čim večjo oblast ljudstvu? Niso.

 

Kar seveda pomeni, da so skoraj v celoti odgovorne za nekritičen vstop v Evropsko unijo in Nato, kjer naj bi se nam cedila med in mleko, za razprodajo družbenega in državnega premoženja, za popolno prevlado tujega kapitala in zanemarjanje lastnih dobrin in vrednot in za pospešeno razslojevanje slovenske družbe.

 

 

Janez Janša in neoliberalna kontinuiteta

 

Najslabše bi bilo, če bi protestniško gibanje, ki se je oblikovalo v času koronakrize, doseglo zgolj to, da bi se bodisi po predčasnih bodisi po rednih volitvah ponovno oblikovala raznorodna sredinsko-leva koalicija z novimi obrazi, samo kot protiutež desni vladavini in bi v imenu lažne politične stabilnosti vse bilo spet zmeraj tako kot zmeraj. Nedesni politični pol namreč svojo legitimnost črpa iz trditev, da je bilo in je za časa vladavine desnih strank tako nepotizma kot korupcije kot političnega in strokovnega amaterizma dosti več kot sicer. Kar morda celo drži, nikakor pa to ne more biti izgovor, ki nekomu omogoča osvojiti in ohraniti oblast. In mu omogoča opravljati vse imenovane nečednosti, samo da v malo manjši meri, nikakor pa ne v interesu celotnega slovenskega ljudstva.

 

Dokler bo Janez Janša samo priročen izgovor za kontinuiteto dolgoletne kvazi politične stabilnosti, pač ne bo prepotrebnih družbenih sprememb, pogojenih z zmanjšanjem moči političnih strank in s povečanjem posredne in neposredne demokracije. Kar nas pelje v razmislek o tem, kakšno podobo posredne demokracije, torej volilnega postopka, lahko pričakujemo s spremembo volilne zakonodaje do konca leta.

 

 

Spremembe volilne zakonodaje in oblast ljudstva

 

Izenačenje volilnih okrajev po številu volivcev ne bo prineslo nobenih ključnih sprememb: še vedno bodo stranke razvrščale kandidate glede na izvoljive in neizvoljive okraje, še vedno četrtina Slovencev ne bo imela svojega poslanca in še vedno bodo izvoljeni tudi tisti kandidati, ki v posameznem volilnem okraju niso bili po številu glasov na prvem mestu. Seveda zato, ker ima naš volilni sistem protislovno kombinacijo prvin proporcionalnega in večinskega. In ljudstvo, ki pravilno meni, da imajo na volitvah odločilen vpliv stranke in ne volivci, se bo ponovno obrisalo pod nosom.

 

Tudi čisti proporcionalni sistem z ukinitvijo volilnih okrajev, ki zahteva dvetretjinsko večino v Državnem zboru, ne bo prinesel bistvenih sprememb na bolje. Preferenčni glas sicer daje neko težo volivcu, ampak njegov vpliv se bo izgubil zaradi nepreglednega števila kandidatov na glasovnicah, tiste ortodoksne stranke, ki imajo že staro in preverjeno in znano poslansko ekipo, pa bodo tudi v tem primeru praktično na istem. Kot na primer SDS. Res pa bi se v tem primeru še povečala centralizacija v sestavu predstavniškega telesa in bo še večji del slovenskega ljudstva ostal brez svojega predstavnika, kar se je še zlasti na obmejnih območjih v času koronakrize že pokazalo kot velik problem. Skratka, ne izenačitev volilnih okrajev ne njihova ukinitev oblasti ne bosta približali ljudstvu in njegovemu nadzoru in moč partitokracije ne bo čisto nič manjša.

 

Sklenemo lahko torej, da dokler ne bo uresničeno ustavno načelo iz leta 2000, po katerem morajo imeti volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom, ne bo ne prave demokracije ne prepotrebnih družbenih sprememb. V teh dneh, ko se naš predsednik resnično trudi za popravek volilne zakonodaje, ki bi omogočil njeno legalnost in legitimnost, je marsikdo zmotno prepričan, da je ustavno sodišče razveljavilo člen o določitvi volilnin okrajev zato, ker volivci nimajo odločilnega vpliva. Takšnega  mnenja so celo nekateri novinarji in publicisti, ki se pač niso pretirano poglabljali v razsodbo ustavnega sodišča. Ampak temu nikakor ni tako: šesterica ustavnih sodnikov in sodnic je s preglasovanjem odločila, da volivci imajo odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom. Čeprav se je po odločitvi pojavilo kar pet uglednih ustavnopravnih strokovnjakov, ki trdijo, da bi takšen vpliv zagotavljal samo absolutni preferenčni glas (dva od teh sta še javni predstavitvi mnenj trdila drugače), čeprav se velikanska večina slovenskih volivcev s to trditvijo ne bi strinjala in čeprav so tudi ločena mnenja, ki trdijo in dokazujejo drugače. Morda bi bila v novi sestavi ustavnega sodišča ta odločitev drugačna.

 

 

Preglasovanje, ki se ne bi smelo zgoditi

 

Šele po odločitvi ustavnega sodišča je postalo jasno, zakaj se je zadeva, sprožena na mojo pobudo, kljub absolutno prednostni obravnavi in prestižnem političnem pomenu vlekla skoraj tri leta. Ustavni sodniki so se očitno zavedali, da se o tako pomembni zadevi pač ne gre odločati s preglasovanjem in so iskali najmanjši skupni imenovalec za končno odločitev. Do tega ni prišlo, saj sta se izoblikovala dva, po številu in po moči argumentov nasprotujoča si tabora. Tako je prišlo do preglasovanja, kako težka je bila odločitev, pa kaže dejstvo, da so besedila vseh ločenih mnenj po obsegu presegla sam izrek odločitve. Šesterica ustavnih sodnikov je tako v imenu slovenskega naroda najprej odločila, da imajo volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov, da je torej v sedanjem volilnem sistemu vse v skladu z 80. členom ustave, ki to določa. In to s kronskimi argumentom, da so bile leta 2000 ukinjene nacionalne liste, da ne gre za posamični, ampak za skupinski vpliv in da se ta vpliv kaže na ravni volilnih enot in ne okrajev. Šele ločena mnenja dajo jasno sliko o tem, kako se je ta šesterica, ki je preglasovala manjšino, trudila, da verjame lastni argumentaciji in obenem zaveda, da je ta argumentacija na zelo trhlih temeljih.

 

Trije ustavni sodniki so namreč zelo konkretno, z mednarodnimi primerjavami in bogato argumentirano dokazovali in po  mojem mnenju tudi prepričljivo dokazali nasprotno, da volivci nimajo odločilnega vpliva, pač pa so to politične stranke. Nekateri so nakazali tudi možne rešitve. Tudi glede sicer večinskega stališča, da ustavno sodišče ne more presojati kolizije med voljo ljudstva po dvokrožnem večinskem sistemu, izraženo na referendumu leta 1996, in sporno ustavno dopolnitvijo iz leta 2000, ki je uvedla sorazmernost volilnega sistema, sodniki niso bili enotni. Eden od ustavnih sodnikov je navedel kar triindvajset referenc iz mednarodne literature, ki dokazujejo, da je to mogoče. Tako je zaradi preglasovanja kot edina neustavnost ostala samo nesorazmerna velikost volilnih okrajev, kar pa, kot sem že večkrat poudaril, zaradi protislovne kombinacije dveh volilnih sistemov sploh ni bistvena komponenta in tudi z izenačitvijo velikosti slovensko ljudstvo ne bo imelo čisto nič večji vpliv na izvolitev poslancev.

 

Namesto da bi se o tehtnosti ločenih mnenj treh ustavnih sodnikov razvila široka javna razprava, ki bi lahko prispevala k iskanju boljše rešitve, se razen nekaterih desnih medijev te žgoče tematike ni poglobljeno lotil noben slovenski osrednji tiskani ali digitalni medij. In to kljub temu, da je odločbe ustavnega sodišča sicer treba spoštovati, vsekakor pa jih je ustrezno tudi komentirati oz. kritizirati. Edino upanje ostaja, če z Luko Lisjakom Gabrijelčičem verjamemo, da bo že ta minimalistična neustavnost delovala kot seizmična bomba in z zakasnitvijo pripeljala do edinega ustreznega volilnega sistema, ki je dobil potrditev na referendumu in je dejansko pisan na kožo Slovencem, tj. do dvokrožnega večinskega.

 

 

Bodo aktualni protesti prinesli pozitivne spremembe?

 

Sedanji kolesarski protesti ne obetajo bistvenih sprememb, če bo vse ostalo v kalupih slovenske politične scene iz zadnjih treh desetletij. Šele kritična masa petdeset tisoč ali sto tisoč protestnikov bi lahko preusmerila tok zgodovine, morda kar s posnemanjem nekaterih tujih pozitivnih zgledov. Ljudstvo, ki je vstalo, bi moralo sklicati narodno skupščino, ki bi kot njegov predstavnik določila nov volilni sistem v skladu s tretjim členom ustave in pripravila druge nujne spremembe ustave. Čeprav se sliši še tako neverjetno ali celo butasto, je po tehtnem premisleku naključni izbor predstavnikov (žreb oziroma računalniški izbor) daleč najbolj demokratičen, saj se le tako lahko izognemo različnim filtrom, ki jih  predstavljajo moč kapitala, političnih strank, državne uprave in raznih interesnih združenj.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
500 let Martina Luthra: "Tu stojim in drugače ne morem! Bog mi pomagaj!"
11
15.04.2021 22:26
Šestnajstega aprila 1521 je avguštinski menih Martin Luther pred nemškim cesarjem v Wormsu zagovarjal svoje teze. Na dvor je bil ... Več.
Piše: Janez Gorse
Šteje samo, kakšen človek si
21
14.04.2021 21:08
Ljudje smo raznoliki. Levičarji, desničarji in tisti vmes, pa še vsi tisti na robu. Vendar je nam vsem, ne glede na kopico ... Več.
Piše: Ana Jud
Premier Janša potiska Slovenijo na napačno stran demokratičnega zemljevida Evrope
43
12.04.2021 21:29
Med slovenskim predsedovanjem EU bo v središču pozornosti svoboda medijev, opozarja naš luksemburški sodelavec Bill Wirtz. Kot ... Več.
Piše: Bill Wirtz
"Covid potni list" bi bil dobrodošel, vendar je pot do njegove uresničitve še negotova
28
11.04.2021 20:00
Vse večje število cepljenih proti novemu koronavirusu (Covid-19) nas navdaja z upanjem, da bo ta novodobna kuga kmalu za nami. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kozmični anarhizem in filozofija palanke
9
10.04.2021 23:53
Dejstvo je, da že več kot leto dni živimo na robu distopičnega sveta. Družbenega kolapsa si nismo nikoli predstavljali tako, kot ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Izboljšava Sistema: Boj proti takšni ali drugačni mafiji se začne v šolskih klopeh
13
09.04.2021 23:59
Demokracija bo lahko napredovala kot Sistem ne le preko kaznovanja oziroma dokazovanja nepravilnosti ali mafijskih delovanj, ... Več.
Piše: Miha Burger
V 21. stoletju nihče ne bi smel biti suženj. Dobro to veste, ker ste sužnji tudi sami.
23
08.04.2021 22:00
Izkazalo se je, da skrajneži, ki mazohistično prebirajo portal+, nočejo Univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Niti slišati ... Več.
Piše: Ana Jud
Aprilska polemika: Dan po 1. aprilu in nekaj dni kasneje
21
05.04.2021 23:45
Prispevek Andraža Terška (Dan po 1. aprilu) na tem mestu je kot običajno na prvi pogled logičen, dobro argumentiran in ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Dobri fantje in dobre žene v deželi Janeza Janše, ki divja na vse ali nič
28
04.04.2021 11:00
Zdaj smo se sredi resnih globalnih izzivov v Sloveniji znašli v situaciji resnega zdrsa. Kot narod s posebnimi potrebami se ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Vojaška parada je pravzaprav privid obvladovanja kriz, v resnici so simptom razpada
9
03.04.2021 23:59
Ideja vojaške parade izraža voljo imperija pri discipliniranju svojih provinc, v novejšem času pa nacij. Raznorodni paradni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dajte nam Univerzalni temeljni dodatek, kamne pa pošiljajte na Ministrstvo za splošno asistenco!
21
02.04.2021 22:45
Vrsto let smo poudarjali, da mora Slovenija povečati produktivnost, da bi lahko dosegla višje plače. Trdili smo, da so socialni ... Več.
Piše: Ana Jud
Dan po 1. aprilu: Tiranska je oblast, ki deluje nepravno. Prava ni več, so samo še prepovedi, zapovedi, dovoljenja in ukazi. Pa kazni.
37
01.04.2021 23:00
Slišal in prebral sem, da je nekdo (seveda vem, kdo) izjavil: Lahko potujete čez mejo, ampak, če plačate kazen. Slišal in ... Več.
Piše: Andraž Teršek
Vse najboljše, NATO: Največja nevarnost ni zunaj zavezništva, ampak znotraj
12
30.03.2021 23:57
Severnoatlantsko zavezništvo praznuje svoj dvainsedemdeseti rojstni dan. Ne brez razloga ga imenujejo za najuspešnejše in tudi ... Več.
Piše: Božo Cerar
Demokratični standardi?! Kaj je že to?
10
29.03.2021 23:57
Standard kvaliteteni nekaj relativnega, odvisen le od subjektivne presoje, še manj je standard demokracije odvisen le od moči ... Več.
Piše: Miha Burger
3. protikoronska vojna: Polovičarski ukrepi najbrž ne bodo dovolj, edina rešitev bi bil popolni lockdown!
23
28.03.2021 22:30
To, kar vlada uvaja zdaj, je bolj Blažev žegen kot kaj drugega. Zelo verjetno takšen delni lockdown ne bo preveč učinkovit, zato ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Lockdown, drugič? Zapiranje države je žal še vedno edini način za zaustavitev širjenja virusa
10
28.03.2021 10:00
Širjenje korona virusa ostaja še naprej za ves svet precejšnja neznanka. Seveda ni nobenega dvoma, da popolna omejitev vsakršnih ... Več.
Piše: Bine Kordež
Kozmistični misteriji: "Potrebne so nove forme. Nove forme so potrebne, če pa jih ni, je pa boljše nič."
1
27.03.2021 23:04
Kaj nam sporoča naša minljivost na horizontu večnosti? Da za vsem stoji Načrt ali Nič? V gledališču zastopam idejo Niča, ki mi ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj sem se cepil proti Covid-19? Ker veliko bolj zaupam uradni medicini kot tistim, ki jo zaničujejo
21
25.03.2021 22:00
Se ne boste cepili proti Covid-19, čeprav bi se lahko? To bo bitka naslednjih mesecev in morda celo let. Vaša svobodna izbira bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
O fašizmu XXI. stoletja ali zakaj je strašenje s fašizmom Mussolinijeve Italije včasih deplasirano
9
24.03.2021 22:21
Na slovenski desnici ter nasploh odmevata obsodba lastnika portala NTA (Nacionalna tiskovna agencija) Aleša Ernecla, ki je ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Zakaj bi bilo nadaljevanje zastaralnega roka za kazenski pregon tudi po prvostopenjski obsodilni sodbi treba "zamrzniti"
8
23.03.2021 22:30
V organih, ki odločevalcem strokovno svetujejo glede dodeljevanja javnih sredstev, sedijo tudi ljudje, ki jim je s ... Več.
Piše: Domen Gorenšek
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Premier Janša potiska Slovenijo na napačno stran demokratičnega zemljevida Evrope
Bill Wirtz
Ogledov: 1.780
02/
Slovenska sprava: Izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države
Uredništvo
Ogledov: 1.358
03/
V 21. stoletju nihče ne bi smel biti suženj. Dobro to veste, ker ste sužnji tudi sami.
Ana Jud
Ogledov: 1.456
04/
Kako je teksaška šola v boju proti koronavirusu dosegla majhno, a pomembno zmago v pandemiji
Marjana Škalič
Ogledov: 1.084
05/
Šteje samo, kakšen človek si
Ana Jud
Ogledov: 975
06/
Dobri fantje in dobre žene v deželi Janeza Janše, ki divja na vse ali nič
Simona Rebolj
Ogledov: 2.664
07/
"Covid potni list" bi bil dobrodošel, vendar je pot do njegove uresničitve še negotova
Božo Cerar
Ogledov: 841
08/
Izboljšava Sistema: Boj proti takšni ali drugačni mafiji se začne v šolskih klopeh
Miha Burger
Ogledov: 830
09/
Aprilska polemika: Dan po 1. aprilu in nekaj dni kasneje
Andrej Drapal
Ogledov: 1.775
10/
Neenakost med ljudmi (uvod): V Sloveniji je neenakost kljub vsemu še vedno med najmanjšimi na svetu
Bine Kordež
Ogledov: 681