V Trstu se iztekata dve razstavi: v Salone degli Incanti, v bivši ribarnici na obali, je postavljena velika pregledna razstava nizozemeca Esceherja, manjša, z naslovom Trst, sedemdeseta - umetnost in eksperimentiranje pa je postavljena v muzeju Revoltela. Obe sta vredni ogleda. A kar je bistevno za današnji komentar, je to, da Trst danes praznuje častitljivo petinsedemdeseto obletnico od začetka neprekinjenega izhajanja Primorskega dnevnika. Ta opravlja zelo podobno funkcijo, kot jo je na koncu devetnajstega in na začetku prejšnjega stoletja opravljal časnik Edinost (1876-1928). Naj omenim enega od njegovih mitskih urednikov Maksa Cotiča, ki je bil od leta 1890 pa vse do leta 1927 aktivno prisoten v uredništvu, vse do ukinitve Edinosti s strani fašističnih zločincev. Časnik Edinost, Narodni dom in antifašizem so tema mojega današnjega komentarja.

Trst je mesto s presvetljenim trgom, na široko odprtim proti morju. Njegovo visoko privzdignjeno zaledje ga v vseh letnih časih varuje pred neposrednim divjanjem neviht. Podobnega trga ni nikjer na svetu. Je edini iz katerega lahko gledamo proti morskemu horizontu. Vse ostale obmorske trge ščiti stavbni venec kot branik pred viharji.

Pristaniška mesta so vedno preplet mnogoterih skupnosti. Nič drugače ni v Trstu. V njem se mešajo slovanska, romanska, germanska, judovska in druga ljudstva. Zadnja skupnost, ki se je Trstu množično priključila, je kitajska. Multikulturnost je od nekdaj definirala urbani Trst. Mesta nimajo vidno izrisanih mej med svojimi etnijami. Toda kjer je multikulturnost, je vedno v neposredni bližini žolti fašizem. V Trstu je bila in je še vedno prisotna na vseh ravneh iridentistična fašistična falanga. Prisotna? Ne, večinska je. Fašizem ni ideološka oznaka za politično gibanje, temveč je zlo samo.

Tudi neofašizem je kategorično zlo. Če je urbano območje Trsta multikulturno, je zaledje večinsko slovensko. V tržaškem zaledju bo vedno obstajala pozitivna slovenska ruralna energija, toda ta nikakor ne more biti formativna, ker je odvisna od svojih religioznih in etnogenetskih vzorcev. Evropeizacijo zmore le slovenski urbani, umetniško vektoriran Trst, ki zna uveljavljati svoje talente svetovnega umetniškega formata.

Digresija. Moj izbor petih tržaških mojstrovin svetovnega formata XX. stoletja: Konstruktivistični ambient, Integrali, Infromatrix, spektralni modulator in Nekropola. Konec digresije.

Človeka definira način organiziranja življenja. Poglejmo genezo razvoja zgodovinskih dogodkov, ki so omogočili vzpostavitev prvih institucionalnih kulturnih poizkusov, ki so privedli do Narodnega doma, do hiše kulture, v katerem je med drugim delovalo uredništvo časopisa Edinost.

Kronologija vzpostavitve Narodnega doma:

- leta 1806 se je rodil Janez Kalister, pomemben akter slovenske skupnosti, ki je s svojim poslovnim delovanjem postal osrednji financer slovenskih kulturnih krogov (njegovi potomci so z zapuščino zgradili palačo Kalister).

- leta 1848, je slovanska skupnost v Trstu ustanovila časnik Slavljanski rodoljub (Slovanski domoljub), ki je v enem svojem delu zastopal idejo Zedinjene Slovenije, ki je imela za svoj politični program vzpostavitev upravne zveze celotnega slovenskega ozemlja in poenotenje s slovenskim jezikom.

- leta 1848 se je po vsej Evropi sprožila meščanska revolucija, Pomlad narodov, ki je emancipala tudi slovensko tržaško skupnost. Vse močneje je slovensko meščanstvo v Trstu zahtevalo svoje politične pravice. Italijanska večina je na ozemlju Habsburške monarhije vztrajno zanikovala slovensko narodno skupnost.

- leta 1861 je bila ustanovljena prva Slovanska čitalnica.

- leta 1866 je bila ustanovljena prva zasebna slovenska šola na tržaškem.

- leta 1874 je bilo ustanovljeno domoljubno združenje Edinost, ki ga je ustanovil založnik in politik Ivan Dolinar.

- leta 1876 je začel delovati časnik Edinost, glasilo Slovenskega političnega društva za Primorsko. Vzporedno s prevladujočo italijansko in avstrijsko skupnostjo se je popolnoma avtonomno razvijala slovenska skupnost. Prepletla se je s slovenskimi šolami, vtrci, bankami in trgovskimi podjetji.

- med leti 1901 in 1904 je slovenska narodna skupnost v Trstu na ulici Filzi v središču mesta zgradila večnamenski Narodni dom.

- leta 1920 je bil Narodni dom s strani italjanskih nacionalistov - škvadristov - fašistov požgan.

- med leti 1988 in 1990 je bil Narodni dom v celoti obnovljen in naj bi bil po Londonskem sporazumu vrnjen slovenski skupnosti.

- leta 2020 bo Narodni dom 13. julija dokončno vrnjen Slovencem v Trstu.

Slovenska politična in kulturna vnema se je vseskozi v mestu oblikovala, nikakor pa ni zmogla preseči germansko-dunajskega, še manj pa romansko-rimskega umetniškega zmagoslavja. Pa ne zato, ker bi ne imela svoje kulture, svojih mojstrov in mojstrovin, imela jih je in to svetovnega formata, temveč zato, ker se ni znala institucionalno umestiti v urbano jedro Trsta.

Štiri gradnje:

- prva protoinstitucija slovenske kulture je bila palača Kalister.

- druga kulturna gradnja se je zgodila z Narodnim domom. Letos mineva sto let od njegovega požiga, ki ga je izvedla iridenentistično fašistična falanga. Ognjena stihija je zavrla emancipatorni kulturni proces slovenske narodne skupnosti. Rekonstruirani zgodovinski prizori gorečega Narodnega doma, ki jih te dni gledamo v različnih medijih, nam prikazujejo kulturne poteze slovensko slovanske skupnosti v Trstu, duhovnega aparata, ki je rezultiral v gradnjo, pa ne zaznamo. Če kdo, potem se v Trstu živeči Slovenci zavedajo, kaj bi bilo, če bi kultura umanjkala le eni njihovi generaciji. Slovenci bi enostavno izpuhteli.

- tretja kulturna gradnja je vzpostavila Slovensko stalno gledališče (SSG) kot hram slovenskega jezika.

- tako kot obstaja javno izjavljanje, obstaja tudi javni molk, pravi moj dober znanec Miloš Budin, ki s svojo kleno kulturno držo oblikuje kulturne in druge pozicije slovenske skupnosti v Trstu. Predvsem s svojo kategorično podporo sodobni umetnosti uveljavlja edinost mesta Trst. Zanj vsa umetnost in kultura vseh narodov tvori lepoto Trsta. Zato se zavzema za četrto kulturno gradnjo. Zavzema se za prekinitev večnega kroga ponavljajočih demonskih konfliktov, ki privedejo do nasilnih neo-neo fašističnih dejanj.

Po tretji, uspešni kulturni gradnji Slovenskega stalnega gledališča (SSG) v petdesetih letih prejšnjega stoletja in po povratku Narodnega doma k matici je čas za četro visoko modernistično gradnjo XXI. stoletja z "Budinovimi" atributi.