Razkrivamo

Berlinski puč 13. marca 1920: Karikatura vojaškega udara, ki je trajal nekaj dni, a je bil uvertura v vzpon Adolfa Hitlerja

Pred stoletjem je v Nemčiji prišlo do državnega udara proti nastajajoči weimarski republiki. Dogodek, znan tudi kot Kappov puč, je bil nekakšno zgodnje opozorilo, svarilo pred vzponom nacistične stranke. Od poskusa državnega udara 13. marca 1920 mineva stoletje in zdi se, da se tudi danes soočamo s podobnim izrazoslovjem, ko se politični nasprotniki in aktivisti vsepovprek obkladajo po družbenih omrežjih s "fašisti". Shane Quinn je nameraval napisati članek o Kappovem puču že marca, natančno na dan stote obletnice, vendar mu je to preprečil znani virus. Prispevek zato objavljamo z nekaj zamude.

21.06.2020 11:00
Piše: Shane Quinn
Ključne besede:   Nemčija   weimarska republika   Wolfgang Kapp   Erich Ludendorff   Freikorps   Adolf Hitler   Waldemar Pabst   Max Bauer   Walther von Lüttwitz  

"Kako lahko pričakujete, da bo von Lüttwitz vodil državo, če ne more kontrolirati niti svojega zeta?"

Kappov državni udar je bil poskus uničiti socialdemokratsko vlado v Nemčiji in jo nadomestiti s totalno diktaturo. Novi režim bi, vsaj na papirju vodil dr. Wolfgang Kapp, nazadnjaški 61-letni pruski državni uradnik in politik. Vendar realnost na terenu kaže drugače. Že od začetka so pri udaru sodelovali ugledni vojaki, tudi general Erich Ludendorff, eden ključnih ljudi v nemški zgodovini 20. stoletja. Med prvo svetovno vojno je bil namreč Ludendorff v Nemčiji dejansko dve leti diktator, od jeseni 1916 do konca sovražnosti. V naslednjih letih se je večkrat znašel na desni, večinoma na skrajno desni strani političnega spektra. Širil je mit o nožu v hrbet in z leti postajal vedno bolj militarističen in antisemitski. Zelo je kritiziral "strašne vpade" in grozljive učinke, ki jih je imela rimokatoliška cerkev na nemški narod. Občasno so trdili, da je bil Ludendorff "prvi nacist", vendar je premalo dokazov, ki bi to potrdili. Medtem ko so ga slavili zaradi njegovih številnih zmag v vojni, se lahko spomnimo, da je bil na političnem področju v najboljšem primeru neizkušen; tako kot mnogi vojaški poveljniki tudi on ni imel značaja in preudarnosti, da bi izvedel uspešen prehod v politično areno. Po koncu vojne se je po trimesečnem izgnanstvu v Hässleholmu, mestu na jugu Švedske, februarja 1919 vrnil v Berlin. Triinpetdesetletni general je še naprej nosil uniformo iz prve svetovne vojne. Zaradi tega so ga hitro prepoznali njegovi berlinski podporniki in ga, začudeni, ker se je tako sprehajal po ulici, začeli glasno pozdravljati.

 

Richard J. Evans, veteranski angleški zgodovinar, je o Ludendorffu napisal: "Ugled, ki ga je pridobil v vojni, je bil tako velik, da je hitro postal glavna figura radikalne desnice." (1) Podobno Donald J. Goodspeed, Ludendorffov biograf, ki je priznal, da je general "užival veliko spoštovanje po vsej državi". (2) Marca 1921 so Ludendorffu predstavili malo znanega ekstremističnega politika Adolfa Hitlerja, ko je bil slednji okoli tri leta član nacistične stranke. (3) Ludendorff in Hitler se bosta zbližala sredi dvajsetih prejšnjega stoletja. Konec leta 1924 je bil Ludendorff, v glavnem zaradi svojega slavnega imena, izvoljen v parlament kot poslanec pangermanske zveze, Nacionalsocialistične svobodnjaške stranke (NSFP). Ludendorff je to stranko ustanovil skupaj z Albrechtom von Graefejem, fašističnim nemškim politikom in posestnikom, zgodnjim Hitlerjevim sodelavcem. Februarja 1925, dva meseca po Hitlerjevi izpustitvi iz zapora Landsberg, se je NSFP spojila z nacistično stranko. Ludendorff je tako postal polnopraven poslanec nacistične stranke vse do leta 1928. Do začetka tridesetih let prejšnjega stoletja je Ludendorff že javno ostro svaril pred Hitlerjem. (4)

 

 

General Ludendorff je s svojimi dejanji hočeš nočeš pomagal Hitlerju pri pohodu na oblast.

 

 

Mož, ki je "predvidel" Hitlerja

 

Lee McGowan, višji predavatelj evropske politike na Kraljičini univerzi v Belfastu, je zapisal, da "je bil Ludendorff, eden od Hitlerjevih prvih, toda začasnih tekmecev, eden od redkih posameznikov, ki so izrazili dvome" o nacističnem voditelju. McGowan je poudaril, da so Ludendorffovo "zaskrbljenost" glede Hitlerja "prezrli" tisti, ki so ga pozneje postavili na oblast. Ludendorff je preroško opisal Hitlerja kot "enega največjih demagogov vseh časov", ki bi "vrgel našo državo v brezno in privedel narod v nepredstavljivo bedo". (5) V svojih najboljših letih je Ludendorff premogel polno energije, inteligence in brezobzirnosti. Te značajske lastnosti, združene z redkim talentom za taktično organizacijo, so ga v vojni oblikovale v pomembnega voditelja. 

 

Podpolkovnik Goodspeed, zaslužni profesor na Univerzi Brock v Ontariu, ga je imenoval "vodilni genij nemške vojske". Do začetka leta 1920 je Ludendorffova ambicija, ali bolje rečeno, megalomanija, segala v nebo. Šokiran zaradi versajskega miru, podpisanega konec junija 1919, si je postavil za cilj prevzeti diktaturo v Nemčiji, brž ko bo mogoče znova pridobiti njena izgubljena ozemlja in zatem zagotoviti svojemu narodu "prostor pod soncem", kot si ga zasluži. Zaenkrat, ker je ugotovil nepriljubljen mednarodni položaj Nemčije, je nadaljeval nekoliko previdno. 

 

Nazivni vodja neizbežnega puča Wolfgang Kapp je bil v parlament izvoljen januarja 1919 kot monarhist. Septembra 1917 je bil vodilni ustanovitelj skrajno desne stranke Nemška domovina (Deutsche Vaterlandspartei). Bil je trden podpornik Ludendorffovih ekspanzionističnih programov v vojni, tudi bojevite strategije neomejenih napadov s podmornicami. Goodspeed je ugotovil, da je bil Kapp "debel spletkar, ki je bil mnogo let prizadeven, a nepomemben javni uslužbenec v katastrskem uradu v vzhodni Prusiji. Med vojno je kot voditelj opozicije proti relativno umirjeni politiki kanclerja Bethmann-Hollwega vzbudil nekaj pozornosti". (6) Pred avgustom 1919 je Kapp poiskal generala Ludendorffa in se osebno seznanil z njim. Oktobra istega leta sta ustanovila desno Nacionalno zvezo (Nationale Vereinigung), organizacijo, ki so jo smatrali za "izkristalizirano jedro" Kappovega državnega udara.

 

 

Prvi poskus demontaže weimarske republike je formalno vodil pruski politik Wolfgang Kapp.

 

 

Drugi ključni član Nacionalne zveze je bil kapetan Waldemar Pabst, nemški oficir na visokem položaju, ki je pozneje vzpostavil stik s Hitlerjem in Mussolinijem. Pabst je postal razvpit, ko je 15. januarja 1919 ukazal usmrtitev revolucionarnih socialistov Rose Luxemburg in Karla Liebknechta. (7) Zlasti izguba Rose Luxemburg je bila resen udarec za socialistično gibanje.

 

 

Paravojaške skupine nad weimarsko republiko

 

V prvih tednih leta 1920 so prostovoljski odredi (Freikorps), paravojaške skupine, ki so vključevale bivše vojake iz prve svetovne vojne, odkrito razpravljale o akciji, ki bi zrušila weimarsko republiko. Devetintridesetletni Pabst, poveljnik prostovoljske gardne konjenice, je bil eden prvih, ki se je vključil v načrt. V centru Berlina je najel pisarno in zbiral tiste, ki so bili prepričani, da je za rešitev Vaterlanda potreben puč. Polkovnik Max Bauer se je pridružil zarotnikom. Bil je imeniten vojak in Ludendorffov vodja operacij od 1916. do 1918.

 

Kapp je še vedno rabil nekoga vplivnega, ki bi mu pomagal pri puču. Predvidljivo je pogledoval proti Ludendorffu, nemški ikoni, ki se je ponovno izrazil s potrebno previdnostjo in pred Kappom ni hotel pristati, da bo vodil udar. Kapp se je moral obrniti na generala Waltherja von Lüttwitza, majhnega in ognjevitega Prusa v zgodnjih šestdesetih letih, ki so ga imenovali "oče Freikorpsa". Von Lüttwitz, pomemben poveljnik v prvi svetovni vojni, si je od julija 1919 prizadeval strmoglaviti vlado. Prvič je srečal Kappa 21. avgusta 1919 in ugotovil, da državni uradnik ni primeren mož, ki bi vodil Nemčijo. Lüttwitz in ostali so načrtovali, da bi po uspelem puču vodstvo prevzela nemška vojska. Udar naj bi izvedla mornariška brigada prostovoljcev, pet tisoč vojakov pod vodstvom fanatičnega kapitana bojne ladje Hermanna Ehrhardta. Njegovi vojaki so sloveli po svoji neizprosnosti. Leta 1919 so v različnih obdobjih brutalno zatrli številne levičarske dogodke po Nemčiji, vključno s kratkotrajno bavarsko sovjetsko republiko. Ehrhardtovo mornariško brigado so fotografirali 12. marca 1920, čelade in oklepniki so bili okrašeni s svastikami. Z mornariško brigado je simbol svastike postal zloglasen, še preden ga je nekaj mesecev pozneje posvojila nacistična stranka. (8) Lahko bi zagovarjali tezo, da so bili ti možje med prvimi nacisti; zares so mnogi od njih kasneje sledili Hitlerju. Na začetku je Hitler naklonjeno gledal na Kappov državni udar in je celo z zamudo poletel iz Münchna v Berlin, da bi se srečal z zarotniki. Njegov polet je uredil Kapp. (9) 

 

V okviru pogojev versajske pogodbe naj bi odrede Freikorps razpustili, močna Ehrhardtova brigada naj bi kmalu, 10. marca 1920, nehala obstajati. Ko je Ehrhardt to slišal, je panično poiskal von Lüttwitza, ki je pomiril mlajšega kolega rekoč: "Ne storite ničesar, pritajite se. Ne bom dovolil, da bi čete razpustili." Za udar so prvotno pričakovali, da se bo zgodil enkrat aprila 1920, vendar so ga predvsem zaradi omenjenega ukaza o demobilizaciji prestavili na začetek ali sredino marca.

 

 

Freikorps so bile paravojaške enote, s katerimi so pučisti za nekaj dni prevzeli oblast v Berlinu.

 

 

Devetega marca 1920 je Ludendorffova desna roka, polkovnik Bauer, obiskal generalmajorja Neilla Malcolma, vodjo britanske vojaške misije v Berlinu. Želel je izvedeti, ali bi se Angleži, glede na njihov mešani odnos do Nemčije, sprijaznili z državnim udarom. Bauer je pripomnil, da bi bila oživljena Nemčija "na celini koristna protiutež Franciji". Malcolm je odvrnil, da bi bil vojaški puč v Nemčiji "čista norost". (10) Bauer je ob tem odkritem odgovoru ostal hladnokrven in odšel, vendar je potem izjavljal, da je britanska vlada zarotnikom zagotovila prijateljsko nevtralnost.

 

 

Vlada zbeži iz Berlina v Stuttgart

 

Desetega marca 1920 se je Gustav Noske, obrambni minister weimarske republike, vznemiril, ko je izvedel, da Ehrhardtove brigade niso razpustili, kot je bilo načrtovano. General Hans von Seeckt, sposoben vodja nove nemške armade, je povedal Noskeju, da se je von Lüttwitz uprl ukazu o demobilizaciji. Von Seeckt, premeten operativec, je v prihodnjih dneh ostal nevtralen. Šele 12. marca – samo nekaj ur pred začetkom državnega udara – je obrambni minister Noske slučajno odkril, da je Ehrhardtova brigada zapustila bazo v Döberitzu, 25 kilometrov od Berlina, in krenila proti prestolnici. Noske je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi preprečil udar, po telefonu je izdal ukaze, vendar je bilo prepozno.

 

Noske se je zavedal, da nemška vojska ne bo branila weimarske republike pred Freikorpsom. Von Seeckt je malo pred pučem obvestil Noskeja, da nemške čete ne bodo streljale druga na drugo, zlasti pa ne na vojne kamerade. Da bi bile zadeve še bolj zapletene, je bila tudi berlinska varnostna policija na strani upornikov. Noske je sporočil vladni hierarhiji, predsedniku Friedrichu Ebertu in kanclerju Gustavu Bauerju, da bosta morala kar najhitreje zbežati iz Berlina, skupaj z ostalimi kolegi iz kabineta. Ob treh popoldne so pobegnili proti jugu v koloni avtomobilov, potovali so proti Dresdenu in potem v Stuttgart, kjer so razglasili, da je to mesto začasna prestolnica nemške države. 

 

Ehrhardt je z bataljonom, oboroženim s puškami in ročnimi granatami, vkorakal v Berlin tik pred zoro, 13. marca ob 6. uri zjutraj. V parku Tiergarten v osrednjem Berlinu, ob ulici Unter der Linden, manj kot kilometer od kanclerske palače, so na kratko počivali. Vreme je bilo nenavadno blago in mirno. Po nekaj minutah v Tiergartnu je nekaj članov Ehrhardtove brigade opazilo Ludendorffa v popolni vojaški opravi, ki je z dolgimi koraki hodil po ulici Unter den Linden. Tudi general jih je opazil, pravzaprav je pričakoval, da jih bo, in se je ustavil, da bi govoril s von Lüttwitzem. Prišel je vznemirjeni dr. Kapp – slovesni diktator je bil primerno oblečen za to priložnost v jutranji plašč, cilinder, črtaste hlače in nizke gamaše.

 

 

Vojaški in paravojaški vrvež na najbolj znani berlinski ulici Unten den Linden v soboto, 13. marca 1920.

 

 

Ludendorff je stopil čez cesto, da bi pozdravil Eberhardta in njegove može, ki so se postrojili. Ura se je hitro bližala sedmi zjutraj, razvili so črno-belo-rdeče cesarske zastave. Organizirali so tudi godbo na pihala. Goodspeed je napisal, da so "Ludendorff, von Lüttwitz in Kapp zavzeli svoja mesta pred četami; pihalni orkester je zaigral Deutschland über Alles, v paradnem koraku so šli skozi veliki obok Brandenburških vrat, navzgor po Unter den Linden, zviška jih je opazovala četverovprega boginje zmage, in naprej v berlinsko vladno četrt." (11)

 

 

Kako se sploh vlada?

 

Ker je bila sobota, so se nekateri Berlinčani zgodaj odpravili po nakupih. Ker niso vedeli, kaj se dogaja, so zgolj začudeno strmeli, ko sta Ludendorff in kompanija marširala mimo njih. Drugi meščani, ki jih je prebudila godba, so buljili skozi okna in z balkonov. Kapp, von Lüttwitz in Ludendorff so šli naravnost do kanclerske palače in vstopili skozi glavni vhod, vendar je bil prostor zapuščen; prisoten je bil samo liberalni podkancler Eugen Schiffer, ki se je strinjal, da bo ostal kot predstavnik zakonite vlade. 

 

Ko je kapitan bojne ladje Ehrhardt izvedel, da so weimarskim voditeljem in ministrom dovolili pobegniti, se je burno odzval. Menil je, da bi jih morali aretirati in vreči v ječo. Von Lüttwitz, ki je bil prepričan, da so samo trop bednih politikov, se je zadovoljil s tem, da jih je pustil oditi. 

 

Tekom sobote so zagrete paravojaške skupine prostovoljcev obkolile Berlin in z lahkoto prevzele nadzor. Od vojne utrujeni Berlinčani so se na udar večinoma odzvali z ravnodušnostjo ali prezirom in do velikih uličnih demonstracij proti pučistom ni prišlo. Ko se je po mestu razvedelo, da je Ludendorff neposredno vpleten in navzoč v kanclerski palači, se je nekaj sto njegovih privržencev – monarhistov in desničarjev – zbralo pred poslopjem, mahalo s cesarskimi zastavami in upalo, da ga bodo vsaj za trenutek zagledali. Kanclerska palača se je polnila z različnimi ljudmi, od njegove svetosti Gottfrieda Trauba, luteranskega pastorja in nekdanjega dvornega kaplana, do Kaiserja, bodočega kulturnega ministra ter Ignaza Trebitsch-Lincolna, deklice za vse in Kappovega cenzorja za tuji tisk. Tam sta bila tudi polkovnik Bauer in kapetan Pabst, oba sta bila vesela in vzhičena. 

 

Vendar je postajalo jasno, da niti Kapp niti von Lüttwitz nimata pojma, kako vladati. Kapp je imel težavo pri iskanju pisalnega stroja in strojepiske, da bi sestavil razglas za nemško javnost. Končno se je spomnil, da je njegova hčerka med vojno opravila strojepisni tečaj, in jo je takoj poklical v kanclersko palačo. Zelo ga je razjezilo, ker ni mogel najti novega tiskovnega predstavnika Hansa Schnitzlerja, po hodniku je kričal: "Kje je Schnitzler? Ne moram vladati brez Schnitzlerja!" (12) Kapp ni vedel, da Schnitzlerju niso dovolili vstopiti v palačo Ehrhardtovi jurišniki, ker ga niso poznali. 

 

Von Lüttwitz, ki se je očitno pričkal po telefonu, je bil zaposlen z nepokorščino svojega zeta, polkovnika Kurta von Hammersteina. Polkovnik je hrabro odbil, da bi v podporo puču poslal svoje čete v Berlin. Ko je general von Seeckt to slišal, je suho pripomnil: "Kako lahko pričakujete, da bo von Lüttwitz vodil državo, če ne more kontrolirati niti svojega zeta?"

 

 

Puč, ki ni trajal niti ves vikend

 

Naslednjega dne, v nedeljo zvečer, so se pojavile razpoke v državnem udaru, kajti sindikati so se obrnili proti diktaturi. V Stuttgartu je weimarska vlada v izgnanstvu v ponedeljek, 15. marca, podpisala razglas za splošno stavko, ki so ga ubogali delavci v Berlinu. Nobene bistvene službe niso bile izvzete in prestolnica je nehala funkcionirati. Tudi drugod je bilo industrijsko Porurje paralizirano. V ponedeljek so nekateri domačini opazili nesposobnost zarotnikov in postali nemirni ter sovražni. Prostovoljski odredi so brutalno reagirali, ne zadnjič, in začeli streljati na neoborožene civiliste. (13)

 

 

Slika pove več kot 1000 besed: Ludendorff in Hitler sta bila krajši čas zaveznika, potem pa je general spregledal kaplarja in preroško trdil, da ne sme nikoli priti na oblast, saj da bo to katastrofa za ves nemški narod ...

 

 

V ponedeljek zvečer so Kappa obvestili, da je britanski visoki komisar Lord Kilmarnock povedal, da je izjava polkovnika Bauerja o britanski podpori "prekleta laž". Kapp je prebledel, ko je to slišal. Državni udar v nobenem primeru ne bi mogel uspeti, ker zavezniki tega ne bi dovolili tako kmalu po koncu vojne. Ta dejavnik - in ne splošna stavka, kot se pogosto trdi - je bil resnično odločilen za propad puča.

 

Črnilo se je komaj posušilo na dokumentih versajske pogodbe. Posebno Francija bi se veselila priložnosti, da bi zakorakala globlje na ozemlje oslabljene Nemčije. V torek popoldne je generalmajor Malcolm uradno poudaril von Lüttwitzu, da britanska vlada pod vodstvom Davida Lloyda Georgea ne bo priznala Kappovega režima. Ponoči so se obkoljeni pučisti zbrali v močno zastraženi kanclerski palači. Ker se niso mogli domisliti nobenega ukrepa, s katerim bi rešili udar, so se začeli ogorčeno prepirati med seboj. 

 

Ko je postalo jasno, da von Lüttwitz ne bo navzoč, so za vse težave okrivili njega. Medsebojna obtoževanja so se nadaljevala do zore. Bauer je v solzah, ki so mu polzele po licih, zahteval, naj zdaj Ludendorff vodi puč. Zlasti Ehrhardt je podprl ta predlog, vendar se je Ludendorff zahvalil in modro odklonil ponudbo. 

 

V sredo zjutraj, 17. marca, je Kapp izvedel, da je berlinska varnostna policija spremenila svoje stališče in zahtevala njegov odstop. Z nadaljnjimi nemiri, ki so izbruhnili po vsej Nemčiji, je postalo jasno, da je udar propadel in da je puča konec. Ker je izgubil živce, se je Kapp odločil, da je čas, da odstopi in konča puč, ki je nosil njegovo ime. 

 

_______________

Opombe:

(1) Richard J. Evans, The Coming of the Third Reich (Penguin Publishing Group, 2005), stran 176

 

(2) Donald J. Goodspeed, The Conspirators (Macmillan, 1962), stran 116

 

(3) Michael Kellogg, The Russian Roots of Nazism: White Emigres and the Making of National Socialism (Cambridge University Press; First Edition, 2001), stran 128

 

(4) Walter Otto Julius Görlitz, Erich Ludendorff, German General, Britannica

 

(5) Lee McGowan, The Radical Right in Germany, 1870 to the Present (Routledge, 1 edition, 2003), stran 64

 

(6) cit. opomba 2, stran 116

 

(7) Wolfram Wette, The Wehrmacht, History, Myth, Reality (Harvard University Press, 2007), stran 44

 

(8) David Luhrssen, Hammer of the Gods: The Thule Society and the Birth of Nazism (Potomac Books, Inc., 2012), stran 131

 

(9) cit. opomba 3, stran 105

 

(10) cit. opomba 2, stran 120

 

(11) cit. opomba 2, stran 127

 

(12) Frank E. Smitha, “Coup Attempts and Violence, 1920-21”, Fsmitha.com

 

(13) Adriana Popa, “German citizens defend democracy against Kapp Putsch, 1920”, Nvdatabase.Swarthmore.edu, 2011

 

(14) cit. opomba 2, stran 134

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Z ukazom o mobilizaciji je Putinova vojna čez noč vstopila v ruske domove
16
22.09.2022 23:00
Rusija ponovno močneje igra na karto zastraševanja Zahoda z možnostjo uporabe jedrskega orožja. Toda po uradni ruski jedrski ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Koliko časa lahko Zoran Jankovič protipravno zanika pravico do groba in spomina?
8
21.09.2022 21:35
Predsednik vladne Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman je vsem štirim predsednikom oziroma trem ... Več.
Piše: Jože Dežman
Pakistan sides with China to escalate Azerbaijan-Armenia conflict
1
20.09.2022 20:00
The last few years have witnessed China actively promoting its Belt and Road Initiative (BRI) by wooing countries which can ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Sodnik za v Guinnessovo knjigo: Marko Ilešič niti po 18 letih nima dovolj Luksemburga in ponovno kandidira za sodnika!
9
15.09.2022 19:00
Prihaja nova epizoda sage o volitvah slovenskega sodnika za Sodišče Evropske unije v Luksemburgu, kjer državo že celih 18 let ... Več.
Piše: Uredništvo
Nova vlada, stari problemi? Prioritete mednarodnega razvojnega sodelovanja Slovenije, Zahodni Balkan in projekt COBISS.Net
2
14.09.2022 19:00
Predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Robert Golob na vseh mednarodnih srečanjih izpostavljata podporo Slovenije ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
China's invasion on Taiwan may soon become the question of time and opportunity
6
12.09.2022 22:00
China is behaving like a cornered cat after the stormy visit of US House Speaker Nancy Pelosi to Taiwan and that does not augur ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Balažic: Janković zastruplja prebivalce Moravške doline in jih spreminja v talce svoje sprevržene politike!
8
06.09.2022 19:00
Milan Balažic, nekdanji politik in diplomat, čigar partnerkaNina Krajniknamerava jeseni kandidirati na predsedniških volitvah, ... Več.
Piše: Uredništvo
Je skoraj izravnan proračun za letos 2022 res presenečenje, ali pa rezultat nerealnega načrtovanja 2,5 milijardnega primanjkljaja?
4
05.09.2022 22:00
Po dveh letih več kot trimilijardnega letnega proračunskega primanjkljaja so letošnja proračunska gibanja kar nekakšno ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zaradi suše so hidroelektrarne proizvedle toliko manj elektrike, da je Slovenija uvozila že četrtino vse porabljene elektrike
9
01.09.2022 19:00
Energenti so tema, ki ji zadnje čase namenjamo največ pozornosti. Na eni strani skrb glede zanesljivosti oskrbe, predvsem plina, ... Več.
Piše: Bine Kordež
Putinovo milijardno zavezništvo z Indijo v orožju in tehnologijah
11
31.08.2022 21:00
Dva meseca pred začetkom tako imenovane posebne operacije v Ukrajini je Vladimir Putin z Indijo sklenil strateško, tržno in ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Kapitulacija Marte Kos in zadrega svobodnjakov ali kdor drugem očita streljanje kozlov, je lahko hitro žrtev lastnega napuha
18
30.08.2022 21:30
Po bolj ali manj pričakovani kapitulaciji Marte Kos je jasno, da se boj za predsedniško mesto bije med Natašo Pirc Musar in ... Več.
Piše: Uredništvo
Velemesto privilegijev: Ruski kolonialni imperij se začne in konča v Moskvi
20
26.08.2022 20:00
Ruska prestonica je v več pogledih velika anomalija, vojna v Ukrajini je to razkrila pred celim svetom. Apetiti ogromne Moskve, ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
China is utilizing bots on social media to influence opinions about Xinjiang
5
25.08.2022 20:00
The use of strategic data sources, such as public opinion mining of social media platforms headquartered in the United States, ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
"Zahodni voditelji v zadnjih letih niso pokazali veliko odločnosti, da bi zmanjšali svojo odvisnost od energije avtoritarnih režimov."
12
21.08.2022 21:27
Politični voditelji seredno srečujejo z dilemo, ali ohraniti interese svojega naroda ali biti zvest moralnim normam pri ... Več.
Piše: T-Fai Yeung
Zima brez plina: Politika Evropske unije nas je pripeljala do točke, kjer morda ni več povratka
21
19.08.2022 22:50
V primeru Rusije in oskrbovanja z zemeljskim plinom bi se lahko politiki na lastno pobudo pustili podučiti še precej pred letom ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Konec let debelih krav: Ali se je globalno načrtovani finančni cunami že začel?
8
15.08.2022 22:55
Frederick William Engdahl je konec julija na spletnem mediju Global Research objavil zelo provokativno analizo dogajanja na ... Več.
Piše: Frederick William Engdahl
Stari okostnjaki iz omar ljubljanske nadškofije se bojijo, da bi škof Saje začel čistiti cerkveno nesnago!
16
12.08.2022 23:59
Novomeškega škofa Andreja Sajeta, ki je obenem tudi predsednik Slovenske škofovske konference, papež Frančišek prek svojega ... Več.
Piše: Uredništvo
China's Communist Party holds cadres responsible for family members' activities
7
11.08.2022 21:00
Chinas human rights record reaches new depths with the determination of what type of commercial activities can be pursued by the ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Pravoslavna verska vojna: Hudičev pakt med patriarhom Kirilom in predsednikom Putinom
6
09.08.2022 22:30
Ruska pravoslavna cerkev je eden ključnih stebrov ideologije putinizma, ki vlada Rusiji zadnjih dvajset let. Vladimir Putin se ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Panika je odveč, dvigovanje obrestnih mer ne bo prav dosti obremenilo slovenskega proračuna
8
08.08.2022 22:22
Kaj za Slovenijo pomeni dvigovanje obrestnih mer v Združenih državah in Evropi kot odgovor na visoko inflacijo? Na osnovi ... Več.
Piše: Bine Kordež
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Kaj je 70 milijonov pogodbene kazni v primerjavi s pol milijarde evrov provizije?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.743
02/
Minister Loredan, v tretje gre rado! Kdaj in kje boste ponovno pomislili, da bi bilo dobro odstopiti?
Milan Krek
Ogledov: 1.228
03/
Sodnik za v Guinnessovo knjigo: Marko Ilešič niti po 18 letih nima dovolj Luksemburga in ponovno kandidira za sodnika!
Uredništvo
Ogledov: 1.376
04/
Nezavedno je strukturirano kot Evropska komisija
Andrej Drapal
Ogledov: 1.229
05/
Z ukazom o mobilizaciji je Putinova vojna čez noč vstopila v ruske domove
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.005
06/
Spoštovani minister in podpredsednik vlade Luka Mesec, čas je za test na droge - in to čim prej!
Milan Krek
Ogledov: 1.981
07/
Koliko časa lahko Zoran Jankovič protipravno zanika pravico do groba in spomina?
Jože Dežman
Ogledov: 863
08/
Nova vlada, stari problemi? Prioritete mednarodnega razvojnega sodelovanja Slovenije, Zahodni Balkan in projekt COBISS.Net
Tomaž Seljak
Ogledov: 907
09/
Konec iluzij: Arabsko pomlad so pokopali in razglasili arabsko zimo
Andraž Šest
Ogledov: 520
10/
Upokojitev po slovensko: Zakaj se bo vedno več naših upokojencev odseljevalo na Hrvaško
Ivan Simič
Ogledov: 2.126