Razkrivamo

Berlinski puč 13. marca 1920: Karikatura vojaškega udara, ki je trajal nekaj dni, a je bil uvertura v vzpon Adolfa Hitlerja

Pred stoletjem je v Nemčiji prišlo do državnega udara proti nastajajoči weimarski republiki. Dogodek, znan tudi kot Kappov puč, je bil nekakšno zgodnje opozorilo, svarilo pred vzponom nacistične stranke. Od poskusa državnega udara 13. marca 1920 mineva stoletje in zdi se, da se tudi danes soočamo s podobnim izrazoslovjem, ko se politični nasprotniki in aktivisti vsepovprek obkladajo po družbenih omrežjih s "fašisti". Shane Quinn je nameraval napisati članek o Kappovem puču že marca, natančno na dan stote obletnice, vendar mu je to preprečil znani virus. Prispevek zato objavljamo z nekaj zamude.

21.06.2020 11:00
Piše: Shane Quinn
Ključne besede:   Nemčija   weimarska republika   Wolfgang Kapp   Erich Ludendorff   Freikorps   Adolf Hitler   Waldemar Pabst   Max Bauer   Walther von Lüttwitz  

"Kako lahko pričakujete, da bo von Lüttwitz vodil državo, če ne more kontrolirati niti svojega zeta?"

Kappov državni udar je bil poskus uničiti socialdemokratsko vlado v Nemčiji in jo nadomestiti s totalno diktaturo. Novi režim bi, vsaj na papirju vodil dr. Wolfgang Kapp, nazadnjaški 61-letni pruski državni uradnik in politik. Vendar realnost na terenu kaže drugače. Že od začetka so pri udaru sodelovali ugledni vojaki, tudi general Erich Ludendorff, eden ključnih ljudi v nemški zgodovini 20. stoletja. Med prvo svetovno vojno je bil namreč Ludendorff v Nemčiji dejansko dve leti diktator, od jeseni 1916 do konca sovražnosti. V naslednjih letih se je večkrat znašel na desni, večinoma na skrajno desni strani političnega spektra. Širil je mit o nožu v hrbet in z leti postajal vedno bolj militarističen in antisemitski. Zelo je kritiziral "strašne vpade" in grozljive učinke, ki jih je imela rimokatoliška cerkev na nemški narod. Občasno so trdili, da je bil Ludendorff "prvi nacist", vendar je premalo dokazov, ki bi to potrdili. Medtem ko so ga slavili zaradi njegovih številnih zmag v vojni, se lahko spomnimo, da je bil na političnem področju v najboljšem primeru neizkušen; tako kot mnogi vojaški poveljniki tudi on ni imel značaja in preudarnosti, da bi izvedel uspešen prehod v politično areno. Po koncu vojne se je po trimesečnem izgnanstvu v Hässleholmu, mestu na jugu Švedske, februarja 1919 vrnil v Berlin. Triinpetdesetletni general je še naprej nosil uniformo iz prve svetovne vojne. Zaradi tega so ga hitro prepoznali njegovi berlinski podporniki in ga, začudeni, ker se je tako sprehajal po ulici, začeli glasno pozdravljati.

 

Richard J. Evans, veteranski angleški zgodovinar, je o Ludendorffu napisal: "Ugled, ki ga je pridobil v vojni, je bil tako velik, da je hitro postal glavna figura radikalne desnice." (1) Podobno Donald J. Goodspeed, Ludendorffov biograf, ki je priznal, da je general "užival veliko spoštovanje po vsej državi". (2) Marca 1921 so Ludendorffu predstavili malo znanega ekstremističnega politika Adolfa Hitlerja, ko je bil slednji okoli tri leta član nacistične stranke. (3) Ludendorff in Hitler se bosta zbližala sredi dvajsetih prejšnjega stoletja. Konec leta 1924 je bil Ludendorff, v glavnem zaradi svojega slavnega imena, izvoljen v parlament kot poslanec pangermanske zveze, Nacionalsocialistične svobodnjaške stranke (NSFP). Ludendorff je to stranko ustanovil skupaj z Albrechtom von Graefejem, fašističnim nemškim politikom in posestnikom, zgodnjim Hitlerjevim sodelavcem. Februarja 1925, dva meseca po Hitlerjevi izpustitvi iz zapora Landsberg, se je NSFP spojila z nacistično stranko. Ludendorff je tako postal polnopraven poslanec nacistične stranke vse do leta 1928. Do začetka tridesetih let prejšnjega stoletja je Ludendorff že javno ostro svaril pred Hitlerjem. (4)

 

 

General Ludendorff je s svojimi dejanji hočeš nočeš pomagal Hitlerju pri pohodu na oblast.

 

 

Mož, ki je "predvidel" Hitlerja

 

Lee McGowan, višji predavatelj evropske politike na Kraljičini univerzi v Belfastu, je zapisal, da "je bil Ludendorff, eden od Hitlerjevih prvih, toda začasnih tekmecev, eden od redkih posameznikov, ki so izrazili dvome" o nacističnem voditelju. McGowan je poudaril, da so Ludendorffovo "zaskrbljenost" glede Hitlerja "prezrli" tisti, ki so ga pozneje postavili na oblast. Ludendorff je preroško opisal Hitlerja kot "enega največjih demagogov vseh časov", ki bi "vrgel našo državo v brezno in privedel narod v nepredstavljivo bedo". (5) V svojih najboljših letih je Ludendorff premogel polno energije, inteligence in brezobzirnosti. Te značajske lastnosti, združene z redkim talentom za taktično organizacijo, so ga v vojni oblikovale v pomembnega voditelja. 

 

Podpolkovnik Goodspeed, zaslužni profesor na Univerzi Brock v Ontariu, ga je imenoval "vodilni genij nemške vojske". Do začetka leta 1920 je Ludendorffova ambicija, ali bolje rečeno, megalomanija, segala v nebo. Šokiran zaradi versajskega miru, podpisanega konec junija 1919, si je postavil za cilj prevzeti diktaturo v Nemčiji, brž ko bo mogoče znova pridobiti njena izgubljena ozemlja in zatem zagotoviti svojemu narodu "prostor pod soncem", kot si ga zasluži. Zaenkrat, ker je ugotovil nepriljubljen mednarodni položaj Nemčije, je nadaljeval nekoliko previdno. 

 

Nazivni vodja neizbežnega puča Wolfgang Kapp je bil v parlament izvoljen januarja 1919 kot monarhist. Septembra 1917 je bil vodilni ustanovitelj skrajno desne stranke Nemška domovina (Deutsche Vaterlandspartei). Bil je trden podpornik Ludendorffovih ekspanzionističnih programov v vojni, tudi bojevite strategije neomejenih napadov s podmornicami. Goodspeed je ugotovil, da je bil Kapp "debel spletkar, ki je bil mnogo let prizadeven, a nepomemben javni uslužbenec v katastrskem uradu v vzhodni Prusiji. Med vojno je kot voditelj opozicije proti relativno umirjeni politiki kanclerja Bethmann-Hollwega vzbudil nekaj pozornosti". (6) Pred avgustom 1919 je Kapp poiskal generala Ludendorffa in se osebno seznanil z njim. Oktobra istega leta sta ustanovila desno Nacionalno zvezo (Nationale Vereinigung), organizacijo, ki so jo smatrali za "izkristalizirano jedro" Kappovega državnega udara.

 

 

Prvi poskus demontaže weimarske republike je formalno vodil pruski politik Wolfgang Kapp.

 

 

Drugi ključni član Nacionalne zveze je bil kapetan Waldemar Pabst, nemški oficir na visokem položaju, ki je pozneje vzpostavil stik s Hitlerjem in Mussolinijem. Pabst je postal razvpit, ko je 15. januarja 1919 ukazal usmrtitev revolucionarnih socialistov Rose Luxemburg in Karla Liebknechta. (7) Zlasti izguba Rose Luxemburg je bila resen udarec za socialistično gibanje.

 

 

Paravojaške skupine nad weimarsko republiko

 

V prvih tednih leta 1920 so prostovoljski odredi (Freikorps), paravojaške skupine, ki so vključevale bivše vojake iz prve svetovne vojne, odkrito razpravljale o akciji, ki bi zrušila weimarsko republiko. Devetintridesetletni Pabst, poveljnik prostovoljske gardne konjenice, je bil eden prvih, ki se je vključil v načrt. V centru Berlina je najel pisarno in zbiral tiste, ki so bili prepričani, da je za rešitev Vaterlanda potreben puč. Polkovnik Max Bauer se je pridružil zarotnikom. Bil je imeniten vojak in Ludendorffov vodja operacij od 1916. do 1918.

 

Kapp je še vedno rabil nekoga vplivnega, ki bi mu pomagal pri puču. Predvidljivo je pogledoval proti Ludendorffu, nemški ikoni, ki se je ponovno izrazil s potrebno previdnostjo in pred Kappom ni hotel pristati, da bo vodil udar. Kapp se je moral obrniti na generala Waltherja von Lüttwitza, majhnega in ognjevitega Prusa v zgodnjih šestdesetih letih, ki so ga imenovali "oče Freikorpsa". Von Lüttwitz, pomemben poveljnik v prvi svetovni vojni, si je od julija 1919 prizadeval strmoglaviti vlado. Prvič je srečal Kappa 21. avgusta 1919 in ugotovil, da državni uradnik ni primeren mož, ki bi vodil Nemčijo. Lüttwitz in ostali so načrtovali, da bi po uspelem puču vodstvo prevzela nemška vojska. Udar naj bi izvedla mornariška brigada prostovoljcev, pet tisoč vojakov pod vodstvom fanatičnega kapitana bojne ladje Hermanna Ehrhardta. Njegovi vojaki so sloveli po svoji neizprosnosti. Leta 1919 so v različnih obdobjih brutalno zatrli številne levičarske dogodke po Nemčiji, vključno s kratkotrajno bavarsko sovjetsko republiko. Ehrhardtovo mornariško brigado so fotografirali 12. marca 1920, čelade in oklepniki so bili okrašeni s svastikami. Z mornariško brigado je simbol svastike postal zloglasen, še preden ga je nekaj mesecev pozneje posvojila nacistična stranka. (8) Lahko bi zagovarjali tezo, da so bili ti možje med prvimi nacisti; zares so mnogi od njih kasneje sledili Hitlerju. Na začetku je Hitler naklonjeno gledal na Kappov državni udar in je celo z zamudo poletel iz Münchna v Berlin, da bi se srečal z zarotniki. Njegov polet je uredil Kapp. (9) 

 

V okviru pogojev versajske pogodbe naj bi odrede Freikorps razpustili, močna Ehrhardtova brigada naj bi kmalu, 10. marca 1920, nehala obstajati. Ko je Ehrhardt to slišal, je panično poiskal von Lüttwitza, ki je pomiril mlajšega kolega rekoč: "Ne storite ničesar, pritajite se. Ne bom dovolil, da bi čete razpustili." Za udar so prvotno pričakovali, da se bo zgodil enkrat aprila 1920, vendar so ga predvsem zaradi omenjenega ukaza o demobilizaciji prestavili na začetek ali sredino marca.

 

 

Freikorps so bile paravojaške enote, s katerimi so pučisti za nekaj dni prevzeli oblast v Berlinu.

 

 

Devetega marca 1920 je Ludendorffova desna roka, polkovnik Bauer, obiskal generalmajorja Neilla Malcolma, vodjo britanske vojaške misije v Berlinu. Želel je izvedeti, ali bi se Angleži, glede na njihov mešani odnos do Nemčije, sprijaznili z državnim udarom. Bauer je pripomnil, da bi bila oživljena Nemčija "na celini koristna protiutež Franciji". Malcolm je odvrnil, da bi bil vojaški puč v Nemčiji "čista norost". (10) Bauer je ob tem odkritem odgovoru ostal hladnokrven in odšel, vendar je potem izjavljal, da je britanska vlada zarotnikom zagotovila prijateljsko nevtralnost.

 

 

Vlada zbeži iz Berlina v Stuttgart

 

Desetega marca 1920 se je Gustav Noske, obrambni minister weimarske republike, vznemiril, ko je izvedel, da Ehrhardtove brigade niso razpustili, kot je bilo načrtovano. General Hans von Seeckt, sposoben vodja nove nemške armade, je povedal Noskeju, da se je von Lüttwitz uprl ukazu o demobilizaciji. Von Seeckt, premeten operativec, je v prihodnjih dneh ostal nevtralen. Šele 12. marca – samo nekaj ur pred začetkom državnega udara – je obrambni minister Noske slučajno odkril, da je Ehrhardtova brigada zapustila bazo v Döberitzu, 25 kilometrov od Berlina, in krenila proti prestolnici. Noske je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi preprečil udar, po telefonu je izdal ukaze, vendar je bilo prepozno.

 

Noske se je zavedal, da nemška vojska ne bo branila weimarske republike pred Freikorpsom. Von Seeckt je malo pred pučem obvestil Noskeja, da nemške čete ne bodo streljale druga na drugo, zlasti pa ne na vojne kamerade. Da bi bile zadeve še bolj zapletene, je bila tudi berlinska varnostna policija na strani upornikov. Noske je sporočil vladni hierarhiji, predsedniku Friedrichu Ebertu in kanclerju Gustavu Bauerju, da bosta morala kar najhitreje zbežati iz Berlina, skupaj z ostalimi kolegi iz kabineta. Ob treh popoldne so pobegnili proti jugu v koloni avtomobilov, potovali so proti Dresdenu in potem v Stuttgart, kjer so razglasili, da je to mesto začasna prestolnica nemške države. 

 

Ehrhardt je z bataljonom, oboroženim s puškami in ročnimi granatami, vkorakal v Berlin tik pred zoro, 13. marca ob 6. uri zjutraj. V parku Tiergarten v osrednjem Berlinu, ob ulici Unter der Linden, manj kot kilometer od kanclerske palače, so na kratko počivali. Vreme je bilo nenavadno blago in mirno. Po nekaj minutah v Tiergartnu je nekaj članov Ehrhardtove brigade opazilo Ludendorffa v popolni vojaški opravi, ki je z dolgimi koraki hodil po ulici Unter den Linden. Tudi general jih je opazil, pravzaprav je pričakoval, da jih bo, in se je ustavil, da bi govoril s von Lüttwitzem. Prišel je vznemirjeni dr. Kapp – slovesni diktator je bil primerno oblečen za to priložnost v jutranji plašč, cilinder, črtaste hlače in nizke gamaše.

 

 

Vojaški in paravojaški vrvež na najbolj znani berlinski ulici Unten den Linden v soboto, 13. marca 1920.

 

 

Ludendorff je stopil čez cesto, da bi pozdravil Eberhardta in njegove može, ki so se postrojili. Ura se je hitro bližala sedmi zjutraj, razvili so črno-belo-rdeče cesarske zastave. Organizirali so tudi godbo na pihala. Goodspeed je napisal, da so "Ludendorff, von Lüttwitz in Kapp zavzeli svoja mesta pred četami; pihalni orkester je zaigral Deutschland über Alles, v paradnem koraku so šli skozi veliki obok Brandenburških vrat, navzgor po Unter den Linden, zviška jih je opazovala četverovprega boginje zmage, in naprej v berlinsko vladno četrt." (11)

 

 

Kako se sploh vlada?

 

Ker je bila sobota, so se nekateri Berlinčani zgodaj odpravili po nakupih. Ker niso vedeli, kaj se dogaja, so zgolj začudeno strmeli, ko sta Ludendorff in kompanija marširala mimo njih. Drugi meščani, ki jih je prebudila godba, so buljili skozi okna in z balkonov. Kapp, von Lüttwitz in Ludendorff so šli naravnost do kanclerske palače in vstopili skozi glavni vhod, vendar je bil prostor zapuščen; prisoten je bil samo liberalni podkancler Eugen Schiffer, ki se je strinjal, da bo ostal kot predstavnik zakonite vlade. 

 

Ko je kapitan bojne ladje Ehrhardt izvedel, da so weimarskim voditeljem in ministrom dovolili pobegniti, se je burno odzval. Menil je, da bi jih morali aretirati in vreči v ječo. Von Lüttwitz, ki je bil prepričan, da so samo trop bednih politikov, se je zadovoljil s tem, da jih je pustil oditi. 

 

Tekom sobote so zagrete paravojaške skupine prostovoljcev obkolile Berlin in z lahkoto prevzele nadzor. Od vojne utrujeni Berlinčani so se na udar večinoma odzvali z ravnodušnostjo ali prezirom in do velikih uličnih demonstracij proti pučistom ni prišlo. Ko se je po mestu razvedelo, da je Ludendorff neposredno vpleten in navzoč v kanclerski palači, se je nekaj sto njegovih privržencev – monarhistov in desničarjev – zbralo pred poslopjem, mahalo s cesarskimi zastavami in upalo, da ga bodo vsaj za trenutek zagledali. Kanclerska palača se je polnila z različnimi ljudmi, od njegove svetosti Gottfrieda Trauba, luteranskega pastorja in nekdanjega dvornega kaplana, do Kaiserja, bodočega kulturnega ministra ter Ignaza Trebitsch-Lincolna, deklice za vse in Kappovega cenzorja za tuji tisk. Tam sta bila tudi polkovnik Bauer in kapetan Pabst, oba sta bila vesela in vzhičena. 

 

Vendar je postajalo jasno, da niti Kapp niti von Lüttwitz nimata pojma, kako vladati. Kapp je imel težavo pri iskanju pisalnega stroja in strojepiske, da bi sestavil razglas za nemško javnost. Končno se je spomnil, da je njegova hčerka med vojno opravila strojepisni tečaj, in jo je takoj poklical v kanclersko palačo. Zelo ga je razjezilo, ker ni mogel najti novega tiskovnega predstavnika Hansa Schnitzlerja, po hodniku je kričal: "Kje je Schnitzler? Ne moram vladati brez Schnitzlerja!" (12) Kapp ni vedel, da Schnitzlerju niso dovolili vstopiti v palačo Ehrhardtovi jurišniki, ker ga niso poznali. 

 

Von Lüttwitz, ki se je očitno pričkal po telefonu, je bil zaposlen z nepokorščino svojega zeta, polkovnika Kurta von Hammersteina. Polkovnik je hrabro odbil, da bi v podporo puču poslal svoje čete v Berlin. Ko je general von Seeckt to slišal, je suho pripomnil: "Kako lahko pričakujete, da bo von Lüttwitz vodil državo, če ne more kontrolirati niti svojega zeta?"

 

 

Puč, ki ni trajal niti ves vikend

 

Naslednjega dne, v nedeljo zvečer, so se pojavile razpoke v državnem udaru, kajti sindikati so se obrnili proti diktaturi. V Stuttgartu je weimarska vlada v izgnanstvu v ponedeljek, 15. marca, podpisala razglas za splošno stavko, ki so ga ubogali delavci v Berlinu. Nobene bistvene službe niso bile izvzete in prestolnica je nehala funkcionirati. Tudi drugod je bilo industrijsko Porurje paralizirano. V ponedeljek so nekateri domačini opazili nesposobnost zarotnikov in postali nemirni ter sovražni. Prostovoljski odredi so brutalno reagirali, ne zadnjič, in začeli streljati na neoborožene civiliste. (13)

 

 

Slika pove več kot 1000 besed: Ludendorff in Hitler sta bila krajši čas zaveznika, potem pa je general spregledal kaplarja in preroško trdil, da ne sme nikoli priti na oblast, saj da bo to katastrofa za ves nemški narod ...

 

 

V ponedeljek zvečer so Kappa obvestili, da je britanski visoki komisar Lord Kilmarnock povedal, da je izjava polkovnika Bauerja o britanski podpori "prekleta laž". Kapp je prebledel, ko je to slišal. Državni udar v nobenem primeru ne bi mogel uspeti, ker zavezniki tega ne bi dovolili tako kmalu po koncu vojne. Ta dejavnik - in ne splošna stavka, kot se pogosto trdi - je bil resnično odločilen za propad puča.

 

Črnilo se je komaj posušilo na dokumentih versajske pogodbe. Posebno Francija bi se veselila priložnosti, da bi zakorakala globlje na ozemlje oslabljene Nemčije. V torek popoldne je generalmajor Malcolm uradno poudaril von Lüttwitzu, da britanska vlada pod vodstvom Davida Lloyda Georgea ne bo priznala Kappovega režima. Ponoči so se obkoljeni pučisti zbrali v močno zastraženi kanclerski palači. Ker se niso mogli domisliti nobenega ukrepa, s katerim bi rešili udar, so se začeli ogorčeno prepirati med seboj. 

 

Ko je postalo jasno, da von Lüttwitz ne bo navzoč, so za vse težave okrivili njega. Medsebojna obtoževanja so se nadaljevala do zore. Bauer je v solzah, ki so mu polzele po licih, zahteval, naj zdaj Ludendorff vodi puč. Zlasti Ehrhardt je podprl ta predlog, vendar se je Ludendorff zahvalil in modro odklonil ponudbo. 

 

V sredo zjutraj, 17. marca, je Kapp izvedel, da je berlinska varnostna policija spremenila svoje stališče in zahtevala njegov odstop. Z nadaljnjimi nemiri, ki so izbruhnili po vsej Nemčiji, je postalo jasno, da je udar propadel in da je puča konec. Ker je izgubil živce, se je Kapp odločil, da je čas, da odstopi in konča puč, ki je nosil njegovo ime. 

 

_______________

Opombe:

(1) Richard J. Evans, The Coming of the Third Reich (Penguin Publishing Group, 2005), stran 176

 

(2) Donald J. Goodspeed, The Conspirators (Macmillan, 1962), stran 116

 

(3) Michael Kellogg, The Russian Roots of Nazism: White Emigres and the Making of National Socialism (Cambridge University Press; First Edition, 2001), stran 128

 

(4) Walter Otto Julius Görlitz, Erich Ludendorff, German General, Britannica

 

(5) Lee McGowan, The Radical Right in Germany, 1870 to the Present (Routledge, 1 edition, 2003), stran 64

 

(6) cit. opomba 2, stran 116

 

(7) Wolfram Wette, The Wehrmacht, History, Myth, Reality (Harvard University Press, 2007), stran 44

 

(8) David Luhrssen, Hammer of the Gods: The Thule Society and the Birth of Nazism (Potomac Books, Inc., 2012), stran 131

 

(9) cit. opomba 3, stran 105

 

(10) cit. opomba 2, stran 120

 

(11) cit. opomba 2, stran 127

 

(12) Frank E. Smitha, “Coup Attempts and Violence, 1920-21”, Fsmitha.com

 

(13) Adriana Popa, “German citizens defend democracy against Kapp Putsch, 1920”, Nvdatabase.Swarthmore.edu, 2011

 

(14) cit. opomba 2, stran 134

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
21
05.08.2020 00:48
Zakaj to pišem, se bo kdo vprašal. Zato, ker me še danes ob vstopu na ljubljansko univerzo z visokega stebra nad notranjim ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Kolobocije z ratifikacijo sporazuma med Slovenijo in Unescom so trajale dolgih osem let
2
04.08.2020 02:24
Državni zbor je pred slabim mesecem, natančneje 9. julija 2020, končno sprejel Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
13
31.07.2020 23:00
Kaj bi se zgodilo, če bi zahodni zavezniki dve ali celo tri leta prej začeli masovno in sistematično bombardirati nemško vojaško ... Več.
Piše: Shane Quinn
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
13
30.07.2020 08:15
Razprava o medijskih zakonih je prvorazredna politična debata tega poletja. Kot običajno pri takšnih občutljivih temah so se ... Več.
Piše: Bine Kordež
Številke in dejstva: Koliko milijard "koronapomoči" je Slovenija zares dobila v Bruslju
12
26.07.2020 23:59
Voditelji članic Evropske unije so se vsi po vrsti hvalili z dosežki, z dodatnimi ugodnostmi ali popusti, ki da so jih dosegli ... Več.
Piše: Bine Kordež
Jazbinšek piše ministru za okolje Andreju Vizjaku: Plečnikov štadion za Bežigradu je okužen s korupcijo
11
23.07.2020 22:25
Plečnikov štadion je očitno pozabljen od Boga in slovenske države. Zaradi tega bo lahko še naprej v miru propadal, država pa ga ... Več.
Piše: Miha Jazbinšek
Venezuelske emigrantke v Čilu: "To je smrt, ki je nikoli zares ne preboliš ... Moje države ni več."
18
22.07.2020 22:30
Življenjske zgodbe mladih Venezuelk, ki so zaradi nevzdržnih razmer v nesojenem socialističnem paradižu emigrirale v Čile, do ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
Merili smo "nepristranskost" nacionalkinega TV Dnevnika: Vladne stranke imajo nekajkrat manj minutaže od opozicije!
18
17.07.2020 22:00
V javnosti potekajo burne razprave o novem zakonu o RTV. Zategnitev proračunskega pasu, ki ga načrtuje vlada, bržkone ne bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dosje slovenski gozdovi, 5. del: Kako je Damjan Oražem poskrbel za streho v Kočevski Reki in na hiši svoje območne šefinje Katje Konečnik
4
16.07.2020 22:30
Direktor Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) Damjan Oražem je podpisnik pogodbe o obnovi strehe na stavbi v Kočevski Reki, ki je v ... Več.
Piše: Uredništvo
Univerza v Ljubljani se 100 let po svoji prvi doktorici znanosti Ani Mayer Kansky utaplja v absurdni obvezni rabi ženskega spola za vse spole
10
15.07.2020 21:30
Ob stoletnici podelitve prvega ženskega doktorata je na ljubljanski državni univerzi najaktualnejše vprašanje spoljenja v ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Še vedno nepriznani nemško govoreči manjšini je ministrstvo za kulturo zaradi koronavirusa mirno zamrznilo 32.000 evrov subvencije
6
15.07.2020 00:30
Zapuščina klavrne zunanje politike zadnjega desetletja, ki sta jo poosebljala Karl Erjavec in Miro Cerar, dobiva konkretnejše ... Več.
Piše: Uredništvo
Križi in težave ministra za zdravje: Tomaž Gantar ne bi bil več minister, ta resor je zanj prenaporen!
13
13.07.2020 23:02
Ob zadnjih trenjih v upokojenski stranki, ko se je zdelo, da položaj nove predsednice Aleksandre Pivec le ni tako trden, na dan ... Več.
Piše: Uredništvo
Dolga pot domov: Stoletje začetka pomiritve med Slovenci in Italijani
9
12.07.2020 22:30
Po natanko stoletju, ki je minilo od barbarskega požiga, se tržaški Narodni dom končno vrača Slovencem v Italiji. Morda je ta, ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Hrvaška se bo verjetno znašla na t.i. rdečem seznamu, kar pomeni tudi zaprtje meje s Slovenijo
5
07.07.2020 11:15
Pandemija Covid-19 se očitno bliža novemu vrhuncu. Ali je ponovna rast okužb že napoved naslednjega, drugega vala, ali gre le za ... Več.
Piše: Uredništvo
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
6
05.07.2020 11:00
Ali bi obseg in narava kršitev povezanih policijsko-tožilsko-sodnih struktur (kar zatrjuje predsednik vlade Janez Janša) tako ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
5
04.07.2020 07:00
Izid najnovejše knjigeIgorja Omerze Udba in Akcija Sever sovpada s prihajajočo trideseto obletnico osamosvojitveSlovenije. ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
10
03.07.2020 14:30
Čeprav mainstream mediji občutno vlečejo v levo, je slovenska medijska scena pluralna. Zasebni mediji lahko izbirajo svojo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
20
01.07.2020 00:25
Črni torek, kot bi lahko poimenovali včerajšnje dogajanje v Sloveniji, ni omejen le na policijske preiskave, aretacijo ... Več.
Piše: Uredništvo
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
5
30.06.2020 08:30
Mesec in pol popolne karantene, ki so jo sredi maja razglasili za Santiago, pomeni, da lahko odidemo iz stanovanja samo z online ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
Muha proti Kosu: Neresnične navedbe Gregorja Kosa o delu AKOS
0
26.06.2020 22:39
Zaradi članka Gregorja Kosa, objavljenega na portalu+ 19. junija 2020 pod naslovom Skrajni čas bi bil, Tanja Muha poslovi z ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
Angel Polajnko
Ogledov: 3.512
02/
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.371
03/
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
Keith Miles
Ogledov: 2.197
04/
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
Vili Kovačič
Ogledov: 1.720
05/
Esej o odtujenosti: Grehi očetov praviloma udarijo na dan v tretji generaciji
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 1.399
06/
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
Bine Kordež
Ogledov: 1.551
07/
Dosje MD Medicina d.o.o. ali zgodba o uspehu ortopedske dinastije Gorenšek
Uredništvo
Ogledov: 10.809
08/
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
Božo Cerar
Ogledov: 1.316
09/
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
Shane Quinn
Ogledov: 1.416
10/
Politična satira: Vojna zvezd 2020, odiseja skozi slovensko politiko od A do Ž
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.870