Čeprav državi grozi še ena epidemija koronavirusa, nas to lahko manj skrbi kot izjemno polarizirana politika, zaradi katere so Slovenci razklani kot že dolgo ne. Da narod, ki je razdeljen, ne more dolgoročno obstati, so vedeli stari modreci. Primero s hišo, ki je sama v sebi razdeljena in zato ne more obstati, najdemo celo v Svetem pismu, v politični zgodovini zadnjih dveh stoletij pa jo je aktualiziral ameriški republikanski predsednik Abraham Lincoln.
Hiša, ki je sama proti sebi razdeljena, ne more preživeti, je Abraham Lincoln 16. junija 1858 povedal pred veliko množico na republikanski senatni konvenciji v Springfieldu in tako parafraziral Jezusove besede, ki jih povzemajo Matej, Mark in Luka. Relativno radikalni kandidat za senatorja Lincoln je govoril o hudi razklanosti v tedanji ameriški družbi, ki jo je sprožalo vprašanje sužnjelastništva. Danes marsikdo pozablja, da ni šlo le za spor med abolicionostičnim, kapitalističnim Severom in nazadnjaškim, takorekoč fevdalnim Jugom (kjer so zaradi ekonomskih razlogov zagovarjali suženjstvo), ampak tudi za načelno nesoglasje med liberalnejšimi republikanci in konservativnejšimi demokrati. Lincoln je bil republikanec, goreč abolicionost in kasneje tudi vojni predsednik, saj je Združene države Amerike vodil v času državljanske vojne (1861-1865), ki jo je sprožilo prav vprašanje suženjstva. V teh dneh se zaradi zadeve George Floyd neštetokrat zastavlja vprašanje, koliko so temnopolti Američani de facto še vedno "drugorazredni državljani". Mnogi Evropejci, sploh intelektualci so ob tej dilemi vehementno moralizirali, da gre za pravno kot tudi politično vprašanje. Kar pravzaprav sploh ni res, kajti kdor vsaj malo pozna ameriški družbo in njen "sistem funkcioniranja", bo vedel, da so v elitistični ameriški družbi diskriminacija, neenakost oziroma drugorazrednost ekonomske in socialne kategorije. In nič drugega.
Za primerjavo bi lahko pogledali strukturo protestnikov, ki vsak petek poskrbijo, da prestolnica ne podleže v postepidemičnemu mrtvilu: seveda so med njimi tudi politični aktivisti, radikalci in naključni simpatizerji "upora proti sistemu", vendar je slika popolna šele tedaj, ko tej pisani množici dodamo še tiste, ki najraje govorijo o diskriminaciji, krivicah, nekakšnem fašizmu in kršitvah ali omejevanju svojih pravic s strani represivne vlade. Prav ta kategorija protestnikov namreč kompromitira celoten državljanski angažma, kajti gre za ljudi, ki jih skrbi le ohranitev statusa quo; torej bi za vsako ceno želeli še naprej ostati med privilegiranci. Gre skratka v glavnem za ekonomske motive.
Lincoln - in pred njim Jezus skoraj 2.000 let nazaj, je z mislijo o hiši, ki je od znotraj razdeljena in kot takšna ne more preživeti prav dolgo, dandanašnji izjemno aktualen. Ne le v Združenih državah ali Evropski uniji, pač pa tudi v Sloveniji, kjer je "hiša razdeljena" med dva tabora, premirje med njima pa je vsak dan težje vzpostaviti. Pri nas sicer nimamo moralnih dilem, s katerimi se upravičeno soočajo Američani, Britanci, Belgijci, Francozi in vsi narodi, ki so svojo ekonomsko stabilnost gradili tudi s pomočjo temnopolte suženjske delovne skupine iz svojih kolonialnih posestev ali pa genocidom nad staroselci. Imamo pa Slovenci "House Divided", ko gre za t.i. polpreteklo zgodovino.
V zadnjem času je poleg odnosa do sprave svojevrstno, družbeno relevantno vprašanje postal tudi novi koronavirus oziroma ukrepi vlade v času epidemije. Razumljivo je, da opozicija na vse načine poskuša dokazati, da se vlada ni dobro odrezala v tem času. Če bi bili podatki glede števila okužb in smrtnosti slab(š)i, bi bila to voda na njen mlin. Vendar podatki niso dovolj slabi, da bi koristili opoziciji, še najmanj pa stranki, ki se še kar imenuje po Marjanu Šarcu. Seveda je iz moralnega vidika skrajno neokusno, da poskuša nekdo politično profitirati celo iz števila mrtvih med epidemijo, ampak od kdaj pa je slovenska politika moralna?
Pa ne samo nemoralna. Tudi nespametna, kratkovidna in komunikacijsko slaba. Kdor je leta in leta sejal veter, ne more zdaj računati na to, da se njegovi nasprotniki ne bodo začeli posluževati podobnih subverzivnih metod. In sicer nad državo, ki je čez manj kot leto dni določena za predsedovanje Evropski uniji, razmere "na terenu" pa niso videti najbolje. Kričači na ulicah in trgih vsekakor ne vzbujajo občutka varnosti in stabilnosti. Torej tistega, kar država ta hip najbolj potrebuje. Kdo bo politikom iz obeh polov pomagal znebiti se strahu, ki hromi njihovo zmožnost logičnega razmišljanja?