V aktualnem politično razburkanem obdobju v Sloveniji pogosto slišimo posplošeno izjavo, da državljani že dolgo nismo bili tako neenotni. Da pravzaprav še nikoli po idilično poenotenem osamosvojitvenem procesu nismo bili tako zelo razklani in sovražno nastrojeni do nasprotnega brega. Javnemu izrekanju spoznanja, da smo v ideji o želenem načinu življenja, mišljenja in viziji o prihodnosti radikalno spričkani, običajno sledijo puhli pozivi k poenotenju. K spravi v teh ponovno težkih časih ekonomske in moralne krize nas je predvidljivo pozival tudi predsednik Borut Pahor na državni proslavi. Formalni in vsebinsko povsem prazni pozivi v imenu dobrohotnosti so povsem enako funkcionalni kot v kateri koli družini, v kateri se zakonca ob vrsti medsebojnih manipulacij, hinavščine in nesposobnosti soočenja s konfliktnimi situacijami v odnosu trudita osredotočit samo na tisto, kar ju funkcionalno druži. Morda ju družijo le skupni finančni cilji, morda le lažna poza ugleda med prijatelji in znanci, morda le podoben okus za hrano, morda le skupni otroci. Potomci so najbolj priročni talci za prikrivanje in vzdrževanje raznoraznih posledic ogabnosti človeškega značaja ter hkrati tudi dediči bolj ali manj potlačenih frustracij. Zakonca v pasti lastne nesposobnosti refleksije sebe in drugega se rada spominjata zlatih časov, ko se je vse šele začelo. Na zelo podoben način se nekateri zatekajo k spominom na zlate čase osamosvajanja države, ko naj bi doživljali ekskluzivno harmonijo v partnerstvu med levim in desnim "zakoncem". Kakšna harmonija? Slovenska osamosvojitev je bolj spominjala na racionalno sklenjeno dogovorno poroko. Poročno slavje z vso vznesenostjo v paketu je temeljilo na računici, da bodo manko resnične ljubezni nadomestili skupni interesi. Predvidevalo se je, da se bosta obe strani držali pravila ignorance do vsebinskih razhajanj. Predvidevalo se je, da bosta oba zakonca dobro odigrala svoji vlogi kompatibilnih zakoncev v zameno za skupne potrebe in interese. 

Skupnost konvertitov po potrebi je dobro funkcionirala do predvidljivih izbruhov trenutka resnice. Zavoljo osebnih koristi po padcu preteklega režima ter vstopu v nov ekonomski in družbeni sistem nismo doživeli nobene oblike lustracij. Pustimo partijce na miru, saj bomo tudi mi dobili kos pogače. Levi zakonec je v zameno za osebno korist dopustil izvedbo najbolj radikalne oblike denacionalizacije in projekt izbrisanih, kar je povzročilo polno novih krivic, travm in frustracij. Združena zakonca v zlu! To je ta osamosvojitvena idila, za katero smo vsi skupaj dihali, vendar nismo dihali vsi enakega zraka in nismo vsi sanjali enake prihodnosti. Levi zakonec v manipulativni zakonski zvezi je počasi opuščal vse nekdaj pozitivne socialne vrednote in vrednote boja proti okupatorju. To je tisti del možne jugonostalgije, ki se tiče izgubljene osnovne ekonomske varnosti. Ravno nekdanjim partijskim profiterjem, ki niso uživali le osnovne socialne varnosti, kaj šele doživljali režimskih diskreditacij, ampak so uživali tudi absurdno neupravičene privilegije v karieri in gmotnih poslasticah, so zlahka svoj nekdanji kapital preoblikovali v zagonski kapital pri paktiranju z novim neoliberalnim režimom. Desni partner se je strinjal in ustvaril svoje lobije in politikantsko klientelo, s katero bo pustošil po prihodnosti, ker je bil prepričan, da bo na oblasti dolgo in bo lahko nekoč levega lopova v skupni postelji pač pustil za seboj v solzah. Tako nekdanja komunistična kot danes že zelo očitno fašistična in patriarhalna polovica zakonske zveze sta duševno, esksistencialno in intelektualno osiromašila in pokvarila prihodnost svojih potomcev. Nekateri potomci, ki so jih starši podkupili s privilegiji, so predvidljivo postali poneumljene pokvarjene kopije svojih staršev in trpijo temu primerno duševno in intelektualno praznino, ki je ne more zapolnit materialistična ali karieristična fasada brez realnih vsebinskih temeljev. Nekateri potomci, ki se danes upravičeno udeležujejo tudi protivladnih protestov, ali pa jih na daljavo podpirajo, se trudijo vzpostavit distanco do svojih moralno in intelektualno siromašnih, primitivnih in osebnostno motenih generacijskih staršev in starih staršev. To je skupina protestnikov, ki je seveda najbolj spregledana v javnem diskurzu politično pristranskih, moralno obubožanih in tendenciozno pokvarjenih egomanijakov, ki skušajo svojo moralno in intelektualno siromašnost uravnotežit z onesrečevanjem, zlorabo in izkoriščanjem drugih. Predvsem lastnih potomcev. Živeli prekarci in drugi borci za streho nad glavo! Če bomo pristali vsi na isti ladji podrhaljenih mentalnih obubožancev, se bomo lahko prijeli za roke in se pretvarjali, da trpimo smiselno trpljenje, ki nam ga je naložil bog ali pa vsaj kakšen tuj gospodar, ki mu spet lezemo v danko.

Ko se v javnosti utrdi floskula o pomembnosti spoštovanja do drugačnega mnenja, kar oglašujejo desni in levi navijači, lahko mirne duše izstopimo iz arene popolnih dušebrižniških bleferjev, ki skušajo v vojni praznega in ideološko motiviranega besedičenja zgolj uveljavit svoj idiotizem kot sprejemljivo normo mišljenja ali presoje. Neumno, nevedno in neargumentirano mnenje v resnici ni vredno nikakršnega spoštovanja, ker je vsaj škodljivo, če ni celo zelo nevarno. Povsem subjektivno mnenje je lahko zanimivo, ampak predvsem z aspekta proučevanja, zakaj in od kod se določeno mnenje sploh pojavlja, četudi je zavajajoče. V smiselno polemiko o čemer koli lahko vstopajo le razgledane, inteligentne in predvsem krepostne osebnosti z visokim moralnim načelom, ki vsebuje popolno pripravljenost k odpovedi kakršemu koli osebnemu prepričanju. Premišljanje in delovanje v obče dobro je možno izključno z upoštevanjem načela širjenja polja svobode do meje, ki bi neposredno ogrožala svobodo drugega. To je večni, nikoli dokončan proces gibanja v življenju in razvoja človekovega razuma, ki se izkazuje skozi čas in prostor v različnih kontekstih.

Aktualna vlada je popolno nerazumevanje temelja moralnega in intelektualnega razvoja človeka dokončno izkazala z uprizoritvijo državne proslave. Ljudstvu je ponudila zgolj revijo domovinskih napevov s kolažem projekcij, ki so med drugim vsebovale kičaste podobe družinske sreče in barvitih pokrajin. Fotografije so bile poljubno nabrane kar z interneta, s fotošop popravki so bili dodani državni simboli, besedila pa so vsebovala pravopisne napake. Šlamparija brez primerjave. Amaterizem, ki ni lasten niti povprečni osnovnošolski prireditvi. Vlada je z izbiro scenarista in režiserja proslave izkazala tudi vso pregovorno zgodovinsko voljo do politikantskega kadrovanja, ki ne premore niti najnižjega skupnega imenovalca sramu v odnosu do razumevanja kakovosti izbire in produkta. Negativna selekcija v polnem sijaju. Ampak nič hudega. Takšen scenarij in režijo lahko spacka resnično vsak srednješolec brez posebnega talenta. Ne potrebujemo nadarjenih osebnosti, profesionalcev še manj. Tako se začne propaganda podcenjevanja in poneumljanja ljudstva. Saj kaj boljšega ljudje sploh ne potrebujejo. Ljudje so zadovoljni. Manj je več. Ne samo, da so ljudje zadovoljni. Ljudje imajo raje bolj preproste, amaterske in kičaste izdelke ter pamflete. Nehajte utrujat ljudi z umetnostjo, kulturo in pametovanjem. Preprosto duhovno, intelektualno in eksistencialno siromaštvo nas bo odrešilo nadležnih ambicij. Igor Pirkovič je na tviterju sporočil, da je ustvaril proslavo za ljudi. Ljudje si želijo podcenjevanja, zato ljudem ponudimo, kar si pač želijo. Sicer se ljudje počutijo izključeni. Frustrirani. Zapostavljeni. Kot drugorazredni državljani. Vlada, ki je polna dobrote, zato poje hvalnice ljudem. Upošteva ljudi. Tudi na odločilne položaje, za katere izbrana politično servilna bitja ne izkažejo niti najmanjšega smisla, kaj šele usposobljenosti, postavlja ljudi! Umetnosti ljudje ne potrebujejo, zato jo lahko kar ukinemo. Samo petje preprostih napevov obstaja, ker ljudje pač radi poslušajo in pojejo preproste napeve. Da se bodo končno počutili prvorazredni državljani. Definicija človeka je jasna. Zato z veseljem sporočam, da nisem človek. Tudi ko sem si še domišljala, da sem človek, itak nisem bila nomalna. Nisem normalna ženska. Kar mi je spet globoko v čast.

Nazadnje sem poduk o nenormalnostih prejela preko tendencionznega pamfleta na medijskem portalu stranke SDS z naslovom Levica je nasilje. Poleg zlizanega natepavanja o boju proti komunistom in fašistoidnega zmrdovanja nad migranti, nenormalnimi ženskami, geji in lezbijkami se listi nenormalnih ljudi pridružujejo še kulturniki. Dežela normalnih ljudi ne potrebuje kulture, potrebuje samo vojsko, sovražnika, tradicionalno družinsko formo, domovinske napeve in naravo, da gre lahko kam vsaj na sprehod ali da jo lahko komu proda. V 21. stoletju je to vsa razpoložljiva domišljija normalnih ljudi. Mladenič v skladu s fašistoidno ideologijo ne skopari niti s starimi patriarhalnimi šovinističnimi kretenizmi in ob zgražanju nad nenormalnostjo omeni tudi posiljevanje žensk s kontracepcijo. Res hud družben problem. Predlagam, da ženske preprosto nehajo seksat z normalnimi moškimi, pa bo konec posiljevanja. Ob branju tovrstnih mnenj z velikim veseljem sporočam, da nisem normalen človek in ne premorem nikakršnega spoštovanja do vsakega drugačnega mnenja. Aktualna vlada se je postavila v položaj, s katerega po nobenih moralnih in razumnih kriterijih ne more učinkovito kritizirat delovanja prejšnjih vlad. Niti levice na splošno. Vsi možni in tudi upravičeni očitki o korupciji, klientelizmu, nepotizmu in negativni selekciji postanejo nesmiselni v trenutku, ko pride SDS na oblast. Vse, kar očitajo drugim, sami izvajajo na deseto potenco, da se človek vpraša, kako globoko je sploh dno. Pardon! Spozabila sem se. Človek se nič ne vpraša in ne dvomi. Jaz pač nisem normalna in nisem niti človek.

Kot nenormalno bitje, ki ne spoštuje drugačnega mnenja, izražam tudi razočaranje nad odzivom predsednika Društva slovenskih pisateljev na pismo Vlada Žabota, Borisa A. Novaka in Drage Potočnjak s podpisi številnih umetnikov. Odziv Dušana Merca zelo spominja na odziv normalnega človeka slovenske krajine. Zveni argumentacijsko porazno in nedostojno za osebo na nečloveškem položaju v nepotrebni kulturni sferi. Zavrnitev ali odobritev kakršne koli javne izjave ali poteze s strani članov sama po sebi ni problem. Vprašanje je, s kakšnimi argumenti je izjava obravnavana. Dušan Merc je pismo članov DSP zavrnil s puhlico, da se je nemogoče povsem strinjat ali povsem nasprotovat kateri koli vladi. Počutim se kot idiot, da moram zapisovat opozorilo na najbolj razvpit primer nacistične oblasti in konec koncev na aktualne vzpone madžarske ali poljske oblasti. Nadalje je sledilo pametovanje o nevarnosti negiranja demokratičnih poti, po katerih je neka vlada prišla na oblast. Ne morem verjet, da se nekomu posreči sestavit takšno izjavo, čeprav ni živel vsaj nekaj let v jami sredi gozda. Za takšno mnenje moraš bit vsaj človek, celo normalen človek. Zato verjetno ne razumem. Janševa vlada je prišla na oblast s pomočjo stranke SMC, ki se je točno za potrebe vzpostavitve koalicije z Janšo povsem preobrazila in izdala predvolivne zaveze lastnim volivcem. Temu primerno globoko je padla stranki podpora prevaranih volivcev. Aktualna koalicija ni neposredna posledica demokratičnih volitev. V resni državi bi pričakovala v osrednjih medijih resno razpravo o zakonodajni sivi coni, ki omogoča strankam popolno prevaro, pri čemer bi morali državljani čakat vrsto let, da bi lahko demokratično ustavili rovarjenje lažne stranke v parlamentu! Nobene potrebe ni, da bi se Dušan Merc kakor koli politično opredeljeval. Bi pa pričakovala, da bo precej manj normalen človek in se bo na ustreznem intelektualnem nivoju opredelil do očitnega šikaniranja kulturnikov s strani oblasti in do teptanja določenih družbenih moralnih vrednot! Izjava Dušana Merca je žal tipičen primerek jalove argumentacije, ki bi jo lahko sesul v utemeljenosti celo vsak normalen človek. Če so člani Društva slovenskih pisateljev zadovoljni s predsednikom institucije, ki jih zastopa, kot da bi bil normalen človek, si pač zaslužijo točno to, kar imajo. Učinek podcenjevalnega odnosa do umetnosti in intelektualizma bo s strani neoliberalnih in fašističnih ideologov ob najbolj izpostavljenih predstavnikih kulturne sfere, ki ne vzbujajo vtisa močne osebnosti in zaupanja vrednega intelekta, pač toliko bolj učinkovit. Temu primerna bo prihodnost naroda. Postajali bomo vedno bolj normalen in človeški narod, ki spoštuje predvsem lastno drugačno mnenje. Polom!