Zakaj to pišem, se bo kdo vprašal. Zato, ker me še danes ob vstopu na ljubljansko univerzo z visokega stebra nad notranjim vhodom v poslopje pozdravljata nosilca totalitarne socialistične in komunistične ideologije Boris Kidrič in Edvard Kardelj. Pravi borci proti fašizmu - za svobodo naroda pa so deležni molka in pozabe. Njihov spomenik je pozabljena neugledna, na pol skrita plošča na tleh dvorišča Univerze. O zlatih časih Titovega socializma objavljamo daljši esej Vilja Kovačiča, ki smo ga zaradi dolžine razdelili na tri dele.
Pričujoči prispevek, ki je nastal avgusta 2015, skoraj pet let kasneje pa je le malenkostno dopolnjen oziroma editiran za objavo na portalu+, je posvečen tako proslavam socializma kot tudi današnjim malikovalcem, ki nadevajo socializmu cesarjevo novo obleko. Simbol jugoslovanskega socializma Josip Broz Tito ni bil noben državnik, ampak le navzen zelo spreten politik, ki je lastne državljane držal v šahu s strahom, represijo, informacijsko blokado ter zlasti ogromno iluzijo, da živimo v najboljšem sistemu na svetu. A v resnici sta državo držali skupaj represija in Josip Broz kot kultna osebnost. Po njegovi smrti so politiki govorili "po Titu Tito". Da Tito ni bil državnik, ki bi nam zapustil normalno državo, je postalo jasno zelo kmalu, ko je država končala v več tisoč odstotni inflaciji in bratomorni vojni.
Tito je bil največji »hohštapler« 20 stoletja, velikan manipulacije in poniževanja človekovega razuma in dostojanstva. Njegova predvojna leta v Moskvi, kjer je za Kominterno sestavljal sezname za likvidacije komunistov, in njegova skrivnostna leta v Španiji – kjer je bil koordinator likvidatorjev trockistov in drugih levičarjev, razkrivajo njegovo brezobzirno in pokvarjeno naravo, ki jo je skrival za množičnimi hvalospevi samemu sebi in za ljudstvo zrežiranim rajem, ki se je večino časa financiral iz tujine.
Udeležbo na njegovem pogrebu je udeležencem plačal vnaprej z več kot tedanjo milijardo dolarjev vrednimi darili, ki jih je poklanjal gostiteljem, ko je potoval po svetu. Ekonomska in vojaška pomoč neuvrščenim tu ni všteta. Darila je Tito razdajal kot pijan milijonar. Nazaj pa je dobival drobiž v obliki kamel in eksotičnih živali.
Imeli smo samo navidezno boljše čase. In družno smo tedaj peli: Lepo je v naši domovini biti mlad. Peli smo pesem "Jugoslavijo – od Vardara pa do Triglava". A saj smo dejansko bili veseli in mladi. Vendar smo bili skoraj povsem neobveščeni. Neinformiranost pa je pogoj za srečo. Čeprav ta ne more trajati večno, kot smo mislili, da bo. Zato je danes še kako pomembno, da se seznanimo, kako je bilo v resnici in kakšne voditelje smo imeli. In da končno pričnemo praznovati uspehe, ne pa porazov.
Tito ni simbol boljših časov, saj jih enostavno ni bilo. So samo mit, ki je prikladen za indoktrinacijo današnje mladine, ki o tem ve zelo malo ali nič. Tedaj je ljudstvo po gostilnah govorilo, da je "kapitalizem na robu propada, mi smo pa korak pred njim", kar je ponazarjalo globoko ekonomsko krizo v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Medtem ko smo od konca petdesetih let in v šestdesetih letih imeli zelo visoko gospodarsko rast, se je kriza poglobila s samoupravljanjem v sedemdesetih letih.
Titova zapuščina je resnično velikanska – predvsem v negativnem pomenu besede. Poškodoval nam je duha svobode, o kateri ljudje niso imeli pojma, kaj šele, da bi jih izobraževalni sistem usposobil za pošten kritičen razmislek. Zato si na gori Sabotin ob zahodni meji TITO ne zasluži niti table. Zaslužijo pa si napise in spomin borci – prenekateri pošteni padli partizani, na Primorskem pa najbolj Tigrovci in vsi primorski in drugi rodoljubi - svečeniki sv. Pavla, krščanski socialci in tržaški liberalci. Ti so bili do leta 2005 – tudi zaradi Titove dediščine – povsem prezrti in zavestno zamolčani. Podobno, kot je bil do leta 1991 zamolčan tudi general Maister in pa Leon Štukelj.

Tito in Jovanka Broz med novoletno zabavo.
Ker smo bili na zemljepisno strateško pomembnem Balkanu, smo postali odvisniki od tuje pomoči, kot so Arabci od nafte. Oboje je slabo za državo in državljane. Zato je nedopustno, da se danes ljudem trosijo pravljice o nečem, česar nikoli ni bilo. Generacija starejših je to vedenje dolžna posredovati mladini, ne pa z nostalgijo po mladostniških letih prekrivati realnost, ki je pustila globoke deformacije zavesti, ki segajo v naš čas.
Berlinski zid v glavah še ni padel, trdovratnejši je od vsakovrstnih inačic socializma, ki je bil prav v Sloveniji v svetovnem merilu najbolj sofisticiran totalitarni sistem. Čeprav ni bil avtohton, ampak je bil prek slovenskih boljševikov uvožen iz Sovjetske zveze, se je z ustrahovanjem ljudi hitro prijel. Kajti samo prestrašen in nesvoboden človek je lojalen podložnik. Mnogi pa so celo postali sodelavci Udbe, s čemer so si zagotovili lahka poklicna napredovanja, strokovne kariere, stanovanja, zaposlitev in druge ugodnosti. Raziskovalci tega obdobja navajajo, da je bilo vanjo "vpreženih" skoraj 1/3 aktivnega prebivalstva. Posledice tega so ostale do danes. Zato smo dolžni opozarjati na to, kako je bilo.
***
Socializem je v konceptu kolektivizem, kolektivizem pa hočeš nočeš po svoji naravi za svoje uveljavljanje potrebuje silo in ubogljive, prestrašene, predvsem pa od države ekonomsko odvisne ljudi. Izključuje vsako spontanost, inovativnost, konkurenco, spoštovanje tradicije ter pomen in vpliv svobodnega posameznika ter medijsko pluralnost in svobodo. Demokracija in socializem se zaradi državne lastnine izključujeta.
V naslednjih dveh delih bomo objavili 51 točk "zlatih časov socializma", nekakšen seznam vseh glavnih grehov Titovega sistema. Ta seznam ni zaključen. Na vseh nas je, da ga dopolnjujemo za naše potomce in sedanje mladostnike, ki bodo odplačevali veliki vrednostni in finančni deficit, ki ga jim je zapustil Josip Broz! Miselna bilanca je slaba, slabša od materialne. Vendar ko družba doseže dno in začuti realna tla, potem gre lahko samo še na bolje. Ni bilo vse slabo, mnogo dobrih stvari in izkušenj ljudi, ki so trpeli, je vendarle ostalo za dediščino. Njim gre zahvala, da smo kot narod preživeli.
Solidarnost med ljudmi je bila večja od današnje, kajti revni ljudje so bolj solidarni od preobjedenih ljudi. Svet je bil tedaj v razvoju in vzponu, del tega se je dotaknil tudi nas, čeprav smo primerjalno gledano tako materialno, kot duhovno in intelektualno po nepotrebnem usodno nazadovali in zaostali. Ključ zaostajanja je negativen odnos do resnice in svobode. Ta negativnost je bila imanentna samemu sistemu. Nesvobodni ljudje ne morejo biti ustvarjalni in produktivni. Suženjstvo je po vsem svetu propadlo, krščanstvo ga je uspešno zrušilo, ker je uvedlo pozitivni odnos do svobode človekove osebe. In ne nazadnje: kamena doba ni prenehala, ker bi zmanjkalo kamenja, pač pa ker so svobodni ljudje prišli do novih spoznanj.
Socializem in njegov veliki oče, sin in sveti duh v eni osebi – maršal Tito je bil cesar, ki nikoli ni postal nag, kdorkoli bi ga slekel, bi izgubil glavo! Če ga primerjamo z današnjmi samodržci, je bil najbolj podoben severnokorejskemu voditelj Kim Il Sungu, ki ga je tudi sam obiskal.
(se nadaljuje)