V zgodovini politične misli zadnjih dveh stoletjih je vprašanje t.i. notranje emigracije izjemno aktualno, saj jo teoretiki večinoma povezujejo z globokim razočaranjem nad delovanjem države ali družbe. Posameznik, ki ga je Sistem razočaral ali pustil na cedilu, se odloči vladi obrniti hrbet in z družbenimi fenomeni ne imeti več nobenega opravka. A notranja emigracija ni zgolj poetični izraz za nekoliko večjo mentalno odsotnost, pač pa je lahko tudi dejanski umik v samoto. Eden prvih političnih aktivistov moderne dobe Henry David Thoreau je svojo notranjo emigracijo uresničil prav zaradi nezadovoljstva nad delovanjem ameriške vlade, ki jo v nekem momentu ni več priznaval kot suvereno in demokratično. Verjetno so pri nas podobnega mnenja vsi tisti, ki ob petkih demonstrirajo proti vladi (in baje hkrati tudi proti opoziciji in strankokraciji), vendar imajo precejšnje težave z legitimnostjo svojega početja, da o zakonitosti nekaterih "podvigov" raje ne ugibamo. Če bi množica protestnikov, ki ima brez dvoma pravico izražati svoje mnenje o aktualni oblasti, v vseh teh mesecih znala formulirati, zlasti pa artikulirati svoje zahteve, potem bi jim teoretično lahko še pripisali nekaj možnosti za uspeh. A ker dlje od kazanja nagih riti, prededipalnega provociranja policije in blebetanja o nekakšnem fašizmu, ki nam grozi, po vsem tem času nismo prišli, upanja za kak kvalitativni preskok takorekoč ni več.

Človek mora doseči določeno stopnjo intelektualnega, pa tudi moralnega razvoja, da ga humoristične delitve na levico in desnico ne ganejo več. Edine konstante sleherne, tudi slovenske politike so boj za oblast, moč in denar. Dokler bodo verniki iz obeh bregov ene in iste reke sveto prepričani, da je vaška demokracija, kjer se delimo na "vaše" in "naše", najvišja stopnja, vrhunec družbene ureditve, se ni za bati, da bi prišlo do kakšnega večjega intelektualnega preskoka v razmišljanju ljudi. Ni izključeno, da ključni protagonisti za hrbtom javnosti tudi skrivaj sodelujejo oziroma trgujejo.

Ko enkrat veš dovolj, morda pa celo preveč, da ne moreš več nikomur verjeti, še manj pa zaupati, se znajdeš pred resno dilemo. Vztrajati ali popustiti in se skriti na svoj "otok", ki je bil vse doslej prispodoba, s katero naj bi predvsem moški izražali svojo potrebo po občasnem pobegu iz vsakodnevnega, rutiniranega življenja in željo po umiku v samoto, kjer je dovolj prostora, predvsem pa časa za razmislek o temeljnih bivanjskih vprašanjih. Nekoč smo se umikali v puščave, odročne kraje ali samotne otoke, da bi lahko slišali sami sebe in dihanje vesolja okoli nas. Beg v tišino pomeni imeti priložnost izklopiti tisti stalni notranji monolog v nas.

Toda ideja otoka v dobi pandemije izgublja svoj simbolizem in abstraktnost. Kajti kaj pa daje človeku večji občutek varnosti, če ne izolirani otok, na katerega v primeru karantene ne more priti nihče, tisti pa, ki je na njem, tam tudi ostane. Notranji dialog je nujno ustaviti, da bi začutili Enost, kar je japonski slikar in mojster haikuja Yosa Buson strnil z verzom:

"Za hip vpričo belih krizantem negotovo zanihajo škarje."

Ali je torej za poglobljeno zrenje v bistvo našega bivanja res nujen umik v samoto, kjer bi človek doživljal svoje izvorno stanje? V današnjem svetu je namreč vsak dan težje ostati normalen, človeka se polašča bivanjska tesnoba, ob kateri mi na misel prihajajo verzi Cezarja Velleja, tega arhetipskega perujskega pesnika, ki je prevzel na svoja ramena vso žalost tega sveta, krivice in družbeno nepravičnost. V svoji pesmi Črn kamen na belem kamnu pravi takole:

"Umrl bom v Parizu med nevihto, Na dan, ki se ga že spominjam,

Umrl bom v Parizu – in pred tem ne bežim – Morda bo četrtek, kot je danes, v jeseni."

Kako se boriti proti takšni siloviti bivanjski tesnobi, če pa na koncu ni drugega kot sprijaznjenost, kar je izraz, ki zajame vsebino takšnih občutkov, pravzaprav letargijo brez strahu ali obžalovanja. Kot da je vse, kar je bilo v življenju nekoč pomembno, postalo le še senca, negativ nečesa, kar je izgubilo svoj notranji žar. Kot poslovilno pismo Virginije Wolf možu Leonardu, v katerem mu je napisala, da ne more več prenašati življenja. Potem si je oblekla plašč, napolnila žepe s kamni in šla v bližnjo reko.

Intelektualci nimajo druge izbire, kot da se zaklenejo v svoje slonokoščene stolpe in pogoltnejo ključ. Če je fizičen umik nemogoč, ostane notranja emigracija, ki morda kdaj deluje kot fantazma, vendar je v teh časih še kako nujna. Nujna zato, ker vsak izmed nas potrebuje svoje prostor, kjer ima nekaj malega miru, samote in tišine. Kajti zunaj je ulica, na njej paradirajo patetični sloni na desnem in pokvarjene opice na levem pasu, vmes pa strumno korakajo oportunisti. Sprijazniti se bo treba, dragi bralec, ki se imaš za kritičnega intelektualca z odporom do politikanstva ene in druge strani, da države ne moreva rešiti skupaj, še manj pa jo lahko rešiš sam. Ali kot pravi Salvatore Quasimodo v svoji pesmi In je takoj večer (Ed è subito sera):

"Vsakdo sam stoji na srcu zemlje,

s sončnim žarkom preboden: in je takoj večer."