Spomladi, ko se je svet nenadoma ustavil zaradi izbruha COVID-19, sem se v Santiagu de Chile, kjer že pet let živiva z možem Čilencem, pripravljala na novo šolsko in akademsko leto. A zaskrbljenosti prebivalcev prestolnice te 17 miljonske južnoameriške države v prvih dveh tednih marca ni povzročal virus, temveč napeto ozračje in socialna omrežja, ki so napovedovala ponoven in nasilen zagon socialnega gibanja. To se je z nasilnimi protesti pričelo 18. oktobra 2019 in je do decembra zajelo praktično vsa večja mesta v državi. Zahteve ljudi po izboljšanju socialnih razmer v gospodarsko uspešni, a hkrati tudi eni izmed socialno najbolj neenakih držav v Latinski Ameriki, kjer je potrebno šest generacij (oziroma 180 let), da otrok, ki se rodi v revni družini, prejme povprečni dohodek v državi, so seveda več kot na mestu.

Pomanjkanje stika politične elite z vsakdanjo realnostjo večinskega prebivalstva, ki pripada srednjemu in nižjemu razredu, nekvalitetno javno zdravstvo ter izredno drago privatno, s strani oblasti popolnoma sebi prepuščeno javno šolstvo z izgorelimi učitelji, ki se vsak na svoj način borijo "proti sistemu" (40 ur tedensko v razredu s 45 učenci!), izjemno drago zasebno šolstvo, bizarno nizke pokojnine, s katerimi si upokojenci ne uspejo kupiti niti osnovnih zdravil, privatizacija vode, nehumane razmere v kriznih centrih za otroke ... Čile s svojo neoliberalno politiko, v kateri ni ne duha ne sluha o socialni varnosti, in s travmatično zgodovino Pinochetove diktature (1973-1990), ki je še močno živa, je oktobra 2019 izgubil svojo navidezno podobo "oaze Latinske Amerike", kot je državo še nekaj tednov pred nasilnimi nemiru poimenoval presednik Sebastian Piñera.

Epidemija v času socialnih nemirov

Največjemu miroljubnemu protestu v zgodovini Čila, ko se je na začetku gibanja na ulicah Santiaga zbralo skoraj 2 miljona ljudi, so nato sledili tedni nasilnih spopadov med policijo in protestniki ter izgredi, katerih posledica je bila izguba 23 življenj, tisoči ranjenih ter uničena infrastruktura mest. Uničenje poslovalnic malih podjetnikov in množična odpuščanja zaposlenih v uničenih supermarketih in turističnem sektorju so kmalu prinesla novo podobo Čila. Daleč od izboljšanja razmer so mnoge družine ostale brez dohodka, družinska podjetja, ki so bila zgrajena na več desetletnem trudu generacij, so propadla, ljudstvo se je ponovno razdelilo. Med tiste, ki želijo spremembe, vendar ne podpirajo nasilja in uničevanja, ter tiste, ki za vsako ceno verjamejo, da brez sile do sprememb ne bo prišlo. Napeto ozračje, v katerem so se prekinila marsikatera prijateljstva in celo družinski stiki, je nato omililo poletje in marca smo vsi napeto čakali, kaj bo prineslo novo leto.

V to začasno zatišje je nato vdrl koronavirus. Žal se oblasti niso pravočasno odzvale in tedanji minister za zdravje Jaime Mañalich, ki je nedavno odstopil, je celo dejal, da ni potrebno skrbeti. Morda pa bo virus v Čilu postal "dobra oseba", smo slišali. Kljub opozorilom zdravstvenega osebja in prošnjam številnih županov oblasti niso želele razglasiti popolne karantene za čilensko prestolnico, saj jih je skrbelo predvsem kakšne posledice bi imelo to za že močno oslabljeno gospodarstvo. Tako so v prostovoljni karenteni lahko ostali tisti, ki so si to lahko privoščili (višji srednji in višji razred), medtem ko je nižji sloj še vedno hodil na delo.

Ko država pozabi na državljane

Število okužb, ki so bile v začetku skoncentrirane v bogatih predelih mesta (virus je prišel v Čile iz Evrope preko popotnikov, ki so si lahko privoščili obisk stare celine med poletnimi počitnicami), se je nato preko delavcev, ki možnosti izolacije niso imeli, razširil tudi v socialno ogrožene predele. V teh je danes tudi največ okuženih in mnogi izmed njih nimajo dostopa do ustrezne zdravstvene oskrbe, saj v javnih bolnišnicah že od vsega začetka primanjkuje potrebne medicinske opreme. Prav tako se je ogromno družin znašlo v stiski zaradi brezposelnosti, saj je država od vsega začetka dala zeleno luč podjetjem za odpuščanje. Edina konkretna "pomoč" je prišla s strani privatnih bank, ki omogočajo odloge kreditov, ter šele po 3 mesecih epidemije s strani države – paket prehrambenih izdelkov, namenjem družinam srednjega in nižjega sloja, ki bo vsaj za mesec dni močno olajšal življenje mnogim.

Ljudstvo, navajeno tega, da zanj nihče ne poskrbi, se je ponovno organiziralo samo. V socialno ogroženih komunah, so ponovno oživele ollas comunes, skupni lonci, ki delujejo na principu "vsak prinese, kar ima in skupaj skuhamo topel obrok". Prav tako so nekateri posamezniki organizirali dobrodelne akcije zbiranja hrane za najbolj ogrožene družine. V stanovanjskih skupnostih sosedje pomagamo sosedom, ki so ostali brez zaposlitve in preživljajo družino s prodajo domače pripravljenih dobrot (od hamburgerjev, kosil, do kruha ter lokalnih sladic). Napetost, ki je bila tako prisotna v zraku ob koncu leta 2019, je sedaj ponovno zamenjala dobrohotnost v pogledih izza maske, tople besede in podporna sporočila na WhatsApp skupinah stanovanjskih skupnosti.

Sto dni samote

Mesec in pol popolne karantene, ki so jo sredi maja razglasili za Santiago, pomeni, da lahko odidemo iz stanovanja samo z online policijskim dovoljenjem, v katerem je potrebno priložiti dokaz za razlog izhoda. Od kar število okuženih ne upada, so nam omejili izhode na dva na teden. To pomeni, da je velika večina ljudi, ki s(m)o v prostovoljni karanteni od marca, že več kot tri mesece in pol nismo imeli stika z naravo. Večji mestni parki so zaprti in sprehod ali športno udejstvovanje ni dovoljšnji razlog za izhod iz stanovanja. Pouk se za otroke z dostopom do interneta izvaja preko spleta (pri čemer tisti brez računalnika oziroma interneta te sreče nimajo.) in po napovedih naj bi nadaljevali s to modaliteto do konca septembra. Občutek ujetosti za štirimi stenami 24 ur na dan že več kot 3 mesece, ekonomska stiska, izgube bližnjih zaradi koronavirusa, porast anksioznosti, depresije in medosebnih stisk, porast družinskega nasilja, socialna izoliranost starejših, izgorelo zdravstveno osebje in starši, ki skušajo manevrirati med skrbjo za otroke, šolanjem preko interneta in lastnimi službenimi obveznostmi, so boleči stranski učinki te svetovne epidemije, ki nas ima v Čilu še močno v svojih krempljih.

Izza melanholije, obupa in najrazličnejših stresnih odzivov, ki nas spremljajo že tri mesece, pa med pogovori na tržnici ter na socialnih omrežjih izstopa duh upanja in rezilience, ki me je tako prevzel pri Čilencih, od kar sem tu in ki nas Slovence, ki se velikokrat ne zavedamo, kaj imamo, lahko marsikaj nauči. Poleg topline, gostoljubnosti in smisla za humor se stavek, ki po mojih izkušnjah najbolje opiše Čilence, glasi takole: "Mi smo bojevniki. Če nas potres ali življenje spravi na kolena, bomo vstali, četudi se bo za to potrebno tiočkrat pobrati in začeti znova."

Tjaša Šuštar je zakonska in družinska terapevtka, ki živi v Santiagu de Chile. Sprva je delala kot svetovalna delavka v šoli s socialno ogroženimi otroki, nato se je posvetila izvajanju predavanj in delavnic za starše, terapijam ter spremljanju nosečnic in njihovih partnerjev v vlogi porodne in poporodne doule. Je tudi strokovna sodelavka slovenskega terapevtskega inštituta Vita Bona, preko katerega izvaja online terapije v slovenskem in španskem jeziku.