Pravilnik o poklicnih standardih - s formalnim imenom Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija (v nadaljevanju: Pravilnik RTV, vir) je bil sprejet junija 2000, ko je Svetu RTV Slovenija predsedoval zdaj že pokojni Janez Kocijančič. Z vidika razvoja medijev je po dvajsetih letih pravilnik RTV "prazgodovinski" dokument, ki nujno potrebuje osvežitev, kot na primer glede uporabe socialnih medijev s strani zaposlenih. Kljub temu pa je v pravilniku RTV marsikaj dobrega. Lahko bi bili zadovoljni, če bi ga vsi uredniki in novinarji RTV dosledno spoštovali.

Veliko slovenskih novinarjev in novinark se vede kakor nogometni navijači. Seveda imamo tudi nekaj svetlih izjem. Večinoma pa poudarjajo prekrške nasprotnikov (za vsak dotik v kazenskem prostoru kričijo "penal!"), vsak gol nasprotnika bi najraje razveljavili (sodnik ni videl predhodnega prekrška!), o nesojenih enajstmetrovkah nasprotnikom pa najraje molčijo. Navijači podžigajo drug drugega in si prikimavajo. Na koncu so dejansko prepričani, da je njihova ocena tekme celo "objektivna".

Da ne bo pomote, desni mediji so prav tako navijaški. Zaradi njihovega manjšinskega in podrejenega statusa pogosto še bolj glasno navijajo za svoje. Kakor frustrirani navijači malega kluba, ki gostuje pri Real Madridu. A bodimo iskreni: navijaštvo zasebnih medijev je normalna (tržna) praksa tudi v državah, ki imajo dolgoletno tradicijo svobodnih medijev. Kar bode v oči v Sloveniji, je navijaštvo javne televizije. Namreč, da je RTV Slovenija nepristranska in neopredeljena, lahko trdi samo nekdo, ki ne spremlja tujih javnih televizij in njihovega poročanja o notranji politiki. Žal večina Slovencev bržkone sodi v to kategorijo.

Ko se državni televiziji "utrga"

Na vrhuncu zdravstvene krize v Evropi sem vsak dan spremljal medije v Italiji (npr. televizijska poročila RAI), Franciji, Španiji in Veliki Britaniji. Povsod sem zaznal kritike o primernosti ukrepov vlade. V vseh so poročali o kakšnem škandalu zaradi nabave neprimerne zaščitne opreme in o domnevnih "vojnih dobičkih". Preiskave potekajo v veliko državah. V nobeni državi pa to ni bila osrednja novica in predvsem nikjer se ni novica ponavljala dan za dnem! Tudi ko je šlo za ogromne vsote. Pozornost je bila osredotočena na boj proti koronavirosu, tako doma kot po svetu. Tako izrazito protivladno poročanje sem zasledil izključno v osrednjih slovenskih medijih, z javno (!) RTV v prvi bojni vrsti.

Je pristranska javna RTV sprejemljiva?

Žal v prvih dvajsetih letih kodeks RTV zgornjih ciljev ni dosegel. Levi intelektualci sicer pristranskost RTV Slovenije praviloma zanikajo. Verjetno jim ugaja, da se RTV giblje v polju njihovih osebnih prepričanj (pavšalno rečeno, "Vsak razumen človek nasprotuje Janši in je levo usmerjen."). Novinar javne RTV potemtakem ni pristranski, je preprosto "resnicoljub".

Lahko mirno spimo: nad tem načelom pravilnika skrbno bedi varuhinja.

Kako je tista Šarčeva o lisici in kokošnjaku?

Trenutna varuhinja je dolgoletna novinarka RTV Slovenija Ilinka Todorovski. Iz njenih poročil v času nove vlade je vidno, da prejema veliko pritožb (večinoma desno usmerjenih gledalcev), ki jim skoraj po spisku prijazno razloži, da so novinarji RTV ravnali profesionalno, korektno in v skladu s pravilnikom RTV. V nadaljevanju bom izpostavil nekaj primerov, v katerih se po moji oceni novinarji pravilnika RTV niso držali. Brez naming and shaming (imenovanja in izpostavljanja), da ne bi bila še tale prispevek uvrščen v kategorijo "napadov na novinarje".

Neopredeljenost je lepa čednost

Junija je novinarka v večernem Dnevniku prispevek o domnevno spornih seznamih v domovih za ostarele zaključila takole: "In da je zadeva še bolj strašljiva, je take ocene ministrstvo zbiralo na zalogo, in to v času, ko so bile bolnišnične kapacitete zasedene samo 30%."

Strašljivo je, da novinarka ne loči poročanja od komentarja.

Lani je med intervjujem z Mišo Molk, ki je hvalila bivšega predsednika vlade, novinarka RTV pripomnila: "Zdi se, da je Marjan Šarec s svojim vodenjem prepričal še najbolj skeptične". Sam sicer niti nisem bil med "najbolj skeptičnimi", pa me ni prepričal. Morda pa izjava ni bila pristranska, ker je v delokrogu novinarke veljala za dejstvo?

Novinarka je med osrednjim Dnevnikom v okviru novice o odzivih na oddajo Tarča o zaščitni opremi ("državnem nakupnem fiasku" v njenih kakor nevtralnih besedah) opozarjala na "diskreditacijski stroj" predstavnikov vlade, "hujskanju" proti vrhunskim strokovnjakom in na "manipulacije desničarskih medijev". Na koncu prispevka sem začel sumiti, da je "rahlo pristranska".

Tukaj je najverjetneje prišlo do tipkarskih napak, ki jih v dvajsetih letih še niso popravili. Glede na prakso na RTV bi v Pravilniku RTV moralo pisati "V poročilih ne sme biti desnih elementov komentarja. To pomeni, da v programih RTV Slovenija objavljamo levo komentirana poročila."

Tole so pravilniku dodali malo za šalo. Dober štos!

"Do your job"

Ko preberem zgornji odstavek pravilnika, mi pride na misel beseda Tarča. Potem pa pomislim na to, kako se to dela v svetu profesionalcev. Znani novinar Piers Morgan je pred kratkim na angleški televiziji ITV intervjuval dva ministra. Zaradi njegovih precej agresivnih vprašanj je na angleškega medijskega regulatorja prispelo okoli 4.000 pritožb. Mimogrede, ITV je v zasebni lasti, sploh ni javna televizija. Po premisleku se je regulator odločil, da ne bo odprl uradne preiskave proti Morganu, češ da je slednji znan prav zaradi svojega neizprosnega odnosa do politikov in da ima javnost v taki hudi krizi od odgovornih pravico slišati jasne odgovore. "Do your job and I'll do mine!" je Piers zabrusil ministru za zdravje, ko se je slednji pritoževal, da ga novinar nenehno prekinja. Agresivno spraševanje je dopustno, vendar regulator vseeno bedi nad tem, da ne gre čez rob.

In kakšna je bila tema intervjujev? Nepripravljenost vlade na epidemijo koronavirusa in pomanjkanje zaščitne opreme. Kaj šele, da je bila oprema preplačana, ali je vlada dala prednost določenemu dobavitelju, ali da dobavljena oprema v nekaterih primerih ni bila optimalna. Piers je želel vedeti, zakaj veliko zdravnikov in medicinskih sester opreme preprosto ni imelo in so zaradi tega umirali.

Očitno ne gre za ideološko distanco. Komentarju gosta, ki je dvomil o smislu protestov pred stavbo policije, je novinarka oporekala, ker je "sklepala", da so "policisti odnesli druge protestnike in so verjetno tam zaprti". "Sklepala" in "verjetno".

Oh, ta distanca ...

Verjetno je pravilnik že leta 2000 daljnovidno predvidel socialno distanciranje v času koronavirusa. Ulični RTV poročevalci se predpisa držijo, saj stojijo vsaj dva metra stran od demonstrantov. Novinar, ki je pripravil prispevek za televizijski Dnevnik, je med enim izmed shodov poudaril, da se bodo kolesarji "v zahvalo" ustavili pred RTV Slovenijo. Zahvale so bile zaslužene, saj bi brez moralne spodbude RTV v času karantene veliko manj Slovencev skupinsko kolesarilo po centru Ljubljane.

Voditelji in raziskovalno novinarstvo

Na začetku enega izmed mnogih prispevkov o zaščitni opremi je novinarka v Dnevniku suvereno razglasila, da je "minister manipuliral", nato pa predstavila domnevne dokaze. V zdaj že znameniti Tarči o domnevno sporni nabavi zaščitne opreme se je voditeljica postavila v vlogo tožilke, gosti v studiu so bili povabljeni zgolj z namenom, da bi potrdili osnovno tezo oddaje. Če je gost tezi oporekal, ga je voditeljica prekinila češ, da "to zdaj ni pomembno" in da "ne bomo zdaj o tem". Vsak gost je nastopal, pa če je to želel ali ne, v vlogi priče za tožilstvo, Witness for the Prosecution, če si izposodimo Agatho Christie. 

Apoteoza raziskovalnega novinarstva pa je bila nedvomno junijska "Tarča o ozadju Tarče o zaščitni opremi". Šlo je za neokusno samopoveličevanje, med katerim so ponovno ogrevali iste obtožbe, jih prikazali selektivno in slavili edinega gosta v studiu, edinega slavnega žvižgača in protivladnega protestnika Ivana Galeta. Oddaja za priročnik o neuravnoteženosti. Če se bodo demonstranti med poletjem malo polenili, bi lahko prihodnjo sezono otvorili s "Tarčo o Tarči o ozadju Tarče o zaščitni opremi".

Voditeljica, ki je nedavno vodila pogovor z opozicijo, se je tega načela vsekakor držala. Če se je komu zataknilo pri kritiki vlade, mu je vljudno pomagala in celo dopolnjevala stavke.

Na tem bi padel cel Studio City. Na kritike o pristranskosti Štefančičeve oddaje je varuhinja v svojem poročilu odgovorila, da ima voditelj "zelo poseben voditeljski slog". Vendar je Ilinka Todorovski obenem pripomnila, da Marcela veliko gledalcev "navdušeno spremlja" in "je prejel veliko nagrad". Očitno sem spregledal, da če izpolniš omenjena kriterija, pravilnik ne velja in lahko oddajo vodiš, kakor ti paše. Si predstavljate, da bi na RTV že desetletja gledali kakšen desni Studio City, v katerem bi novinar veselo prekinjal goste in podajal svoja osebna in izrazito desna mnenja? Ne?!

Maske padajo

Med večno afero o medicinski opremi se je za voditeljico večernega Dnevnika perfidno pojavila fotomontaža ministra Zdravka Počivalška z medicinsko masko, narejeno iz bankovca. Maska je nato v animaciji ministru padla iz obraza. Odličen satirični vložek. Škoda, da pravilnik eksplicitno prepoveduje tovrstne efekte kot uporabo satire v informativnih oddajah.

Med novinarstvom in aktivizmom

Žal je tovrstnih primerov kršitev kodeksa RTV veliko. Morali bi skrbeti vsakega gledalca ne glede na politične preference. Tisti, ki svarijo pred nevarnostjo nekakšne "orbanizacije javne televizije" in se zgražajo nad peticijami za ukinitev obveznega RTV prispevka, bi morali biti v prvi vrsti v boju za dosledno izvajanje pravilnika RTV in s tem poklicnih standardov.

Na javni RTV političnega aktivizma ne sme biti, ne levega ne desnega. Nobenega.

Najbolj vprašljiv je odnos novinarjev in novinark osrednega Dnevnika, morda zato, ker ga primerjam s poročanjem italijanske RAI, s katero sem odraščal. Novinarski vložki, ki si jih privošči RTV Slovenija, bi v Italiji nemudoma prišli pod drobnogled parlamentarne komisije, ki bedi nad delom in nepristranskostjo javne televizije. Pristranskost (v obliki komentarjev) je v posameznih oddajah omejeno dopustna, vendar večerni dnevnik mora biti »svetišče« nepristranskosti! V Sloveniji pa se v večernem Dnevniku novinarke in novinarji preveč pogosto ne držijo enega najbolj osnovnih načel novinarstva - ločevanje novic od lastnih (političnih) mnenj. Da o aktivizmu niti ne govorimo.

#spoštujteRTVkodeks

Pri svojih dvajsetih je kodeks RTV v umetni komi. Čas je, da ga prebudimo. Čeprav ni vsaka kritika dela novinarjev in novinark "napad na neodvisnost javne RTV", so kritike v Sloveniji občasno res nespodobne in pogosto kontraproduktivne. Pozivati javno RTV, da se dosledno drži lastnega pravilnika o poklicnih standardih pa je popolnoma legitimno. Zveni naivno? Morda. Vendar jezne obtožbe o pristranskosti RTV novinarjev niso pomagale k izboljšanju stanja. Desnici so celo škodile, doma in v tujini. Si predstavljate, da bi se novinarji in politiki namesto o "napadih na novinarje" morali pritoževati o "zaskrbljujočih poskusih pritiskov na javno RTV, da se dosledno drži kodeksa o nepristranskosti"?

OPRAVIČILO Prispevek ponovno objavljamo, potem ko je bil zjutraj umaknjen s spleta zaradi tehnične napake pri infografiki. Bralcem se za nevščenosti opravičujemo in se jim hkrati zahvaljujemo za razumevanje.