"Kam pa greva zdaj?", je Ivana Rožanc, doma iz Lokve, vprašala svojo prijateljico, s katero se je sprehajala po Trgu enotnosti v Trstu. Namesto pričakovanega odgovora je na svojem mehkem in nežnem dekliškem obrazu začutila močan udarec trde pesti, ki ji je glavo zasukal tako močno, da se je opotekla, izgubila ravnotežje in obležala na kamnito tlakovanih tleh.

"Sciava, qui si parla soltanto italiano", je v boleči omami slišala vreščeči glas italijanskega škvadrista v črni srajci, medtem ko si je z ustnic in nosu brisala kri. Za hip je pozabila, da domačega jezika ne sme uporabljati. Da mora kot oseba nižjega slovanskega porekla govoriti zgolj jezik superiornega italijanskega gospodarja. Sploh pa, saj se vendar piše Rossani in ne več Rožanc.

Slovenski Narodni dom v Trstu je pogorel že leta prej.

Diplomacija "korak za korakom"

Ko sem desetletja kasneje moji noni Ivani, ki je bila že v poznih letih, z velikim optimizmom pripovedoval, da se bo Slovenija vključila v Evropsko unijo, v kateri bomo enakopravno in v miru živeli z ostalimi evropskimi narodi, me je z zanimanjem poslušala. "Ali so v tej skupnosti tudi Italijani?", me je z nezaupanjem na koncu vprašala.

To zgodovinsko nezaupanje in težavne odnose med Slovenci in Italijani ponazarjata prav Rapalska pogodba in požig Narodnega doma v Trstu, stoletnici, ki ju obeležujemo letos. In vsaj vrnitev Narodnega doma slovenski skupnosti v Italiji ob stoletnici požiga naj bi pomenila, čeprav gre dejansko zgolj za uresničitev italijanskega zakona s strani Italije, eno od simbolno pomembnejših točk tudi v v procesu slovensko-italijanske "sprave" in izgradnji medsebojnega zaupanja. Ta proces dejansko teče že vsaj desetletje. Diplomacija je na delu že celo dekado. Poleg za vračanje Narodnega doma pomembne predsedniške ravni je bilo v vseh teh letih opravljenih vrsto dejanj, ki so ustvarjala ozračje, ki omogoča vrnitev simbola slovenske identitete in prisotnosti v Trstu. O nekaterih pišem v nadaljevanju.

Osimski sporazumi (1975) so se osredotočili predvsem na dokončno ureditev meje med tedanjo Jugoslavijo in Italijo. Uresničevanje pravic manjšin, opredeljenih že v Londonskem memorandumu (1954), so bolj kot ne prepustili v reševanje notranjih zadev obeh držav pogodbenic. To izhodišče je pomembno opredelilo položajni status in reševanje problemov ne le manjšin, slovenske v Italiji in italijanske v Sloveniji, temveč je pomembno vplivalo tudi na razvoj samih jugoslovansko-italijanskih in kasneje slovensko-italijanskih meddržavnih odnosov. Medtem, ko je Slovenija takoj ob osamosvojitvi formalno pravno trdno uredila položaj italijanske manjšine v Sloveniji, vključno z zastopstvom v slovenskem parlamentu, je Italija šele leta 2001 sprejela Zaščitni zakon za Slovence v Italiji (zakon 38/2001), ki med drugim, čeprav ne preveč pravno natančno, govori tudi o vračanju nepremičnin slovenski manjšini. A dolga leta je uresničevanje zaščitnega zakona potekalo izjemno počasi in težavno. Tudi v meddržavnih političnih odnosih je bilo zaznati veliko predsodkov. Spomnimo se le blokad evropskega pridruževanja Slovenije. Pravzaprav je politično nezaupanje prevladovalo vse do vstopa Slovenije v Evropsko unijo oziroma natančneje do obiska in koncerta prijateljstva treh predsednikov Italije, Slovenije in Hrvaške v Trstu 13. julija 2010.

Kako leto prej je italijanski predsednik Napolitano ob februarskem dnevu Spomina na fojbe in eksodus, obtožil Slovence in Hrvate slovanskega genocida nad Italijani. To je povzročilo zasebni in viharni slovenski ter javni hrvaški protest tedanjih predsednikov Slovenije in Hrvaške. Napolitano je uvidel škodo, ki jo je povzročil, in si jo prizadeval popraviti. Ob 90. obletnici požiga Narodnega doma, prav ob začetku mojega veleposlaniškega mandata v Rimu, se je v Trstu, simbolu "najbolj italijanskega mesta" zgodil koncert Poti prijateljstva z mešano sestavo glasbenikov in pevcev iz Slovenije, Hrvaške in Italije, pod vodstvom svetovno znanega dirigenta Riccarda Mutija. Pred tem so trije predsedniki obiskali Narodni dom v Ulici Filzi in položili žrtvam fašističnega nasilja ter venec k spominskem znamenju italijanskim optantom iz teritorijev, ki so po vojni pripadli Jugoslaviji. 

To je bil zgodovinski, prvi obisk kakega italijanskega predsednika v slovenskem Narodnem domu. Od tedaj so tekla dejanja v zvezi z uresničevanjem manjšinskega zakona precej drugače, klima se je spremenila v Rimu, predvsem pa v Trstu. Nastopil je čas prizadevanj resničnega sožitja. Zavladalo je obdobje tako imenovanega "duha iz Trsta". To se je pri delovanju v Rimu močno občutilo. Signal nove politike je prišel z najvišje ravni - s Kvirinala. Nekateri so dogodek označili kot spravo med Slovenci in Italijani. Sam mislim, da je šlo za precej pomemben delček, ki je vodil tudi v dogodke, ki so ta julij pred nami in bo morda skupaj z vrnitvijo Narodnega doma nekoč dejansko pomagal ustvariti mozaik formalne sprave ali bolje pomiritve med Slovenci in Italijani. Po vzoru sprave med Čehi, Poljaki in Nemci. Proces pomiritve se je začel desetletje nazaj. Nihče ni vedel, kam bo vodil.

Moj veleposlaniški mandat v Rimu

Takoj na začetku veleposlaniškega mandata sem se v Trstu sestal s predstavniki manjšine, da bi skupaj določili prioritete delovanja v zvezi z uresničevanjem zaščitnega zakona. Ena izmed želja naše manjšine je bila, da bi imeli tudi v Rimu neposredne sogovornike z italijanskimi državnimi inštitucijami, saj Paritetni odbor temu ni namenjen. Želeli so oblikovanje stalnega institucionalnega omizja manjšine z italijanskimi ministrstvi. Ob omenjanju vračanja Narodnega doma na ulici Filzi, kakšnega optimizma pri manjšini nisem zaznal. Prošnje so ostajale neuslišane. Po intenzivnem dopisovanju z vladnim podsekretarjem Giannijem Letto, desno roko tedanjega predsednika vlade Italije Berlusconija in stricem kasnejšega predsednika vlade Enrica Lette, ter težavnem pojasnjevanju predloga podsekretarjem in ministru na zunanjem ministrstvu Italije, je bilo delovno omizje ustanovljeno. Zaživelo je pri notranjem ministru pod vlado Maria Montija. To omizje je bilo tudi tisto, ki je oktobra 2019 formalno ustanovilo koordinacijo pristojnih italijanskih organov za izvedbo vrnitve Narodnega doma slovenski skupnosti do stoletnice požig in s tem potrdilo upravičenost svojega obstoja.

V procesu kreiranja ugodne klime med Slovenijo in Italijo ni bila nepomembna niti stota obletnica I. svetovne vojne. Predsednik Mattarella je želel obeležiti obletnico vstopa Italije v vojno na Debeli Griži. Iz urada italijanskega predsednika sem dobil pismo z vabilom predsednika na prireditev. Ta je bila, tudi zaradi dogodkov s Slovenci po Rapalski pogodbi, posebej občutljiva. Podobno kot tiste vsakoletne na Kvirinalu v spomin na fojbe, ki se jih zaradi pomanjkanja reciprocitete in umanjkanja vzročno-posledične zveze sam nisem udeleževal. 

V pogovorih na Kvirinalu, palači italijanskega predsednika, se je pokazalo, da zaradi razvoja zelo pozitivnih odnosov s Slovenijo predsednik želi, da bi potrdilo udeležbe slovenskega veleposlanika pomenilo spodbudo tudi za udeležbo avstrijskega, hrvaškega in madžarskega. Predsednik Mattarela naj bi podal sporočilo miru in skupno evropsko prihodnost vseh omenjenih držav. Kljub pomislekom našega zunanjega ministrstva in po posvetu s predstavniki slovenske manjšine, sem se dogodka udeležil. Sporočilo italijanskega predsednika je bilo dejansko pozitivno in evropsko naravnano. Predsedniki in predstavniki navedenih držav so se  zvečer udeležili tudi slavnostnega koncerta v Doberdobu. In ni naključno, da se je italijanski predsednik kasneje na povabilo slovenskega udeležil odkritja spomenika padlim Slovencem v prvi svetovni vojni v Doberdobu. Simbolne geste, ki so krepile medsebojno zaupanje.

Brexit: Narodni dom Slovencem

Zakon o zaščiti Slovencev v Italiji v 19. členu razen naslova, kjer govori o vračanju nepremičnin, ni najbolj jasen. Govori predvsem o uporabi prostorov s strani slovenskih manjšinskih institucij. To velja tako za Narodni dom pri Svetem Ivanu, ki je v obnovi, Trgovski dom v Gorici, katerega predajo dela prostorov za namembnost manjšine sta počastila slovenski predsednik Pahor in predsednica Furlanije Julijske krajne (FJK) Debora Serracchiani, kakor tudi za Narodni dom v Ulici Filzi v Trstu. Način uporabe naj bi določila dežela Furlanija Julijska krajina. Restitucijo sta začeli omenjati slovenska manjšina in diplomacija že v devetdesetih letih, a intenzivneje z zavzemanjem za predsedniško počastitev stoletnice požiga. Za to pa je bilo potrebno pospešiti odločevalske procese pristojnih italijanskih institucij. Tematika je bila tako postala stalnica številnih državniških srečanj predstavnikov obeh držav na najvišjih ravneh.

Ob koncu mojega veleposlaniškega mandata, po tem ko so mi v Farnesini (sedež italijanskega zunanjega ministrstva, op. uredn.) nakazali, da naj bi se Italija nagibala k odločiti za pospešitev vrnitve prostorov doma manjšini, smo leta 2015 v Trstu opravili prvi posvet s predstavniki slovenske narodne skupnosti, da bi ugotovili, v kakšni obliki si želijo vrnitve doma ter kakšne vsebine naj bi se v domu razvijale. Sestanek je potekal v mali dvorani Narodnega doma. Izkazalo se je, da so tako glede oblike vrnitve kot vsebin pogledi manjšine zelo različni. Skupen pa je bil pogled, da bi vse vsebine doma odražale sožitje med Slovenci in Italijani, po možnosti pa tudi drugimi narodnimi skupnostmi, ki so bile prisotne v domu pred požigom.

Čudno naključje, a zdi se, da je bila prava prelomnica v dokončni odločitvi Italije, da dejansko vrne Narodni dom manjšini v naravi, ravno Brexit ter s tem povezana italijanska kandidatura za sedež institucije EMA (Evropska agencija za zdravila), ki naj bi se selila iz Londona. Italija je želela slovensko volilno podporo. Štel je namreč vsak glas. Tedaj sem bil državni sekretar v ministrstvu za zunanje zadeve, odgovoren za EU in bilateralne odnose. V zameno za glasovalno podporo smo pripravili pisni dogovor z italijansko stranjo, ki je med drugimi interesi vseboval tudi zavezo, da Italija Narodni dom vrne manjšini do 100. obletnice požiga. 

Dogovor sta novembra 2017 v Rimu formalizirala ministra Erjavec in Alfano. Ta dogovor je postal referenca kasnejše dinamike vračanja doma in Italija ga je vzela resno. Čeprav je italijanski Milano v žrebu izgubil sedež agencije proti Amsterdamu, mi je generalna sekretarka italijanskega zunanjega ministrstva Elisabetta Belloni, ki se je tik pred italijanskimi volitvami na moje povabilo konec februarja 2018 mudila v Ljubljani, zaupala, da bo Italija spoštovala in naprej izpolnjevala  sklenjeni dogovor, ter da je sprejeta politična odločitev, da se Narodni dom vrne do julija 2020. Enako potrdilo sem dobil na konzultacijah v Rimu junija 2018 kot tudi to, da Italija resno jemlje pripravo državniškega dogodka ob tem.

Sprava, pomiritev ali kaj tretjega?

Kljub vsem opisanim meddržavnim aktivnostim, od katerih so seveda posebnega pomena napori predsednikov obeh držav, pa gre pri vračanju Narodnega doma slovenski narodnostni skupnosti v Italiji v bistvu za zelo zapoznelo uresničevanje italijanskega zakona s strani države Italije in ne za meddržavni dogovor, sporazum ali pogodbo s Slovenijo. Gre za politično, predvsem pa pravno razmerje in zakonsko obvezo države Italije do slovenske manjšine v Italiji. To pa je tudi v skladu z veljavnimi meddržavnimi  pogodbami med Slovenijo in Italijo.

Obisk Narodnega doma 13. julija 2020 s strani predsednikov Slovenije in Italije ob 100. obletnici njegovega požig, njuno prisostvovanje podpisu akta pristojnih inštitucij, ki naj bi omogočil dejansko vrnitev Narodnega doma, pa ima dejansko velik simbolno-politični pomen, da je dogodek pomemben tudi za meddržavne odnose med Slovenijo in Italijo in da predstavlja potrditev razvoja prijateljskih, evropskih odnosov dveh sosednjih držav s težko medsebojno zgodovino. Pomeni potrditev, da je slovenska manjšina v Italiji - pa tudi italijanska v Sloveniji - dejansko pomemben pozitivni politični dejavnik v izgradnji odličnih čezmejnih in meddržavnih odnosov in nič več breme političnega sosedstva. Prav tako kot je bil razvoj slovensko-italijanskih odnosov zamišljen vsaj od koncerta prijateljstva ter začetka procesa zaupanja in pomiritve pred desetletjem v Trstu.

Seveda bi lahko le naivni pričakovali, da bi italijanski predsednik prišel julija v Trst samo zaradi Narodnega doma. Ima tudi italijansko publiko, ima tudi obveznosti po Zakonu o spominu na fojbe in eksodus. Vsaka stran ima pač svoj spomin. In po vojni tudi za Italijane, tudi nedolžne ni bilo lahko. Moti le, da ob spominjanju na fojbe in eksodus v Italiji le težko najdemo misli in spraševanja o dejanskih vzrokih povojnih tegob Italijanov. Tega uničevalnega fašizma  ni v nobenem šolskem učbeniku ali javni razpravi. Pa je italijanska republika ustavno utemeljena na antifašizmu. 

Upajmo, da obisk Narodnega doma s strani enega od predsednikov ni bi pogojevan z obveznostmi po Zakonu o spominu na fojbe in eksodus ali po načelu "quid pro quo", kot je bila uvedba novega tržaškega praznika 12. junija. Še posebej, ker poteka vračanje Narodnega doma po italijanskem zakonu in gre za spoštovanje italijanske zakonodaje, ki bi moral biti uresničena že pred leti.

Težko pa bi julijski dogodek opredelili kot ultimativni in konkludentni akt sprave ali pomiritve med Slovenci in Italijani. Gotovo gre za pomembno dejanje in korak naprej v procesu pomiritve, a sama sprava med narodoma, če bo sploh do nje kdaj formalno prišlo, bi morala zajeti širše politično in teritorialno območje. Mogoče je zato toliko polemik in različnih pogledov tudi na spremljevalno polaganje vencev predsednikov na bazoviškem šohtu, za katerega se dejansko ne ve, kaj je tam "pokopano", in vzajemno bazoviškim junakom, ki bi kot eni prvih antifašistov v Evropi ob 90. obletnici ustrelitve zaslužili italijansko pravno rehabilitacijo. Bodo po obisku italijanskega predsednika naposled obravnavani drugače? In ali naj le Slovenija prevzema nasledstvo bremena krivde skupne Jugoslovanske armade za povojne dogodke? Ima to lahko pravno odškodninske posledice?

Akt meddržavne, mednarodne sprave tudi ne more ostati omejen zgolj na teritorij Italije, kot bi bil v primeru zgolj bazoviške reciprocitete. Upoštevati bi moral vzročno-posledično zvezo dejanj kot je opredeljena v zgodovinskem poročilu Slovensko-italijanski odnosi 1880-1956 (Relazioni italo-slovene 1880-1956). Predvsem je tu mišljeno fašistično nasilje in divjanje nad Slovenci po Rapalski pogodbi in med drugo svetovno vojno v povezavi s problematični povojnimi dogodki za Italijane. Akt sprave bi namreč težko izpustil italijansko okupacijo slovenskega ozemlja in posebej Ljubljane med drugo svetovno vojno, streljanje talcev in umiranje Slovencev v taboriščih. Primeren bi bil ustrezen obisk italijanskega predsednika tudi v Sloveniji, na primer v Gramozni jami. 

Češko–nemška sprava je temeljila na takšnem recipročnem zavedanju. In seveda sprave ne more biti niti brez zadnjega dejanja v tragediji med narodoma – eksodusu optantov iz teritorijev, ki so pripadli Jugoslaviji in italijanskem dvigu odškodnine po Rimskem sporazumu (1983) s fiduciarnega računa v Luxembourgu. Šele navedeno bi pomenilo dokončno formalno-pravno, politično in morebiti človeško zaprtje bolečih ran, ki sta si jih prizadela oba naroda ter izgradnjo prijateljskega zaupanja za sožitje v prihodnosti. Vsak s pravico svojega spomina in svoje pietete. Ne pozabiti, a oprostiti in živeti naprej. Seveda tudi ob spominu na slovenske neprostovoljne "optante", ki so bežali iz Italije v Kraljevino Jugoslavijo po Rapalski pogodbi.

Sprava ali pomiritev je dolg, boleč in težek proces. To vidimo in občutimo Slovenci že doma, pri sebi. Tudi in celo nove, mlade generacije. In dokler Slovenci sprave ne uredimo, jo sprejmemo pri sebi, jo bomo težko dosegli z drugimi. Prevlada namreč parcialna ideološko-politična optika. 

Največji korak naprej po vrnitvi Narodnega doma in predsedniškega obiska bi bil, ko bi vsebina zgodovinskega poročila, vzroki in posledice tragedije obeh narodov, našli prostor v šolskih učbenikih tako slovenskih kot italijanskih novih generacij. Da bi se vživeli v usodo eden drugega in si ne želeli več njene ponovitve. O tem sem večkrat pisal italijanskemu predsedniku, zunanjemu in šolskemu ministru.

Vrnitev domov

Slabo bi bilo, ko bi - posebej italijanski mediji in politika - ob stoti obletnici vrnitve Narodnega doma Slovencem videla zgolj eno zgodbo - zgodbo polaganja vencev na šohtu in to jemala kot dokaz lastne žrtve, nedolžnosti, večvrednosti, dokazane krivde drugega (brez upoštevanja vzrokov) in večvrednost lastnega spomina. Ponovna, kot že tolikokrat, zamenjava vlog rablja in žrtve. To bi lahko predstavljalo oviro nadaljnjem procesu meddržavnega sodelovanja. Vplivalo bi lahko na primer tudi na pogovore o vračanju arhivov in umetnin, odnešenih iz slovenskega ozemlja. Naklonjeno in pozitivno družbeno ozračje v času vrnitve doma je izjemnega pomena, da Narodni dom ne bi postal simbol nasprotovanja skrajno desnih sil in kasnejšega morebitnega lokalnega oviranja. Še posebej v času novega lokalnega praznika "osvoboditve Trsta".

V centru pozornosti julijskega dogodka bi moral biti Narodni dom in njegov požig kot opomin. Narodni dom kot simbol slovenske identitete in prisotnosti v Trstu, kot prostor odprtosti, sodelovanja in sožitja med Slovenci in Italijani. V Trstu, ob meji, v Evropi. 

Stoletje so Italijani izrivali Slovence iz Trsta na obrobje. V Sloveniji je malo znano, da so na trgu Oberdan, neposredno pred samim Narodnim domom, italijanski nacionalisti zgradili impozantno palačo Arrigoni, da bi zakrili silhueto poslopja simbola slovenstva in ga tako odstranili z glavnega trga. V devetdesetih letih je palačo Arrigoni, kot simbol moči slovenske manjšine, kupila kasneje propadla slovenska Tržaška kreditna banka. Manjšina si od finančnega zloma banke, ki ima sicer več ozadij, ni nikoli dejansko opomogla. Celo Nova ljubljanska banka je nerazumljivo bežala iz mestnega središča na finančno nepomembno obrobje Opčin in tam propadla. Z vrnjenim Narodnim domom, osrednjo stavbo vseh zamejskih Slovencev brez razlik in delitev, se tudi Slovenci iz matice vračamo v tržaško srce. In "novi" Narodni dom bi zato moral odražati znanstveno, kulturno ter gospodarsko moč in bogastvo tako manjšine kot evropske in uspešne matične Slovenije. 

Dolga je bila pot domov! Stoletna, težka in tudi krvava. Vstal je iz plamenov v novo življenje, vanj se vračajo njegovi lastniki. Naj bo novi dom topel vsem Slovencem! In naklonjen sodelovanju z Italijani. 

Spomin ostaja, naše oči gledajo v prihodnost. Vstopamo v novi čas! Skupaj, tudi z Italijani, v skupni Evropski uniji miru, draga nona.