Komentar

Prizori iz Slovenije: Kučanova igralnica oblasti in besed

V Sloveniji se je obsedenost z oblastjo obdržala do današnjih dni, saj privrženci revolucionarnih tradicij začno s protesti in demonstracijami že ob prvih napovedih, da se namesto "leve" obeta "desna" vlada; po nekaj mesecih pa so zahteve po padcu "desne" vlade postale tako rekoč histerične.

08.07.2020 11:30
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   Slovenija   osamosvojitev   ZKS   Milan Kučan   Piero Fassino   Ivan Hribar   demokracija   Demos   Jugoslavija

Fotomontaža: portal+

Kučanova slavnostna stavka o sanjah in novem dnevu sta vsekakor dvoumna. Kot da je bila odločitev o samostojnosti nekakšen privid, naslednjega dne pa pride streznitev, in samostojnosti dejansko ne bo? Oblastniki si pogosto privoščijo besedne igre in dvoumnosti.

1. Pogovor na potovanju z vlakom 1918

 

Znani jugoslovanski politik (in ljubljanski župan) Ivan Hribar je konec oktobra 1918 na vlaku, s katerim se je peljal na sestanek Narodnega vijeća v Zagreb, slišal naslednje sopotnikove besede: "Nič več ne bo tako, kakor je bilo doslej! … Ljudstvo bo vladalo, pa ne škrijci. Mi bomo gospodarji, premoženje se bo razdelilo … " [1]

 

 

2. Vrt moje mladosti

 

V prejšnjem stoletju, po drugi svetovni vojni je naša družina stanovala v Šumijevi hiši, ki je bila le streljaj oddaljena od ljubljanske Drame in dva streljaja od Nunskega vrta, ki se je uradno imenoval Cicibanov gaj. V spominu imam visoko drevje, travo, igrala … Tja me je v moji zgodnji mladosti večkrat vodila/vozila mati, v poznejših petdesetih letih pa sem se tja hodil igrat s prijatelji iz soseske. Pozimi sem se hodil sankat na majhno vzpetino na vzhodnem robu Nunskega vrta ob Ulici Josipine Turnograjske. Leta 1962 so se uršulinkam odvzetega (odkupljenega?) vrta polastili arhitekti, ki so najprej zgradili parkirno hišo, leta 1971 pa Maximarket in stolpnico Ljubljanske banke. Leta 1975 so postavili Tršarjev spomenik revoluciji in v marmor vklesan odlomek iz - danes - neveljavne in obsoletne ustave. (Na Trgu revolucije, poznejšem Trgu republike ta ustava očitno še vedno velja.) Kmalu je bila dograjena še druga stolpnica, medtem ko so Cankarjev dom začeli graditi leta 1979 in ga končali 1981. Ob tem so porušili vilo, kjer je stanoval Ivan Maček, nedaleč stran pa postavili spomenik Edvardu Kardelju. Kot je znano, gre za upodobitev skupine državljanov, med katerimi je prepoznaven le Kardelj. O skupinskem kipu je gledališčnik Bojan Štih rekel, da so vsi - razen Kardelja - videti, kot da bi jim na glave nataknili nogavice. Vrt, kamor sem se bil hodil igrat, so spremenili v betonsko parkirišče, ki so ga imenovali Trg revolucije. Šele v osemdesetih letih so ploščad preimenovali v Trg republike.

 

 

3. Program Zveze komunistov Jugoslavije 1958

 

V času moje zgodnejše mladosti (star sem bil dvanajst let) so na 7. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije sprejeli program, ki vsebuje stavek, ki so ga prav pogosto navajali kot nekakšno navodilo za prave marksiste in komuniste. Popularni stavek iz Programa ZK se glasi:

 

"Nič, kar je bilo ustvarjenega, nam ne sme biti tako sveto, da bi ne moglo biti preseženo in da se ne bi umaknilo tistemu, kar je še bolj napredno, še bolj svobodno, še bolj človeško."

 

Nekoč je s tem stavkom polemizirala Spomenka Hribar, ki je menila, da je v primeru, če ni nič svetega, vse razpoložljivo.

 

 

4. Kdo je na oblasti leta 1972?

 

V večini afriških držav, na Kubi, v Severni Koreji, Venezueli, predvsem pa v Rusiji in na Kitajskem, si voditelji prizadevajo, da bi ostali na oblasti - in uživali privilegije - čim dalj časa, po možnosti do smrti. Voditelji govorijo, če pa ne govorijo, seveda mislijo in računajo, da bo vse še naprej, po možnosti vedno tako, kot je bilo dotlej.

 

V teh dneh je ameriška revija za zunanjo politiko Foreign Affairs svojim naročnikom poslala članek, ki se ukvarja s sporočili pokojnega sovjetskega oporečnika Andreja Amalrika. Amalrik je leta 1970 napisal esej Ali bo Sovjetska zveza preživela do leta 1984?, kjer piše:

 

"Edina reč, ki jo želi oblast (the Government), je, da vse ostane tako, kot je bilo: da so oblasti (authorities) priznane, da inteligenca molči, in da ni nobenega majanja sistema z nevarnimi in nenavadnimi reformami." [2] 

 

Amalrikova - 50 let nazaj na Zahodu objavljena - ocena je bila namenjena Brežnjevu, na neki način pa se prav dobro prilega tudi jugoslovanskim razmeram, ki jih je 9. septembra 1972 v Splitu opisoval Titov sekretar Stane Dolanc:

 

"Mora nam biti popolnoma jasno, da smo mi komunisti v tej državi na oblasti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo."

 

Na podlagi te Dolančeve izjave in na podlagi drugih podatkov oz. pričevanj (npr. v zvezi z znamenitim Pismom predsednika ZKJ in Izvršnega biroja Predsedstva ZKJ, s katerim so Tito, Dolanc in Kardelj čistili nepravoverne jugoslovanske ustanove in forume) lahko rečemo, da se Dolanc ni šalil. Šalili so se tisti, ki so kadrovske čistke razlagali kot demokratično razčiščevanje pojmov in ljudsko voljo. O šalah in šaljivcih (jokerjih) v nadaljevanju!

 

 

5. Kučanov govor na Trgu republike 26. junija 1991

 

Dan po odločitvi o ločitvi od Jugoslavije je Milan Kučan, predsednik predsedstva Republike Slovenije, na tistem istem Trgu revolucije/republike oz. na prostoru, kjer je bil nekoč Nunski vrt/Cicibanov gaj, izrekel nekaj pomenljivih in zanimivih stavkov, ki spominjajo na znameniti izjavi v filmih V vrtincu in Zajtrk pri Tiffanyju:

 

Vivien Leigh: "O tem bom razmišljala jutri. Jutri je nov dan."

(I’ll think about that tomorrow. Tomorrow is another day.) [3] in

 

Audrey Hepburn: Kolikor vem, je jutri nov dan.

(I believe that tomorrow is another day.) [4]

  

Kučanove besede na razglasitvi neodvisnosti oz. ob ustanovitvi samostojne države so bile naslednje:

"Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan." [5]

 

 

Kako naj razumemo tadva pogosto citirana stavka? Gre za šaljivo/dvoumno domislico oz. besedno igro, o čemer bo govor v nadaljevanju.

 

 

6. Piero Fassino s Kučanom in Ribičičem 27. junija 1991

 

Zgodba se nadaljuje dan po razglasitvi neodvisnosti, ko se Milan Kučan in Ciril Ribičič sestaneta s Pierom Fassinom, ki je mednarodni sekretar Demokratične stranke levice (PDS), naslednice italijanske Komunistične partije (PCI). V knjigi Per passione takole opisuje srečanje s slovenskima tovarišema:

 

"Slovenci prosijo, naj jih ne pustimo samih, pri čemer rotijo italijansko in evropsko levico, naj ne podarita neodvisnosti bivših jugoslovanskih republik desnici." [6]

 

S Kučanom in Ribičičem je Fassino razpravljal o scenarijih za prihodnost. Razpad Jugoslavije je kljub nasprotnim poskusom Evropske unije neizbežen. To pozneje Fassinu prizna tudi hrvaški Ivica Račan, ki pravi, da se je odločil bojevati za neodvisnost. Beogradu ni do pogajanj, pravi, vsega tega oportunistična Evropska unija ne razume, problem so leta 1994 rešili šele Američani. Kaj sta Kučan in Ribičič predlagala Fassinu? Naj jima italijanska in evropska levica pomagata ostati na oblasti! Da bi bilo treba zaustaviti spremembe, ki so jih prinesli slovenska pomlad (1987-1991), padec Berlinskega zidu (1989), konec hladne vojne in Pariška listina o novi Evropi (1990).

 

 

6. Med vojno 2. julija 1991 

 

Potem se je začela vojna. Sredi vojne, med pogajanji v Zagrebu in pred Brionsko deklaracijo Kučan v Cankarjevem domu ponovi stavek, ki smo ga našli pri Ivanu Hribarju in ki je parafraza programske izjave ZKJ o tem, da ni nič sveto:

 

"Po tej vojni, ko se bo končala, ne bo nič več tako, kot je bilo prej. Nič več. Potem bo nov čas in se bomo pogovarjali o novih stvareh." [7]

 

Kučanove besede so ljudje večinoma razumeli kot napoved preloma in preobrata, boljšega življenja, spoštovanja človekovih pravic, svobodne pobude v gospodarskem in kulturnem življenju itn. Bile so slišati v skladu s tistim, kar je napovedoval Demos, katerega politiko sta predstavljali predvsem zahtevi po demokraciji in državni samostojnosti. Čeprav je bil Kučan glavni in bistveni zastopnik starega režima, so državljani domnevali, da se je spreobrnil in prilagodil novim časom. Na neki način so te besede sprejemali kot napoved sprememb, ki bodo zaradi predsednikovega izvora v prejšnjem času in zaradi njegove izkušenosti morda počasnejše, manj boleče in tako rekoč brezšivne, predvsem pa bo prišlo do ravnotežja na neki novi, višji ravni.

 

 

7. Jokerji

 

Najvišja ali vsaj ena najvišjih kart v igri z besedami, ki jo igrajo v slovenski politični igralnici (pa še kje), je joker, ki se imenuje spremembe ali prenova. Zveza komunistov Slovenije se je preimenovala v SDP - Stranko demokratične/socialdemokratske prenove. Odtlej so se komunisti imenovali "prenovitelji". (Hrvaški komunisti so postali SDP - Stranka demokratskih promjena.) Vsaka nova oblast, posebno še revolucionarna (kot je bilo leta 1945) uporabi ta joker. Sprva je šlo za revolucionarne spremembe (zunajsodni poboji, montirani procesi, nacionalizacija …). 

 

"Spremembe" in "prenova" nista preprosti ali nedolžni besedi. Vprašanje je namreč, ali je Kučan med osamosvojitveno vojno razmišljal, kako bo vse drugače, ali nemara o tem, kako bi bilo treba spremeniti, kar je bilo ali vsaj postajalo drugače? Ali bi bilo potrebno poskrbeti za spremembo na ta način, da bi se vrnilo tisto, kar je bilo v socializmu, v programu ZKJ in v splitskem govoru Staneta Dolanca? 

 

Za Komunistično partijo oz. za Zvezo komunistov je bilo značilno, da so spremembe postale tradicija. Govorili so o varovanju revolucionarnega izročila oz. tradicije. Kadar privrženci te tradicije govorijo o spremembah ("Nič več ne bo tako, kot je bilo."), se nikoli ne ve, ali gre za revolucionarne spremembe (ki so postale tradicija), ali za nove spremembe, ki naj bi zavrgle to tradicijo. Brez posebno rahločutne analize lahko ugotovimo, da je privržencem revolucionarnih tradicij največ do tega, da s pomočjo omenjenega jokerja obdržijo oblast za vsako ceno; da ostanejo trajno na oblasti. V Sloveniji se je obsedenost z oblastjo obdržala do današnjih dni, saj privrženci revolucionarnih tradicij začno s protesti in demonstracijami že ob prvih napovedih, da se namesto "leve" obeta "desna" vlada; po nekaj mesecih pa so zahteve po padcu "desne" vlade postale tako rekoč histerične.

 

 

8. Tovarna koles

 

Nekdanja tovarna koles Rog je - ali bi lahko bila - primeren sedež vodstva novega kolesarskega gibanja. Aktualna zasedba je na strehi naslikala/postavila velikanske črke, ki spominjajo na kalifornijski HOLLYWOOD ali recimo na sabotinski napis NAŠ TITO. Ljubljanski napis - NEOMEJEN ROG TRAJANJA - je viden od daleč, recimo z ljubljanskega gradu. Ob tem bi celo privrženci ali občudovalci omenjenega gibanja, ki je zasedlo tovarno, morali priznati, da je "neomejeno trajanje" vsaj dvoumno, če že ni nekoliko sprevrženo geslo, saj meri na privilegije, imuniteto in nedotakljivost, ki običajnim državljanom niso priznani. Napis NEOMEJEN ROG TRAJANJA je dvoumna domislica, šala oz. besedna igra. Po eni strani gre za "neomejen rok trajanja", torej za trajno rešitev. Za zasedbo Roga, ki se je začela leta 2006, ni omejitve mandata. Z drugimi besedami: vse bo tako, kot je bilo

 

V Rogu stanujejo večinoma mladi ljudje, ki morda hodijo na univerzitetna predavanja ali pa tudi ne. Kot profesor si seveda ne morem pomagati, da ne bi ob vseh anekdotah o oblasti, ki sem jih napisal, napisal o oblasti še nekaj načelnega in profesorskega. 

 

Pomislimo na Platonovo definicijo aristokracije. V tej državni ureditvi vladajo poznavalci resnice (tj. filozofi), ki jih vladanje ne veseli in ki državne naloge razumejo kot dolžnost. Jugoslovanske oblastnike je vladanje seveda veselilo, od njega pa so imeli tudi precejšnje koristi. Jugoslavija je doživela timokracijo, t.i. "častiljubno" državno ureditev, ki jo vodijo vojaški, gospodovalni in častihlepni ljudje. Doživela je tudi oligarhijo, tj. ureditev, v kateri vladajo bogataši; morda celo trenutek platonske demokracije, v kateri "vsak državljan lahko dela, kar hoče". Demokracija pri Platonu vodi k tiraniji, ki je nesrečna, revna in "zasužnjena" država. V njej so samo gospodarji in hlapci. Takšna ureditev je bila za Jugoslavijo in jugoslovansko Slovenijo še najbolj značilna in dolgotrajna.

 

 

9. Stabilnost ali svoboda?

 

Raziskovalci mednarodnih odnosov se v glavnem delijo na idealiste in realiste; na zagovornike svobode, tj. reform, korenitega in skokovitega, celo revolucionarnega napredka, novosti, novih obrazov … in na zagovornike stabilnosti, tj. tradicije, spoštovanja avtoritet in predvidljivih, načrtovanih, čim previdnejših sprememb. Značilno stališče idealistov je: nič več ne bo tako, kot je bilo. Realisti pa pravijo: vse bo tako, kot je bilo. Posmehljivci seveda pravijo: Plus ça change, plus c'est la même chose. [8] 

 

Amalrik je opisoval države oz. sisteme brez politične konkurence. V takšnih državah se igrajo z besedami: saj pravijo, da imajo demokracijo, da so napredni in pravični, da delajo za ljudstvo in skrbijo za reveže; da so najpametnejši, najuspešnejši in najmočnejši. Sovjetska zveza je okupacijo Madžarske ali Češkoslovaške duhovito imenovala bratsko pomoč, največja jugoslovanska duhovitost - razen bratstva in enotnosti - pa je bila kajpada samoupravljanje. Podobno duhovito sta ravnala Adolf Hitler in Vladimir Putin: prvi, ko je priključitev Sudetov imenoval samoodločbo v skladu s sklepi versajske konference, drugi, ko je ukrajinski polotok Krim priključil Rusiji v skladu z rezultati skrbno pripravljenega referenduma. 

 

Če odmislimo zgodovinske primere "prosvetljenega" absolutizma, gre v glavnem za prijeme in sisteme, ki so jih v 20. stoletju razvila znana revolucionarna gibanja od komunizma in fašizma do nacionalnega socializma. V vseh teh primerih je šlo za izključevanje/uničevanje protiuteži, tekmovanja, kontrole in kajpada človekovih pravic, vse v imenu zgodovinskih interesov in zgodovinskih zakonitosti. Postavlja se vprašanje, kakšne so v tem kontekstu slovenske izkušnje in perspektive? Kaj pravijo naši voditelji? Da bo vse tako kot prej, ali da nič več ne bo tako, kot je bilo? Kakšen je kontekst, kakšna realnost teh izjav? Te izjave je treba brati na podlagi nesporne ugotovitve, da je imela Slovenija po letu 1990 4/5 (80 %) časa vlade, ki so bile bolj leve kot desne, med letoma 2009 in 2012 oz. po letu 2013 vse do marca 2020, tj. 10 let, pa povsem in celo skrajno leve.

 

 

10. Pa še kratko predavanje o oblasti v času epidemije 2020

 

Latinske besede za to, kar v slovenščini imenujemo oblast, so imperium, auctoritas, potestas, tudi regio, ki nastopa v znanem pregovoru Cuius regio, eius religio [9]. V tem primeru gre za oblast na določenem ozemlju. Iz regio prihaja beseda regija, ki pomeni deželo. Zanimivo, da je državo na (33) "oblasti" razdelila jugoslovanska vidovdanska ustava (1922). Imeli smo ljubljansko in mariborsko "oblast". V slovenščini seveda pravimo, da nekdo "pride na oblast" ali "je na oblasti" (npr. delavski razred, Partija, gospoda, lopovi …). Govorimo o različnih oblasteh, npr. o zakonodajni, izvršni, sodni, centralni, lokalni oblasti. Druga beseda za (teritorialno) oblast bi bila območje, ki pomeni ozemlje, na katerem velja neka moč. Oblast in območje sta sinonima, vendar območje nakazuje omejenost moči, pri čemer je pri oblasti omejitve običajno treba šele določiti. Z oblastjo in z oblastniki je povezana tudi last(nina). Razlika med območjem in oblastjo je podobna razliki med močjo in lastnino. Nekoč sta bili lastnina in oblast - marsikje sta še danes - odvisni od moči (npr. od vojaških osvojitev oz. prilastitev), ne od pogodb in zakonov, torej je oblast sinonim moči, pogosto neomejene moči. Oblast nekateri evropski jeziki imenujejo Macht, power, pouvoir, potere. Te besede so v sorodu z latinsko besedo potestas. Če bi izbirali besedo, ki najbolje pojasnjuje pojem oblasti, bi najbrž kljub vsemu napredku morali izbrati moč (power, Macht, pouvoir, potere…).

 

Kdor ima moč in oblast, se lahko šali.

 

Oblast si pridobijo, imajo, obdržijo … vojskovodje/vojaki ali politiki/diplomati. Za Avstrijo so nekoč rekli: Bella gerant alii, tu felix Austria nube. [10] Danes o nacionalni oblasti večinoma odločajo volitve v državah. Oblast in vpliv v mednarodnih povezavah (npr. EU, NATO) imajo praviloma koalicije, ki so v skladu s številom prebivalcev, predvsem pa z gospodarsko, kulturno in vojaško močjo članic. Včasih oblasti imenujejo tudi authorities, autorità, autorités … kar prihaja iz latinskega auctoritas, ta pa se nanaša na izvor, ugled, prepričljivost in znanje oblastnikov. Tu govorimo o primernosti oz. neprimernosti oblasti, ki je zapleteno vprašanje vse od Platona. 

 

V sedemdesetih letih so sovjetski in jugoslovanski komunisti verjeli, da so trdno na oblasti in da bo “vse ostalo tako, kot je bilo". Slovenska politična pomlad (1987-1992) je seveda nasprotovala takšnim pogledom. V njenem času so Slovenci pričakovali, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Na neki način to velja tudi za čas, ko so Slovenci vstopali v jugoslovansko španovijo. 

 

Demos je napovedoval velike spremembe: neodvisno državo, demokracijo, spravo, vračanje po vojni krivično odvzetega premoženja, privatizacijo … Komunisti - s Kučanom na čelu - se seveda razglašajo za zagovornike sprememb in spadajo med idealiste, vendar so svoje spremembe odigrali in zaigrali s komunistično državo, ki je ukinila demokracijo, nacionalizirala zasebno premoženje, terorizirala oporečnike … Demos je zavračal spremembe, ki so 45 let stabilizirale vladavino komunistov in postale konvencionalne, del tradicije.

 

 

11. Demokracija da, razkroj ne!

 

Komunisti so bili idealisti in zagovorniki sprememb, ki so jim omogočile mirno in udobno življenje. Teh sprememb nikakor niso hoteli opustiti. Treba je čuvati pridobitve socializma! Spremembe da, vendar ne preveč, ne na silo in ne za vsako ceno. Nekaj podobnega so novembra 1968 napisali odlični slovenski kulturniki od Mateja Bora do Josipa Vidmarja v manifestu Demokracija da, razkroj ne! [11] Dvanajsterici jeznih mož sem takrat odgovoril s člankom Demokracija da ali ne? Kučanu smo - potem ko je zmagal na volitvah (ki smo si jih vroče želeli) in kljub vsemu, najbrž zaradi navdušenja nad osamosvajanjem - nekako verjeli, da ne nasprotuje spremembam oz. da jih podpira. Milana Kučana smo skratka imeli za privrženca in zagovornika osamosvojitve. V luči teh domnev pa postane zagonetna izjava, ki jo je v okviru mednarodnega projekta "Kdo je prvi začel? – Zgodovinarji proti revizionizmu" dala članica slovenske delegacije (ki jo je sicer vodil uradni Kučanov biograf Božo Repe) Maja Vehar

 

"Ideologije za doseganje ciljev posegajo po etničnih mitih (eden izmed njih je na Slovenskem npr. osamosvojitev), pri katerih gre v nasprotju s kompleksnimi znanstvenimi spoznanji predvsem za predstavitev zgodovine na preprost in vsem razumljiv način, ki odgovarja ideologiji." [12]

 

Je osamosvojitev, tj. samostojna narodna država "etnični mit", kar tako rekoč pomeni napačno in neresnično miselnost? Je bila razlaga, da je predsednik resno mislil z osamosvojitvijo, saj je bil eden njenih dejavnikov, zmotna? Se je šalil?

 

Kučanova slavnostna stavka o sanjah in novem dnevu (o jutru, ko se prebudimo iz sanj) sta vsekakor dvoumna. Kot da je bila odločitev o samostojnosti nekakšen privid, naslednjega dne pa pride streznitev, in samostojnosti dejansko ne bo? Če je imel Kučan v mislih imenitni filmski junakinji, je stavka mogoče razumeti kot odganjanje pomislekov in odlaganje sitnih vprašanj. Oblastniki si pogosto privoščijo besedne igre in dvoumnosti.

 

Kučan se je igral z besedami. 

 

Še bolj skrivnosten je stavek, ki ga je predsednik predsedstva izrekel med vojno leta 1991 (da nič več ne bo tako, kot je bilo). Večinoma so ga sicer (podobno kot Hribarjevega iz leta 1918) razlagali kot napoved korenitih sprememb, danes, po devetindvajsetih letih pa je vse drugače. Kot beremo v intervjuju za Sobotno prilogo, Kučan govori, kot da je bil stavek izrekel nekdo drug, ne on sam:

 

"Zaskrbela me je tudi napoved: 'Nič več ne bo tako, kot je bilo.' Vprašanje je, česa več ne bo, a je bilo. Kot kaže zdaj, gre ravno za vrednote demokratične ureditve in so zato posegi vanjo nedopustni." [13]

 

Iz konteksta je mogoče razumeti, da Kučan ugovarja pospešku pri spreminjanju razmer, ki jih je napovedala nova Janševa vlada oz. zagovarja zaustavitev spreminjanja razmer, ki se je začelo leta 1990 in se previdno nadaljevalo pod Drnovškom vse tja do leta 2002 in pod Janšo med letoma 2004 in 2008. Po letu 2008 se je Slovenija zaustavila in stala vse do leta 2012. Sledila je enoletna Janševa vlada, nato je država tako rekoč iztirila, potem pa ostala na slepem tiru do leta 2020. Kučan ne prepozna oz. ne prizna svoje lastne napovedi, da bo vse drugače. Kučan se je tokrat vrnil na izhodišče iz časa, predno je začel sodelovati z Demosom leta 1990 in predno se je pridružil družbi osamosvojiteljev. Seveda se je lahko tudi šalil. Zdaj, leta 2020 ali leta 1991? Trideset let dvoumnosti? 

 

________________

[1] Ivan Hribar, Moji spomini II, Ljubljana 1928, str. 294.

 

[2] Glej članek Charlesa Kinga, "How a Great Power Falls Apart, Decline is Invisible From the Inside", Foreign Affairs, June 30, 2020.

 

[3] Scarlett O’Hara/Vivien Leigh v filmu V vrtincu (Gone With the Wind, 1939).

 

[4] Holly Golightly/Audrey Hepburn v Zajtrku pri Tiffanyju (Breakfast at Tiffany’s, 1961).

 

[5] Milan Kučan, Razglasitev samostojnosti na slovesnosti na Trgu republike v Ljubljani, 1991

 

[6] Piero Fassino, Per passione (Iz strasti), Milano 2003, str. 292.

 

[7] Milan Kučan, Cankarjev dom, 2. julija 1991.

 

[8] Bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake.

 

[9] Komur pripada oblast, pripada tudi vera.

 

[10] Naj se vojskujejo drugi, ti srečna Avstrija, pa se poročaj!

 

[11] Ivan Ribič, Matej Bor, Tone Svetina, France Bevk, Stojan Batič, Vladimir Lakovič, Ciril Kosmač, Božidar Jakac, Josip Vidmar, Mitja Mejak, Karel Grabeljšek, France Štiglic, "Demokracija da - razkroj ne, Izjava nekaterih slovenskih kulturnih delavcev", Delo, 8. novembra 1968.

 

[12] "Zgodovinarji proti revizionizmu: Prenehajte krepiti politične pozicije s širjenjem sovraštva!", MMC RTV 4. julija 2020.

 

[13] Milan Kučan, Sobotna priloga Dela, 20. junija 2020.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
Zakaj je Janševo pismo pomembno
11
27.11.2020 23:59
Po vseh teh letih ukvarjanja s komuniciranjem sem še vedno prepričan, da je najboljši način komuniciranja predvsem v političnem ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
20
27.11.2020 01:00
Tisto, kar po mojem mnenju Slovenijo v teh časih pošteno tepe in rezultira v dejstvu, da ljudstvo nikomur več ne verjame, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
6
25.11.2020 22:00
Naš britanski kolumnist Keith Miles je kot nevtralni opazovalec razmer v Evropski uniji odreagiral na Janševo pismo evropskim ... Več.
Piše: Keith Miles
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
11
24.11.2020 21:16
Do danes so se v Sloveniji močno namnožili časnikarji in časnikarke, pravnuki Cankarjevih literarnih žurnalističnih likov. Sama ... Več.
Piše: Denis Poniž
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
16
23.11.2020 21:30
V nasprotju s splošnim prepričanjem, ki prevladuje izven Združenega kraljestva, je to država, ki ni proti priseljevanju, temveč ... Več.
Piše: Keith Miles
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
19
22.11.2020 21:00
Zakaj se v Sloveniji zgodi tak rompompom vsakič, ko desne vlade izvedejo kadrovske menjave? Levica, ki je tej državi vladala tri ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje Rapalske meje: Nasilje in "etnična melioracija" bivše Julijske krajine
2
22.11.2020 11:00
Stoletnica Rapalske pogodbe in sveži izid slovenskega prevoda knjige Izbrisana identiteta tržaškega razumnika in publicista ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Tihomir in Kazimir
5
21.11.2020 21:49
Bolj oseben kot je moj današnji komentar, ne more biti. Posvetil se bom retrospektivni razstavi, posvečeni Kazimirju Maleviču v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
27
19.11.2020 21:36
Rad bi mu pomagal, a ne vem, kako. Z zahtevo po resnični vladavini prava si je JJ izkopal celico, pred katero ne bo demonstriral ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Semenj ničevosti: O "akademski" mazaški akciji Renate Salecl in Tineta Hribarja
24
18.11.2020 23:05
16.11.2020 je Komisija za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti javno objavila ter na državni zbor in ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Zakaj so železničarji bolj cenjeni od nacionalkinih novinarjev na Kolodvorski
10
17.11.2020 21:30
Pred časom sem objavil tekst, v katerem sem prikazal poslovanje javneRTVhiše v zadnjih letih, dodal pa sem tudi primerjavo z ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zgodovina brez epike: Imeli bomo državo, če nam jo bodo globalni centri moči dovolili imeti, za kar pa moramo biti izjemno modri
12
16.11.2020 21:00
Če zavezniške sile ne bi pregnale Nemcev leta 1945, bi Nemci poveljevali Kraljevini Jugoslaviji in njenim narodom tudi dandanes, ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski odnosi z Združenimi državami po zmagi Bidena niso več pod vprašajem - ali pač?!
12
15.11.2020 22:58
Tviti predsednika vlade Janeza Janše ob nedavnih volitvah v ZDA so imeli tudi učinke, ki jih ne gre prezreti. V slovenski ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zmaga desnice na ameriških volitvah ni vprašanje
12
15.11.2020 11:00
Med zadnjimi volitvami v ZDA so se razgalili nekateri nauki za preizpraševanje politične situacije na celotnem Zahodu. Naj bo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zasmehoval je tako evropske cilindre, kot balkanske opanke
1
14.11.2020 22:01
Še danes je večini ljudi najbližja asociacija na avantgardno umetnost povezana z revolucionarnim komunizmom. Meni pa vedno znova ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Virus v Evropi: Potreba po narodih in nacionalnih državah
9
13.11.2020 21:45
Trenutna pandemija jasneje kot vse drugo kaže, da so se nacionalne države in lojalnost, ki jo ljudje čutijo do svojega naroda, ... Več.
Piše: Keith Miles
Američani so že siti obeh, Bidena in Trumpa, čeprav vse kaže, da so demokrati prehitro razglasili zmago
28
12.11.2020 21:11
Amerika je vselej znala presenečati svet. Med drugo svetovno vojno in takoj po njej izjemno pozitivno, kasneje čedalje bolj ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
In memoriam Neda Pagon (1941-2020)
2
11.11.2020 21:08
Neda Pagon je bila stara marksistka. Čvrsta v lastnih spoznanjih, a nemilitantna in neavtoritarna v besedah in dejanjih, ki po ... Več.
Piše: Igor Grdina
Argumentacija je univerzalna vrednota in edina alternativa nasilju
9
10.11.2020 21:55
Brez najmanjšega dvoma obstaja nekaj univerzalnih vrednot, ki jih je človeška civilizacija dokončno osvojila, saj se strinja z ... Več.
Piše: Miha Burger
Rolling Stonesov politični vodnik po "orbanizaciji" Slovenije
15
08.11.2020 20:00
Janezu Janši se pogosto očita, da po zgledu madžarskega premierja orbanizira Slovenijo. Ni dvoma, da slovenski predsednik vlade ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 4.828
02/
Semenj ničevosti: O "akademski" mazaški akciji Renate Salecl in Tineta Hribarja
Andrej Lokar
Ogledov: 3.765
03/
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
Keith Miles
Ogledov: 2.618
04/
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.827
05/
Zakaj je Janševo pismo pomembno
Miha Burger
Ogledov: 1.830
06/
Zmagal ni niti Biden niti Trump, Američani so izgubili volitve, račune pa plačujemo prebivalci preostalega sveta
Igor Vlačič
Ogledov: 2.201
07/
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.698
08/
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
Denis Poniž
Ogledov: 1.830
09/
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
Keith Miles
Ogledov: 1.157
10/
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
Ivan Simič
Ogledov: 6.506