Glede gospodarskih ukrepov med levo in desno opcijo ni prav velikih razlik, kar potrjujejo tudi dokaj "socialistični" koronapaketi Janševe vlade. Kar se tiče t.i. ideoloških vprašanj pa Slovenija tako ali tako zavija čedalje bolj v levo, ne glede na to, da ji trenutno vlada desno-sredinska koalicija. Veljaki socialnih demokratov (SD) se klanjajo kipu Borisa Kidriča, kar pred dvajsetimi leti niso počeli. Rdeče zvezde in Titova ikonografija so "kul". Bivši predsednik Državnega zbora, "moderni centrist", ki ga je malce zaneslo v levo, se veselo slika z majico Che Guevare. Kakšna lustracija neki, danes že omemba slovenske komunistične preteklosti v negativnem kontekstu velja za nesprejemljivo "odpiranje ideoloških tem". Vsi, ki niso izrazito levi, tako postajajo avtomatično vedno bolj desni. Tudi zato je Janša zdaj že skrajni desničar, njegovi proevropski usmerjenosti navkljub.

Mašinerija državno RTV, ki se je konsolidirala tekom let, se prav tako nagiba globoko v levo, ne glede na menjave članov v programskem ali nadzornem svetu. Janša je že dvakrat vodil vlado in vsakič smo slišali, da brutalno prevzema medije. Očitno precej neuspešno, ker so mu osrednji mediji, z državno RTV Slovenija na čelu, še vedno izrazito nenaklonjeni. V sedanjem ozračju bo katerikoli zahteva, da bi bila RTV bolj uravnotežena, za levico nesprejemljiva in obsojena na neuspeh. Da o zakonskih posegih niti ne govorimo. Z lahkoto jih že zdaj tujini prodajajo kot poskus "orbanizacije" javnega medija.

Želeli smo preveriti, če bi veljalo poskusiti z novimi prijemi, na primer z uporabo statističnih kazalcev. V menedžerskem svetu je uporaba indikatorjev že prava obsesija. V resničnem svetu ni vse, kar je pomembno, tudi merljivo, in tudi to, kar je, je treba znati interpretirati. Kljub temu je upravljanje s pomočjo izbranih kazalcev pogosto bolje kot sprejemanje odločitev na slepo ali na podlagi samovolje menedžerjev. Enako velja za ocenjevanje medijske uravnoteženosti.

Statistični indikatorji

V sedemdesetih letih je italijanska radikalna stranka Marca Pannelle in kasnejše evropske komisarke Emme Bonino odigrala pomembno vlogo v italijanski politiki, kljub temu, da na volitvah nikoli ni presegla praga štirih odstotkov. Stranka Partito Radicale Italiano (PRI), ki se je deklarirala za "antifašistično, antikomunistično in antiklerikalno", je bila z referendumskimi pobudami najbolj zaslužna za uzakonitev ločitve in splava. Kljub temu so se radikalci nenehno pritoževali, da jih javni mediji (nacionalna televizija RAI) sistematično ignorirajo. Prvi program RAI so nadzirali krščanski demokrati, drugega socialisti in tretjega komunisti, kar se je zelo očitno odražalo v poročilih. Zato so radikalci začeli sistematično meriti čas, ki ga je televizija namenjala političnim strankam. S statistikami so dokazovali, da jih mediji res ignorirajo. Pritiskali so na "sistem" in pripomogli k temu, da se je počasi dejansko spremenil. 

Od leta 1997 je v Italiji tovrsten sistem merjenja institucionaliziran. Statistike o televizijskem političnem pluralizmu danes objavlja Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni (Agcom), regulator za komunikacijo. V izčrpnem mesečnem poročilu, ki obsega vse večje nacionalne italijanske televizijske kanale, javne in zasebne, lahko zasledujemo, katere novice so mediji spremljali, koliko krat so se pojavili posamezni politični subjekti in koliko časa so imeli na voljo. V Sloveniji bi takšno nalogo z lahkoto opravljal AKOS.

Komu so dali besedo?

V enem izmed prejšnjih prispevkov smo prikazali primere, v katerih se RTV ni držala pravilnika o poklicnih standardih, ki zahteva nepristranskost pri spremljanju političnega življenja. Tokrat smo beležili statistike o času, ki ga je večerni televizijski Dnevnik v maju in juniju posvetil posameznim političnim subjektom v prvih dvajsetih minutah in kolikokrat so se subjekti sploh pojavljali. 

Arbitrarno mejo dvajsetih minut smo postavili, ker se velika večina novic o notranji politiki predvaja v tem časovnem okviru. Mednarodne novice, posebej če niso neposredno vezane na Slovenijo (npr. število primerov koronavirusa v naši soseski), se praviloma začnejo nekje po petnajsti ali celo dvajseti minuti poročil. Dnevnik je namreč dokaj provincialen: skoraj vsaka slovenska pasja procesija ima prednost pred svetovnimi novicami. Nekako v stilu: "Še vedno ne pojenjajo polemike o spornih vladnih kadrovskih menjavah", "Prešerno vzdušje v rojstni vasi Žana Prešuštnika, dobitnika bronaste kolajne na evropskem prvenstvu v skoku čez plot"; "Je župan Zgornje Planine res napadel medveda?"; "Pakistan in Indija na robu jedrskega spopada" ... 

Seveda je vrednotenje pomembnosti novic pogosto težko razumljivo tudi pri poročanju o notranji politiki. Na primer, alarmantno novico, da je predsednik Borut Pahor nagovoril Državni zbor o nujnosti spremembe volilne zakonodaje, ker nam v nasprotnem primeru preti "ustavnopravna kriza in politični kaos" je 18. junija večerni dnevnik predvajal šele po dvajseti minuti (!). RAI si ob podobnem pozivu predsednika Mattarelle kaj takega prav gotovo ne bi privoščil.

V skladu z italijansko metodologijo smo ločevali med "institucionalnimi funkcijami" in "strankarskimi". Čas, namenjen predsedniku republike, vlade, obeh domov parlamenta ter predstavnikom vlade (ministrom in državnim sekretarjem), se beleži ločeno od časa, ki se ga posveča predstavnikom političnih strank. Temu je tako, ker je TV dolžna poročati o tistih, ki predstavljajo državo in njene institucije. Pri tem obstajata dva kriterija:

• Če se politik pojavi v "institucionalni" vlogi, se čas pripiše instituciji, ki jo predstavlja. Če se pojavi v vlogi predstavnika stranke, se čas dodeli stranki.

• Ločeno se beleži "čas novice" in "čas besede" (ko politik govori direktno v kamero).

Da bi si poenostavil nalogo, sem poleg števila izjav predstavnikov posameznih strank spremljal samo "čas besede".

Laž, večja laž, statistika

Pomen suhoparnih statistik je omejen. Pojem dve kremšniti in ti me gledaš. Povprečno sva pojedla vsak po eno kremšnito. Podobno velja za statistike o RTV. Na primer, 4. junija se je večerni Dnevnik začel s triminutnim prispevkom o domnevno spornih seznamih v domovih za ostarele; tistimi, s katerimi je vlada po (tradicionalno umirjenem) mnenju poslanke Levice Violete Tomić izvajala "genocid nad starejšimi". Prispevek je bil izrazito protivladni, vendar je edini zabeležen politik v spodnji statistiki minister za zdravje Tomaž Gantar, ki je odgovarjal na obtožbe. 

Zaradi specifičnosti slovenskih dnevnikov, kjer novinarji pogosto kar sami komentirajo novico oziroma obtožujejo določeno politično stran, sem zbiral tudi statistiko, ki jo italijanski regulator ne beleži: kolikokrat so vladne ali opozicijske predstavnike prikazali v negativnem kontekstu. Torej v v prispevkih, v katerih so se branili pred obtožbami.

Vlada je seveda pod večjim drobnogledom in je normalno pričakovati, da se bo bolj pogosto morala braniti kot opozicija. Vendar je bilo kar nekaj priložnosti, ko bi lahko pričakovali tudi kritične prispevke in neugodna vprašanja opoziciji. Na primer, zakaj podpira demonstracije tudi v času prepovedi zborovanja, zakaj se vlaga interpelacije tudi v prvih 100 dneh nove vlade, zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan, zakaj opozicija obstruira delo Državnega zbora v času koronavirusa, če pa je sama vrgla puško v koruzo na začetku njenega izbruha, zakaj poslanci vladnih strank dobivajo sanjske ponudbe za prestop k opoziciji, zakaj se opozicija ne distancira od sovražnega govora do predsednika vlade itd.

Sedem proti ena za opozicijo!

Na račun vlade je bilo seveda obilo tovrstnih afer in prispevkov: afera zaščitna oprema, nemiri v koaliciji, obtožbe o neprimerni uporabi policije, incident vojske na meji z Italijo, sporni seznami v domovih za ostarele, afera Thompson, sporne kadrovske menjave, odpiranje ideoloških tem, obtožbe, da vlada deli državljane pri organizaciji državne proslave itd. Tovrstne novice so pogosto dominirale v TV Dnevniku. V začetku maja, med širjenjem Covid-19, je tako osrednji dnevnik prvih 12 minut posvetil domnevni neprimernosti nekaterih nabavljenih respiratorjev in o podatkih glede koronavirusa poročal komaj po 15. minuti!

Rezultati merjenja izjav v kamero od 1. maja do 30. junija 2020

Zgornje statistike sem primerjal s podatki dnevnika italijanske javne televizije RAI1. Glavne ugotovitve so sledeče:

1. V maju in juniju je RAI poročal predvsem o poteku Covid-19 v Italiji in po svetu, o gospodarskih posledicah krize ter o ukrepih vlade in njihovem praktičnem pomenu za državljane. V Sloveniji so poleg Covid-19 v dnevniku prednjačile afere, ki jih je pogosto sprožila sama državma televizija.

2. Dnevnika RTV Slovenija in RAI sta vladama dodelila podoben odstotek časa, posebej če seštejemo čas, namenjen vladi in predsedniku vlade. Bistvena razlika je v tem, da v dnevniku RAI, kritike ("napadi") na vlado, ki jih ni bilo malo, prihajajo s strani opozicijskih strank in gredo v njihov seštevek časa, v Sloveniji pa "napade" v obliki kritičnih prispevkov pogosto izvedejo kar novinarji RTV sami. 

3. Skoraj tretjina časa, ki ga je TV Dnevnik posvetil vladnim predstavnikom, je bila namenjena izjavam, v katerih se je vlada branila pred očitki. Za primerjavo smo sešteli tudi skupni čas, v katerem so se predstavniki opozicije branili (zaradi spornih poslanskih prestopov, pomanjkanja zaščitne opreme med časom prejšnje vlade itd.). Seštevek znaša 75 sekund oziroma 1,6 % skupnega časa. Za vlado ta podatek znaša 11,7 %. Razmerje časa, v katerem so se pred kamerami branili predstavniki vlade in predstavniki opozicije, je kar 537 : 75 oziroma 7,2 : 1. 

4. V Italiji je bil čas, ki ni bil namenjen vladi in predsedniku vlade, bolj ali manj enakovredno razdeljen med vladnimi in opozicijskimi strankami. V Sloveniji pa se je opozicijskim strankam posvetilo bistveno več časa kot vladnim. Na primer, razmerje časa med največjo  opozicijsko stranko, LMŠ, in največjo vladno stranko, SDS, je bilo 557 : 154 oziroma 3,6 : 1.

5. Predsednik Državnega sveta v osrednjem dnevniku tako rekoč ni imel besede.

Veljalo bi poskusiti

Kljub temu, da nam tabela in graf razkrijeta določene trende, je prikazana statistična analiza rudimentarna in metodološko pomanjkljiva. Tovrstne statistike so resnično relevantne in pokazatelj dejanskih trendov, če se zbirajo profesionalno mesec za mesecem, leto za letom. Na primer, iz zgornje statistike bi lahko sklepali, da na nacionalki menijo, da imajo vladne stranke besedo primarno preko predstavnikov vlade. Posledično namenjajo več časa izjavam predstavnikom opozicijskih strank kot predstavnikom strank, ki sestavljajo vladno koalicijo. Pristop je sprejemljiv, če se ga javna RTV dosledno drži, ko se na vladi zamenjajo politične opcije. Podatkov o tem žal nimamo. Prav zato so tovrstne sistematične meritve pomembne in lahko dolgoročno pripomorejo k večji uravnoteženosti poročanja.

Italijanski Agcom, ki ima tudi veliko drugih pristojnosti in zaposluje več sto ljudi, zbira in analizira obilo statističnih podatkov. Preveč za slovenske razmere. Slovenski komunikacijski regulator, AKOS, na drugi strani, nima pristojnosti, da bi opravljal tovrstne meritve. Morda pa bi bilo dobro, če bi jih vsaj v omejenem obsegu imel. Lahko bi mu naložili spremljanje tistih podatkov, ki so najbolj pomembni za uravnoteženost poročanja javne RTV. V vsakem primeru so statistike samo koristen pripomoček, ki ne more nadomestiti doslednega spoštovanja pravilnika o poklicnih standardih RTV. 

Kljub temu bi že samo dejstvo, da bi bila RTV pod tovrstnim drobnogledom, lahko počasi vplivalo na njen pristop. Aktivistične urednice in uredniki bi se morda s časom zavedali, da vsiljevanje političnih prepričanj v (tudi časovno) pristranskih prispevkih ni sprejemljivo. Trenutno njihove razvade in morebitne kršitve pravilnika o poklicnih standardih ocenjuje samo varuhinja gledalčevih pravic Ilinka Todorovski, dolgoletna novinarka RTV. To je nekako tako, kot da bi mojo ženo spraševali za objektivno mnenje o mojih prispevkih za portal+ ...