Pogovor z direktorjem Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) mi bo ostal v spominu tudi zaradi tega, ker ni nastal, ampak je nastajal - in to celo približno mesec dni in pol. Da bo verjetno potreboval nekaj več časa za pripravo odgovorov, je direktor Krek namignil že v uvodnem pogovoru, ko sva se dogovorila za intervju. Vmes je prišlo do izbruha novih okužb, ki so bile v Slovenijo vnešene iz tujine, zlasti zahodnobalkanskih držav, zaradi česar nekaj vprašanj ni bilo več aktualnih in jih je bilo treba spremeniti. Na koncu je nastal pogovor, ki je morda malo daljši, vendar poskuša čim bolj razumljivo pojasniti, v čem je ključni problem okužb z novim koronavirusom in kaj bomo morali kot posamezniki spremeniti pri sebi, če bomo želeli, da je virus še naprej pod nadzorom. Z razvojem cepiva in cepljenjem bomo Covid-19 zagotovo obvladali, vprašanje pa je, kaj nas še čaka v prihodnosti glede virusov.

Gospod Krek, lahko z gotovostjo rečemo, da se je glede epidemije covid-19 začel "drugi polčas"?

Bil bi zelo vesel, če bi lahko rekel, da je to drugi polčas, kajti to bi pomenilo, da bomo čez tri mesece končali tekmo, pa žal temu ni tako. Če ne dobimo ustreznega cepiva, bomo te vrhove šteli še nekaj časa. Število obolelih pa bo predvsem odvisno od nas samih, kako se bomo prilagodili na to bolezen, in od ukrepov države. Ampak jaz še vedno bolj stavim na spremembo vedenja pri ljudeh, ki se bodo morali naučiti živeti z virusom, dokler ne bo cepiva.

Kako natančno lahko predvidevate potek okužb oziroma približno časovnico širjenja novega koronavirusa v tej, recimo ji drugi fazi?

Koronavirus je del narave in narava ima svoje zakonitosti, ki jih lahko modelarji umestijo v svoje matematične modele. Preko modelov lahko okvirno napovedujemo razvoj okužbe, a to ni nikoli 100 % napoved. Pri tem s pridom uporabljamo tudi naše poznavanje virusa in bogato epidemiološko znanje. Napoved vedno kaj napoveduje, a nenadni dogodki, ki so pogost pojav v naravi, jo v času spreminjajo. Tako nam je dokaj lepo kazalo, pa smo naenkrat ugotovili, da se število na novo odkritih ne zmanjšuje tako, kot so napovedovali modeli in kot bi se po našem znanju to moralo dogajati.

Kako to?

Ko smo pogledali, kaj bi bil lahko vzrok, ugotavljamo, da ljudje pogosto zamolčijo, s kom so bili v stiku v zadnjem času. Če bi nam zaupali in našteli osebe, s katerimi so bili v stiku, bi mi lahko ustrezno ukrepali in za tesne rizične stike predlagali odreditev karantene. Na ta način bi zamejili širjenje okužbe ob nadaljnjih stikih z drugimi ljudmi. Ker pa se dogaja, da ne uspemo pridobiti vseh podatkov o stikih, seveda obstaja možnost, da se okužba preko neobvladanih stikov širi naprej. Govorimo lahko o napaki v sistemu, ki se kaže v dokaj visokem številu odkritih oseb, ki so okužene z virusom. Poleg tega se je družba zelo sprostila in ljudje ne izvajajo vseh samozaščitnih ukrepov, kot jih priporočamo, da bi preprečili prenos virusa. Velik problem pa je tudi organizacija velikih zabav, kot so poroke, praznovanje Abrahama in ljudje povabijo veliko število ljudi tudi iz držav, kjer je nevarnost za okužbo visoka.

Kaj to pomeni, kaj sledi?

Trenutno imamo tri možnosti: Prva je ta, da se nam ob neupoštevanju navodil in posledično nadaljnjem širjenju virusa lahko stanje zelo poslabša, poveča se število obolelih, število hospitaliziranih, število oseb, ki potrebujejo intenzivno zdravljenje z respiratorji in žal bodo ljudje ponovno umirali. V najslabšem primeru bi že septembra imeli okoli 175 ljudi hospitaliziranih na COVID oddelkih in 25 oseb na respiratorjih. Druga varianta predvideva, da bomo z obvladovanjem stanja, kot ga imamo trenutno, in s prilagajanjem ukrepov, imeli linearno rast obolelih, zopet lahko pričakujemo več oseb v bolnišnicah in na respiratorjih ter tudi več smrti. Tretja možnost pa pomeni, da bi ljudje v tem trenutku spremenili samo to, da dosledno sledijo navodilom in preventivnim ukrepom ter nam v okviru epidemiološke preiskave zaupajo stike - in s tem bi naredili veliko, da bi se ta val epidemije začel umirjati. Če bi prenehali z žuri in prirejanjem zabav bi tudi veliko pripomogli. Tu je tudi skrben nadzor nad domovi za starejše občane in zdravstvenim sistemom.

Možni pa so tudi še bolj rigorozni ukrepi, mar ne?

Seveda se lahko vlada odloči tudi za dodatne ukrepe, na primer, da v jeseni ne bomo imeli šole že v septembru, da se zapre lokale, da ustavimo javni promet itd., ob tem pa se je potrebno zavedati, da imajo vsi ti ukrepi ob tem, da osebno prizadenejo ljudi, tudi ekonomske posledice.

Je realna ocena, da bi do naslednjega skoka, povečanja števila okužb lahko prišlo ponovno jeseni, ko se začenjajo t.i. sezonska obolenja? 

Najprej moramo končati tokratni vrh epidemije, ki naj bi se po prvih napovedih končal že sredi avgusta, po zadnjih modelih pa vidimo, da se lahko zavleče tudi v september in če ne bomo ravnali tako, da bi preprečevali prenos virusa med ljudmi, lahko traja še dlje in se nadgradi z dodatnim valom. Če smo bili do sedaj navajeni, da so respiratorna obolenja rezervirana predvsem za zimske mesece, se to pri tem virusu spreminja. Smo sredi poletja in smo v drugem valu epidemije. Torej virus je vseskozi prisoten in lahko pričakujemo, da bo tako tudi naprej, dokler ne dobimo ustreznih cepiv ali pa da virus sam zmanjša virulenco in preneha obstajati, kar pa je malo verjetno. 

Pričakujete, da bi se aktualni trend okužb lahko "umiril" do konca avgusta, če bi se ljudje dosledno držali navodil in priporočil?

 Ta val bi že sedaj bil šibkejši, če bi se ljudje držali danih navodil. Ko smo opazili, da se val zopet začenja, smo strokovnjaki ponovno pričeli opozarjati na pomen spoštovanja preventivnih ukrepov, tudi preko medijev, a velik del ljudi svoj navad ni spremenil. Šele, ko je vlada ponovno zaostrila ukrepe na meji in na področju nošnje mask in zbiranja ljudi ter uvedla tudi nadzor nad izvajanjem karantene, se je vedenje ljudi spremenilo in omogočilo sedanje stanje epidemije. Prebivalci bi se morali navaditi, da tedaj, ko strokovnjaki opozorimo, da naj zaostrijo samozaščitne pogoje, da to tudi naredijo, ne pa da v to posega vlada z dodatnimi ukrepi. Sedaj na primer opažamo, da kljub opozorilom, da zabave v nočnih kubih predstavljajo eno večjih tveganj za prenos virusa, se nekateri vseeno odpravijo na zabave v zagrebške nočne klube - pri nas so nočni klubi prepovedani - in prihajajo nazaj okuženi.  

Kakšna številka dnevnih novo okuženih pa bi pomenila ponovno uveljavitev drastičnih ukrepov oziroma še pred tem ponovno razglasitev epidemije? 50? 75? 100?

Razglasitev epidemije ni šala, to spremeni nacionalno ekonomijo, poseže v osnovne človekove pravice in spremeni izvajanje vseh dejavnosti čez noč. Tudi zelo potrebnih zdravstvenih dejavnosti. Saj smo jo že imeli in vemo, da to za marsikaj ni dobro in da prinaša tudi posledice za zdravje in za gospodarstvo, zato si ne želimo razglasiti epidemije. To je ukrep v sili, ko epidemiološka služba ne obvladuje več situacije in ko tudi zdravstvo ne more več normalno delovati  in ima zaradi epidemije velike izpade gospodarstvo. Če bi primerjali situacijo s prvim valom, bi morali biti mi že nekaj časa v epidemiji in pod strogimi ukrepi. Da nismo tam, je zaslužna epidemiološka služba, NIJZ, ki kljub temu, da se število okuženih povečuje, še vedno obvladuje epidemiološko situacijo. To pa zato, ker smo jo v zelo kratkem času po mojem prihodu na mesto direktorja temeljito reorganizirali in vključili v njeno delo še dodatnih 40 strokovnjakov iz NIJZ, ki sicer ne delajo na epidemiološkem področju, a imajo dovolj znanja, da se lahko čez noč prelevijo v dobre pomočnike epidemiologov. Nobena država in družba si ne želi razglasitve epidemije, zato bomo vztrajali toliko časa, dokler bomo z našimi strokovnjaki epidemijo uspeli obvladovati. Pri tem se zanašamo na pomoč ljudi, da nam zaupajo, s kom so bili v stiku v zadnjih dneh pred okužbo, ter da se dosledno držijo navodil za preprečevanje širjenja virusa.

Je točen vtis, da sedanja repriza okužb vseeno ni enaka spomladanski, ker so žrtve mlajši ljudje in ker je tudi neprimerno manj huje obolelih? S čem bi to lahko pojasnili?

Vsak val ima svoje posebnosti, vsi pa tečejo po naravnih zakonitostih, če mi teh zakonitosti ne modificiramo z dodatnimi ukrepi in s tem zmanjšamo hitrost širjenja virusa. Pred tednom dni smo imeli majhno število zasedenih postelj. Sedaj se to število povečuje, ob naraščanju števila okuženih lahko pričakujemo, da se bo pričelo povečevati tudi število oseb na respiratorjih in tudi umrlih, kar se že dogaja. Lahko se zgodi, da bomo žal zopet preštevali mrtve. In dokler ne preštevamo mrtvih, do takrat se družba običajno ne strezni, tako je bilo tudi v Italiji in drugod po svetu. Sedaj se tolažimo, da je med okuženimi več mladih, žal je to samo začasna tolažba. Vemo, da kritična mesta predstavljajo domovi za starejše občane in okužba se bo prenesla tudi tja, kot se je že v dom za ostarele v Hrastniku. Mladi bodo prenesli okužbo na starejše in sčasoma se bo povečevalo tudi število okuženih v tej starostni skupini. Sploh pa me moti, da se spregleda, da imajo lahko tudi mladi zelo hudo obliko bolezni, res je, da jih manj umre, toda pozabljamo, da pri vseh preživelih bolezen pusti veliko posledic. Med njimi je pogosto zabrazgotinjenje pljučnega tkiva, ki zmanjša vitalno kapaciteto pljuč in ljudje, čeprav mladi, imajo bistveno več omejitev pri športni dejavnosti in delu. Virus prizadene tudi druge sisteme, kot so ledvice, jetra in tudi možgane ter pušča za sabo posledice. Torej ni edina škoda, ki jo bolezen pusti, smrt, ampak so to lahko številne težave pri do tedaj popolnoma zdravih ljudeh, na katere pozabljamo. 

Vaša predhodnica Nina Pirnat do zadnjega zagovarjala povsem drugačen pristop glede Covid-19. Recimo mu švedski model. Čeprav se je sprva zdelo, da bi v praksi lahko deloval, pa se je potem prav na Švedskem izkazalo, da je šlo za zgrešen pristop in napačno strategijo ...zaradi česar je umrlo nekajkrat več ljudi kot bi jih sicer. Kako po vašem kombinirati ukrepe, kje je tista razumna in optimalna meja med preveč ohlapnimi in prestrogimi ukrepi?

Švedski model je bil seveda model, ki se je do sedaj pokazal v praksi, da ni pravi za slovensko okolje. Švedi so ga v poteku epidemije velikokrat potem spremenili. Danes imajo 5676 mrtvih pa so še daleč od zaključka epidemije. Mi smo prvi val zaključili s 55 mrtvimi na milijon prebivalcev, Švedi imajo že danes, ko še niso na koncu prvega vala, 567 mrtvih na milijon prebivalcev. Če bi se v Sloveniji ravnali po švedskem modelu, bi imeli vsaj 1200 mrtvih, a lahko bi jih imeli veliko več, če bi zdravstveni sistem odpovedal. Švedi danes sodijo med rdeče države in težko potujejo, ker morajo v mnogih deželah v 14-dnevno karanteno. Ne smemo pozabiti tudi, da imajo bistveno več zaposlenih zdravstvenih delavcev na 100.000 prebivalcev kot mi in namenijo zdravstvu preko 10 % nacionalnega prihodka ob bistveni višjem prihodku (v Sloveniji zdravstvu namenimo okoli 8 % BDP), ob tem da so cene zdravil, medicinske opreme in pripomočkov več ali manj enake. Švedi imajo 4200 zdravnikov na milijon prebivalcev, v Sloveniji četrtino manj, 3250 na milijon prebivalcev. Seveda je na podlagi teh številk jasno, da so na Švedskem veliko bolje opremljeni za soočenje z virusom, kot smo mi. Zato švedski pristop za Slovenijo nikakor ni bil pravi, saj bi imeli zaradi razmer v našem zdravstvenem sistemu zelo hitro polne vse razpoložljive kapacitete in bi se soočili s situacijami, ko bi zdravniki bili prisiljeni odklanjati bolnike, ker preprosto ne bi mogli pomagati vsem, ker bi nas bilo veliko premalo, da bi lahko pomagali vsem. Podatki kažejo, da je med zdravniki okoli 20 % takih, ki zbolijo. Spomnimo se še na dejstvo, da zaščitne opreme nikakor nismo imeli dovolj. To bi še dodatno zahtevalo žrtve med zdravstvenimi delavci. Italija ima preko 155 mrtvih zdravnikov zaradi bolezni COVID-19. Sam sodim med tiste, ki niso podpirali švedskega modela, in smo bili veseli, da nam je uspelo ta model prekiniti in priti čez prvi val s "samo" 111 mrtvimi. Velik uspeh, ki je odmeval v svetu. 

Koliko ljudi bi bilo danes na slovenskih pokopališčih, če bi zmagala Pirnatova in bi Slovenija izvajala t.i. švedski model?

Če bi izvajali švedski model, bi imeli vsaj 1000 več mrtvih na slovenskih pokopališčih, verjetno pa še več.

Pred časom ste precej vznemirili medije z domnevno izjavo, da bi imeli v Sloveniji več deset tisoč mrtvih, če se ne bi odločili za ustavitev javnega življenja, precejšnjega dela gospodarstva, karanteno, omejitve gibanja in še nekatere druge ukrepe. Vaša ocena je temeljila na določenih matematičnih modelih, kajne? Bi lahko malce pojasnili, za kaj je šlo?

Že na samem začetku sem se odločil za sodelovanje v aktivnostih proti virusu. Žal z inštitutom, kjer delam že veliko let, nisem mogel sodelovati, ker smo bili na različnih bregovih reke, zato sem iskal povezave s strokovnjaki, ki so delali na tem področju, in našel dobre kolege tudi med matematiki, ki znajo izračunavati trende naravnih pojavov, in med epidemiologi, ki se niso strinjali z tedanjimi usmeritvami NIJZ. Da bi bolje spoznali, s čim imamo opravka, smo prosili matematike, da nam izračunajo najbolj črne scenarije in stanje, ko epidemije ne obvladujemo. Tako so mi poslali zanimive podatke, ki so govorili o tem, da če ne ukrepamo, bo epidemija izredno huda, kratka okoli 4 mesece in bo imela za posledico kolaps družbe, zdravstva in veliko mrtvih iz dveh razlogov. Prvič zaradi visoke umrljivosti zaradi okužbe s COVID-19, in drugič zaradi zelo hitrega razpada zdravstvenega sistema, ki ne bi bil več kos niti bolezni COVID-19, niti ostalim obolenjem. Ta izračun je pokazal, da bi v 4 mesecih lahko dosegli celo med 80 in 90 tisoč smrti.

To so pa že srhljive številke ...

Poleg tega pa smo tedaj izračunali tudi več verzij, ki so temeljile na tem, koliko ljudi lahko posameznik, ki je pozitiven, okuži v času svoje bolezni. Torej najslabša varianta, ki sem jo že opisal, je temeljila na tem, da bi vsak okužil 7 oseb. Ko smo izračunali, koliko pa bi bilo mrtvih, če bi z ukrepi uspeli znižati število, ki jih posameznik okuži na 1 ali manj, smo ugotovili, da bi epidemija sicer trajala skoraj 5 let, bi pa zaradi tega, ker bi ohranili zdravstveni sistem in bi zato lahko zdravili učinkovito obolele, imeli v tem času zaradi COVID-19 mrtvih "le" 1200 oseb. No o tem pa nočejo poročati mediji, čeprav sem tudi to povedal v javnem nastopu. Slabonamerni ljudje so si zapomnili samo prvi del in mi ga nenehoma podtikajo, seveda brez pojasnil, ki sem jih dal v dodatku.

Ljudje morda raje slišijo lepše napovedi tudi v takšnih razmerah?

Še vedno menim, da je prav, da ljudje vedo, kaj jih čaka, če se ne ukrepa! To je naloga javnozdravstvenega strokovnjaka, da to pove, pa čeprav ni lepa novica in tvega, da bo napaden. Potrebno se je še naprej zavedati nevarnosti, da se lahko stanje močno poslabša in umrljivost hitro poveča. Pozabljamo, da imamo v domovih za ostarele okoli 20.000 stanovalcev, ki imajo relativno visoko tveganje za smrt, če se okužijo s COVID-19. Seveda mi zopet ne bodo verjeli, ko pa se bo zgodilo, bodo pozabili, da sem to že enkrat povedal. To se mi itak dogaja celo življenje in človek se počasi na to navadi, je bolj pogumen in pove resnico, četudi ni tako lepa, da bi jo vsi sprejeli.  

Kdaj lahko po vašem mnenju pričakujemo prva množična cepljenja proti covid-19? Je to možno že spomladi prihodnje leto?

Cepivo proti virusu je seveda ena izmed dobrih rešitev. Toda najti ustrezno in učinkovito cepivo je vedno izredno težko. Seveda si vsi želimo, da bi bilo cepivo čim prej na voljo, a smo nekateri kljub temu skeptični, ker vemo, da je cepivo v tako kratkem času zelo težko narediti. Spomnim se, da sem na začetku svoje kariere odgovarjal na podobna vprašanja okoli cepiva za HIV. Več kot trideset let nam ga obljubljajo, a ga še vedno niso odkrili. Tedaj smo bili mladi in zelo optimistični ter obljubljali cepivo. Zgodilo se je, da so prej odkrili učinkovita zdravila kot cepivo.

Če bodo odkrili cepivo in ga dali v uporabo, bo seveda potrebno zopet zelo dobro organizirati cepljenje in kot že sami veste, bo tu veliko strokovnjakov in laikov, ki bodo nasprotovali cepljenju, kar že danes poudarjajo v javnosti. Želja je, da cepivo dobimo že novembra. Potrebno je poudariti, da je to zelo optimističen scenarij. Pri vsem tem imamo še eno težavo, ker se očitno po zadnjih podatkih tudi pri prebolelih razvije le kratkotrajna imunost. Odprto ostaja torej vprašanje, kako pogosto se bomo morali cepiti, da bomo dovolj dobro zaščiteni pred okužbo.

Pogosta fraza je postala "živeti z virusom". Sliši se, kot da bomo še nekaj časa, morda let prepuščeni svoji lastni discipliniranosti, ko gre za osebno higieno, vzdrževanje socialne distance in podobno ... Kaj mislite?

Če ne bomo našli učinkovitega cepiva, zdravila ali če virus ne bo oslabel, nas čaka ravno to, navaditi se bomo morali živeti z virusom. Naš način življenja bomo morali prilagoditi ukrepom proti virusu. Prilagoditi bomo morali transport, šolo, delovna mesta, skoraj vse, najbolj pa naše vedenje, ki je ključno za preprečevanje okužbe z virusom, sicer bomo morali biti vseskozi na meji epidemije. Potrebno se je zavedati, da predpisani higienski ukrepi zmanjšujejo tudi okužbe z virusi gripe in drugimi respiratornimi virusi. Če bi se teh navodil držali že do sedaj, bi veliko manj bolehali za različnimi prehladnimi obolenji in drugimi okužbami z respiratornimi virusi.

V delu javnosti pa tudi medijih smo lahko zasledili oceno, češ da so bili omejevalni ukrepi v času epidemije covid-19 v Sloveniji izjemno strogi, takorekoč nedemokratični, avtoritarni. Ljudje, ki so informacijsko povsem odrezani od informacij iz tujine ali ne razumejo nobenega tujega jezika, morda še lahko verjamejo takšnim neumnostim, ampak za vse ostale se zdi nenavadno, da imajo takšno mnenje, ko pa je jasno, da so bili slovenski ukrepi med milejšimi v Evropi. Kakšni bi bili zares strogi ukrepi, če bi se razmere med naslednjim valom okužb s covid-19 pri nas dejansko dramatično poslabšale in bi imeli dnevno več sto novih okužb, v bolnišnicah pa 1.000 pacientov. Katere so tisti najbolj restriktivni ukrepi, ki bi jih NIJZ priporočil vladi? 

Drži, Slovenija je z relativno milimi ukrepi dosegla veliko, ker jih je uvedla ob pravem času. Kot pravi moj kolega prof. Dragan Marušič, če bi ukrepali teden prej, bi imeli petkrat manj težav, če bi začeli ukrepati teden dni kasneje, bi imeli desetkrat več težav. Če bi ljudje radi vedeli, kaj so restriktivni ukrepi, ni potrebno iti daleč. Lahko gredo samo v sosednji Trst, pa bodo videli, da so bili tam ljudje dobesedno zaprti v stanovanja in da niso smeli na cesto brez predložitve ustreznih dokazil o namenu poti. Policija je to budno spremljala in kaznovala vsakega, ki je prekršil to pravilo. Vsak večer so mediji poročali, koliko osebam je policija izrekla globo in za koliko oseb je bil odrejen kazenski pregon.

Živeti z virusom se sliši nekako tako, kot da smo že vsi bolni in moramo to bolezen preboleti ...

Ključno pri tem virusu je, da moramo z ukrepi zagotoviti upoštevanje vseh predpisanih ukrepov (varna razdalja, higiena rok, higiena kašlja, nošenje mask itd.) in s tem doseči, da virus ne more preskakovati s človeka na človeka. Virus se širi kapljično preko kihanja, govorjenja in preko stikov z okuženimi predmeti, zato je tako pomembna tudi higiena rok. Širjenje virusa najbolje obvladate, če ljudi umirite, da manj potujejo in so doma v varnem okolju, to pa pomeni zapreti državo, kar je na koncu, ko ni mogla ničesar več, naredila zelo temeljito Italija in končno uspela. To pa pomeni tudi veliko stranskih učinkov pri ljudeh in na gospodarstvu, zato si nihče tega ne želi. Preden bi predlagali ustavitev države, bi vsekakor predlagali še druge ukrepe, vključno z uvedbo karantene v posameznih okoljih. Če to ne bi bilo uspešno, bi morali žal poseči po ustavitvi države, ker nam kaj drugega ne bi več preostalo. Mi upamo, da ljudje danes že vedo, da ta virus pač ni tak kot ostali in da počasi sprejemajo dejstvo, da se je potrebno drugače obnašati, če hočemo vsaj približno normalno živeti, tako kot smo pred tem. Nihče si ne želi ustavitve države, zato je tako pomembno, da se vsak izmed nas maksimalno potrudi pri obvladovanju širjenja virusa, da tega ukrepa ne bo potrebno sprejeti.

Je takšen črni scenarij, ko se ljudje kolektivno ne bodo držali ukrepov?

Seveda je možen tudi ta črn scenarij, če bodo prebivalci Slovenije ukrepe zavračali in jih ne bodo upoštevali v vsakodnevnem življenju. Sam imam še vedno veliko težav, ko moram opozarjati ljudi, da so se mi preveč približali, želijo se z menoj rokovati itd. Čeprav vemo, da združevanje ljudi v večje skupine ni modro dejanje in da povečuje tveganje za okužbo, se to še vedno dogaja. Imamo primere velikih porok, s katerih smo dobili dokaj veliko število okuženih, potem so tu velika praznovanja Abrahama, kjer se je prav tako okužba prenesla na več deset ljudi, pa številne zasebne zabave, na katere prihajajo ljudje od vsepovsod ipd. Moteče je, da potrebujemo toliko časa za prilagoditev. V sosednji Italiji to teče brez nepotrebnih debat, ko jih vprašaš, zakaj, povedo, da ne želijo še enkrat preživljati strašne izkušnje, ki so jo preživljali. Pri nas pa se nekateri celo norčujejo iz ukrepov in pozivajo ljudi, naj se jih ne držijo.

Pri nas se celo kak politik tako spozabi ...

Ukrepi za zamejevanje širjenja virusa so pri nas pogosto tudi del politične igre, kar me zelo moti. Od politikov pričakujem, da podprejo ukrepe, ne glede na to, v kateri stranki so, ker je to nacionalni projekt in ne projekt katere koli stranke. Demonstrativno trganje maske z obraza v parlamentu je nespametno početje in slab zgled za ostale državljane. Maske ne nosimo zaradi političnih strank, maske nosimo da zaščitimo svoje someščane, ljudi, ki jih imamo radi in jih spoštujemo ter tudi same sebe.

Kakšne pa so sicer izkušnje iz preteklosti glede ponovnih okužb po epidemiji? Kaj pomeni t.i. drugi val v smislu števila okužb, hospitalizacij, resnosti težje obolelih, nenazadnje tudi stopnje umrljivosti? Je to tako kot po potresu, kjer je običajno najhujši prvi sunek, medtem ko so popotresni sunki šibkejši?

Izkušnje iz naše neposredne bližine so slabe. Severna Makedonija je imela po prvem valu bistveno hujši drugi val. Presenetil jih je, ker so menili, da bo drugi val šele prišel v jeseni. Zanimiva je Črna gora, ki je imela kar nekaj tednov stanje brez okužb in se je razglasila za državo brez covida, pa je danes v silovitem izbruhu, ki je hujši, kot je bil prvi. Podobno je na Kosovu, v Srbiji in Bolgariji ter Albaniji. Ta val je pljusknil tudi na Hrvaško ki se sooča z močnim drugim valom in tudi v Slovenijo, kjer se soočamo z novim valom. Nikakor ni tako kot pri potresu, je pa skupno obema to, da pri obeh lahko pričakujemo ponovne valove, ki jih je težko napovedovati. Nujno je, da so države pripravljene na nove valove, predvsem na področju zdravstva, kjer je potrebno zagotoviti velike zaloge zaščitne opreme, dodatno izobraziti nove ekipe, zagotoviti tehnično podporo in predvsem bistveno povečati število epidemiologov, ki lahko preventivno zamejijo širjenje okužb. Zagotoviti je potrebno dovolj vstopnih točk za testiranje, zagotoviti je potrebno dovolj laboratorijskih zmogljivosti in zagotoviti je potrebno dovolj postelj in respiratorjev ter ekip, ki lahko delajo z respiratorji. Torej gre za tektonske premike v zdravstvenem sistemu. Tudi država kot celota mora čim prej preiti na novo gospodarsko realnost in vzpostaviti sisteme, ki omogočijo preživetje podjetnikov in tovarn ter ekonomije v celoti. Pomembna je prilagoditev šolskega sistema, ki vključuje s starši vred skoraj polovico populacije.

Covid-19 bom prej ko slej obvladali, dobili bomo učinkovito cepivo ipd. Toda nek strah zdaj obstaja: se lahko zgodi, da nekoč v prihodnosti med nas zaide virus, proti kateremu ne bomo mogli nič? Je to sploh mogoče? Kaj bi to pomenilo za človeštvo na tem lepem modrem planetu?

Ja, res je, obvladali ga bomo, toda vprašanje je, koliko bo nas to stalo, kaj vse bomo morali žrtvovati, kar smo imeli radi. Živimo v svetu polnem virusov in drugih živih bitij, ki jih s prostim očesom ne vidimo. Pokojni profesor Miha Likar, znan mikrobiolog, me je opozarjal nekoč, ko sva takole popoldne pila kavo in modrovala, da prihaja obdobje virusov in da ko njega že dolgo ne, bo bomo mi imeli velike težave z virusi. Kot vidite, je imel prav. Prav gotovo bomo kmalu dobili nov virus. Podnebne spremembe ustvarjajo nove pogoje za razvoj mikroorganizmov. Ti mikroorganizmi se borijo za svoje preživetje, tako kot mi, in včasih se prilagodijo tudi na človeka, ki postane njihov gostitelj in edina možnost za preživetje. Težko verjamem, da ne bi mogli ničesar storiti proti posameznemu novemu virusu, toda težava ni da ne znamo storiti, temveč, da nekaj časa podcenjujemo vse, ker se čutimo tako suvereni v tem naravnem okolju in v tem času izgubljamo dragoceni čas, da bi se učinkovito postavili po robu virusu. Potem pa je tu še večni upor s strani prebivalcev in veliko vprašanje, kako prepričati ljudi, da je nekaj, česar ne morete videti, nevarno za človeka. Najtežje je namreč prepričati človeka, da mora spremeniti svoje navade, da bo lahko obvladal bolezen. Na dolgi rok se to nekako da, na kratek rok pa navkljub tako velikemu trudu in podpori številih medijev in spleta to ni lahka naloga. Predvsem zato, ker se tudi pojavijo posamezniki, ki podcenjujejo nevarnost, ki se delajo pogumne, ki zavajajo z informacijami ljudi in ki žal nikoli za to ne odgovarjajo, kar je verjetno napaka našega pravnega sistema.

Vedno se najdejo neki nejeverni Tomaži, nergači in pristaši teorije zarote.

Tipični primer je sedanja aktivnost vlade, da se uvede posebna aplikacija, ki nam bo na mobitel sporočala, da smo bili v stiku z okuženo osebo in da bi bilo dobro, da se osamimo in preverimo, če smo se okužili. To bi nam epidemiologom veliko pomagalo pri obvladovanju širjenja okužbe.  Mi smo hoteli to uvesti na velikonočno soboto, ko smo se preko spleta o tej aplikaciji pogovarjali s strokovnjaki iz Beneluksa. Vmes so nasprotniki te aplikacije, ki nikogar ne prizadene in nikomur ne naredi nič slabega, ampak ravno nasprotno, ima precej koristi, aktivno delovali in nasprotovali na popolnoma nestrokovnih utemeljitvah. Tako izgubljamo čas, na drugi strani pa virus ne izgublja časa, temveč okuži posameznika ne glede na njegovo prepričanje in mnenje.