Navijaški mediji se ubadajo z vprašanjem, ali se je Janez Janša iz Bruslja vrnil kot zmagovalec trdih pogajanj ali je pripisovanje velikih zaslug neutemeljeno. Kdo bi vedel? Nobena posebna analiza ni opravljena, ki bi v primerjavi s pogajalskim izplenom drugih držav dokazovala, ali je v specifičnih okoliščinah Slovenija izpogajala več ali manj, kot bi si lahko obetala. Je 10 milijard evrov dober izkupiček v primerjavi s hrvaškim izkupičkom 22 milijard? Je to sploh ustrezna primerjava glede na pandemijske kriterije? Namesto kakršne koli resne analize poslušam popolnoma neprimerno primerjavo, da je Slovenija v primerjavi s preteklostjo izpogajala več. Kakšno preteklostjo? Še nikoli v preteklosti ni bila EU v podobni situaciji pri razdeljevanju pogače.

Vsi predsedniki vlad so se v domovino vrnili zelo zadovoljni z izkupičkom, ker je predvsem zaradi odločitve Nemčije in Francije prevladala radodarna politika v imenu ohranjanja stabilne EU namesto varčevalne politike bogatejših držav, kot so Švedska, Nizozemska, Danska in Avstrija, ki so si želele utrdit kapitalistično premoč v EU na enak način, kot si jo je v predhodni finančni krizi utrdila predvsem Nemčija. Ker je Nemčija še vedno ključna ekonomska okupatorka Evrope, je zmagala pač odločitev, ki zdaj bolj koristi Nemčiji.

Slovenija nima posebnega razloga, da bi slavila svetlo prihodnost. Kapital predstavlja zgolj možnost! Možnost, ki ni odvisna le od uspešnega črpanja nepovratnih sredstev in posojil iz evropskega proračuna, ampak tudi od usmeritve in uporabe načrpanih finančnih sredstev. In zdaj naj se veselim, da je Janševa vlada pri koritu upravljanja s svežim kapitalom?! Jeseni si lahko obetamo okrepljeno vojno fronto med koalicijsko in opozicijsko bitko za prvo vrsto ob koritu. Aktualna vlada, v kateri so koalicijske partnerice zgolj predpražnik za Janševo politiko, je jasno pokazala smernice razvoja v mračno preteklost. Gremo naprej v preteklost! Janez Janša nas je predvidljivo osramotil v Evropski uniji s servilnim služabništvom politiki Viktorja Orbana in problematiziral pogojevanje dodeljevanja finančnih sredstev z vladavino prava in spoštovanjem temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

Gre izključno za podporo stališču! Proti jasnemu stališču lahko nastopa izključno država, ki se zaveda, da temelje evropske vladavine prava spodkopava, saj s ključnimi zakonodajnimi spremembami zlorablja vladavino prava v prid vzpostavljanju avtoritarne oblasti po starem kleropatriarhalnem ideološkem vzorcu, ki lahko izrabi kateri koli ekonomski ali družbeni sistem. Flance avtokratov, ki se predstavljajo kot borci proti komunizmu, fašizmu ali nacizmu, so le flance za discipliniranje svoje zdresirane volilne baze. Diktatorji so diktatorji! Podredijo si sodstvo, medije, volilno zakonodajo in svobodo državljanov tako, da so volitve v državi, ki si jo prilastijo, toliko zaupanja vredne, kot je v očeh društev proti mučenju živali zaupanja vreden vsak cirkus, v katerem nastopajo dresirane živali.

Vsak evro, ki ga EU potroši za podporo utrjevanja nedemokratičnih oblasti (po Freedom House analizi Madžarska ni več demokratična država), je nož v hrbet razvoju demokracije, enakopravnosti in človekovim pravicam. In Janez Janša je Slovenijo postavil ob bok državi, ki ruši temelje demokracije. Puhlice o morebitni ustreznosti pozicioniranja Slovenije k višegrajski četverici za pridobitev več skupinske moči v EU so preneumne, da bi bile vredne medijske pozornosti. Višegrajska skupina se je vzpostavila pred skoraj tridesetimi leti. Janezu Janši se fučka za sodelovanje s Češko ali Slovaško. V interesu mu je predvsem zavezništvo z avtoritarno oblastjo Viktorja Orbana, s pomočjo katere se že financira strankarski medij Nova24TV in s pomočjo katere bo zelo verjetno pristala v madžarski lasti tudi komercialna televizija Planet TV.

Poleg paktiranja z madžarsko oblastjo je Janez Janša v javnih izjavah že izkazal naklonjenost tudi poljski kleropatriarhalni avtokratski oblasti. Vsako sprenevedanje je odveč. Vlada Janeza Janša nas potiska v mračnjaško partijsko preteklost po zgledu Viktorja Orbana, ki je svojo obliko komunistično neoliberalne partije začel gradit leta 2010. Janševo posmehovanje svojim volilcem s protikomunistično agendo je perverzno in blamira Slovence pri zadnjem koščku zdrave pameti. 

Prepiri v Evropskem parlamentu, kako bi ustrezno uvedli možne sankcije pri črpanju evropskih finačnih sredstev nad državami, ki ne delujejo v skladu z vladavino prava, še potekajo. Vladavina prava je namreč širok in zlorabljiv pojem. Evropska unija, ki je zavoljo kapitalskih interesov prežeta s hinavščino, kar se je v polnem sijaju izkazovalo že v primeru španskega razkola s Katalonci in ekonomsko eksperimentalnim odnosom do Grčije, je zdaj pred pomembnim premislekom, kaj točno pravzaprav vladavina prava pomeni na parketu Evropske skupnosti. Če bi pomenila kaj več kot nič, Madžarska in Poljska že zdavnaj ne bi zadoščali kriterijem za članstvo v EU. Bolj priročno od izključitve je finančno sankcioniranje, ki zgolj obeta prihranek zavoljo vnebovpijoče nesprejemljivosti financiranja vzpona diktatorskih režimov neposredno iz evropskega proračuna. Vendar pa zgolj finančne sankcije ne spremenijo mračne podobe Evropske unije, ki se ji v resnici fučka za usodo državljanov po posameznih državah, dokler se nemoteno pretaka kapital, ki zadovoljuje predvsem Nemčijo, Francijo in druge kapitalsko močnejše evropske države. Obstajajo države gospodarjev kapitala in države tlačanov kapitala.

V osiromašeni in izropani Sloveniji, deželi malih in velikih piromanov, ki se izdajajo za gasilce, se vsak ukrep in delovanje na državni ravni izjalovi v slaboumno burko. Ker se je Janez Janša po vzoru vseh sodobnih avtokratov lotil zakonodajnih sprememb na področju medijev, smo državljani žrtve idiotskih javnih razprav sredi medijske krajine, ki je na področju neodvisnega in profesionalnega novinarstva zaostala v razvoju. Zaradi udara Janševe vlade v medijsko sfero je RTV Slovenija končno deležna toliko podpore in pohval, kot ne pomnimo v zgodovini samostojne Slovenije. Zdaj se borimo, da ne izgubimo še tistega, česar ob plačevanju RTV naročnine sploh nismo dobili. Javni medij RTV Slovenija je zelo enostavno kritizirat, kar Janez Janša s svojimi oprodami tudi izrablja. Ne ravno spretno. Njegova osnovna agenda je namreč propagiranje politikantske pluralnosti medijev. Pojem "pluralnost" pa podobno kot pojem "vladavina prava" sam po sebi ne pomeni nič. Sklicevanje na takšno splošnico omogoča predvsem popolnim diletantom in politikantsko pristranskim sprostituiranim novinarjem, da jim ni treba razpravljat o kakovosti medijskega poročanja, sloga in analiz obravnavanih tematik. Vsak trgovec s pristranskimi, enoumnimi in idiotskimi propagandnimi novičkami se lahko sklicuje, da pač predstavlja kvoto vsebin določenega političnega spektra.

Naš medijski prostor se je že zapolnil z desnimi in levimi mediji. V času krepitve politikantske pluralnosti medijev je sorazmerno drastično padala kakovost le-teh. Da bi si človek ustvaril približno realno predstavo o katerem koli obravnavanem pojavu, mora prebrat članke vsaj desetih kronično bolnih medijev zaradi okuženosti z virusom politične pristranskosti ter pomanjkanja razgledanosti in lucidnosti. Novinarstvo je postalo drugorazredni podplačan poklic in na žalost ne moremo trdit, da večini obstoječih kadrov privoščimo več spoštovanja. Popolnoma vseeno je, ali se napajajo z državnimi subvencijami, ali so predvsem tlačani velikih podjetniških lastnikov, ki jim je mar za kakovost medija manj, kot je meni mar za nogomet. Večina medijev ni več vredna niti evra in niti minute posebne pozornosti, garanju navkljub. Profesionalne in nadarjene izjeme, ki v takšni majhni medijski greznici negativne selekcije in tiranije povprečja težko preživijo, zgolj potrjujejo pravilo. In najslabši primerek "novinarstva" pod svojo taktirko predstavljajo ravno strankarski proizvodi stranke, ki je trenutno na oblasti.

RTV Slovenija naj bi seveda predstavljala v primerjavi s komercialnimi mediji, ki se s ponudbo prevečkrat izkazujejo kot zaslužkarji po liniji najmanjšega odpora, tisti medijski sklop spletne, radijske in televizijske ponudbe, ki željam in potrebam občinstva ne le streže, ampak jih tudi ustvarja v skladu z izobraževalno in osveščevalno funkcijo. Pozabite! To se v okviru ponudbe RTV Slovenija ne dogaja. Razvedrilni program, s katerim nam nacionalka smeti vroče vikend termine, je na ravni najbolj nizkotnega in poneumljajočega komercialnega programa. Uredniki informativnega in kulturnega programa niso še nikoli uspeli vzpostavit niti ene vsebinsko kakovostne oddaje z razgledanim in hkrati karizmatičnim voditeljem, ki bi lahko pokrival raznolike tematike in goste. Oddaje o kulturi so večinoma na nivoju zastarelega poročanja, ob kakršnih si z lahkoto predstavljam, kako voditelje in voditeljice v prihodnosti nadomestijo čedni roboti.

Modernizacija na TV Slovenija se je razvila zgolj s tehničnega vidika. Mize in stoli v studiu so bolj moderni, vsebina pa sterilno predstavljena in pristopi zaprašeni, brez duha in življenja. Za kadre, ki se pojavljajo na naših malih ekranih, je tako očitno, da niso posledica inteligentnega in pretehtanega izbora preko ustrezno zastavljenih razpisov in avdicij, da neokusnost presega upanje v boljše čase. Pregovorno znano je, da radijski program bolje služi namenu, vendar je tudi radijski program večja žrtev neizkoriščenih možnosti, kot bi bilo treba. MMC portal predstavlja zagotovo osrednji medij novičarstva. To je pa tudi vse. S posebno kakovostjo rubrik in člankov se hvalit ne more. TV Slovenija se lahko pohvali predvsem s filmi in nadaljevankami, saj v primerjavi s komercialno konkurenco brez dvoma predvaja kakovostno in raznoliko produkcijo, čeprav je preskromna v obsegu. Zato blagor RTV Slovenija, ker si lahko zdaj, ko jo napada Janševa vlada in ko medije nadzirajo tako izjemni poznavalci medijev, kot je na primer dr. Ivan Štuhec, oddahne in do neke mere upravičeno sprejema podporo in sočut. 

Medijska scena je tako bizarna, da je zavoljo nasprotovanja mentaliteti in politiki Janeza Janše z vidika moralne opore priljubljenost narasla celo komercialni POP TV, ker naj bi predstavljala levičarsko komercialno televizijo in ker naj bi desničarsko komercialno televizijo Planet TV (oh, ta prekleta pluralnost) kupil madžarski mogotec, ki je po logiki stvari zlizan z Orbanovim Fideszom. POP TV je tista monopolna komercialna televizija na trgu, ki nam že vrsto let v vročih terminih predvaja turške, mehiške in domače telenovele. Vrsto let nam predvaja ponovitve tretjerazrednih hollywoodskih filmov in serij ter nas podebilja z resničnostnimi šovi. Proces poneumljanja ljudstva je prisoten vsak večer do polnoči. Konkurentka Planet TV ni nič boljša, ampak se celo trudi zgolj kopirat benigno programsko smernico največje konkurenčne komercialne televizije. Najbolj simpatična in zgovorna oddaja je zastarel kviz Milijonar, s katerim trdijo, da obstaja drobna možnost, da se tekmovalec preko neštetih vprašanj s pravilnimi odgovori le prebije do glavnega dobitka. Postal naj bi milijonar.

Problem je le v tem, da ima v Sloveniji po mnenju tega medija tudi milijonar na računu samo ušivih stotisoč evrov. Simbolika slovenske napihnjenosti vsebinskega siromaštva v vseh ozirih je brezmejna. V Sloveniji skoraj nič ni tako, kot se zdi. Vse, kar se predstavlja kot milijonski zadetek v polno, je treba delit vsaj z deset, da bi dobili realno vrednost vsiljevanega dosežka.